Zdaj so stvari končane… takole… približno: 96-odstotno, plus minus en ali dva odstotka, odvisno od občutka. Umetnost je uokvirjena, devedji zloženi, vendar neurejeni na policah, knjige malo bolj urejeno zložene; v bistvu je je zelo osvežujoče začeti z dosti manj stvarmi (v Oxfam na King’s Roadu so pred dvema mesecema potovale še štiri velike škatle devedejev in knjig), oba Kraljeva naslonjača rex in zložljiva mizica zelo skladno zasedajo del dnevne sobe (eden od naslonjačev je kmalu dobil tri praske, ki jih je povzročil neki gost; o dejanju že bom, o imenu pa ne). Tudi vsega drugega sem se počasi navadil. Čeprav sem za lučaj, dva od Blackwall Tunnel Northern Approacha (sicer del ceste A12, ki je del nikoli dokončanega 6-pasovnega notranjega cestnega obroča), je naš blok tih, ne čisto odtujeno, promet se seveda sliši, ampak ni moteč, resno. In tudi v stanovanju nad menoj nihče ne divja, žura od treh do sedmih zjutraj ter ima na obisku naenkrat vse sošolce iz osnovne in srednje šole ter faksa. Zaradi vsega tega lahko prvič po štirinajstih letih – od takrat, ko so tiste pisarne nad mojim stanovanjem v Finsbury Parku spremenili v stanovanje – zdaj mirno spim. Dan, noč, hvaliti in vse to: za zdaj je v redu. V dveh mesecih sem sicer spoznal – torej se pogovarjal malo več kot samo o vremenu – eno sosedo in enega soseda, še z desetimi, enajstimi pa sem se pozdravil. To za novi blok v Londonu, kot se mi zdi, ni slabo. Šel sem tudi na sestanek skupnosti stanovalcev naše soseke – bilo nas je 16 – vendar se je izkazalo, da smo se sestali samo zato, da bi stanovalca, ki je sestanek sklical, izvolili za predsednika skupnosti. Ojej. In potem sem, kot se spodobi, začel odkrivati soseščino. (Moj bicikel ima nove Schwalbejeve pnevmatike, ki se jim pravi London.) Val za valom blokov, stolpnic in stanovanjskih naselj, obrtnih con, avtomehanikov, trgovin in tržnic. Stratford. Templji mamonu v Canary Wharfu. Ter Victoria Park in London Fields, moja že dolga leta najljubši veliki in najljubši mali park v Londonu. Tik pred London Fieldsom, na Broadway Marketu, je fantastična knjigarna Donlon Books, ki je nemudoma postala, da, moja tretja najljubša mala knjigarna.

V Donlon Books imajo tudi dober izbor knjig fotografa in grafika Stephena Gilla, najboljšega vizualnega kronista Hackneyja. Skratka. Potem sem odkrival še naprej. Ta konec mesta ni nališpan, ampak uporaben. In trd. Reke in kanali. Reka Lee ali Lea (to je njeno uradno ime: River Lea or Lee); Three Mills Wall River (oziroma Trimlinskzidaščica, kot ji pravim); City Mill River (Mestnimlinja? Mestnimlinjanica?); Lee Navigation (a pri tem kanalu pa ni nobene dileme?); Limhouse Cut; izliv Leeje ali Leaje v Temzo še pride na vrsto.

Ampak bloki! Soseka Cranbrook Estate pri Victoria Parku, ki jo je sprojektiral Berthold Lubetkin, je fenomenalno posuta z zelenimi pravokotniki in je sploh imenitna, še najbolj pa mi je – in to ne nepričakovano – všeč 27-nadstropna stanovanjska stolpnica Balfron Tower Erna Goldfingerja (ja-ja, Ian Fleming in vse to), del Brownfield Estate v Poplarju; do Brownfield Estate je od mene pet minut s kolesom. Balfron Tower je sicer vzhodna, malo nižja, starejša sestra 31-nadstropne stolnice Trellick Tower v severnem Kensingtonu, vendar je od sestre še boljša, ker je obkrožena z nižjimi bloki, prav tako Goldfingerjevimi. Med Brownfield Estate in East India Dock Roadom je do polovice zgrajen blok, ob njem pa Banksyjev grafit. In to že poldrugo leto, kot sem se pozanimal.

