Arhiv za kategorijo 'Londonske stvari'

Pet nelepih poslopij

30.11.2012 ob 12:44

Včasih je povprečno slabše od slabega. Pri slabem vsaj veš, pri čem si; pri povprečnem so stvari bolj zapletene in vprašljive.

1. St George Wharf, Vauxhall, SW8. Ko Silva v Skyfallu detonira bombo, podstavljeno na sedežu MI6 (na 0′55″ napovednika), je znanec, s katerim sva bila v kinu, dejal, da se “temu reče napredek”. Ne, sem mu dejal, napredek bi bil, če bi Silva razstrelil St George Wharf, sosedo MI6 čez Bridgefoot, cesto, ki pelje do Vauxhall Bridgea; MI6, babilonsko-rokokojska frustracija Terryja Farrella, je v primerjavi s St George Wharf pravzaprav zadržana in elegantna kreacija in to, bralec, je zelo težko verjeti. Vauxhall je bil od sredine sedemnajstega do sredine devetnajstega stoletja znan po izjemno priljubljenem zabaviščnem parku Vauxhall Gardens, pomembnem zaradi mešanja visoke in popularne umetnosti, razvedrila, ideologije in seksa; kasneje je postal nekoliko odsoten, čeprav kaotičen del mesta na “napačnem bregu Temze”, prometno vozlišče ter grosistična tržnica za sadje, zelenjavo in cvetje, ki so jo leta 1974 preselili iz Covent Gardna. Aja, pa logistični center Royal Maila za južni Lodon je še tam. In njihova konkurenca, DHL, tudi. Oboke pod železniškim viaduktom, ki povezuje Nine Elms in železniško postajo Waterloo, so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zasedli nočni lokali in diskoteke, Vauxhall – no, Vauxhell – pa je, sicer bolj po naključju kot ne, ponovno postal zabaviščna in plesna centrala Londona, najprej gejevska, potem splošna; sedež MI6 so svečano otvorili leta 1994. Čeprav je v prvi coni mestnega potniškega prometa, za nekaj lučajev oddaljen od Westminstra, se za Vauxhall do začetka novega tisočletja ni zanimalo veliko gradbenih investitorjev. Potem pa so leta 2005 v Vauxhall Crossu, torej delu Vauxhalla ob mostu, začeli graditi St George Wharf, ki so ga za gradbeno podjetje St George sprojektirali v biroju Broadway Malyan. V eni izmed prvih, še kar prijaznih kritik, je bilo rečeno, da gre za “poblazneli arhitekturni genetski eksperiment” ter “najimenitnejši primer britanskega bahaškega brutalizma – mamutski stanovanjski kompleks v miamijskem slogu ob Temzi -, v katerem se kar kopičijo nadstropja in rastejo nove glave, vsaka bolj odvratna od prejšnje”. Podobno prijazni so bili tudi kasneje. Drugi kritik je tako ugotovil, da gre za “stotine stanovanj v odžaganih ziguratih, ki jih pokrivajo čudaški zeleni trezorji”, vse skupaj pa naj bi imelo “operetno kvaliteto stalinistične scenografije”. Leta 2006 je bil St George Wharf nominiran za nagrado Carbuncle Cup, ki jo za najgrše poslopje leta podeljuje revija Building Design. (Pokal je dobil ime po “tvoru”, s katerim je princ Charles leta 1984 napadel predlog prizidka National Gallery, ki ga je sprojektiral Richard Rogers. Prestolonaslednik je takrat dejal, da bi bil Rogersov prizidek “pošasten tvor na obrazu priljubljenega in elegantnega prijatelja”; ne, ne bi bil, če smo že pri tem. Namesto Rogersa sta potem delo dobila tista ameriška pionirja postmodernizna Robert Venturi in Denise Scott Brown.) St George Wharf sicer ni dobil nagrade – zmagal je neki nakupovalni center v Plymouthu -, vendar pa to ne pomeni, da si je ne bi zaslužil; zato pa je St George Wharf dvakrat zmagal na lestvici najbolj osovraženih poslopij po izboru bralcev revije Architects’ Journal, torej arhitektov. Po St George Wharfu ni bilo nič nikoli več enako; še močnejši pospešek je Vauxhall dobil, ko je bilo odločeno, da bo v Nine Elms do leta 2017 zraslo novo ameriško veleposlaništvo. Celovitega urbanističnega načrta sicer ni, ker je vsaj pet velikih investitorjev in zemljiških lastnikov, vendar pa se že načrtuje in gradi, gradi; najhujše od vsega je arogantni The Tower, One St George Wharf – isti investitorji, isti arhitekti -, ki bo najvišja stanovanjska stolpnica v Londonu in še bolj groteskna penetracija neba nad Londonom kot njene obupne, banalne blokovske sosede z zelenimi okni. Ko bo končana, bo visoka 181 metrov, kar je približno 200 metrov preveč. Če bi Wordsworth dandanes stal na Westminstrskem mostu in pogledal proti zahodu, bi se lahko samo zjokal. Vse se skoz čisti zrak blešči, iskri. Ne, nikakor ne, nikakor ne. (Verz je iz Spisano na Westminstrskem mostu, 3. septembra 1802, v prevodu Andreja Arka.)

2. Strata, 8 Walworth Road, SE1. V Elephant and Castle je vse, od najslabšega brutalizma in najslabše postmoderne pa do dvojnega krožišča, vendar pa si niso zaslužili še Strate, pošastne stanovanjske stolpnice, ki se dviga za nakupovalnim centrom, in ki se jo, na žalost, vidi od skoraj vsepovsod v južnem Londonu (takole seva nad Borough High Streetom); leta 2010 si je prislužila tudi Carbuncle Cup. Strata ima več vzdevkov, od katerih je še najboljši kar Ajzengart (ali pač Isengard, po okusu), čeprav res zelo spominja tudi na Električni brivnik. Nekaj časa se ji je reklo Castle House in to je bilo še kar primerno. Na strehi ima tri vetrnice, ki naj bi zagotavljale neverjetnih 8% elektrike, ki naj bi jo potrebovali v skupnih prostorih; zaenkrat še ni jasno, če je to res, saj se zdi, da je vsaj ena itak zlomljena, res pa je, da so zelo nenavaden ornament na tem agresivnem in prozaičnem poslopju; tovrstna, takšna faličnost je očitno trda kompenzacija za kaj drugega.

3. Ashdown House, Victoria Street, SW1. Na Victoria Streetu, ki povezuje Parliament Square in železniško postajo Victoria, ni veliko arahitekturnih draguljev. Pravzaprav je samo en, westminstrska katedrala, in katedralo od spredaj davita dva pisarniška bloka, ki se jima pravi Ashdown House (zdaj 123 Victoria Street) in BP House (zdaj 171 Victoria Street in sedež trgovskega velikana John Lewis). Sprojektirali so ju v biroju Elsom, Pack & Roberts, zgrajena pa sta bila v letih 1971-1975. EPR so kar veliko projektirali za Victorio, vendar pa so s temi zastekljenimi kockami, postavljenimi druga na drugo, res vzeli piškot, kot se reče.

4. Embankment Place, železniška postaja Charing Cross, WC2. Leta 1990, ko je bil zgrajen pisarniško-trgovski prizidek železniške postaje Charing Cross, pravi se mu Embankment Place, je bilo že konec postmodernizma, vendar pa Terry Farrell tega očitno ni opazil: nad peroni železniške postaje zdaj sedi njegova velikanska žaba in požrešno zre čez Temzo.

5. Colliers Wood Tower, Colliers Wood, SW19. Le zakaj bi moralo trpeti samo središče mesta, če pa lahko tudi globoka predmestja.”Druga chicaška šola”, ki je bila ena od posledic Miesovega dela na Illinois Institute of Technology, je bila zanimiva, vendar pa je za seboj pustila tudi veliko smeti; ena od najbolj značilnih je pisarniška pošast Colliers Wood Tower, ki je leta 1968 zrasla v Colliers Woodu na jugozahodu Londona. Zdaj je predimenzionirana, žalobna stolpnica prazna in čaka na boljše čase.

  • Share/Bookmark

Pet romanov o Londonu

13.11.2012 ob 07:31

“Niti enega Dickensa?” Znanec me je začudeno pogledal. To ni čisto res, sem mu odvrnil. “Ampak to je ravno tako,” je vztrajal, “kot če sestavljal seznam o romanih o Parizu in izpustil Zolaja. Ali pa, če sva že pri tem, o New Yorku, in bi pozabil Edith Wharton.” Ampak saj Dickensa nisem pozabil, sem dejal, samo med prvimi petimi ga ni; Pusta hiša je na sedmem mestu. “Aha.” In za Čas nedolžnosti bi zmeraj našel prostor. “Seveda bi.”

