Nekje drugje

Ker sem se zaplaniral, je na koncu odločilo žrebanje: The Raconteurs - no, dve vstopnici za njihov koncert v Hammersmith Apollo - so izgubili in šli na eBay, ker nihče od prijateljev in znancev ni imel časa (!!!!!), zmagala pa je Camille (zanimivo, za Camille bi imeli čas…). Kupil sem namreč vstopnice za oba koncerta. Se zgodi. Kljub temu sem malo goljufal: Jacka Whitea in njegove sem enkrat že videl v živo, Camille pa ne, čeprav je redna gostja v Londonu. Skratka: v Koku je predstavljala album Music Hole, njen prvi pretežno v angleščini, ter starejše, morda še bolj fantastične vokalne mojstrovine, v glavnem z Le Fil (2005). Čeprav se je koncert začel zelo počasi in sem že začel razmišljati, kako se včasih kakšne albume res splača bolj poslušati doma - ah, kaj pa vem - pa je potem naenkrat vse skupaj eksplodiralo.

Klavir, ploskanje, časopis - vse ostalo pa so bili njen glas in glasovi spremljevalnih vokalistov, dveh žensk in dveh moških ter dvema beatboxerjema: dve uri a cappela petja, beatboxa, jazza, šansonov, koralov, sambe in drum’n'bassa (ter verjetno še kakšnih ducat drugih žanrov, ki sem jih spregledal ali pa jih ne poznam). V intervjuju za Guardian je o bobnanju po telesu, v katerem je bil njena spremljava prav tako izjemna, dejala, da ji je “popolnoma vseeno, od kod prihaja”: “Lahko rečete, da je iz Afrike ali Brazilije, vendar pa po mojem ni ne zahodnjaško in ne vzhodnjaško ali karkoli. To je nekaj, kar imate v sebi.”

Njen prvi album, Le sac des filles (2002), sem slišal šele pred štirimi leti, ko je z Nouvelle Vague pela priredbe The Guns of Brixton, Making Plans for Nigel in, predvsem, Too Drunk to Fuck Dead Kennedys; v Koku jo je izvedla ob ovacijah občinstva in s fantastičnim ritmičnim kolcanjem. Drugo: Cats and Dogs je bila ena najbolj veselih pesmi, kar sem jih slišal v zadnjem času (tako v živo kot na najnovejšem albumu), koncert pa je končala šele s tretjim bisom in Money Note (tole je ne zelo slab, očitno ne moj, posnetek z balkona v Koku). Camille morda res spominja na mlado Björk (tudi pred njenim vokalnim albumom Medulla), vendar pa je bilo vse skupaj super. Čista - pa naj se to sliši še tako sentimentalno - magija.

Hammersmith je tisti del zahodnega Londona, pod katerim Temza zavija tako sunkovito, da se ti na levem bregu včasih zdi - no, vsaj meni se zdi - da reka teče v napačno smer, ne proti morju, ampak nazaj proti izviru. Ali pa kar stoji pri miru. Tudi stran od reke ni posebej drugače: skozi in čez Hammersmith (nadvozi, podvozi) je potegnjena cesta A4, ki letališče Heathrow povezuje s središčem mesta in se malo po Hammersmithu itak prelevi v avtocesto M4. Kljub temu, da je Hammersmith velikansko križišče, pa tja - vsaj iz vzhodnejših koncev - ne greš kar tako, mimogrede. Mogoče zato, ker je že s Piccadilly Line iz središča mesta skoraj pol ure. Ali pa še malo več (s Hammersmith & City s King’s Crossa pa je itak par dni). Ampak vseeno. V Hammersmithu sem bil večkrat, kot bi lahko pričakoval. Razlogi za to so (bili) štirje: Hammersmith Palais (ki je zdaj zaprt), gledališče Lyric, restavracija River Cafe (aha: parkrat, za posebne priložnosti, z novo hipoteko) in Hammersmith Apollo; če sem pošten predvsem prva in zadnja. Palais, ki je bil pajzl, pogrešam, ker je bil kos zgodovine, Apollo pa je kljub velikosti - ko je v parterju stojišče, je prostora za 5.000 ljudi - še vedno precej intimna koncertna dvorana.

Tako kot veliko drugih stvari so tudi obiski Apolla precej ciklični: nekaj časa vsak teden, potem pa pol leta nič. Portishead in Bjork v drugi polovici aprila, Nick Cave and the Bad Seeds pa prejšnji četrtek. In zdaj, kot se mi zdi, res pol leta nič. Koncert je bil izjemen. In to ne samo zato, kot sva se se strinjala s Katjo, ker je njegov glas vedno boljši in popolnoma zanesljiv, z lepo skrojenimi oblekami in brki pa je vedno bolj podoben kakšnemu zvodniku. Prav tako ne zato, ker sva z njim malo obsedena. Bolj je šlo za nekaj drugega: staranje nikoli ni bilo tako v redu in petdeseta so očitno nova dvajseta. Cave, sicer že lanski Abrahamovec, ter letošnji jubilanti - Madonna, Prince, Michael Jackson, Paul Weller, Thurston Moore, Gary Numan in (celo) Simon Le Bon - so dosti bolj ustvarjalni in vitalni kot njihovi dosti mlajši kolegi. “Njihova telesa lahko gnijejo, in/ali regenerirajo ter so in/ali odvratna, njihov razum se je lahko odcepil od zgodovinske realnosti, vendar pa je njihova ikonična moč nespremenjena,” je zapisal Paul Morley. In čisto prav ima. Seveda je res, da si marsikdo noče predstavljati, da Madonna še vedno seksa (ali pa da dela z najbolj vročimi producenti) in da Prince še vedno šari po svojih erotičnih fantazijah (ter tudi seksa, očitno, in razprodaja cele turneje), vendar pa je to samo koristno; mogoče bodo razumeli, da pri rocku in dobrem popu ne gre samo za to, da si mlad, ampak za to, da si - sekunda za patetiko - živ. Tako je, pa če se mladim pri tem obrača želodec.