Po njem običajno postanem precej židane volje, čeprav Canary Wharfu kaže hrbet, zato pa pozdravlja vse, ki se vanj izlivajo iz vzhoda. Ja, samo pet minut s kolesom, vam rečem.

1. John Sandoe Books na 10 Blacklands Terrace.

2. World’s End na 430 King’s Road.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

3. The Chelsea Kitchen na 451 Fulham Road.

Ampak, če sem že pri tem: moje novo in staro bivališče povezuje District Line. Samo do Chelsea Kitchen bo malo dlje, vendar vseeno.  Saj sem jih vprašal, če bi se morda tudi sami relocirali in postali The Bow Kitchen, pa o tem še vedno razmišljajo; po mojem se za selitev na vzhod ne bodo odločili. Zdaj pa še malo pakirat. Čas je blizu.

Po sinočnjem soničnem desantu, ki se mu pravi My Bloody Valentine, pa nisem ravno prepričan v to; včasih je potrebno vso to čistost, grobost, surovost in golost res pridušiti s čepki. Glej, bralec: čepki za ušesa! Ki so bili res – in to brezplačni – na voljo povsod; ker so bili brezplačni, verjetno ne bi smel opaziti, da so dišali po skladiščenju, torej malo postano, vendar sem, se opravičujem. (Druga dlan, tista na levi strani… no, zgoraj, je Alexova. Alex čepkov sicer ni uporabil. “Za spomin jih bom vzel, kot se spodobi,” je rekel.)

Soničnost je sicer beseda, ki je ne uporabljam zelo pogosto; to je beseda, ki jo pogosto uporabljajo glasbeni kritiki. In tudi distorzije, iz podobnih, čeprav ne istih razlogov, ne uporabljam zelo pogosto. Pri My Bloody Valentine pa se jima ne moreš izogniti. Ja. Svoje karte so sicer pokazali že na začetku; druga pesem na sporedu je bila While You Sleep, ki ostaja shoegazerska mojstrovina.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

While You Sleep bom vedno imel rad. Vedno. Že pri naslednji pesmi, New You, z novega albuma, reče se mu m b v – ki je izšel precej nepričakovano in skoraj nenapovedano, dvaindvajset let po resnično klasičnem Loveless (s katerega je tudi While You Sleep), pa sem vrgel puško v koruzo in se zatekel k čepkom; preostanek koncerta je bil tako pridušen, vendar, zanimivo, ne zelo moteče, morda tudi zato, ker so več čas stopnjevali pritisk ter glasnost. Distorzirane decibele je – ne popolnoma nepričakovano – čisto odpeljalo med You Made Me Realise z njihovega prvega mini albuma (izšel je leta 1988). Tole je samo zadnja poltretja minuta.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Po You Made Me Realise je bila na vrsti samo še nova Wonder 2. Potem smo šli domov. Bili so časi, ko mi tinitus ni šel na živce; verjetno zato, ker je po kakšnem dnevi ali dveh izginil. V zadnjem letu ali dveh pa je zvonenje v ušesih postalo (skoraj) kronično, sitno, zoprno. Očitno pa čepki delujejo: danes mi v ušesih ne zvoni. Neverjetno. (In da, seveda vem, da je pri mojem odnosu do čepkov šlo zgolj za nečimrnost, češ, s čim takšnim pa me že ne bo nihče videl na koncertu.)

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Po koncu sem se – skoraj avtomatično, iz navade – obrnil proti toncu in v zraku narisal list papirja: včasih nas je to delalo po par ducatov, tokrat pa sem bil edini, ki se je pozanimal, če bi lahko dobil setlisto; časi so se res spremenili in obiskovalci koncertov tudi.