1. Patrick Hamilton: Hangover Square (1941). Podnaslov romana je Zgodba o Earl’s Courtu in v bistvu zelo dobro povzame, za kaj gre: tesnobno, zloveščo, melanholično elegijo o strasti, poželenju, zasvojenosti. Ter za Earl’s Court, “to zaničevano sosesko”. Alienacija na amfetaminih, resno. Glavni junak romana je George Harvey Bone, osamljeni alkoholik z disociativno motnjo identitete; to je tisti “klik” v njegovi glavi, s katerim se spreminja njegova osebnost, “hrup v njegovi glavi, ki pa ni hrup, to je bil zvok, ki nastane, ko zvok naenkrat izgine”. Ko ima “dober dan”, gre “ker se mu ni potrebno z nikomer posvetovati, zvečer lepo v kino v Kensington, potem se vrne po Earl’s Court Roadu, v kiosku kupi kavo ter gre spat”; na “slab dan” pa so stvari slabše. George je obseden z zoprno, hudobno in oportunistično, vendar atraktivno Netto Longdon, ki hoče postati igralka in Georgea izkorišča zaradi njegovih sicer zelo vprašljivih zvez v gledališkem svetu; Georgeov prijatelj Johnnie Littlejohn namreč dela kot asistent vplivnega gledališkega agenta Eddieja Carstairsa. Nettin “fant” je sicer Peter, zoprn fašist, ki je bil dvakrat v zaporu: “Enkrat zato, ker sem nekega levičarja, ker si je to pač zaslužil, natančno boksnil v pleksus, drugič pa zaradi enega takšnega umora, ki sem ga zagrešil z avtomobilom.” Ko Eddie spozna Netto, mu takoj postane jasno, kako neprijetna ženska je, George pa na zabavi, ki se je je udeležila londonska gledališka smetana, naenkrat ugotovi, da obstajajo tudi ljudje, ki se zanj zanimajo zato, ker se jim zdi zanimiv, ne pa zato, ker od njega kaj pričakujejo ali hočejo. Kljub temu ga Netta še naprej ponuižuje; najhuje je po obisku gledališča v Brightonu – “Kar smešno je bilo, da sta si prav na ta večer v gledališču ogledala farso.” -, po katerem mu v glavi “klikne” in najprej umori Netto, nakar pa s palico za golf pokonča še Petra. Potem iz Earl’s Courta pobegne v svoj obljubljeni raj, Maidenhead – Maidenhead! – v Kentu, kjer se popolnoma izgubi in naredi samomor. “Umrl je zgodaj zjutraj in ker je vladalo izjemo zanimanje za vojno, njegovi smrti časopisi niso namenili posebne pozornosti.” Oziroma, kot nas je naučil Étienne Daho: Ennemie de soi-même, comment aimer les autres. (Samo mimogrede: po Hangover Square je bil leta 1945 posnet tudi film, vendar nima nikakršne posebne zveze z romanom; je pa res, da je glasba Bernarda Hermanna izjemna.) Patrick Hamilton (1904-1962) je v glavnem najbolj znan po dveh dramah, Vrv (Rope, 1929) in Plinska luč (Gaslight, 1938) ter delno avtobiografski trilogiji romanov 20,000 Streets Under the Sky (Dvajset tisoč ulic pod nebom); zelo dolgo, predolgo je bil “obetaven avtor”, vendar pa se računica ni iztekla, s pomembno izjemo Hangover Squarea. Bil je depresiven, razočaran komunist in alkoholik (za alkohol je dejal, da je “nevrotikov mikroskop”); umrl je zaradi ciroze jeter. Leta 2011 je bil kanoniziran z modro spominsko ploščo, s katerimi English Heritage – angleški zavod za varstvo kulturne dediščine – “obeležuje zvezo med pomembnimi osebnostmi iz preteklosti ter poslopji, v katerih so živeli in delali”. Zanimivo je, da je Hamiltonova plošča na 2 Burlington Gardens v Chiswicku, kjer je preživel šestnajst let, “postavil temelje svoji karieri” ter med drugim napisal prvo verzijo Vrvi; pred Chiswickom je živel v Earl’s Courtu (v hotelu White House, ki se mu v Hangover Squareu pravi Fauconberg), po Chiswicku pa na New Cavendish Streetu, za par lučajev od Soha. V nedokončanem romanu The Happy Hunting Ground (Srečno lovišče) je med drugim ugotovil: “London je kraj, kjer vedno znova lovite srečo – in tudi če jo najdete, vam jo hitro vzamejo.” Ja.

2. William Makepeace Thackeray: Vanity Fair (1848; slovenski prevod je izšel leta 1946). Stvari se včasih res ne spremenijo. Thackerayjev prvi naslov za Semenj ničevosti je bil Pen and Pencil Sketches of English Society (Skice angleške družbe s peresom in svinčnikom); fraza semenj ničevosti je iz Pilgrim’s Progress (Kristjanovo romanje) Johna Bunyana, samo da je Thackeray z njega oluščil Bunyanovo alegorično dogmatiko: če semenj ničevosti pri Bunyanu pelje naravnost v prekletstvo, pri Thackerayju vsi živimo na semnju ničevosti. Glavna oseba – in ne, ne junakinja, saj je podnaslov Semnja ničevosti Roman brez junaka – je Rebeka Sharp, ki jo Thackeray predstavi takole: “Spričo mnogih velikih in naglo poganjajočih gospodičen v zavodu je bila Rebeka Sharp podobna otroku. Toda imela je žalostno zrelost siromaštva.” Na koncu romana Rebeka ni kaj bolj zrela, vendar vsaj ne živi slabo, ker jo finančno podpira njen sin; pot do konca je posuta s toliko trnjastimi avanturami in plezanjem po družbeni lestvici, da se nam lahko zvrti v glavi. Manipulativna, sebična, samoljubna, prebrisana Rebeka je tisti zavod, v katerem je gospodična Pinkertonova vzgajala mlade dame, zapustila z Amelijo Sedley, malo dolgočasno in pasivno buržujko, zelo drugačno od revne Rebeke. Rebeko čaka služba guvernante pri Crawleyjevih. Tistih nekaj dni pred začetkom službe preživi pri Sedleyjevih in začne takoj osvajati Amelijinega brata Josepha, vendar iz vsega skupaj ni nič, pri Crawleyjevih pa se hitro, na skrivaj, poroči z najmlajšim sinom, vojaškim častnikom Rawdonom. Zaradi tega ga teta, bogata, zoprna in debela Matilda Crawley, razdedini; Rebeka in Rawdon sta res vredna svojega denarja. Vendar se je z vsem tem Thackeray komaj dobro ogrel: Amelijin oče bankrotira; Amelija se poroči z Georgeem Osbornom; stari Osborne poroki nasprotuje, čeprav so stari družinski prijatelji s Sedleyjevimi, za poroko pa navija Georgeov najboljši prijatelj William Dobbin; Dobbin je sicer zaljubljen v Amelijo; vsi moški so vpoklicani v vojsko – Waterloo! Waterloo! -, Rebeka, Amelija in Jos pa grejo z njimi; Rebeka postane v Bruslju izjemno priljubljena; George osvaja Rebeko; George je ubit pri Waterlooju; Rebeka in Rawdon se preselita v Pariz; Rebeka rodi sina Rawdona, ki ga zanemarja, oče pa je vanj čisto zaljubljen; Dobbin postane boter mlademu Georgeu; Rebeka in Rawdon se vrneta v London; Rebekino plezanje po družbeni lestvici je podmazal stari, odvratni, pokvarjeni lord Steyne, sicer markiz, stari družinski prijatelj Crawleyjevih; Rebeka ima z markizom afero; Rebeka je predstavljena kralju; Sedleyjevi izgubijo čisto vse in za malega Georgea začne skrbeti njegov ded; stari Osborne po smrti polovico premoženja zapusti vnuku, snahi pa nameni izdatno letno rento; Rebeka se na plesu v maskah ne preveč subtilno prikaže kot Klitajmnestra; Rawdon je zaradi dolgov, ki jih ima zaradi kartanja, aretiran; Rebeka nima časa poravnati njegovih dolgov, saj se zabava z lordom Steynom, zato Rawdonu iz zapora pomaga svakinja; Rawdon fizično obračuna z markizom; da bi se izognil škandalu, markiz iz rokava strese imenovanje Rawdona za guvernerja otoka Coventry, Rebeki pa svetuje, da zapusti London; Joseph in Dobbin se po dvanajstih letih v Indiji vrneta v Anglijo; Amelija, Joseph in Dobbin grejo na počitnice v Nemčijo, kjer v mestu Pumpernickel odkrijejo obubožano Rebeko; Rebeka, ki še vedno zaudarja po aferi z markizom, ponovno osvaja Josepha;  Joseph skrivnostno umre kmalu potem, ko je svojo življensko zavarovalno polico prepisal na Rebeko; ali ga je Rebeka umorila ali ne je zanimivo vprašanje; Amelija se končno poroči z Dobbinom; Rawdon umre na tistem svojem otoku; Rawdon mlajši podeduje vse bogastvo Crawleyjevih in tudi baronski plemiški naziv; Rebeka se ustali v Bathu in postane pobožna. Tako. Semenj ničevosti je vrhunska mešanica ostre satire in realizma, Thackeray pa fascinantni vsevedni pripovedovalec.