Cave in Bad Seeds so se lotili predvsem njihovega novega albuma Dig!!! Lazarus Dig!!! (klicajev je bilo še premalo). Call Upon the Author - o miksomatoznih otrocih in drugih nadlogah, v kateri je tudi vzklik Dolgovezno! Dolgovezno! Vendar nič, česar ne bi rešile škarje - je bila izvedena s takšno silovitostjo, da je v dvorani res grmelo kot med viharjem, Today’s Lesson in Midnight Man sta bili podobno močni, Jesus of the Moon je krasna, z More News from Nowhere pa so zaključili glavni del koncerta. Od starejših je bila Into My Arms še vedno zmagoslavje nežne melanholije, Deanna (to, da je prišel zaradi njene duše, je Cave pokazal z zelo agresivnim porivanjem z medenico), Get Ready for Love, Stagger Lee in Ship Song - po mojem itak najboljša sodobna ljubezenska pesem - pa so bili koncesija fantastičnemu katalogu (ter tistim, ki se jim ni ravno dalo plesati).

Pred koncertom sva naletela na… “Saj nisem pravi fetišist,” sem poskušal pomiriti gospoda zgodnjih srednjih let, ki ga je Katja vprašala, če mu lahko fotografiram čevlje. “Oh,” je odvrnil. “Seveda.”Morda še bolj kot srebrni špičaki pa je bila presenetljiv obesek, ki ga je nosil okoli vratu. “A je to Lara Bohinc,” ga je vprašala Katja - kakšno sekundo preden sem ga uspel isto vprašati tudi jaz. “Ja, je,” je previdno prikimal. “Ja, saj se nama je zdelo,” sva rekla - zdaj že - istočasno. Moški se je na hitro opravičil in se poslovil. In odkorakal proti baru. Mogoče je mislil, da sva kakšna zalezovalca. Ali pa mogoče potencialna zalezovalca. Ko sem za njim zaklical “hvala!” je samo odmahnil z roko. In ne, res si ga nisem upal prositi, če bi lahko fotogragiral še njegovo verižico.

Pri teh drugih čevljih - ob koncu koncerta - sem se zatekel svoji običajni gverilski taktiki in nisem nič spraševal. Ne vem pa, zakaj se ne vidi, da so lakasti. Pa so. Lakasti.

Ko se zgodi kaj šokantno brutalnega - recimo ko v eni sami državi v vsega dveh letih odkrijejo dve ugrabljeni dekleti, ki sta bili dolga leta zaprti v kleti -, je mogoče pričakovati dvoje: napad stereotipov in zatekanje h klišejem. Že to je, seveda, stereotip (ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa; obrazec, vzorec, kot razloži SSKJ) oziroma kliše (ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa; obrazec, vzorec - oh, SSKJ) - ampak tako pač je. “Moderna Avstrija živi v zanikanju polpretekle zgodovine,” je v Daily Mailu, biltenu malomeščanske Anglije, razglasil Peter Millar. “Njena nacionalna identiteta je zgrajena na lažeh in sanjarjenju.” Njegov kolega David Jones je ugotovil, da je Avstrija “dežela izgubljenih otrok”, razlog zato pa naj bi bila nacistična zasedba (dobro, to je uveljavljen izraz): Avstrijci naj bi se izogibali kramljanju s sosedi, ker jih je strah, da bi jih zaradi kakšnih “neprevidnih besed” preprosto zaprli. Tony Parsons, v levosredinskem tabloidu Daily Mirror, je pristavil: “Nekaj gnilega je v srcu Avstrije. Pošast, kot je Fritzl, bi lahko obstajal samo v takšni državi.” In ker to očitno ni bilo dovolj, je India Knight v Sunday Timesu, ugibala: “Zdi se, da se je Avstrija specializirala za še posebej odvratne, skrivne, čudaško grozne oblike zlorab.” To pa, kot je poročal Roger Boyes v Timesu, ne more biti nič nenavadnega. Avstrija je namreč “družba, ki gleda stran”, razlog za to pa so Habsburžani, Sigmund Freud in “alpska geografija”, zaradi katere so nekatere “skupnosti na sončni, druge pa na senčni strani gora”. Ne, tega nisem razumel. Pa je to res res? Kot je ugotovila Jan Moir v Telegraphu, Britancev “nič ne spravi v boljšo voljo kot kanec ksenofobije pred zajtrkom”: “Zelo se prileže kosmičem, suhim slivam in skodeli močnega pravega čaja. Ko čez Alpe prihajajo novice o tragični usodi Fritzlovih otrok, se oblikujejo nova mnenja o naših evropskih sosedih, stara nasprotja pa krepijo. Avstrijci! Saj se jim nikoli ni dalo zaupati. Kaj ne veste, da se je tam rodil Hitler?” Potem pa Moirova opozori: “In ko si čestitamo, kako civilizarani da smo, se moramo vprašati, ali smo res kaj boljši. Fred in Rosemary West sta morila dolga leta, ne da bi to, v samem središču Gloucestra, sploh kdo opazil.” Moirova ima prav. Seznam britanskih psihopatov, morilskih spolnih delinkventov in množičnih morilcev je v resnici dolg, srhljiv in grozljiv. Od zakoncev West pa do Dennisa Nilsena, ki je med 1978 in 1983 “za družbo” umoril vsaj 15 moških (odkrili so ga šele potem, ko je s kosi trupel zamašil vodovodno napeljavo), in zdravnika Harolda Shipmana, ki je bil obsojen za smrt petnajstih ljudi, preiskava pa je pokazala, da jih je “zelo verjetno” umoril 215, v glavnem v prijaznem predmestju Manchestra, ki se mu pravi Hyde. Ja. Vse to… pa v Britaniji ni ne Habsburžanov in ne “alpske geografije”. Pa še Freud je bil tukaj samo dobro leto dni.