In ne, Bugg se med koncertom ni nasmehnil niti enkrat. Le zakaj bi se, če je pa najstnik. Njegov prvenec je bil v nedeljo na sedmem mestu na lestvici najbolje prodajanih albumov; na njej je pred dvajsetimi tedni, 27. oktobra lani, debitiral na prvem mestu.

Podobno kot avtobusne pa tudi najstniške devetnajstke očitno prihajajo v trojicah. V četrtek sem šel na otvoritev novega umetnostnega sejma, pravi se mu Art13, v Olympiji. Na otvoritvi je bilo zelo veliko superanuiranih Čelsijancev, tistih v elegantnih čevljih in zavitih v dva litra kolonjske, bila pa sta tudi dva televizijska kuharja in Nicholas Serota. Ter, kar je bilo očitno najpomembnejše, Harry Styles! Iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii. Ki sem ga videl na lastne oči! Iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii. To je ena izmed tistih stvari: pogledaš enkrat, pogledaš dvakrat in pogledaš tretjič, in da, to je tisto čisto sveži “negativec leta”, kot so se dan prej odločili v NME, ki v spremstvu treh žensk nedoločljive starosti hiti mimo vas. Takole, pol metra stran. Mimo. Vas. London je pa res mesto, ki daje in daje. Neverjetno. Trojice… ja… točno… Tudi Harry Styles, sicer član pop kombija, ki je z enim samim mahom uničil dve čudoviti pesmi (in ne, dobrodelnost ne more biti razlog ali izgovor za takšne stvari), je bil namreč pred kratkim, 1. februarja, star devetnajst let; to vem zato, ker je bilo marsikje mogoče prebrati, kaj so “Harry in njegovih 39 najtesnejših prijateljev” spili med njegovim rojstnodnevnim žuranjem po “modnem vzhodnem Londonu”, torej Dalstonu (no, pa je šla soseka res rakom žvižgat), ki so ga začeli v tisti nirvani hipsterske kulinarike, ki se ji pravi Rita’s. In zakaj – kurc, pa taka veselica, kot je vedno rekel Andreas – bi me sploh moralo zanimati, kaj počnejo trije devetnajstletniki, minljivi ali ne, kaj pa vem? Dva od njih mi ne povesta ničesar o mojem življenju, tretji pa nekaj malega, čeprav je njegova glasba dosti starejša od njega; in mene. Bugg in Bieber sta skladatelja in pevca lastnih skladb (včasih s pomočjo drugih avtorjev, včasih ne), Styles pa še ni ravno pokazal, da bo novi Gary Barlow (čeprav so tudi Take That, če sem že pri tem, svoj pohod na britansko top pop lestvico začeli s priredbami, ne pa Barlowovim katalogom, ki je prišel, še uspešnejše, na vrsto kasneje); Bugg za člane One Direction sicer ne ve, “kako jih lahko kdorkoli ima za skupino”, ker “ne pišejo svojih pesmi” in so na odru zato, ker izgledajo lepo, za Stylesa pa je pripomnil, da si je “zelo zaslužil nagrado za negativca leta”. Pri vsem skupaj se mi zdita zanimivi samo dve stvari. Prva je ta, da gre pri vsem skupaj za vihar v kozarcu vode: tako pri One Direction kot Buggu bi se lahko pogovarjali tako o “izvirnosti” (One Direction) in “normirani proizvodnji” (One Direction) kot “derivativnosti” (Bugg), “tesnobi vpliva” (Bugg), “avtentičnosti” (One Direction) in, če je že bil govor o tem, “pisanju svojih pesmi” (One Direction, deloma Bugg); tako One Direction kot Bugg so samo zobniki v dobro naoljeni glasbeni industriji, prvi pri Sonyju, drugi pri Universalu, kar pomeni tudi zloščeno, hipertrofirano medijsko in piarovsko podporo. (In ne, o tem, da Bugg menda hodi s Stylesovim bivšim dekletom Caro “letošnja nova Kate Moss” Delevingne, res ne vem veliko, razen tega, da je Delevingnejeva tisto bivše Stylesovo dekle, ki ni Taylor Swift.) Druga pa je ta, da me – kljub temu, da me morda ne bi smelo – še kar zanima, kaj se bo s tema devetnajstletnikoma zgodilo čez dve leti,  razen to, da bosta stara enaindvajset let: kaj pa če se bo izkazalo, da je Jake Bugg v resnici John Denver, Harry Styles pa Antikrist? (In ne, Bieber me ne zanima v nobeni pojavni obliki.) Še dobro, da sem v petek potem šel v O2, na koncert “najpomembnejše britanske skupine v zadnjih desetih letih”, kot jim pravi moj prijatelj Lee. Lee je umetnik. (Se opravičujem za kakovost posnetka: ko poskakuješ, je zelo težko držati kamero pri miru.) S kognitivno disonanco je pa res hudič.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Z Leejem se sicer še vedno ne strinjam, je pa melanholija izpuhtela.