3. Neil Gaiman: Neverwhere (1996; “prečiščeni tekst” je izšel 2005, slovenski prevod pa 2010). Neverwhere – Nikolikje – je bila, leta 1996, najprej šestdelna televizijska nanizanka Neila Gaimana in Lennyja Henryja; Gaimanova novelizacija scenarija je izšla med predvajanjem nanizanke in bila sprejeta dosti bolj toplo kot njena televizijska sestra. Prečiščeni, najnovejši, dopolnjeni tekst – “upam, da gre za definitivno verzijo”, piše v predgovoru – je bil objavljen 2005. Mladi Škot Richard Mayhew se je preselil v London in potem po naključju odkril, da obstaja tudi drugi, podzemni, Spodnji London, ki je zelo počen odsev tistega zgoraj; skozi razpoke se lahko pade zelo globoko. Ko gresta z zaročenko Jessico na večerjo z njenim šefom, poskuša pomagati okrvavljeni deklici, ki se je znašla pred njima; to, česar Richard še ne ve, je to, da deklica, ime ji je Vrata, beži pred poklicnima atentatorjema gospodoma Croupom in Vandemarjem. Vrata ga zjutraj prosi, da poišče markiza de Carabasa in ko ga pripelje domov, oba z Vrati naenkrat izgineta. To je šele začetek: v zahvalo za pomoč postane Richard v Zgornjem Londonu popoln neznanec, izgubi službo in vse to; potem se odloči, da mora stvari nekako urediti in se odpravi v Spodnji London, ki pa je, kot se izkaže, še bolj zanimiv, čaroben in šokanten kot Zgornji London, še posebej ko odkrije Plavajočo tržnico. Vse skupaj je zelo imenitno, polno značilnih gaimanovskih zank in vprašajev, na katerih se zibajo Richardove prigode; lepo pa je tudi, da de Carabas – jasno – pozna vse odgovore.

4. Martin Amis: London Fields (1989). Kako zelo črna je lahko črna komedija nravi? London Fields se dogaja v Londonu leta 1999, v času Krize (grožnja jedrske vojne, vsi mogoči razkroji, vse to). Glavni junak, pripovedovalec, je Samson Young, ameriški avtor z neskončno dolgo pisateljsko blokado. Ko pride v London, na Heathrowu naleti na malega prevaranta, občasnega taksista in igralca pikada Keitha, ki ne samo da mu zaračuna astronomsko voznino za pot v mesto, ampak ga povabi v pub Black Cross na Portobello Roadu; v pubu Samson spozna bogatega bankirja, njegovo zoprno ženo in podivjanega otroka, ki mu je ime Marmaduke, malo kasneje pa še 34-letno Nicolo Six, ki je tako zdolgočasena in naveličana staranja, da naroči umor same sebe in to na polnoč na svoj rojstni dan. Samson naenkrat zagleda luč: vse to bo lepo popisal in bo konec njegovega pisateljskega bloka. To se sicer ne zgodi. Za London Fields iz naslova romana ni jasno, če gre za tisti pravi London Fields v Hackneyju; Samson pravi, da se spominja, da se je kot otrok igral v parku s tem imenom. Kakorkoli že: Amisovi junaki so karikature v vsej svoji veličastni, nezanesljivi, solipsistični realnosti, oziroma so, tako Samson, “kot ulice v Londonu, zelo daleč od kakršnekoli prave oblike, ki sem jim jo hotel določiti, striktno nesimetrični, natančno neuravtnoteženi – zelo daleč od veliko stvari in zelo daleč od umetnosti”. To ne velja samo za njih; Amis ni bil nikoli boljši, kot v London Fields.

5. Virginia Woolf: Mrs. Dalloway (1925; slovenski prevod je izšel leta 1965). En dan v življenju, v visoki družbi, takoj po prvi svetovni vojni. Clarissa Dalloway se pripravlja na večerno zabavo, se prehaja po Londonu in razmišlja o preteklosti, vključno s poljubom, ki ga je pred dolgimi desetletji dobila od Sally Seton in je še vedno “najsrečnejši trenutek njenega življenja”. Na zabavi, na kateri se zberejo skoraj vsi drugi junaki romana, gospa Dalloway izve za samomor Septimusa Warrena Smitha, ki ga sicer ni poznala. Smith je imel bojno duševno travmo in je skočil skozi okno, ker ni hotel v psihiatrično bolnišnico; gospe Dalloway se zdi, da je s tem ohranil “čistost svoje sreče”. Seveda. Et les rues de Londres souffleront sur des mystères d’une autre fois, pravi Mylène Farmer. Virginia…

  • Share/Bookmark

Pet filmov o Londonu

17.10.2012 ob 20:19

Pri filmih, ne popolnoma nepričakovano, so stvari precej lepke. Seveda niso vsi filmi, ki se dogajajo v Londonu – ali pa so v Londonu posneti – superfantastični, vendar pa jih je več kot pet, veliko več kot pet, tako dolgomentražnih igranih kot kratkih. Ter seveda dokumentarcev. In filmov, ki bi se morali dogajati (ali bi se lahko dogajali v Londonu), vendar se iz nepojasnjenih razlogov ne.

1. Repulsion (Odvratnost, 1965) je film, ki pokaže, kaj se – tudi – lahko zgodi priseljencem v Londonu; vsaj upam, da se to ne zgodi vsem priseljencem. Resda je bil Kensington v tistih časih zelo drugačen od Kensingtona danes in Carol Ledoux (Catherine Deneuve), manikuristka iz Belgije, ki si ves čas grize nohte, bi zdaj verjetno prej živela v Camberwellu kot pa v SW7, vendar pa to ne spremeni stvari: Carol namreč umori dva moška – najprej s svečnikom pokonča Colina (John Fraser), ki ji sicer dvori in hoče biti z njo “ves čas”, potem pa še, z britvico, nadutega stanodajalca (Patrick Wymark), ki jo je hotel posiliti; pred tem je halucinirala, in to izjemno neprijetno, saj so najprej popokali zidovi, potem pa so se iz njih začele viti roke in jo začele daviti. Ko se njena sestra Helen (Yvonne Furneaux) in Helenin fant Michael (Ian Hendry) vrneta s počitnic v Italiji, odkrijeta obe trupli, Carol pa je pod posteljo. In ko jo odnese iz stanovanja, se kamera zapelje do družinske fotografije, na kateri Carol kot deklica srepo, morilsko zre v moškega, ki sedi pred njo; moški je njen oče, fotografija pa sugerira, da jo je oče spolno zlorabil in da so njene duševne motnje – Carol je vsaj bipolarna – posledica globokih, temnih travm iz otroštva. Prvi film, ki ga je Roman Polanski posnel v angleščini, je mučna, morbidna, enkratno atmosferična, čudovita psihodrama.

2. Mary Poppins (1964) je film, v katerem sem sploh izvedel za nekaj, čemur se pravi “London”. V bistvu je bilo takole: najprej sem videl film, potem je oče v Nemčiji kupil album z glasbo iz filma, na koncu pa je bila, neskončnokrat, knjiga Pamele L. Travers; očitno ne po naključju je v slovenskem prevodu izšla leta 1970, prav takrat, ko sem se naučil brati. Prva angleška beseda, ki sem so jo naučil, je tako bila supercalifragilisticexpialidocious, ki je v filmu, v knjigi pa ne. Z mamo sva jo vadila tri dni; naučil sem se reči tudi dociousaliexpilisticfragicalirepus, čeprav se mi je to – ravno tako kot Mary Poppins, torej Julie Andrews – zdelo “malo preveč”. Mary Poppins je varuška, ki se pri družinah – v tem primeru družini Banks, ki živi na Češnjevem drevoredu – oglasi, ko stvari ne štimajo, ostane pa tako dolgo, dokler se “veter ne obrne”; običajno potuje tako, da z odprtim dežnikom leti po zraku. To, da je šla Traverosvi disneyfikacija njene junakinje zelo na živce, je znano – in morda tudi razumljivo – in res je, da je vsaj ena alegorija v filmu korak predaleč, “cockney”, ki ga mlati Dick Van Dyke kot Bert, pa ne samo neprepričljiv, ampak pravzaprav neznosen, vendar pa vse to ni večje od celote: režija Roberta Stevensona, pesmi in glasbe bratov Sherman ter precej fenomenalne animirane sekvence (ki se je zdela Traversovi še posebej odveč, podobno kot izvirne pesmi), vse to je, no, supercalifragilisticexpialidocious. Največja oskarjevska konkurenca Mary Poppins je bil še en film, ki se dogaja v edvardijanskem Londonu, namreč My Fair Lady; zmagal je, tudi kot najboljši film, slednji, Mary Poppins pa je dobila pet oskarjev, vključno z oskarjem za najboljšo glavno žensko vlogo.