Irena ima čisto prav, sem si mislil, ko sem prebral njen komentar prejšnji objavi. Kaj pa če bi res poskušal samo opisati stvari, ne pa se zanašati na par fotografij, posnetih na koncertih (in morda drugod)? Koncert Marca Almonda v Wilton’s Music Hall v vzhodnem Londonu bi lahko bil odlična iztočnica: tako bi lahko pisal o zbledeli veličastnosti dvorane, o vedno večji kabaretni zvezdi Celine Hispiche in fantastični Little Annie, ki sta ogrevali za Marca (kot mu itak vsi pravijo), o super melanholiji, ki se je zlivala z odra, ko je Marc zapel duet z Baby Dee, o tem, kako zamišljen - in eleganten - je bil ob svojem čelu videti John, kako ni zapel Jackie, ampak veliko, zelo veliko pesmi iz časov Mamb, kako ga je občinstvo oboževalo in tako naprej. Vse to sem - res, častna beseda - hotel napisati, ker so koncerti še nocoj, jutri in v nedeljo. Potem pa je bila sreda in These New Puritans v 93 Feet East na Brick Lane. Saj sem hotel opisovati in opisati, pa se nekako ni izšlo. Iz žepa sem potegnil fotoaparat in nekajkrat pritisnil na sprožilec. Mogoče zato, ker je pevec benda Grammatics - “Mi smo Grammatics iz Leedsa!” - ki so bili predskupina, zelo spominjal na Patricka Wolfa. Ali pa zato, ker so bili These New Puritans, na drugi in tretji sliki, zelo v redu, dvojčka Jack (vokal, kitara) in George Barnett (bobni) seks bombi, druga dva člana pa učinkovita podpora? Ja, seveda vsaj malo zvenijo kot The Fall, vendar pa to ni nujno napačno. Ali pa morda čevlji? Ja, čevlji! Na četrti sliki? Ali pa, na peti, še depresivnost praznega odra? 93 Feet East je majhen lokal, vendar pa je bila glasba tako gosta, da bi jo lahko rezal (ne, to se ne zgodi vedno).

To je bila sreda. Včeraj sem dobil razglednico, ki mi jo je poslal Alexander, Dunajčan, ki živi v Berlinu; poslal mi jo je z Dunaja, kamor se je začel bolj pogosto vračati po očetovi smrti. In zdaj je začel razmišljati, da bi se - morda - vrnil nazaj. “Čas bo pokazal,” je pripisal. Omnes viae Vindobonam ducunt? Ali pa je bil samo ciničen, ker mu gre Avstrija v zadnjih dneh še posebej na živce? Pa na volišče sem šel, že ob pol devetih, potem pa sem delal. Precej zamujam, ker moram še vedno nadoknaditi tiste tri mesece tendinitisa, vendar bo. Na volitvah je bilo preprosto. Če bo na županskih zmagal konservativec Boris Johnson, si bo zasluge za to lastil tudi (edini plačljivi) lokalni dnevnik Evening Standard, ki je dobrega pol leta intenzivno, vsak dan napadal dosedanjega župana, laburista Kena Livingstona, in pri tem večkrat prestopil meje okusa in takta. Z Michaelom sva zvečer šla na (ali v?) Homeland Laurie Anderson, njen obračun z ameriško vsakdanjostjo/politično realnostjo. Ko je prepevala o “problemih, ki jih lahko rešijo samo izvedenci in rešitvah, ki so šele začetek problema” se je nasmehnila. Iz zelo veliko razlogov je ta njen nasmešek odtehtal zelo veliko. O poroki z Loujem Reedom ni govorila. Vsega tega sem se naučil ta teden.