Moj odgovor? Seveda, kaj pa drugega. Absolutno. In čestitke za nagrado. “Hvala, kolega,” je bil odgovor. Seveda si ne predstavljam, da bodo uporabili kaj več kot odlomek ali dva, vendar vseeno. Tole je ta posnetek. Ja.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Zdaj pa se sekiram, ker sem razkril del zasebne korespondence in vse skupaj zveni kot lastna hvala; oziroma: vse skupaj je lastna hvala. Mogoče zato, ker so takšni časi. Na lestvici najbolj prodajanih albumov je njihov prvenec, 180, ki je izšel pred tednom dni, pristal na enajstem mestu.

Najprej, zgodaj zvečer, je na vrsti najboljši film o ljubezni sploh, Hanekejeva mojstrovina Amour oziroma Ljubezen, potem pa bo na sporedu še Hawksova klasika The Big Sleep oziroma Veliki sen (1946). “In kako bi brandy, gospod?” je vprašal Sternwood, torej Charles Waldron. “V kozarcu,” je odgovoril Marlowe, torej Humprey Bogart. Marlowe, Philip Marlowe. “Jaz zbiram blondinke. Pa steklenice tudi.” Med temi blondinkami, sicer nekoliko temnejšimi, rumenorjavimi, je bila vsekakor tudi Vivian Sternwood Rutledge, torej Lauren Bacall. Marlowe mogoče res ni bil največji romantik, ne glede na to, kako “najbolj lušten” je bil, ampak na ljubezen se je pa vseeno spoznal. Tako kot se je nanjo spoznal Georges, torej Jean-Louis Trintignant, ki je v Ljubezni trpko pripomnil: “Kar gre in gre, potem pa je vsega konec.” Emanuelle Riva si za vlogo Anne zasluži čisto vse nagrade, ki jih je in ki jih še bo dobila, in tudi Amour bi moral dobiti vse oskarje, za katere je bil nominiran. Valentinovo v kinu, vsaj v tem Curzonu, je zanimiva opcija. To, ali pa ignoriranje vsega skupaj.

Plehko, prazno, puhlo

Pippa Middleton, mlajša sestra vojvodinje kambriške, se je tisti četrtek, ko je predstavila svoj prvenec, knjigo gospodinjskih nasvetov Celebrate (Praznovanje), preoblekla štirikrat: nosila je, po vrsti, Stello McCartney, Roksando Ilinčić, Markusa Lupferja in PAPER London ter bila, kot je dejala pred knjigarno Daunt Books na Fulham Roadu, “zelo živčna”. Le zakaj?