3. Withnail and I (Withnail in jaz, 1987) je film o tem, zakaj Londončani nikoli ne smejo zapustiti mesta. Je črna, cinična, zelo smešna komedija nravi o dveh brezposelnih, revnih mladih igralcih Withnailu (Richard E. Grant) in “jazu”, torej Marwoodu (Paul McGann), ki živita v Camden Townu. Piše se leto 1969. Da bi si malo odpočila od trpljenja “v duhu strelice vse nasprotne usode”, kot se Withnail sklicuje na Hamleta, se odpravita na počitnice na podeželje in to v vikend Withnailovega strica Montyja (Richard Griffiths), zajetnega, ekscentričnega homoseksualca stare šole, ki rad citira Baudelaira, sicer pa z mačko, s katero se ves čas krega, živi v elegantni hiši v Chealseaju. Skratka, tudi Monty se znajde v svojem vikendu ter začne osvajati Marwooda, za katerega mu je nečak dejal, da je gej, čeprav ni; da bi se Marwood nekako rešil Montyjeve pozornosti, se mu zlaže, da je Withnailov fant in da razmerje skrivata, Monty pa mu verjame in se mu opraviči. Potem Marwood prejme telegram s povabilom na avdicijo; z Withnailom se vrneta v London, v stanovanju odkrijeta skvoterja, preprodajalca mamil Dannyja (Ralph Brown) in njegovega prijatelja, Danny zvije camberwellski koren (tako velikih džointov se ne vidi zelo pogosto), za Marwoodovo avdicijo pa se izkaže, da gre za glavno vlogo v drami. Marwood potem, končno, poplnoma pijanega Withnaila pusti samega v dežju v Regent’s Parku, kjer se lahko Withnail zopet zanese na Hamleta in volkovom za ograjo živalskega vrta navrže: “Kakšna mojstrovina je človek!” Režiser in scenarist Bruce Robinson ni bil nikoli boljši (alkoholnim ekscesom se je vrnil leta 2011, v filmu The Rum Diary, torej Zapiti dnevnik), enako pa velja tudi za Richarda E. Granta in Paula McGanna. Ter Regent’s Park.

4. 28 Days Later (28 dni pozneje, 2002) se začne z izpostavljenostjo (prvi dan), nadaljuje pa z okužbo (tretji dan), epidemijo (osmi dan), evakuacijo (petnajsti dan) in uničenjem (dvajseti dan). Na tisti 28. dan se Jim (Cillian Murphy) v bolnišnici zbudi iz kome in odtava po izpostavljenem, okuženem, evakuiranem, praznem mestu (vodič: Westminster Bridge, National Gallery, Whitehall, Horse Guards Parade, The Mall, Waterloo Place, spodnji konec Regent Streeta, Waterloo Bridge, Bank, Centre Point); London ni še bil nikoli tako zelo tesnoben in prazen kot v teh dobrih treh celuloidnih minutah. Tudi vse ostalo je v redu, čeprav bi bilo vse skupaj še bolj zanimivo, če Jim pred strupenimi zombiji, ki so izbruhnili po izpostavljenosti in okužbi, ne bi pobegnil v tisto eksotično reč, ki se ji pravi The NORTH. Danny Boyle je režiral zanesljivo, nehisterično.

5. Mike Hodges je zrežiral dva fenomenalna filma. Prvi je moj najljubši britanski film sploh, noir Get Carter (Ujemite Carterja, 1971), ki se na žalost samo začne v Londonu, konča pa na obali Severnega morja pri Newcastlu, drugi pa neo-noir Croupier (Krupje, 1998), ki je skoraj čisto londonski; vmes, kot se reče, je bil Hodges očitno na počitnicah (Flash Gordon?). Clive Owen igra nadobudnega pisatelja Jacka Manfreda, ki se v igralnici Golden Lion zaposli kot krupje. Kot krupje je sicer delal že v Sun Cityju v rodni Južni Afriki, in tudi posledice se podobne: služba ga popolnoma posesa. “Dobrodšel nazaj, Jack,” si reče. “V hiši zasvojenosti.” Razmerje z njegovim dekletom Marion (Gina McKee) se občutno ohladi, ko ji da prebrati odlomek iz romana, ki ga piše: glavni junak romana je namreč čustveno hladen krupje, ki uživa v tem, da stranke v igralnici izgubljajo; razmerja je konec, ko Marion izve za afero, ki jo je Jack imel s sodelavko Bello (Kate Hardie). Nekoliko kasneje se Jack spoprijatelji z Jani, stranko v igralnici, ki jo igra Alex Kingston; prijateljevanje s strankami je še bolj proti pravilom službe kot spanje s sodelavko. “Odločiti se morate, ali boste hazarder ali krupje. In potem se morate te odločitve držati.” Zelo točno. Jani mu ponudi zajetno vsoto, da bi ji pomagal pri ropu igralnice in Jack ponudbo sprejme. Medtem se je spravil z Marion, vendar pa hoče bivše-nebivše dekle ponovno prekiniti zvezo, ko ji postane jasno, da je Jack zapleten v nekaj sumljivega. Jack, sicer anonimno, objavi svoj roman, dénouement pa je čudovit. Veliko stvari je še posebej jasno vsem, ki so v Londonu kdajkoli živeli v kletnem stanovanju.

  • Share/Bookmark

Pet Britannij

9.10.2012 ob 19:23

Britannia je najstarejša od vseh poosebljenj krajev, pokrajin, narodov, držav in nacionalnih refleksij; Hispania, recimo, je dobro stoletje mlajša, Moder Svea, Helvetia, Marianne in Germania pa so v primerjavi z njo najstnice. Najprej se je – s čelado in golimi prsi – v agoniji zvijala pod nogami cesarja Klavdija, pod katerim se je, leta 43 n. št., začelo pravo rimsko osvajanje Britanije; invazija Julija Cezarja sto let prej je bila predvsem ekspedicija, čeprav zelo fermentirana. Na kovancih iz časov cesarja Hadrijana iz drugega stoletja je Britannia potem že dosti bolj mogočna in ponosna; takšna je potem tudi ostala, samo z zakritimi prsi.

1. Kraj nesrečnega imena v Londonu? Eden izmed njih je bil vsekakor Millbank, zajetna rezina severnega nabrežja Temze med (zdajšnjima) mostovoma Lambeth Bridge in Vauxhall Bridge. Krona – torej država – je leta 1799 kupila veliko parcelo, na kateri naj bi zrasel prvi kaznilniški panoptikon – “Morala prenovljena – zdravje zaščiteno – delavnost poživljena – pouk razpršen – breme za državo olajšano – gospodarstvo postavljeno na skalo – gordijski vozel pomoči revnim ne presekan, ampak razvozljan – in vse to s preprosto arhitekturno idejo!” se je pridušal Jeremy Bentham – vendar pa se to ni zgodilo; nadzorovanje in kaznovanje se je potem od leta 1816 do 1890 odvijalo v bolj konvencionalnem zaporu, ki so ga postavili namesto benthamovske fantazije in je bil še najbolj znan po tem, da je bil v drugi polovici devetnajstega stoletja štart za deportacije kaznjencev v Avstralijo. Jetnišnico so potem podrli, namesto nje pa sta, leta 1897, zrasli Narodna galerija britanske umetnosti – ki so jo leta 1932 tudi uradno preimenovali v Tate Gallery, kakor so ji, po njenem prvem mecenu, sladkornemu magnatu Henryju Tatu, neuradno sicer pravili že od vsega začetka – ter soseka občinskih stanovanj Millbank Estate, ki so jo zgradili iz opeke porušenega zapora. Skratka. To, da je bil Tate galerija britanske umetnosti, je že od vsega začetka dokazovalo prvo poslopje, ki ga je sprojektiral Sidney R.J. Smith – z veličastnim vhodnim stopniščem in stebriščem ter kupolo -, saj na vrhu strehe mogočno in ponosno sedi Britannia, s trozobom v desni roki, levica pa ji počiva na ščitu; kot da to ne bi bilo dovolj, sta na njeni levi strani še samorog, na desni pa lev, oba iz britanskega kraljevskega grba. Ko so maja 2000 odprli Tate Modern, so Tate na Millbanku preimenovali v Tate Britain.