Koncert je bil fantastičen. Superfantastičen. Björk sem doslej videl v živo samo enkrat, na koncertu Sugarcubes leta 1988 (ali pa na začetku 1989?), potem pa sem jo nekako ves čas zamujal. Ja, plošče sem kupoval, koncerte pa zamujal. Se zgodi. Sinočnji koncert v Hammersmith Apollo, del turneje ob, no, zelo po, izidu plošče Volta, bi moral biti edini londonski, vendar pa je bil takoj razprodan do strehe in so hitro-hitro dodali še dva: na eBayju so za dve vstopnici v parterju hoteli 170 funtov, preprodajalci pred dvorano pa so jih imeli po 110 funtov za eno vstopnico - kritike so bile brez izjeme odlične, pričakovanje pa neznosno. Res lepo. In Dull Flame of Desire je zapela z Antonyjem Hegartyjem! The Pleasure is All Mine je bila enkratna! Hunter še boljša! Po Declare Independence je zaklicala: “Free Tibet!” (Tako v Šanghaju, vendar pa ne na prvih dveh koncertih v Londonu, na kar so opozorili skoraj vsi kritiki.) Pri par pesmih, tudi Plutu, so dvorano prepikali zeleni, čisto retro laserski žarki! Oblečena je bila v zlato obleko! Na koncu Hunterja so iz njenih rokavov brizgnili curki iz vrvic! Hura!

V Hammersmith Apollo sem bil že stokrat - no, pretiravam, vendar vseeno: dober teden dni pred Björk sem bil tam na Portishead - vendar pa dvorana doslej še nikoli ni bila polepljena z opozorili, da je fotografiranje nezaželjeno. Ja, tonsko snemanje seveda, že od nekdaj, vendar pa ne fotografiranje. Razumem tudi, da so bliskavice zelo moteče in da so med nami tudi posamezniki, ki se požvižgajo na te stvari, vendar pa so v Hammersmith Apollo naredili korak naprej. Čeprav na tej “informaciji za stranke” piše, da naj bi se “vzdržali kakršnegakoli fotografiranja”, so ga v resnici poskušali tudi dejavno onemogočiti: z balkona so namreč v parter z baterijo posvetili takoj, ko so videli, da je kdorkoli dvignil fotoaparat ali - ah, ne! - mobilni telefon, in kolegom v parterju pokazali, kdo so tisti, ki si upajo prekršiti njihovo prepoved. Nekaj “strank” so pošteno ošteli in - očitno - zahtevali, da takoj spravijo svoje fotoaparate. In ja, tudi na mene so posvetili, samo da so imeli varnostniki očitno preveč drugega dela. Vseeno pa si nisem upal kaj veliko fotografirati. Prepovejte bliskavice! Po mojem.

Še tole. Pred menoj je stal - in poplesaval - Patrick Wolf. Ja, je pač bil takšen koncert. Ko se je med eno pesmijo obrnil in ker me je ravno pogledal, sem se mu nasmehnil. Kaj pa naj? Čeprav se je očitno obrnil zato, da bi izmenjal nekaj besed z dekletom, s katerim je bil, se je nasmehnil nazaj. Ko so med Wanderlustom parter prvič zasuli s konfeti, sem se vseeno opogumil, ga potrepljal po ramenu in mu dejal: “Konfeti so očitno nalezljivi. Ali pa jih je kdo videl na vašem koncertu v Shepherds Bush Empire.” Wolf se je zvonko nasmejal, me vprašal, če mi je bilo všeč - “Ja, zelo, eden najboljših koncertov lani,” sem hitro prikimaval - se mi zahvalil in potem nadaljeval s plesanjem. Po koncu, ko sem čakal na Philipa in Guyja, me je vprašal, kako mi je ime in kaj da delam. Namesto da bi se razvila globoka, zanimiva debata o glasbi/življenju/vsem ostalem sem poleg generalij lahko izdavil samo to, da sem “benigen, nenevaren fan”. Kot kakšna najstnica. Tisto dekle me je samo srepo pogledalo in reklo: “Ja, upam, da je tako.” Samo tega ne vem, ali sem tudi zardel. Je pa res, da zelo močno stisne roko. Patrick Wolf, namreč.

