Nekje drugje

Ne, seveda nočem biti zadnji, ki bo skočil na vlak debate o noveli zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (v Sloveniji; na Škotskem so kajenje v vseh zaprtih delovnih in javnih prostorih prepovedali marca lani, na Severnem Irskem in v Walesu ga bodo aprila, v Angliji pa julija letos). Ko sem 18. januarja lani po dvajsetih letih nehal kaditi, sem naredil tisto računico, ki je Jonasov Tržačan ni naredil. Oziroma je ni naredil za Britanijo. Zavojček marlbora v trafiki ge. Patel trenutno stane 5,35 funta. Malo cenejše so v kakšni veleblagovnici, prešvercanih in ponarejenih cigaret na Holloway Road in okolici pa raje ne bi upošteval, je pa res, da so po tri funte. Pred petnajstimi leti so bile “uradne” 2,50 funta - tega se zelo dobro spomnim, ker so bile že takrat občutno dražje kot kjerkoli drugje - potem pa so se vsako leto podražile za nekaj penijev, ker so v vsakem proračunu privili trošarino. Kakorkoli že, za svoj izračun sem potem uporabil povprečne cene cigaret (tri leta 2,50, dve leti 3,50, dve leti 4,00, tri leta 4,50, tri leta 5,00 in dve leti 5,30), po en zavojček na dan, ter ugotovil, da sem pokadil približno 22.510 funtov. Užitek je bil - seveda - neprecenljiv, res pa je tudi, da za ta denar ne bi niti približno dobil ne hiše in ne stanovanja v Londonu (ne pred petnajstimi leti, še manj pa v zadnjih letih, ko cene nepremičnin samo še rastejo), čeprav bi lahko bil soliden polog za hipoteko. Zdaj bi lahko dobil polovico trisobne vrstne hiše v Nelsonu v Lancashiru (ki so bile pred tremi leti po 10.000 funtov). Všeč mi je, da so hiše vrstne (skoraj tako kot “v Trsti”, no less), ne vem pa, zakaj bi hotel živeti v Nelsonu. In v tem je, očitno, problem s takšnimi prihranki (pet let kajenja v Sloveniji v to računico ni vštetih). In če slučajno koga zanima, kako sem nehal kaditi: ne vem, kar nehal sem. In tudi nobenih odvajalnih kriz nisem imel. Verjetno pomaga, da itak zelo hitro postanem zasvojen z vsemi mogočim in se mi je očitno zdelo, da se ene zasvojenosti lahko rešim že zato, ker vem, da je nova itak za prvim vogalom.

Kaj pa če je kaj v vodi? V letnem poročilu agencije EU za droge za leto 2006 je med drugim rečeno, da sta Anglija in Wales drugi najbolj kokainiziran del Evropske unije. Najbolj kokainizirana je sicer Španija, vendar pa sta Anglija in Wales na prvem mestu v starostni skupini 15-24 let (po neobjavljenih podatkih naj bi bilo vso Združeno kraljestvo na prvem mestu v vseh starostnih skupinah). Kot so minulo nedeljo ocenili v Independent on Sunday, naj bi v Britaniji sicer posnifali za 57 milijonov funtov kokaina na teden. To je veliko smučanja. Lani so sledi kokaina odkrili na 99 odstotkih bankovcev za 20 funtov v Londonu ter v straniščih v parlamentu, hotelih Ritz in Savoy ter v Royal Opera House. Ter različnih medijskih hišah. Ter povsod drugod. Uporaba ekstazija je sicer padla, kanabisa pa se je, v primerjavi s kokainom, ”stabilizirala”: leta 2004 se je vsaj enkrat zakadilo 29,6 odstotkov Britancev. Britanija je zelo visoko tudi na par drugih lestvicah. Po nosečnosti med najstnicami je Britanija najvišje v zahodni Evropi, vendar pa se je - vsaj v Angliji - število nosečnosti pri dekletih, mlajših od 18 let, začelo zniževati. V poročilu Health Profile of England je rečeno, da je imelo leta 2004 previsoko telesno težo 23 odstotkov odraslih v Angliji (23,6 odstotka moških in 23,8 odstotka žensk). To je največ v Evropi. Vendar pa tudi to še ni ravno vse: septembra je bilo objavljeno poročilo, v katerem je rečeno, da so Britanci najeli tretjino vseh nezavarovanih kreditov v EU. Posledica tega je tudi dejstvo, da je plačilno nesposobnih po več kot 100.000 ljudi v Angliji in Walesu. To so tisti, ki se odločijo za bankrot, ki je po novem zakonu o insolvenci (s katerim naj bi sicer spodbujali podjetnost) precej preprost. Vse te stvari se niso pojavile kot kakšen potepuški maček, čeprav se je zelo mogoče sprenevedati, da nismo ničesar krivi, ampak je vsega kriv nekdo drug. Če ne morem plačati svojih dolgov, potem je kriva banka, ker mi je sploh posodila denar (v Svetovalni službi za pomoč pri potrošniških kreditih, recimo, imajo 1.600 primerov “skrajne zadolženosti” - to je posameznikov, ki imajo več kot 100.000 funtov nezavarovanih dolgov, ena oseba pa si je na 62 kreditnih karticah izposodila več kot pol milijona funtov). Če sem predebel, potem je kriva pekarna, ki peče tako dobre torte. Če sem zasvojen s kokainom, potem je seveda kriv moj diler. Le zakaj bi sploh še kdaj rekel “ne”? Le zakaj? Mogoče pa so imeli Clash prav: Koka doda življenje, kjer ga ni.