2. Britannic House, na 1-6 Finsbury Circus v Cityju, je ena najlepših poslovnih stavb v Londonu. Arhitekt Edwin Lutyens jo je sprojektiral za Anglo-Persian Oil Company, kasnejši British Petroleum, zgrajena je bila v letih 1924-1927, na enem od vogalov tega elegantnega imperialno-neoklasicističnega dragulja pa mogočno in ponosno stoji čudovita Britannia, delo kiparja Francisa Dermenta Wooda.

3. The Dove je imeniten pub na nabrežju Temze v Hammersmithu, na 19 Upper Mall. James Thompson je leta 1740 v njem napisal pesem Rule, Britannia!, del alegorije Alfred, ki sta jo skovala z Davidom Malletom; Rule, Britannia! je sicer samo Thompsonovo delo. Istega leta jo je uglasbil Thomas Arne, skoraj takoj pa je postala ne samo mogočna in ponosna domoljubna popevka ampak tudi, kot je pojasnil David Armitage v Ideological Origins of the British Empire (2000), “najtrajnejši izraz koncepta Britanije in britanskega imperija, kakršen se je pojavil v tridesetih letih osemnajstega stoletja, prediciran v mešanici nečistega merkantilizma, nacionalistične tesnobe in libertinske vročičnosti”. Vladaj Britanija, Britanija vlada valovom in vse to, Britanci pa nikoli, nikoli, nikoli ne bodo sužnji. Gerundiv ali kaj? To, da je Rule, Britannia! eden od vrhuncev zadnjega večera Promsov, ni ne naključje in ne presenečenje.

4. Par minut od Tate Britain, na 11 Millbank, pri Lambeth Bridgeu, je velikansko, preteče pisarniško poslopje, ki se mu pravi Thames House. Sprojektiral ga je Frank Baines, zgradili pa so ga v letih 1929-1930. Najboljše pri Thames House so ogromen vratni lok ter kipa svetega Jurija (na levi strani vhoda) ter mogočne in ponosne Britannie (na desni); oba kipa sta delo Charlesa Sargeanta Jaggerja. Vendar pa gre še za nekaj drugega: v zadnjih dvajsetih letih so britanski vohuni in protiobveščevalci prišli s hladnega; pred tem uradno sploh niso obstajali, z izjemo nekaj zanimivih dvojnih ali trojnih agentov ter Jamesa Bonda, ki pa je vseeno zgolj fiktivni junak. Prelomnica je bilo leto 1994, ko se je obveščevalna služba – SIS, Secret Intelligence Service oziroma MI6 – preselila v SIS Building, tisto psevdobabilonsko prikazen Terryja Farrella pri Vauxhall Bridgeu, protiobveščevalna – UK Security Service oziroma MI5 -, pa v Thames House. In tako so Tajni agenti v zadnjih serijah precej brilijantne BBC-jeve nadaljevanke Spooks delali v Thames House, tako kot je Bondovo delovno mesto – še vedno, ponovno – v SIS Building.

5. Od vseh opuščenih, pozabljenih, zavrnjenih projektov, ki strašijo po Londonu – nova kraljevska palača Whitehall Iniga Jonesa, Wrenov London, piramida mrtvih na Primrose Hillu, heksagonalizacija mesta, letališči nad Temzo pri parlamentu ali na strehi železniške postaje King’s Cross, Miesova stolpnica v Cityju, takšne stvari – je moj najljubši Britannia Triumphant, dobrih 70 metrov visok kip, s katerim naj bi obeležili britansko zmago nad Francozi v bitki na Nilu (oziroma pri zalivu Aboukir) leta 1798, in naj bi stal na vrhu Greenwich Hilla. Po prepričanju njegovega predlagatelja Johna Flaxmana, prvega profesorja kiparstva na Royal Academy, naj bi šlo za “sploh najplemenitejši spomenik nacionalni slavi na vsem svetu”. Tri gravure, natisnjene v Flaxmanovem Pismu odboru za postavitev mornariškega stebra, so delo njegovega prijatelja Williama Blaka. Ker bi stala na greenwiškem poldevniku, bi Britannia po Božji previdnosti zmagovita (ta krepostna misel naj bi bila vklesana v podstavek) postala tudi “točka, od katere bi merili svet”. Bila bi dvakrat višja od Rodoškega Kolosa ter 25 metrov višja od Kipa svobode, torej zelo mogočna in ponosna, vendar pa to potem ni bila.

  • Share/Bookmark

Ena nebogoslužna stavba

27.09.2012 ob 11:18

Tole je dodatek Petim bogoslužnim stavbam.

Alain de Botton je v svoji knjigi Religion for Atheists (Vera za ateiste, 2011) med drugim predlagal, da ateisti ne bi smeli ignorirati vere ali jo zaničevati, ampak da bi morali od nje “krasti ideje”. Ena od teh, morda najbolj pripravnih za tatvino, naj bi bila gradnja templjev oziroma stavb, ki bi “odražale in kontekstualizirale naše vrednote” in v katerih bi “utrjevali in slavili” posvetnost. Ker gre, kot je to pri de Bottonu običajno, za priročnik, je dodanih še nekaj risb s predlogi, kako naj bi ti templji izgledali – in izgledali naj bi minimalistično, modernistično, hladno, elegantno. Ocene knjige so bile precej zadržane (kot se reče olikano), z izjemo Terryja Eagletona, marksista in katolika, ki je bil prepričan, da gre za “banalno in nesramno razpravo o uporabi vere”. Kmalu pa se je izkazalo, da je ideja o ateističnem templju že nekaj časa drugače “kontekstualizirana” in da že postaja meso: v Cityju, tako de Botton, naj bi postavili 46 metrov visok stolp, s katerim naj bi slavili “novi ateizem”, ki naj bi predstavljal protiutež “destruktuivnemu ateizmu Richarda Dawkinsa in Christopherja Hitchensa”, saj naj bi bilo “veliko ljudi, ki niso verni, vendar pa do religije niso agresivni”. Polovico denarja – stolp naj bi stal milijon funtov – naj bi de Botton sicer že zbral. “Običajno v templjih častijo Jezusa, Marijo ali Budo,” je razlagal, “vendar pa lahko zgradimo tempelj vsemu, kar je pozitivno in dobro. To je lahko tempelj ljubezni, prijateljstvu, spokojnosti ali perspektivi.” Potem je dodal: “Najpomembnejši bi bil občutek strahospoštovanja, podoben tistemu, ki ga v katedrali v Elyju dobite, ko se zazrete v strop in nagnete glavo nazaj. Počutiti bi se morali majhne, vendar ne ponižne.” Dawkinsov odgovor, za Guardian, je bil kratek: “Ateisti ne potrebujejo templjev. Obstaja zelo veliko stvari, za katere bi lahko ta denar bolj porabili. Če že želite nameniti denar za ateizem, potem bi ga lahko izboljšanju posvetne izobrazbe in gradnji posvetnih šol, v katerih bi poučevali racionalno, skeptično, kritično razmišljanje.” Ideje o “ateističnih templjih” v bistvu niso nič novega: nenazadnje so med francosko revolucijo vrsto cerkev spremenili v “templje razumu”, Auguste Comte, sicer izumitelj sociologije, pa je svoj pozitivizem počasi spremenil v zapleteno “religijo humanizma”, vključno z rituali, zakramenti in templji, zaradi katerih jo je bilo zelo lahko odpraviti kot “katolištvo minus krščanstvo”. Poleg tega pa je, bralec, v Londonu že prava nebogoslužna stavba za (praktični) ateizem in humanizem: Conway Hall na 25 Red Lion Square, par minut od podzemne postaje Holborn, v katerem je South Place Ethical Society. South Place Ethical Society je vodilna britanska izobraževalna dobrodelna organizacija za “študij in širjenje etičnih načel, ki temeljijo na humanizmu in svobodomiselnosti, gojenje racionalnega in humanega načina življenja ter spodbujanje raziskovanja ter izobraževanja na vseh relevantnih področjih”. Njihove korenine segajo v leto 1787, ko je nastala disidentska unitaristična kongregacija, ki zavračala doktrino večnega prekletstva (s tem pa tudi predestinacijo). Iz Bishopsgata so se leta 1824 preselili na South Place, prav tako v Cityju, kjer so ostali dobro stoletje; vmes je, kot je običajno, prišlo do razkola, ki je, pod vodstvom Williama Johnsona Foxa, pripeljal do ločitve od unitarizma, South Place Religious Society pa je postal topla greda progresivne misli, humanizma in ateizma. Najvplivnejši Foxov naslednik je bil Američan Moncure Conway, ki je kasneje zaslovel kot biograf Thomasa Paina. Leta 1888 so se preimenovali v South Place Ethical Society; v Conway Hall, “dom humanizma”, so se preselili leta 1929. Dolga desetletja, že pred selitvijo, so bili znani po nedeljskih predavanjih – med drugimi so predavali “Darwinov buldog” Thomas Henry Huxley, njegov vnuk Julian Huxley (prvi direktor Unesca), oblikovalec in slikar William Morris, filozof in matematik Bertrand Russell, dramatik George Bernard Shaw, ekonomist in soustanovitelj London School of Economics Sidney Webb, pisatelj in kritik Leslie Stephen (oče Virginie Wolf in Vanesse Bell) ter pisateljica Rebecca West; resno, po tvoji družbi tem bom prepoznal – in tečajih (humanizen, aplicirana etika), dvorana na Red Lion Squaru pa postala tudi koncertni prostor za neobičajno, eksotično glasbo. Ko se zazrete v strop dvorane v Conway Hallu in nagnete glavo nazaj, vas vsekakor ne prevzame strahospoštovanje, prav tako pa se ne počutite majhni; ravno obratno. (Na fotografiji je vhod v Conway Hall s Theobald’s Roada.)