Prvi stavek v knjigi, “polni receptov, ročnih spretnosti in navdihujočih idej”, kot so se pridušali v založbi, vsekakor ni slab: “Precej osupljivo je, da lahko še pred tridesetim letom starosti postaneš svetovno znan (če je to pravi izraz) zaradi svoje sestre, svaka in zadnjice.” Rahle, nežne ironije pa je konec takoj po tem stavku in vse skupaj gre samo še navzdol, z izjemo tistih nekaj strani na koncu knjige, ko Middletonova piše o ozvezdjih, ki jih lahko z Britanskega otočja vidimo med kampiranjem. “Glavni vzorci na nočnem nebu so, ko jih poznate, lahko prepoznavni,” razloži 29-letna avtorica. “Naučite se imena nekaj najsvetlejših zvezd in kmalu bodo postale vaše zveste prijateljice.” Preprosto, ne? Severnica, recimo, je “zelo koristna za navigacijo”. Kdo bi si mislil?

Mlajša Middletonova sicer trdi, da je po “naravi optimistka”, zaradi česar potem več pozornosti posveča “prednostim” tega, da je svetovno znana. “Ena od najbolj atraktivnih priložnosti, ki so se mu ponudile, je bila ta, da napišem Celebrate.” Le kakšne so bile potem tiste druge, manj atraktivne ponudbe? Očitno takšne, da se nam lahko od njih res zvrti v glavi. Ampak kakšna je, če smo že pri tem, potem cena tega, da je svetovno znana? V njenem primeru je ta cena osupljivih 400.000 funtov, kolikor je znašal njen honorar za knjigo; pri Penguinu, katerega del je založba Michael Joseph, imajo vsekakor globoke žepe.

Eden od še posebej neprijaznih kritikov je prepričan, da je Celebrate avtoričina avtobiografija. Na določen način je to verjetno res: Middletonova se namreč pojavi na vsaj 55 fotografijah v knjigi (njena zadnjica pa na vsaj dveh); fotograf je bil David Loftus, sicer zvesti sodelavec Jamieja Oliverja.

Avtobiografija je ena razlaga; druga – moja – je, da gre za preprosto fikcijo, razredčeno s sesirjeno banalnostjo, pevdojamiejevskimi recepti in prisiljeno, za lase privlečeno koristnostjo.

Recimo: veliko pozornosti, kar 38 strani, je posvečeno zabavam za otroke in to v glavnem na prostem, v idilično sončnem vremenu. Med igricami, ki jih Middletonova priporoča za otroke, je nekaj, čemur se reče “tek v vrečah”. I, in le kako gre ta reč? “Sodelujoči porinejo obe nogi v vrečo ali prevleko za blazino. Višje ko bo segla vreča, težja bo tekma. Za začetnike je boljše, če jim sega so pasu, za bolj izkušene pa lahko priskrbite tudi takšne, ki jim bodo segale vse do vratu in bodo imeli v njih skrite tudi roke. Razvrstijo se na štartni črti in ko zakličemo ‘Zdaj!’, začnejo tekmovalci v svojih vrečah skakati proti cilju. Najbolj navdušeni med njimi se bodo skoraj zagotovo zapletli v vreče in padli. Za gledalce je še posebej zabavno, ko se v svojih majhnih vrečah poskušajo ponovno postaviti na noge.” Hej, ampak kdo potem zmaga? “Zmagovalec je tisti, ki prvi prečka ciljno črto.” Kdo bi si mislil. Ampak otroci seveda ne morejo biti edine žrtve takšnega praktičnega sadizma – “za gledalce je še posebej zabavno…” -, nekaj mora ostati tudi za odrasle. I, le kaj? Zabava s pečenjem na žaru. “Nič ni bolj poletnega kot zabava s pečenjem na žaru,” nam pojasni. “Kljub oblačnemu vremenu smo čisto po britansko veseli, če vreme zdrži ter – in to je najpomembnejše – ne dežuje.” Kdo bi si mislil? “Večina gostov bo brez dvoma še vedno uživala v tem, da so na prostem, pa čeprav bodo zaviti v deke in oblečeni v plašče.” Seveda.

