Tudi jaz bi bil v njenem bendu

19.06.2015 ob 08:46

GIRL IN A BAND

Kim Gordon

273 strani. Faber & Faber, London 2015

“Thurston je našega basista Marka Ibolda dvakrat udaril po ramenih in odskakal na oder, za njim pa sta prišla Lee Ranaldo, naš kitarist, in Steve Shelley, naš bobnar. Ta gesta se mi je zdela popolnoma zlagana, otročja, navadna fantazija. Thurston ima veliko znancev, vendar pa se s prijatelji nikoli ni pogovarjal o osebnih stvareh, poleg tega pa ni bil tip, ki bi koga tolkel po ramenih. To je bila gesta, ki je kričala: ‘Vrnil sem se. Svoboden sem. Solo sem.’

To je bilo 14. novembra 2011 v São Paulu, na zadnjem koncertu Sonic Youth, enega najvplivnejših ameriških bendov v zadnjih tridesetih letih. Kim Gordon – pevka, basistka, kitaristka, tekstopiska, skladateljica, vizualna umetnica in esejistka – z njim začne svojo elegantno, zbrano, meditativno avtobiografijo Girl in a Band (Dekle v bendu). Nekaj mesecev prej, oktobra, je njihova založba objavila sporočilo za javnost, v katerem je bilo – v štirih stavkih – rečeno, da se Gordonova in Thurston Moore, ki sta se poročila leta 1984, ločujeta; zadeve, je bilo še rečeno, “ne želita komentirati”.

“Zadnja pesem, ki smo jo igrali, je bila Teen Age Riot z našega albuma Daydream Nation. Pela, oziroma na pol pela, sem prvih nekaj verzov: Duh poželenje. Poglej me. Duh poželenje. Propadli bomo. Pogrešaj me. Ne zavračaj me. Nekdo je nekoč rekel, da je zakonska zveza dolg pogovor, in morda je to tudi življenje rock skupine. Nekaj minut kasneje je bilo obojega konec.”

Vse srečne zveze so srečne po svoje, vsak nesrečni konec pa si je podoben: “Par, za katerega so vsi verjeli, da je zlat in normalen in večno nedotaknjen, ki je mladim glasbenikom vlival upanja, da bodo lahko preživeli nori svet rock and rolla, se je zdaj spremenil v samo še en kliše o propadlem razmerju v srednjih letih: moška kriza srednjih let, druga ženska, dvojno življenje.” Banalnost krize srednjih let in to.

Vendar pa Girl in a Band nikakor ni samo 273 strani dolg obračun z bivšim soprogom in očetom njune hčerke Coco.

Kim Gordon se je rodila leta 1953 v Rochestru v zvezni državi New York, odraščala pa je – via Havaji in Hong Kong – v Los Angelesu, kjer je njen oče na univerzi predaval sociologijo in pedagogiko; mati je bila gospodinja.

Najvplivnejši človek v njenem življenju je njen starejši brat, Keller. “Bil je, in je še, briljanten, manipulativen, sadističen, aroganten, skoraj neznosno artikuliran. Je pa tudi duševno bolan, paranoidni shizofrenik je.”

Na srednji šoli je bila sošolka Lorne Luft, mlajše hčerke Judy Garland, ter hodila z Dannyjem Elfmanom; Keller je medtem odklonil več povabil, da bi obiskal Charlesa Mansona in njegovo “družino”. Ko se je vpisala na umetniški kolidž, je bil njen stanodajalec odrski delavec za Crosby, Stills, Nash & Young, prijateljevala pa je z Brucom Berryjem, ki je umrl zaradi prevelikega odmerka heroina, Neil Young pa je o tem napisal pesem Tonight’s the Night; to, pravi, je ugotovila šele kasneje, ko so bili Sonic Youth na turneji z Youngom.

Takole je: Gordonova pozna (v glavnem) vse zanimive, intrigantne, eksotične junake ameriške umetniške subkulture – poznala pa jih je že preden se je alternativa zlila v glavne tokove ter postala moderni umetniško-industrijski kompleks; megagalerista Larryja Gagosiana, recimo, pozna že iz časov, ko je v Westwood Villageu v Los Angelesu na ulici preprodajal umetniške knjige in “kičaste, velikoserijske grafike sodobnih umetnikov”.

Po Los Angelesu je študirala v Torontu, potem pa je bil na vrsti New York. “Konec leta 1979 in leta 1980 je New York propadal. Na Wall Streetu so sicer vrvele tajnice in razni poslovni tipi, ponoči pa se je spremenil v postapokaliptični pekel.”

In v tem New Yorku je začela svojo umetniško kariero (pri čemer ji je občutno pomagala odškodnina, ki jo je dobila za prometno nesrečo). Najprej je stanovala v stanovanju fotografine Cindy Sherman, potem pa, samo za začetek, spoznala slikarje Jean-Michela Basquiata, Brica Mardena in Jeffa Koonsa (“Jeffa ni nihče maral.”), fotografa in slikarja Richarda Princa, ter konceptualistko Barbaro Kruger, popolnoma pa se je zaljubila v “neprodano” No Wave glasbeno sceno. Saj.