Pripis v torek, zelo zgodaj zjutraj, nekaj čez polnoč: koncerti res pridejo kot avtobusi - najprej nobenega, potem pa trije po vrsti. Current 93, glasbeni konzorcij Davida Tibeta, poslušam že zelo dobrih dvajset let, in njegovi londonski koncereti so vedno izjemni. Tudi ponedeljkov, kot del festivala Ether, ni bil izjema; popolnoma je izžel ne samo nastopajoče (čelist je moj prijatelj John), ampak tudi občinstvo. Tibet je imel tudi več gostov. Med njimi so bili, z eno pesmijo, Antony Hegarty, malo daljši Marc Almond in slikar Sebastian Horsley, za katerega je dejal: “Za prijatelje sem imel veliko čudakov, vendar pa nihče ni bil tako čudaški kot je Sebastian. Skupaj sva bila v šoli in je moj najstarejši in najboljši prijatelj.” Po koncu sem šel pozdraviti Johna. V manjši sobi za odrom se je gnetlo veliko ljudi. Med njimi je bil tudi Antony. John me je vprašal, če mi ga predstavi. Ja, seveda, prosim. Ravno ko sva se znašla pred Antonyjem pa je moral John podpisati pogodbo. In zato sem se, po nekaj zelo dolgih sekundah, Antonyju predstavil kar sam. Ko sem mu povedal, da sem ga prejšnji večer videl v Hammersmith Apollo in ga vprašal, če je njegova kariera res samo še nastopi na koncertih prijateljev, se je nasmejal in rekel: “Da, res je. Samo še takole, po zvezdniško, vskakujem.” Potem sva se še malo pomenkovala, vendar sem bil podobno živčen kot dan prej. Ko sem mu povedal, da “pišem”, ga je zanimalo, ali “kreativno ali kritike”. Povedal sem mu, da “bolj slednje” in da sem si včasih - pri petnajstih - predstavljal, da bi najhitreje zaslovel če bi bil kritik. Resno me je pogledal, prikimal in rekel, da so to “res nevarna leta”. Potem se je prikazal John in naju vprašal, če sva se že spoznala. Skratka. Antonyju Hegartyju v teh par minutah nisem rekel, da sem “benigen, nenavaren fan”. Tudi to je nekaj.

Kdaj tujina postane domovina? To ni tako zelo težko: ko vas v vašem stalnem lokalu čaka stalna miza in ko vas zobozdravnik vzame preko vrste.

In kaj je sploh domovina? Družina, prijatelji, davki, volitve. V moje primeru torej natanko isto kot to, kar je za marsikoga tujina. Torej Britanija. To v bistvu pomeni, da imam dve domovini — verjetno imam še kje kakšno, samo da je še nisem odkril —, ki živita v čisto zadovoljivem sožitju. Res pa je, da mi včasih vseeno zmanjka slovenskih stvari (ja, saj bi kupoval slovensko, pa se v glavnem ne da). Še pred dvema letoma se je Fructalove sokove dalo dobiti tudi v sosednji trgovini, zdaj pa so jih zamenjali poljski; tako se v Londonu zdaj v glavnem dobijo samo Paloma robčki — ki jih prav tako izrinjajo Poljaki —, Simčičeva vina in Gorenjevi izdelki. Ker to vsekakor ni dovolj, sem si priskrbel nekaj bergel. Torej stvari, ki niso iz Slovenije, vendar pa se mi zdijo, da so “slovenske”. Vsaj po okusu. Predvsem po okusu. Družini, prijateljem, davkom, in volitvam bi moral namreč dodati še okus. Ja, to je potem domovina. Moj slogan je očitno: “Nič tujega mi ni tuje.”

Na Koroškem, pri bici in dediju, smo vedno kupovali rženi kruh. Dolgo sem mislil, da je to najboljši kruh na svetu. Potem pa so, pred petimi leti, začeli v Londonu prodajati kmečki kruh iz pariške pekarne Poilâne. Je iz naravnega kislega testa ter še boljši kot dravograjski (ki sicer ni iz kislega testa), vendar zelo domač. Ali sem zato Francoz? Ne. Odličen je tudi za toast. Toast? Kate Colquhoun v svoji knjigi Taste navaja razlago Carla-Philipa Moritza, Nemca, ki je leta 1782 obiskal London: “Rezine kruha z maslom, ki vam jih ponudijo s čajem, so tanke kot makovi listi, vendar pa jih popečejo na izjemen način. Z vilicami vsako rezino držijo nad ognjem tako dolgo, da se maslo stopi, naslednjo pa na kupček položijo tako, da se maslo cedi skozi vse rezine. Temu se pravi ‘toast’.” Toliko o tem.

Najbližja postaja za druge “slovenske” stvari je sicer avstrijska delikatesa Kifperl — “kot nam je znano, edina avstrijska delikatesa v Londonu” — kjer imajo tudi “prave kranjske klobase s sirom” (ki jih nisem nikoli preveč maral), hrenovke in govejo juho. Pa jabolčno pito. In jabolčni zavitek. In domači liptovski sir. In “štajersko črno zlato”, torej bučno olje. Ja, vem, da ni iz Frama, je pa iz okolice Gradca. Dobro uro stran? Kipferl sem odkril, ko sem iskal ta prave, Mirabell, mozartkugle (tudi v Harrodsu imajo samo tiste grozne nemške). Takoj mi je bilo všeč, da so bučno olje prodajali kot štajersko in ne avstrijsko “zlato”. “To vas pa res ne bi smelo čuditi,” mi je dejal zajetni Korošec, ki bil takrat solastnik delikatese. “Bučno olje imajo tudi v Sloveniji, ampak se mi zdi, da ni tako močno.” Ne, takrat še ni vedel, od kod sem doma.

Ha: z bučnim oljem si solato zabelim enkrat na mesec; prav tako enkrat na mesec pa v Waitrose kupim posebno salamo. Ne, ne morem se upreti. Ja, vem kako in iz česa jo delajo in zakaj je “posebna”.

