Nick Cave in jaz

22.06.2015 ob 23:43

“Dober večer. Pred natanko desetimi leti ste imel dva koncerta v Ljubljani.” – “Dober večer. Ja, v Krishaanke.” – “Točno. Ja. In čisto na koncu drugega večera, sredi dodatka…” – “… Nam je je crknilo ozvočenje…” – “Drži. Ja. Točno to sem hotel reči. No, pa to, da smo po tem koncertu šli na večerjo. Ne midva sama, očitno, ampak z vašim bendom in promotorjem in tehniki in lučkarji.” – “A ni bila to ena restavracija tam nekje pod gradom…” – “Špajza, ja. Se mi zdi.” – “In jedli smo ogromno mesa. Samo mesa se spominjam. V glavnem jagnjetine.” – “Jaz se spominjam govedine.” – “Pa niste vi, slučajno, skrbeli za našo varnost? Ne? Ne. Z nekom tako visokim smo potem z avtom divjali po mestu…” – “Ne, to res ni bil jaz. Samo z Igorjem Vidmarjem se nisva videla sto let – pa mi je rekel, da naj grem na večerjo z vami. In potem smo se ga popolnoma ulili.” – “Tega se pa ne spominjam. Haha. In kako vam je ime… aha… tako… Lepo, da ste se oglasili. In pozdravite Igorja, ko ga boste videli.” – “Bom. In najlepša hvala.” – “Ni za kaj, seveda.” – “In knjige se zelo veselim.” – “Upam, da vam bo všeč. Pa srečno.” – “Nasvidenje.” To je bila moja minuta z Nickom Caveom, ki je v Rough Trade East podpisoval izvode svoje najnovejše knjige The Sick Bag Song. Oziroma takole: ni samo podpisoval knjig, ampak se je pustil fotografirati levo in desno in gor in dol; vsakemu je naklonil tisto minuto – s fotografijami ali brez. Ter mu močno, iskreno, stisnil roko. Ter se poslovil z: “Pa srečno.” Bil je čudovit in nepozaben.

“In zakaj ga niste prosili, da bi se fotografiral z vami?” me je vprašala Henna, s katero sva se spoznala v vrsti. “Ah, preprosto: če bi Nicka Cava – NICKA CAVA! – prosil, da bi se slikal z mano, bi se za vse večne čase cvrl v peklu. Jaz, ne on. Tako se mi pač zdi.” Henna ni imela takšnih in podobnih pomislekov. In, kot sem opazil, jih ni imel niti Cave; še posebej Cave jih ni imel. Česa vse se ne naučimo.

  • Share/Bookmark