In kaj še, zelo na hitro, potem izvemo od Middletonove? “Skoraj vsak zajtrk postane nekaj posebnega, če nam ga prinesejo v posteljo.” Ja. “Rojstni dan imamo samo enkrat na leto.” Ja. “Čaj je druga nabolj priljubljena pijača na svetu, takoj za vodo.” Ja. “Na pravi čajanki damo čajne vrečke v čajnik, ne pa v skodelice.” Ja. Kaj pa čaj v lističih? “Otroci se začnejo hitro dolgočasiti.” Ja. “Poletne pijače morajo biti osvežilne in postrežene z veliko ledu.” Ja. “Piknik imate lahko praktično kjerkoli.” Ja. “Nahrbtnik je praktičen za daljše ekspedicije.” Res? In tako naprej in nazaj. Plehko, prazno, puhlo. In zoprno pokroviteljsko.

In vendar, in vendar: če bi bila Celebrate prodajna uspešnica, potem bi si lahko Middletonova mislila svoje. Vendar pa ni bila. Številke so bile, kot so poročali v tedniku Bookseller, osupljivo skromne: prvi teden, pri vsej publiciteti, jo je bilo prodanih 2189 izvodov in je bila “185. najbolje prodajana knjiga v Britaniji”. Podobno je bilo tudi na lestvici britanske podružnice spletne veleblagovnice Amazon, na kateri je bila na začetku 66., potem se je ustalila na 98. mestu, za knjigo notranjepolitičnega urednika BBC-ja Nicka Robinsona Live from Downing Street (V živo z Downing Streeta) ter slikanico The Dinosaur that Pooped Christmas (Dinozaver, ki se je pokakal na božič), na koncu pa je pristala na 123. mestu. Več kot sočen honorar bo verjetno odtehtal tudi to, podobno kot novica, da naj bi (vsaj) en izvod knjige kupila Lady Gaga, ki naj bi bila, kot je za neki britanski tabloid dejal “vir”, “obsedena z britansko kraljevsko družino in še posebej s Pippo”; to je precej nenavadno, saj Pippa Middleton ni članica britanske kraljevske družine. Manj ji bo, očitno, v uteho račun @Pippatips na Twitterju, s ciničnimi, zabavnimi parodijami na njene nasvete, čeprav je seveda res, da je nekatere stvari zelo težko parodirati.

Kaj pa vem. Mogoče pa mi gre res na živce samo to, da se je v knjige – tudi v moj izvod – podpisovala kar kot kakšen pravi mononimičen ornament, torej kar kot “Pippa”. Kako zelo déclassé, ali kako se že reče. Aja: deklasirano. Kdo bi si mislil.

Soho, kot se pritožujemo vsi po vrsti, ni več takšen, kot je bil; seveda je vprašanje, če je takšen – elizejski in vse to – sploh kdaj bil. Spomin, če že kaj, je goljfiva kača. Pamela Jennings vsekakor ni bila Muriel Belcher ali Henrietta Moraes, ki sta na Soho in londonsko boemo vplivali močneje, kot bi lahko pričakovali; ker pa je življenje kalejdoskop, je zanj, za vsak pisani lik, ki se pokaže, pomemben tudi najmanjši stekleni drobec. Tako pač je.

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Zrežiral ga je Armando Iannucci, elegantno oblečeno žensko, ki je pobruhala tako številna pričakovanja, pa je igrala Daniela Nardini, takrat vsekakor ena najbolj priljubljenih britanskih igralk. Časi se spreminjajo, vendar vseeno ne tako zelo, kot bi pričakovali. Ali pa si morda želeli. Oh, še nekaj: edina postaja, v katere imenu ni nobene črke iz besede mackerel, je St John’s Wood; in če sem, bralec, že pri tem, tudi črke š iz skuše ni nikjer na podzemni.