In potem še kino. Curzon Soho ima tri dvorane, v katerih vrtijo mešanico “svetovne”, torej neameriške kinematografije in, vsaj kot se zdi, najboljše ameriške neodvisne produkcije. V bistvu je večja londonska različica ljubljanskega Kina Dvor. S to razliko, da je še vedno odprt. In poln. Ter samo eden od par takšnih kinov (ne, ni jih zelo veliko). O hrani pa samo še tole: dunajski z rizi-bizijem je še vedno najboljši pri Katji.

Že mogoče, da me najnovejši Kureishijev roman - kljub slogovni izjemnosti - ni prepričal, vendar pa sem mu hvaležen, da je v njem navedel Karla Krausa, šokantno pozabljenega dunajskega esejista, dramatika, novinarja in satirika iz prve polovice XX. stoletja. “Pod soncem ni bolj tragične osebe kot je moški, ki hrepeni za ženskim čevljem, sprijazniti pa se mora s celo žensko,” je verjetno njegov najbolj znan aforizem; pri Kureishiju je, predvidljivo, postal dobra narativna bergla za naslednjih nekaj strani. Obenem pa me je spomnil, da že par mesecev - fotografsko - lovim moške čevlje, v glavnem tiste, ki jih ne bi mogel (ali pa si jih ne bi upal) nositi. Ne, ne vem, zakaj samo moške. In ne, ne vem, kaj bi rekel Kraus.

Horoskopi so mi napovedovali popolnoma drugačno leto. Tendinitis je bil dovolj zoprn in je trajal natanko tako dolgo, kolikor so napovedovali (”Dobra dva meseca, raje tri,” mi je dejala fizioterapevtka, in tako je tudi bilo: pred dvema tednoma so bolečine končno popustile), tista dvanajstdnevna viroza je trajala pet dni predolgo, v petek zgodaj zjutraj pa se je - po šestih letih - poslovil še moj zvesti notesnik. Ne, res ne morem verjeti, da sem napisal “zvesti notesnik”, ampak tako pač je. Ob dveh ponoči, ko sem mrzlično prevajal in odgovarjal na par emajlov, je začel zaslon utripati. “Se bo že pomiril,” sem si rekel. Pa se ni: čez pol ure je dobil pravi napad utripajoče panike. Ahem. Dopoldne sta Katja in Matjaž uspela na trdi disk rešiti v glavnem vse, vključno s fotografijami čevljev, ker nekako nisem imel rezervnih datotek. Od zdaj naprej pa jih bom delal. Ja. Bom. Ko sem prišel domov, je precej prijazno delal še slabe pol ure, potem pa se je zaslon čisto zatemnil. Računalnik sem izključil in se odpravil v mesto. Naredil sem isto, kot vedno v takšnih primerih: šel sem v trgovino, ki sem jo poznal, pogledal na police, se malo pogovoril s prodajalcem in - presto! - iz trgovine odšel z novim računalnikom. Ja, seveda sem ga plačal. Ker sem se odločil, da imam preveč dela in da se nimam časa učiti appla, sem namreč ostal pri podjetju, ki itak skrbi za mojo tehniko. (Cena? Ne, ni bila malenkost, ampak stari, torej zvesti notesnik je bil iz iste familije in sva se čisto dobro razumela.) Je pa res, da je selitev interneta in ostalih stari trajala malo dlje, kot sem pričakoval, pa še sobotna noč je bila zelo dolga.

Ko se je začelo, se mi ni zdelo nič posebnega: za par vogali je stadion Emirates, na katerem sta imela Gordon Brown in Nicolas Sarkozy novinarsko konferenco (in parkrat brcnila žogo). Nekaj sto policistov v protiizgredniški opremi je zato dekoracija, ki jo itak pričakuješ. Ravno tako kot ob tekmah med Arsenalom in Spursi. Samo da je takrat še več maric. In konjeniška policija, ki pa je tokrat ni bilo.

Vendar pa policisti - vseh je bilo, kot je poročal BBC, kar 600 - na naši ulici niso bili zaradi britansko-francoskega vrha, ampak so lovili kriminalce. Kot so nas podučili, je Blackstock Road namreč “priljubljena nakupovalna ulica”, za katero pa ljudje vedo, da se lahko na njej “iznebijo ukradenih stvari”. Hura, pa smo le prišli v kroniko. Pa čeprav v črno. Tega, da živim na “priljubljeni nakupovalni ulici” doslej sicer nisem vedel.

Naš kos ulice je bil zaprt skoraj pet ur, zdaj pa je zopet odprt. Tudi ljudje so se vrnili. Verjetno vključno s tistimi, ki bi se radi “iznebili ukradenih stvari”, saj običajno pridejo, ko pade mrak, ne pa zgodaj popoldne. Ne, zvečer pri nas ni policistov. (Fotografiji sem posnel malo živčno, ker me je en policist v popolni protiizgredniški opremi nahrulil, da naj ne pasem zijal in da naj grem “not”. “Zunaj nimate kaj početi,” je še hitro pristavil. Kljub temu sem previdno oprezal izza naše žive meje. Videl sem, da so sedem ljudi vklenili in jih zasliševali. Zališali so tudi mojega zgornjega soseda Gonzala, ki je bil v enem od internet kafejev na koncu ulice. “Ker so me vklenili in skoraj pol ure zaslišali,” je rekel, “se bom pritožil na našem veleposlaništvu.” V njegovem primeru torej na španskem. Si je pa dal duška, ko je to povedal tudi za Sky News. Jaz pa sem jim rekel: “Se opravičujem, ampak kdor je enkrat BBC-jevec, je za vedno BBC-jevec. Zato vam ne morem dati izjave.”)