Tim Berners-Lee, ki je seštrikal svetovni splet, je za Guardian dejal, da ”obstaja velika nevarnost, da bo [svetovni splet] postal prostor, kjer se laži širijo hitreje kot resnice, ali pa prostor, ki bo na določen način vedno bolj krivičen”. Za razvoj svetovnega spleta je po njegovem mnenju še posebej problematičen vzpon bloganja. “Svet bloganja deluje tako, da ljudje berejo bloge in jih linkajo. Berete to, kar vam svetujejo ljudje, ki jim zaupate. To je zelo preprost sistem, vendar pa nam mora tehnologija pomagati izraziti dosti bolj zapletene občutke o tem, komu bomo zaupali.”  (Ker bolj ali manj zaupam Guardianu, je članek polinkan. To sem imel napisano v petek, pa sem pozabil objaviti. Resnica ali laž?)

Ko je Institute for Public Policy Research, vodilni britanski levosredinski raziskovalni inštitut, pred tednom dni poslal okrožnico, v kateri so napovedali objavo raziskave o “spreminjanju otroštva”, je iz vsega skupaj tolkla predvsem britanska pedofobija, torej strah pred otroci in najstniki. Oziroma, v tem primeru, strah pred antisocialnim vedenjem otrok in najstnikov. Med drugim je bilo rečeno, da naj bi bili britanski odrasli manj kot odrasli drugod po Evropi pripravljeni na konfrontacijo z mladoletnimi osebami, ki se vedejo antisocialno. Tako naj bi samo 34 odstotkov Britancev posredovalo, če bi videli, da skupina 14-letnikov vandalizira avtobusno postajališče - v primerjavi s 65 odstotki Nemcev, 52 odstotkov Špancev in polovico Italijanov. Ker je kazalo, da bo bolj počasen dan, so medijo okrožnico še enkrat pogreli (poročilo bo sicer objavljeno prihodnji teden) in iz njega izluščili, da so britanski najstniki bolj antisocialni in delinkvetni kot njihovi evropski vrstniki. Britanski 15-letniki, recimo, se bolj pogosto pretepajo, več jih uživa prepovedne droge, več pa jih ima tudi spolne odnose. (Samo pri kampanjskem pijančevanju so jih prehiteli mladi Danci in Irci.) Razlog za to naj bi bilo dejstvo, da se mladi družijo bolj med seboj, z odraslimi pa nimajo več “strukturirane interakcije”: v Angliji 45 odsotkov 15-letnih fantov večere preživlja s svojimi prijatelji, na Škotskem pa  59 odstotkov. V Franciji je ta številka 17 odstotkov. To pomeni, da se mladi obnašanja učijo od vrstnikov. (Medtem ko 93 odstotkov najstnikov v Italiji še vedno večerja z družino, jih v Britaniji samo še 64 odstotkov.) Vendar pa res ni bil počasen dan: nekaj ur kasneje po pogrevanju delinkvence mladoletnikov se je izkazalo, da si mladina v Angliji in Walesu misli, da so uredbe o antisocialnem obnašanju (Anti-social behaviour orders oziroma Asbos), s katerimi je vlada poskušala omejiti kršenje javnega reda in miru, pravzaprav kolajne, ki si jih lahko ponosno pripnejo na prsa, informacijski pooblaščenec pa je dejal, da Britanija “tava” v družbo, v kateri bo nadzorovanje postalo trajno. V Britaniji je namreč po ena varnostna kamera na 14 prebivalcev, vsak dan pa vas lahko posname po približno 300 kamer. Podatki o prebivalcih se stalno zbirajo tudi iz drugih virov: ob uporabi kreditnih in drugih plačilnih kartic, kartic zaupanja, mobilnih telefonov in računalnikov. Tako kot pravijo Hard-Fi v Stars of CCTV: Vsak gib, ki ga naredim, je posnet na trak, da me ima lahko tisti zgoraj na varnem (…). Mi smo zvezde varnostnih kamer, ali ne vidite, kako me ima kamera rada? Ali pa morda res česa ne razumem?