  • Share/Bookmark

Prečkanje Temze

4.09.2012 ob 13:16

Prvinska energija reke se je tako zelo razblinila, da moderni Londončan pravzaprav nima nobenega pravega stika s tem nekdanjim izvirom, središčem, bitjo mesta, pravi Peter Ackroyd. Ampak čez Temzo je treba.

1. En, edini most? Waterloo Bridge. To je drugi most na tem mestu. Prvega, iz cornwallskega granita, je sprojektiral John Rennie. Odprli so ga leta 1817, nosilce so krasili dorski stebri, imel pa je devet obokov; italijanski kipar Canova je dejal, da je “najimenitnejši most v vsej Evropi”. Projektu se je najprej reklo Strand Bridge (ker se je na severu iztekel na takrat novo cesto Strand), vendar pa je že med gradnjo parlament sprejel zakon, s katerim je most postal “trajen pomnik brilijantni in odločilni zmagi sil njegovega veličanstva in njenih zaveznic na osemnajsti junij leta tisoč osemsto petnajstega”; za vsak most čez Temzo mora sicer parlament sprejeti zakon. V dvajsetih letih dvajsetega stoletja se je Waterloojski most začel pogrezati in čeprav so ga poskušali zakrpati, so ga leta 1924 zaprli. Čez natanko deset let je londonski mestni svet sprejel sklep, da bodo zgradili nov most, še dve leti pa je trajalo, da jim je parlament dovolil najeti posojilo za gradnjo. Novi most, iz portlandskega kamna oziroma apnenca, je bil delo arhitekta Gilesa Gilberta Scotta – poleg telefonske govorilnice K2 sta njegovi še vsaj elektrarni Bankside, zdajšnji Tate Modern, ter Battersea – ter inženirjev Ernesta Bucktona in Johna Cuerala; promet je po njem stekel leta 1942, uradno pa so ga odprli decembra 1945. Med drugo svetovno vojno je bil edini londonski most, ki so ga uničile nemške bombe. Čeprav izgleda, da ima pet obokov, to niso pravi oboki, ampak so traverze. Most je preprost in obenem eleganten, tako kot Vronski. Kdor se naveliča razgleda z Waterloojskega mosta, se naveliča Londona; to je truizem, vendar je tudi čisto res.

2. Millennium Bridge je še vedno znan kot Wobbly Bridge oziroma Majavi most, čeprav to ni več; le zakaj bi zavgrli kakšen vzdevek, če to ni potrebno? Tako se mu pravi zato, ker se je majal oziroma zibal. Po njem sem se – radovednost, mačka, to – hitro sprehodil takoj, ko so ga odprli, malo čez deveto zjutraj v soboto, 10. junija 2000, med ovinkom na poti v službo. In bralec, most se takrat ni majal! Kot se je izkazalo kasneje zato, ker nas je bilo na njem občutno premalo, samo 27. Vse skupaj je bilo sicer zanimivo, vključno z drncem med takrat še čisto svežim Tate Modern in katedralo svetega Pavla; vsi smo si izmenjali tiste malo nerodne nasmeške – še dobro, da se ne poznamo, le kaj bi si kdo lahko mislil, pa menda ja ne, da me takšne stvari tako sploh zanimajo, firbec, firbec, firbec, in to, da bi se mi v soboto zjutraj mudilo na MOST, lepo vas prosim, na MOST, ki je obenem še itak MOST ZA PEŠCE, to pa že ja ne – in si vljudno voščili dobro jutro, to pa je bilo tudi vse. Slabo uro kasneje je bil na vrsti dobrodelni pohod čez most, ob poldnevu pa so ga odprli za vse. In res so prišli kar vsi: samo prvi dan 100.000 ljudi, kar je bilo desetkrat več, kot so jih pričakovali. In tako je bil ob enih most skoraj na vrhu našega pregleda novic, vendar iz napačnega razloga: zaradi zibanja mostu je namreč marsikomu postalo slabo. Zibanje je postalo posebna atrakcija in je pritegnilo še več ljudi, vendar pa so 12. junija most zaprli; popravila so trajala dve leti in stala pet milijonov funtov (most je sicer stal 18 milijonov). Razlog za zibanje je bilo povečevanje amplitude oscilacij mostu zaradi hoje ljudi. Oziroma drugače: ko je število pešcev na mostu doseglo kritično maso, se je začel most zaradi njihove hoje premikati, in bolj ko so se pešci poskušali prilagoditi premikanju, bolj se je most majal; zibanje so odpravili s pomočjo posebnih blažilnih ležišč pod mostom. Odgovornost za majanje oziroma zibanje so sprejeli v inženirski skupini Arup, ker je šlo za “inženirski problem”. Most, ki mu Norman Foster rad reče “rezilo svetlobe”, je sicer skupni projekt njegovega biroja Foster & Partners, kiparja Anthonyja Cara in Arupa. “Rezilo svetlobe” je pognalo iz skic na papirnatih servietah v vinskem baru Zelda’s na Charlotte Streetu leta 1996, v katerem so se začeli pripravljati na prijavo na razpis; tudi v tem je, verjetno, kakšen nauk.

3. Miha Mazzini me je ob neki priložnosti vprašal, če je v Londonu kakšen viseči most. Vsaj dva sta, sem mu hitro, prehitro odgovoril, Albert Bridge in Chelsea Bridge. Dodal sem še, da je tudi Millennium Bridge v bistvu viseči most in da je Tower Bridge vsaj deloma viseč. Poslal sem mu tudi fotografije; včasih je boljši kakšen dokaz več, kot pa dokaz manj, sem si mislil. Tole je nadaljevanje. Dragi Miha, se opravičujem, ampak sem se zmotil in upam, da za popravek še ni prepozno: Albert Bridge med Chelseajem in Batterseajem ni viseči most, ampak nekoliko stoična mešanica navadnega grednega mosta, visečega mosta ter mosta s poševnimi zategi. Najprej, od leta 1873 do 1887, je bil slednji, vendar ni bil dovolj varen. Mestni inženir Joseph Bazalgette, ki je v drugi polovici devetnajstega stoletja sicer sprojektiral londonsko kanalizacijo ter Temzo iz greznice spremenil nazaj v reko, ga je predelal v visečega, vendar tudi to ni bilo dovolj: leta 1972 so ga morali podpreti z dvema nosilcema. Ker ima – tudi – probleme z amplitudo oscilacij, je na njem opozorilo vojakom iz bližnje vojašnice, da naj med prečkanjem mostu “ne marširajo”; vojašnico so zaprli leta 2008, opozorila pa še niso odstranili. V bistvu je zanimiv vrtinec inventivnosti in naključij. Ponoči je most razsvetljen s 4.000 žarnicami.