Pripis (ali morda prislik?) 28. marca 2008: Ne, nismo pristali samo v črni kroniki, ampak so o raciji na Blackstock Road poročali tudi na BBC-ju, Sky News (očitno), na naslovnici prve izdaje Daily Telegrapha (kaj pa lahko pričakujemo o konservativnega dnevnika?), dobili pa smo tudi mesto na Guardianovi “duplerici” - uradno se rubriki reče Eyewitness oziroma Priča -, fotografiji čez dve strani na sredini glavnega dela časopisa. Format? Ah, berlinski, seveda.

Ja, tudi Blackstock Road je omenjen. Ko sem se pozanimal, kako uspešna je bila racija, so mi na policiji rekli, da preiskava še teče in da ne morejo dajati nobenih izjav, da pa so zasegli “veliko stvari, za katere so dobili prijave, da so bile ukradene”. Seveda sem hotel vprašati, zakaj so preiskovali lokale, če pa glavnina “trgovine” poteka kar na ulici, vendar pa se je glas na drugi strani opravičil in poslovil. Tako. Na obeh koncih ulice pa imamo, kot se reče, par paliativnih maric, ki skrbita, da še nekaj časa ne bomo pozabili na veliki četrtek.

Pisati sem hotel o nečem drugem. O tem, kaj oponaša kaj? Fikcija realnost ali realnost fikcijo? Čisto na začetku Nenavadne bralke Alan Bennett opisuje neprijetno večerjo, ki jo je za svojega visokega gosta, (neimenovanega) francoskega predsednika, na gradu Windsor priredila britanska kraljica. Kraljica se je z gostom hotela pogovarjati o Jeanu Genetu, vendar pa o njem ni vedel prav veliko. ‘”Jean Genet,” je ponovila kraljica, da bi mu pomagala. “Vous le connaissez?” - “Bien sûr,” je rekel predsednik. “Il m’intéresse,” je rekla kraljica. “Vraiment?” Predsednik je odložil žlico. Očitno je bil pred njim dolg večer.’ Ne, seveda ne vemo, če se bodo na nocojšnji svečani večerji, ki jo bo na gradu Windsor kraljica Elizabeta II. priredila francoskemu predsedniku Sarkozyju, kresale intelektualne iskre. Tega ne vemo, ker je kraljičin bralni okus državna skrivnost. Kaj pa če je navaden filister? Po drugi strani pa vemo, da Sarkozyjev najljubši pisatelj ni Camus, ampak Marc Levy, “francoski Dan Brown”, ki je verjetno najbolj znan po romanu In če bi bilo res, po katerem je bil posnet film Kot v nebesih. To, kar je pri Levyju sicer najbolj zanimivo, je to, da je podobno anglofilski kot njegov nenavadni bralec, namreč Sarkozy, samo da je naredil še korak naprej: živi namreč v Kensingtonu, njegov roman Mes amis, mes amours (Moji prijatelji, moje ljubezni) iz leta 2006 pa je itak ljubezensko pismo Londonu. V njem med drugim izvemo, da se “vam trgovski pomočniki v resnici nasmehnejo” in da je London zavit v “parfum kulture in sreče”. Vraiment? Skratka, o tem sem torej hotel pisati. In verjetno še kaj pripomniti o “Carli Bruni Sarkozy” ali kako se že piše. Ker pa sem se malo obiral, Levyjevih knjig pa se mi ni dalo več brati, sem raje šel v kino. Za španski film El orfanato (Sirotišnica) so kritiki trdili, da je “izjemno srhljiv” in “pedantno mračna zgodba duhov”, vendar pa me ne ni nič pripravilo na to, da sem bom malo pred koncem začel jokati. Ne, ne zato, ker bi me bilo strah, ampak zato, ker je bilo zadnjih pet minut tako ganljivih, da sem bil precej hvaležen za dolgo odjavno špico, med katero sem se malo pomiril. Seveda je res, da film malo spominja na Claytonove The Innocents (Nedolžni) , posnet po Jamesovem Obratu vijaka, vendar pa to ni ravno bistveno. Stephen mi je rekel, da tudi sam do štiridesetega leta nikoli ni pokazal čustev - “Celo v operi ne…” - potem pa mu je postalo vseeno. “Mogoče pa je res, da se začnemo drugače zavedati svoje minljivosti.” Mogoče. Ja, Sirotišnica je najboljši film leta.