Komaj čakam. Jutri zvečer bodo v neki televizijski oddaji razglasili, da živim v najslabši občini v Britaniji. ”Phil in Sofie sta uporabila rigorozne kriterije, s katerimi sta razkrila trende, zaradi katerih so nekatere poštne številke zelo zaželjene, drugih pa se izgogibamo”, so zakrakali na televizijski mreži, ki bo predvajala to enourno ekstravaganco. Ker pa to ni dovolj, so dodali: “Natančno sta pregledala vse statistike, od kriminala in brezposelnosti pa do okolja in faktorjev življenskega sloga, da bi ugotovila, kam bi se morali preseliti - in od kod bi morali pobegniti.” Phil in Sofie sta voditelja oddaje. Phil Spencer jo vodi že nekaj časa, Sofie Allsopp pa se bo v tej vlogi preizkusila prvič. Ker je tukaj pač meritokracija, je bila Spencerjeva sovoditeljica doslej njena starejša sestra Kirstie. Kirstie je zdaj na porodniškem dopustu, ker se ji je rodil sin, Bay Atlas. Oče Allsoppovih punc je sicer konservativna korifeja baron Hindlip. Gre skratka za tole: čeprav niso povedali, kje v Britaniji je najlepše živeti, so apetit malo potešili s tem, da so objavili dno lestvice 434 britanskih občin. Čisto na dnu je tako Hackney. Tik pred njim je Tower Hamlets, prav tako v vzhodnem Londonu, potem je Merthyr Tydfil v južnem Walesu, potem Newham (ponovno v vzhodnem Londonu), ter Islington, v severnem Londonu. Ker živim na meji med Hackneyjem in Islingtonom, se mi je rezultat zdel še posebej imeniten. Prvo in peto mesto od zadaj! Še vedno boljše od tega, kaj naj bi bilo na vrhu lestvic. Namreč Epsom in Ewell (to je ena občina), Harrogate in Horsham. Horsham!!!!! Horsham je malomeščansko zaledje Brightona. V Epsomu in Ewellu imajo hipodrom. Harrogate pa je na zamorjenem severu Anglije. Sicer pa je to vseeno. So pač takšni časi, da je voditelj konservativne stranke David Cameron lahko mirno dejal, da “imamo vsi stanovanjske kredite”. Kar pomeni, da se lahko itak vsi preselimo v Horsham. Razen tistih 12 milijonov Britancev, ki uradno živijo pod mejo revščine ali na njej (manj kot 180 funtov na teden za dva odrasla člana gospodinjstva). Ali pa, kot so ugotovili v Joseph Rowntree Foundation, tista tretjina Britancev, mlajših od 40 let, ki ne more kupiti niti “na najcenejšem delu lokalnega trga nepremičnin”. To, da jih veliko od živi prav v Hackneyju in Islingtonu, seveda ni bistveno: na televiziji bodo lahko baronove hčerke še naprej guncale afne.  

Pripis 26. oktobra: najboljši kraj v Britaniji naj bi bil Winchester v Hampshireu. V tisti oddaji so sicer povedali tudi to, da bi bili “nori, če ne bi kupovali nepremičnin v Hackneyju”. Menda zato, ker se bodo cene dvignile za “kakšnih 60 odstotkov”. Ja, kar ducat jih bom. Toliko o tem. V stolnici v Winchestru je pokopana Jane Austen. V Hackneyju, po drugi strani, se je (pavza) rodil (pavza) Harold Pinter (pavza), zelo dejaven pa je bil Dalston Set. Ki je sicer klika, ampak vseeno.   

Verjetno je res, da si vedno zapomniš najmlajšega, ki je umrl. To je bil 22-letni David Foulkes, doma iz Manchestra, pripravnik pri Guardianu, v prodaji. V četrtek, 7. julija 2005 ga je na vlaku na progi Circle, pri postaji Edgware Road, ubil Mohammad Sidique Khan. Vedno pa si zapomniš še nekaj drugega: v Foulkesovem primeru tega, da se je tudi prvič v življenju peljal s podzemno železnico.