4. Greenwich Foot Tunnel – predor za pešce, ki povezuje Greenwich in Isle of Dogs – je čudovita stvar, čeprav malo eratična, saj ga pospešeno popravljajo od leta 2010 in je včasih odprt, včasih pa zaprt, vendar vseeno v glavnem odprt. Predor je sprojektiral gradbeni inženir Alexander Binnie in je nadomestil trajekt oziroma oziroma brod, ki je vozil pristaniške in druge delavce iz juga mesta v pristanišča in ladjedelnice na severnem bregu Temze. Odprli so ga leta 1902, oba vhoda, južni je v središču Greenwicha, čisto zraven Cutty Sarka, severni pa v Island Gardens, pa sta luštni fantaziji s steklenima kupolama. Deset let mlajši je podoben predor v Woolwichu, malo po reki navzdol, najznamentitejši pa Thames Tunnel, malo po reki navzgor, med Wappingom in Rotherhitom, ki ga je Isambard Kingdom Brunel zgradil med letoma 1825 in 1843 in je bil prvi predor pod vodo na svetu, zdaj pa je del londonskega Overgrounda, predmestne železnice.

5. Verjetni najbolj znani londonski most je Tower Bridge, sicer eden najlepših dokazov samozavesti pozne viktorijanske dobe, vključno z novogotskim bombastom. Odprli so ga leta 1894 in ga marsikdo še vedno (in ne vedno apokrifno) zamenjuje z London Bridgom, sosedom ob reki navzgor; sedanji London Bridge je sicer zelo mogoče zamenjati, starega, nekoč edinega, pa je bilo dosti težje. Tower Bridge sta sprojektirala mestni arhitekt londonskega Cityja Horace Jones ter strukturni inženir John Wolfe-Barry in je delno viseči, delno pa premični – natančneje: dvižni – most. Dviganje mostu za vašo ladjo je brezplačno, vendar morate zanj prositi 24 ur prej.

  • Share/Bookmark

Pet velikih knjigarn

26.08.2012 ob 12:31

Mogoče bodo tudi digitalne knjigarne nekoč zanimive.

1. – 2. Hatchards na 187 Piccadilly je najstarejša knjigarna v mestu – knjigarnar in založnik John Hatchard jo je odprl leta 1797 – in tudi najbolj nobel: s knjigami namreč ne oskrbujejo samo kraljico Elizabeto II., ampak tudi njenega soproga in najstarejšega sina. Hatchard (1768-1849) je “sledil denarju”: če je bilo še v drugi polovici osemnajstega stoletja knjigtotrštvo in založništvo stisnjeno okoli katedrale svetega Pavla, Stranda in Britanskega muzeja, se je potem počasi razširilo še na Piccadilly, ki se je ravnokar preimenoval iz Portugal Streeta in bil nekaj novega, vznemirljivega in modernega (knjigarnarji, vključno s Hatchardom, so bili na južni, “nemodni strani” ceste). Tudi sicer je Mayfair cvetel, buržoazija je začela redčiti staro aristokratsko stanovanjsko enklavo St James’s, torej Šentjakob (aristi so pred arivisti potem pobegnili v Belgravio), prvi urbanizacijski načrt za sedanji Regent Street pa je nastal dobri dve desetletji kasneje. Ta del West Enda vsekakor ni bil divji zahod, saj se je Hatchard lahko zasidral poleg trgovine Fortnum & Mason; ali pa je morda vseeno bil: njihova največja soseda čez ulico, Royal Academy, se je v Burlington House vselila šele leta 1867. Med rednimi strankami v Hatchardsu so bili kraljica Šarlota, lord Byron, William Makepeace Thackeray, Benjamin Disraeli in Oscar Wilde. Izbor knjig je (skoraj) popoln, čeprav so pri humanistiki bolj splošni kot ne, zato pa so dobro založeni z leposlovjem, znanostjo, zgodovino in memoaristiko. Avtorji se radi udeležujejo prestavitev knjig ali pa se samo oglasijo in podpišejo v svoje knjige; inskribirana dela Petra Ackroyda, recimo, se dobijo samo v Hatchardsu (čeprav je res, da morda tudi zato, ker živi pet minut stran, kam dlje pa se mu ne da). Kotiček za snobe: Hatchards je dragulj v kroni knjigotrškega velikana Waterstones. Apostrof iz imena firme je, kot so mi povedali, “nekako počasi, nenamerno izginil”, ko so dobili svojo spletno stran; šlamparija in lenoba nista pokončali saškega rodilnika, internet pa ga bo.

1. – 2. V primerjavi s Hatchardsom je Foyles na 113-119 Charing Cross Road skoraj mladoletna zadeva: brata William in Gilbert Foyle sta knjigarno – uradno se ji pravi W & G Foyle Ltd. – odprla leta 1903; kljub konkurenci na Charing Cross Roadu, takrat središču knjigotrškega vesolja, je po prvi svetovni vojni postala največja knjigarna v Londonu. Po smrti Williama Foyla jo je 54 let, od 1945 do 1999, vodila njegova hči Christina, najbolj znana britanska knjigarnarka; v njenem času je Foyles postal to, po čemer je bil (predolgo) znan: kaotični organizaciji knjigarne, osornosti, nestrpnosti do sindikalne organiziranosti ter bizantinskemu – ali vzhodnonemškemu, odvisno od preferenc – načinu kupovanja: na oddelku, kjer ste kupili knjigo, so vam izdali račun, ki ste ga poravnali pri glavni blagajni v pritličju, potem pa ste se z ustrezno poštempljanim računom vrnili na oddelek, kjer so vam izročili kupljeno knjigo; če ste imeli srečo, ste tako lahko kar v treh vrstah. In tako je bilo vse do sredine devetdesetih let dvajsetega stoletja. Po drugi strani je bila Foylova znana po priljubljenih literarnih kosilih, običajno v hotelu Dorchester, na katerih so zelo raznovrstni avtorji – Bertrand Russell, Charles de Gaulle, Margaret Thatcher, Lauren Bacall, T.S. Eliot, Frederick Forsyth, Jilly Cooper, John Lennon – govorili o svojem delu ter se, vsaj običajno, tudi malo družili z naobedovanimi in napojenimi bralci. Zelo mogoče je res, kot je bilo rečeno v kar nekaj nekrologih, da je s svojo ekscentričnostjo in avtokracijo v bistvu rešila Foyles kot neodvisno knjigarno; vsekakor pa je res, da se je v Foylesu že takrat dobila čisto vsaka knjiga, samo poiskati si jo moral znati ali pa si za to vzeti čas. Po smrti Christine Foyle je vodstvo prevzel njen nečak, knjigarno so prenovili in posodobili, podjetje pa se je začelo počasi širiti ter odprlo knjigarne v Royal Festival Hallu, v Westfieldih v White Cityju in Stratfordu ter železniški postaji St Pancras; nobena od njih ni tako imenitna kot je matična knjigarna na Charing Cross Roadu. (Čez nekaj let se bo sicer preselila v sosednje poslopje, iz katerega se je izselil kolidž Central Saint Martins, sedanjo knjigarno pa bodo spremenili v stanovanjski blok.)

3. Velikanski Waterstones na 203-206 Piccadilly je bil včasih moška modna veletrgovina Simpsons of Piccadilly in je knjigarna, takrat in še danes največja v Evropi, postala leta 1999. Tim Waterstone je Waterstone’s – kot se je mreži reklo včasih – ustanovil leta 1982, njegova prva knjigarna pa je bila na Old Brompton Roadu. Zelo hitro je postal največji knjigarnar v Britaniji (ah, ta sladki vonj po združitvah in akvizicijah: Waterstone’s je najprej kupil Dillons, drugo največje knjigtrško podjetje v Britaniji, potem pa še provincialno mrežo Ottokar’s in osem londonskih knjigarn potapljajočega se Bordersa) in se v soju bliskavic, časi so pač bili takšni, poročil s prodajalnami plošč HMV; zveza ni bila uspešna. Po ločitvi je Waterstone’s kupil ruski milijarder Aleksander Mamut (dotlej so bile največje ruske naložbe v Londonu nogometni klub Chelsea ter Independent Print, ki izdaja dnevnik Independent, tednik Independent on Sunday in brezplačni večernik Evening Standard), za direktorja imenoval knjigarnarja Jamesa Daunta ter iz imena knjigarn odstranil, no, opustil “opuščaj s”; v pritličju Waterstonesa na Piccadillyju so kmalu po Mamutovem nakupu odprli oddelek z ruskimi knjigami. Drugi najboljši Waterstones je na 82 Gower Street, ki velja za njihovo univerzitetno knjigarno. Veliko ljudi ji še vedno pravi kar Dillons, kot je bila nekoč, od 1936 do 1995.