Junija 1986 je bil v Ljubljani tretji festival Magnus. Zapomnil sem si ga predvsem po filmskem programu, dobri, sprotni retrospektivi Dereka Jarmana, in tem, da Janku Kosu ni bila všeč latinščina v Sebastianu. “Preveč lena in sama sebi v namen,” mi je pojasnil. Film je sicer videl “že prej, v tujini”. Ne, nisem vedel, kaj naj mu odgovorim. Sicer pa se mu je film - tako kot zelo veliko drugih stvari - zdel “rahlo dekadenten”. Ja. V 80. letih so bili Jarmanovi filmi pomemeben del vročične politične in seksualne agitacije, tako v Britaniji kot, očitno, tudi v Sloveniji: ko je bilo potrebno “oblasti” ogorčiti ali razpizditi, je Jarman takoj priskočil na pomoč. Jarmana sem kasneje tudi osebno spoznal. Zelo bežno, na začetku 90., ampak vseeno: ko je zaradi bolezni skoraj oslepel, sem mu v Maison Bertaux bral časopise. Všeč mu je bil moj naglas. To, da je bil “nekoč kontroverzen tudi v Sloveniji”, pa se mu je zdelo imenitno. Če koncept festivala ne bi bil takšen, kot je bil, bi v bistvu lahko pričakovali, da bi bil leta 1986 na sporedu Frearsov Moja čudovita pralnica, posnet po scenariju Hanifa Kureishija. Film sem videl leto dni kasneje in se mi je zdel super. Za “svoja” 80. zato še vedno plačujem dolgove: takoj, ko se kaj izvije iz megle nostalgije, moram to videti, slišati, prebrati. V zadnjem mesecu dni pa je bilo mojega nekoliko atavističnega malikovanja 80. bolj ali manj konec. Zakaj? Pred tremi tedni sem se odpravil v galerijo Serpentine, kjer je retrospektiva Derek Jarman: Brutal Beauty, ki si jo je v celoti prilastil njen kustos Isaac Julien in je zato bolj o njem kot o Jarmanu. Vendar pa to ni bilo najhujše: po vrnitvi domov sem si hitro ogledal vse tri njegove filme - Jarmanove, ne Julienove - ki jih imam na devedejih; vsi trije so me pustili hladnega. In malo naveličanega.

Potem pa še… sinoči. Sinoči sem šel v Purcell Room, kjer je Hanif Kureishi bral odlomke iz svojega novega romana Something to Tell You (Kar ti moram povedati), se pogovarjal z občinstvom in podpisoval knjige. Zaradi dolga Moji čudoviti pralnici sem doslej, kot se je pač spodobilo, prebral skoraj vse, kar je napisal, tako prozo kot tudi eseje, ter videl vse filme, posnete po njegovih scenarijih. Something to Tell You ni zelo slab roman, vendar pa ni zelo dober. Tudi to pa ne bi motilo, če v romanu ne bi bilo tudi par najbolj banalnih strani, kar sem jih prebral v zadnjih par letih. Za kaj gre? Pripovedovalec, psihoanalitik Jamal Khan, na zabavi v Sohu sreča homoseksualnega muslimanskega člana lordske zbornice lorda Alija. Za tega “debelušnega Azijca v pradi in z veliko razlogi za nasmejanost” pa se izkaže, da ni nihče drug kot Omar iz Moje čudovite pralnice. Omar, ki je v času tačerizma - torej v filmu - s poslovno uspešnostjo celil svoje rasne in seksualne rane, je v 90. - torej v romanu - postal medijski mogotec ter si v času Tonya Blaira na široko odprl vrata v zgornji dom parlamenta. In podprl vojno v Iraku. “‘Pakiji,’” pravi Jamal, “so vedno veljali za socialno okorne, slabo oblečene, čudaško verne in zatrte”, lord Ali pa je dokazal, kako “vroče in modne lahko z ustreznim trženjem postanejo manjšine - ali pa katerikoli outsider - med plezanjem po družbeni lestvici”. “Svoje junake imam zelo rad,” je v Purcell Room dejal Kureishi. “V bistvu jim imam raje kot ljudi. Ker me vedno skrbi, kaj se z njimi dogaja, se tudi kdaj pa kdaj ponovno pojavijo.” Takšno pregibanje fikcije je običajno sicer zabavno, vendar pa je v tem primeru bolj sitno: edini homoseksualni muslimanski član resnične britanske lordske zbornice je namreč lord (Waheed) Ali, ki je za nameček še - ja - medijski mogotec. Čeprav je Nabokov povedal, da so pisatelji “kombinacijski” in da njihove junake sestavljajo fragmenti zelo veliko ljudi, je Kureishi s tem neprijetnim vdorom realnosti - leno in samo sebi v namen - preveč nasmetil lastno fikcijo. V bistvu pa mi je odleglo: po novem bom lahko nekaj stvari, ki so zasidrane v 80., tudi spregledal; recimo kakšno novo Kureishijevo knjigo. Ali pa tudi ne: v sosednjem Queen Elizabeth Hall je bil prvi od koncertov Diamande Galas. Po koncu sta se v predverju obe vrsti ljudi, ki so čakali na podpise, ena za Kureishija, druga za Galasovo, skoraj zlili v eno. Hahaha. Osemdeseta se ne dajo.