V njenem rolodexu ima vsako ime svoje mesto. Recimo: “Ko smo bili Sonic Youth na turneji predskupina R.E.M., sva s Thurstonom v Lawrencu v Kansasu obiskala Williama Burroughsa. Z nama je šel tudi Michael Stipe. Burroughs je živel v majhni hiši z garažo, na kavni mizici pa so prekrižani ležali fantazijski noži in bodala – elegantna, z dragulji okrašena morilska orožja. Neverjetno se mi je zdelo, kako me je Burroughs spominjal na mojega očeta.”

Ali pa: Marc Jacobs je Gordonovi in Daisy Von Firth aprila 1994, med (spomladanskim) newyorškim tednom mode, dovolil, da sta takoj za njim, v istem razstavnem prostoru, pokazali svoje kreacije, ki so nastajale pod znamko X-Girl. Pri tem sicer gverilskem projektu – Gordonova je bila visoko noseča – sta jima pomagala tudi Sofia Coppola in njen fant, kasnejši soprog Spike Jonze.

In: vsega pet dni pred revijo v New Yorku je umrl Kurt Cobain, s katerim so se poznali že pet let, odkar sta bila z Moorom na koncertu Nirvane v Maxwell’s v Hobokenu v New Jerseyju; kasneje so bili skupaj tudi na dveh turnejah. Gordonova in Moore sta leta 1990 spoznala tudi Courtney Love, ki jo je prosila, če bi sproducirala prvi album njene skupine Hole. Najprej je rekla ne, potem pa si je premislila. In potem? “Enkrat med snemanjem mi je Courtney povedala, da misli, da je Kurt zelo vroč. Kar stisnilo me je in upala sem, da se ne bosta nikoli srečala. Vsi smo vedeli: ‘To bi bila katastrofa.’”

In še: Chuck D iz Public Enemy, ki je v »po stopnicah ropotal v prevelikih čevljih«, je na pesmi Kool Thing, za druge projekte Sonic Youth je rekrutirala Kathleen Hanna in Kim Deal, Chloë Sevigny je svojo igralsko kariero itak začela v videu za Sugar Kane, tretji singel z albuma Dirty, med snemanjem videa za 100%, prav tako z Dirty, pa ji je svoj ojačevalec za bas posodil Keanu Reeves, za katerega pravi: “Bil je neverjetno prijazen in popolnoma sem se zatrapala vanj.”

Razlog za konec zakonske zveze (in Sonic Youth) je bilo Moorovo razmerje z “drugo žensko’, za katerega je Gordonova izvedela, ko je po naključju odkrila njene smse na Moorovem telefonu; “druge ženske” sicer nikoli ne poimenuje, vendar jo je že nekaj let, sicer bežno, poznala tudi sama. (“Druga ženska” je Eva Prinz, z Moorom pa zdaj v glavnem živita v Londonu, kjer sta postala inventar na številnih koncertih in literarnih dogodkih.)

Girl in a Band je napisana zadržano, uglajeno in brez pridevniškega šavja. V bistvu je odraz siceršnjega videza Kim Gordon. “V osemdesetih sem bila vedno na pol prepričana in na pol negotova pri čisto vsaki stvari, ki sem jo nosila. Oblačila sem se po punkersko, vendar pa nisem nikoli čutila, da je to res moj slog. Kasneje se je ta videz razvil v bolj fantovskega, vendar z nekoliko seksi skuliranostjo v slogu Françoise Hardy – s prevelikimi indie rockerskimi majicam in škornji, ali pa z žametnimi kratkimi hlačami z majicami, kakršnimi je v sedemdesetih nosila Jane Birkin, z globokim okroglim izrezom, flokirane, z natisnjenimi črkami. Na moji naljubši je pisalo GRACIAS. Ampak vseeno, vedno sem verjela – in še vedno verjamem –, da je radikalno dosti bolj zanimivo, če na zunaj izgleda benigno in običajno.” Nekaterim nam bo to mnenje zelo blizu.

Vsakdo svoj najljubši koncert Sonic Youth. Ne? Jaz imam dva. Prvi je bil 26. junija 1987 v Festivalni dvorani, drugi pa 31. decembra 2010 v Hammersmith Apollu.

YouTube slika preogleda

Za slednjega se je izkazalo, da je bil vsega nekaj dni po tem, ko se je Moore kljub obljubam o nasprotnem ponovno dobil z “drugo žensko”, Gordonova pa je to izvedela. Saj.

Kakorkoli že, dolga leta sem bil zaljubljen tako v Kim Gordon kot v Thurstona Moora; po Girl in a Band je bilo ljubezni do enega od njiju konec.

Daljša verzija prispevka je objavljena v novi številki Modne.

  • Share/Bookmark