Liverpool so v polfinalu angleškega nogometnega pokala z 2:1 nabrisali Chelsea. Tekma? Fantastična. Liverpool pač zmagujejo v pokalih, ne pa ligi… Dopoldne sem s kolesom divjal po mestu, se verjetno prehladil, čeprav je bil prvi pravi pomladni dan, se ustavil v Maison Bertaux in pri prijatelju Eustaceu, domov pa prišel ravno v času, ko se navijači Arsenala po vseh lokalnih krčmah tolažili zaradi tega, ker so se s Spursi razšli z 1:1. Ja, Jak, tako pač je. Tudi tokrat je bilo na našem koncu skoraj več policistov kot navijačev: v stranskih ulicah okoli Highburyja sem na hitro sem naštel 34 policijskih avtomobilov polnih policistov v protiizgredniški opremi, 17 pripadnikov konjeniškega oddelka in nič manj kot štiri helikopterje (ki sicer niso bili v stranskih ulicah, ampak so frčeli po zraku).

Ravno ko sem se pripravljal, da bom z nogometa mirno preklopil na večerno znanstveno fantastiko, se je na Blackstock Road pojavilo kar nekaj policijskih avtomobilov. Najprej sem mislil, da so se navijači obeh klubov pač počili - tako kot vedno - vendar pa je šlo bolj za običajno racijo proti preprodajalcem ukradenih mobilnih telefonov ter, kot so mi povedali policisti, “ilegalcem”. Po desetih minutah je bilo vsega konec. Kako vznemirljivo.

V glavnem se mi zasirijo vse stvari, ki jih kje napišem z roko. Najhuje je s telefonskimi številkami: zelo kmalu potem, ko jih napišem v svoj stari, zvesti črni filofax, jih namreč neham uporabljati. Se že kaj zgodi. Zanimivo pa je, da nimam problemov, če stvari kam vtipkam. To velja tudi za številke, ki jih imam sprogramirane v spominu svojega mobilca. In domačega telefona. Meni se to zdi še kar zanimivo. Mojemu prijatelju Michaelu, ki je itak prepričan, da imam “že kakšno obliko obsesivno-kompulzivne motnje”, se to ni zdelo nič nenavadnega. Res pa je, da mu nisem povedal, da njegovih telefonskih številk - za vsak primer - nimam v filofaxu.

Ha? Ali mi lahko kdo pove, kaj Charlotte Rampling počne v Prvinskem nagonu 2? Razen to, da po nemarnem omenja Lacana, služi penzijo in, kot je bilo - tako kot zmeri duhovito - ugotovljeno v Centrifugi, posluša iPod? To, kar mi je šlo še posebej na živce, je bilo sicer to, da se je film dogajal v Londonu. Londonu? Prestolnica filmu ne prispeva nič - in tudi film Londonu ne prispeva nič. Ali se kdo še spominja tiste pošastne srhljivke Ubij me strastno, v kateri je bil London podobno seksi kot poscane spodnje gate? Tudi če odmislimo, da si je Stan Collymore verjetno kar zaslužil, da ga je Sharon Stone fentala, ker je v času, ko je bil še nogometaš, pretepel Ulriko Jonsson (plavolaske in plavolasci vseh dežel, združite se), je bilo še vsaj nekaj bolj boleče: to, da David Morrissey, kot psihiater, dela v Kumari, nebotičniku Swiss Re v Cityju. Ja, ziher. Kumara je v zadnjih par letih sicer postala tako ikonična za London, kot so bili včasih avtobusi routemaster, vendar pa to ne pomeni, da je Kumara zdaj sežeta esenca Londona. Razen če to ne pomeni, da bo imel v Prvinskem nagonu 3 svojo pisarno kar v London Eye.

Oh. Buckinghamska palača je ob 80. rojstnem dnevu kraljice Elizabete II. - ta bo 21. aprila - objavila seznam 80 stvari, za katere si želijo, da bi jih vedeli o kraljici. (Spletna stran je šokantno roza, vendar pa nam med drugim prijazno pojasnijo, da je britanski monarh tudi lastnik vseh jesetrov, delfinov in kitov v ozemeljskih vodah Združenega kraljestva, saj so od leta 1324 “kraljevske ribe”.) Kot običajno je bolj zanimivo to, kar so pozabili omeniti. Recimo to, da je kraljica edine solze v javnosti potočila ob upokojitvi kraljevske jahte Britannia leta 1997. In da je služabnikom naročila, da naj v kraljevskih palačah ne hodijo po preprogah, da se ne bi obrabile. In da je bilo leta 1964 vsaj 30 odstotkov Britancev prepričanih, da je kraljico osebno izbral bog, leta 2000 pa jih je še samo 44 odstotkov verjelo, da bi šlo Britaniji slabše brez monarhije.