4. Stanfords na 12-14 Long Acre v Covent Gardnu so tri nadstropja turistike in prostega časa v vseh pojavnih oblikah: turističnih vodnikov, potovalnih nasvetov, potopisov, zemljevidov in avtokart ter frazeoloških slovarjev. V Stanfordsu vsako potovanje, pa čeprav s prstom po zemljevidu, postane čisto drugače eskapistično.

5. Blackwell’s na 100 Charing Crossu so odprli leta 1995 in bi lahko bil malo višje, vendar pa so ga ga del – tisti levo od glavnega vhoda – spremenili v frizerski salon ter tako zmanjšali površino, če že ne prostornine te največje londonske podružnice uglednih, vplivnih knjigarnarjev in založnikov iz Oxforda.

  • Share/Bookmark

Pet stopnišč v Londonu

21.08.2012 ob 14:06

Stopnišča v – takšna ali drugačna – nebesa.

1. – 2. Geometrično stopnišče – uradno se mu reče Dekanovo stopnišče – v katedrali svetega Pavla je verjetno najlepše stopnišče na svetu in ne samo v Londonu. Christopher Wren (1632 – 1723) je, kot je pogosto rečeno, še posebej dobro razumel proporce, prostor in gravitacijsko dinamiko; konzolne krožne stopnice v jugozahodnem zvoniku katedrale so vrhunski, elegantni rezultat tega razumevanja ter izpoved njegove ljubezni do geometrije (Wren ni bil samo arhitekt, ampak tudi matematik in astronom). Fotogenične stopnice, ki imajo za seboj tudi zgledno filmsko kariero, vodijo v knjižnico ter arhiv; stopnišče je sicer mogoče samo videti, ne pa se ga tudi dotakniti. Balustrada je delo francoskega kovača Jeana Tijouja. Druge stopnice v katedrali so prav tako zavite, vendar bolj dostopne, recimo tistih 259 na Whispering Gallery (Galerijo šepetanja) pod kupolo, ali pa 528 na Golden Gallery (Zlato galerijo) na vrhu kupole, s katere so ponuja zanimiv panoramski razgled na City, južno nabrežje Temze, začetek Westminstra, Smithfield, ves svet. Podobna panorama se ponuja še z vrha drugih zavitih Wrenovovih stopnic, tistih v Monumentu na Fish Street Hillu; Monument je spomenik v obliki dorskega stebra, s katerim so obeležili požar, ki je leta 1666 skoraj popolnoma uničil City.

1. – 2. Postaja podzemne Westminster je pod depandanso parlamenta, ki se ji pravi Portcullis House; ime je dobila po dvižnih vratih, ki so v grbu parlamenta. Kraljica Elizabeta II. je ob otvoritvi dejala, da poslopje, ki ga je sprojektiral Michael Hopkins, “dopolnjuje staro westminstrsko palačo in jo kontrastira”, arhitekturni kritiki pa so bili občutno manj prijazni: Deyan Sudjic v Observerju, recimo, je bil prepričan, da je bil Hopkins pri projektiranju “očitno raztresen”. Če je Portcullis House tako-tako, pa je postaja podzemne izjemna. Včasih je bila samo vegasta, dolgočasna postaja za progi District in Circle, nova – hitreje, globlje, močneje – pa je še križišče s podaljšano Jubilee Line. In to kakšno križišče! In kakšno stopnišče! Vse skupaj spominja na kontrolni center kakšnega okorelega negativca iz filmov o Jamesu Bondu. Prima. Hopkins and Partners so bili leta 2001 za Portcullis House in postajo Westminster nominarni za Stirlingovo nagrado, najuglednejšo nagrado za britanske arhitekte; če bi bili nominirani samo za postajo podzemne, bi jo zagotovo dobili (no, mogoče tudi ne, ampak vseeno).

3. Glavno stopnišče v Royal Festival Hall na Belvedere Roadu je čudovita stvar, tako kot je čudovit tudi sam Royal Festival Hall; poslopje je edini pravi ostanek Festival of Britain, britanskega expa leta 1951, ki je po stabilizaciji po koncu druge svetovne vojne (ter stoletnici prve svetovne razstave v Londonu) razveseljeval ljudi ter jim začel ponovno vlivati samozavest. Royal Festival Hall so sprojektirali Leslie Martin, Robert Matthew in Peter Moro iz gradbenega oddelka takratnega londonskega mestnega sveta in je elegantna, topla modernistična umetnina. Glavno stopnišče sta v bistvu dve stopnišči, ki se dvigata ob straneh dvorane. Moro in Martin sta oblikovala tudi vzorec za tapison ter tekače v Royal Festival Hallu: vzorec je znan kot “mreža in žogica”, vendar pa gre za abstrakten val glasu, kot ga pokaže osciloskop; Moro je izrisal “mrežo”, Martin pa jo je dopolnil z “žogico”, za katero je bila inspiracija jabolko na njegovi mizi.

4. Veliko stopnišče v hotelu St. Pancras Renaissance nad železniško postajo St Pancras na Euston Roadu je eden najlepših, emblematičnih primerov visokega viktorijanskega sloga, iz katerega kar špricata hipertrofiranost in dekorativnost. Sedanji, novi hotel zaseda velik del nekdanjega hotela Midland Grand, ki ga je George Gilbert Scott (1811 – 1878), največji britanskih arhitekt devetnajstega stoletja (in tudi sicer eden največjih), sprojektiral leta 1865. Vzhodno krilo, v katerem je veliko stopnišče, so odprli leta 1873; hotel je bil izjemno razkošen, vsaka soba je imela tudi kamin, vendar pa niso imele kopalnic, zaradi česar so še leta 1935, ko so hotel zaprli, imeli zaposleno manjšo četo ljudi, ki je praznila nočne posode. Po zaprtju hotela so bile v St Pancras Chambers pisarne, leta 2004 pa so poslopje začeli renovirati (in spremenili v hotel plus velikanske, drage lofte). Scottovo je tudi poslopje zunanjega ministrstva (včasih so bila v njem ministrstva za zunanje, notranje, indijske in kolonialne zadeve) v Whitehallu, s podobno impozantnim, vendar krajšim stopniščem; notranjost ministrstva, ki so ga odprli leta 1868 si je mogoče ogledati čez Open House vikend, drugače pa je zaprto za javnost.

5. Watermen’s Stairs – čolnarske stopnice – so bile od štirinajstega do konca osemnajstega stoletja pomemben del kompleksnega, zapletenega sistema dostopa do plimne Temze; poleg stopnic so ga sestavljali še nasipi in steze. Čolnarji, ki so čez reko in po njej prevažali ljudi (ter tovor), so stopnice uporabljali ob plimi, nasipe in steze pa ob oseki, z njimi pa so se seznanili že med vajeništvom, saj so bila varna mesta za vstop ali izstop potnikov. Najzanimivejše stare čolnarske stopnice so v Wappingu, še posebej tiste ob pubu Prospect of Whitby – nekoč se mu je reklo Devil’s Tavern – na 57 Wapping Wall.

  • Share/Bookmark

Pet hamburgerjev

11.08.2012 ob 08:06

Včasih je bilo takole: od leta 1977, ko so jo odprli, se je dober, iskren hamburger dobil samo v restavraciji Joe Allen na Exeter Streetu v Covent Gardnu. In to kljub temu, da sploh ni bil na jedilniku, ampak se je zanj “moralo vedeti”. Z običajno, tragično hamburgersko komercialo se ni dal primerjati, veliko boljši pa je bil tudi od tistih v Ed’s Easy Diner v Sohu, kjer so se sicer zelo potrudili pri ambientu in rekreaciji Americane iz petdesetih let dvajsetega stoletja, manj pa pri jedači. In tako je bilo vse do prvih let novega tisočletja, ko se je začela renesansa londonske poulične hrane, hamburgerji pa so bili njen zelo pomemben del. Od enega do drugega je potem samo kratek korak, torej širjenje, akvizicije, združevanje ter prve prave neodvisne restavracije, specializirane za hamburgerje; svoje je – očitno z lopatico za obračanje burgerjev – naredila še solidna, vendar ne popolnoma popolna veriga, ki se ji pravi Byron. Zdaj hamburgerji cvetijo in se resnično zdi, da po Londonu hodi pošast, pošast obsedenosti z dobro uležano govedino.

1. MEATliquor na 74 Welbeck Street, v pritličju precej šokantne parkirne hiše iz sedemdesetih let minulega stoletja, en skok ob palici čez veleblagovnice na Oxford Streetu, izgleda kot temni darkerski disko, vendar pa v njem živijo najboljši burgerji v Londonu. Restavracija je pognala iz fenomena, ki se mu pravi Meatwagon: Meatwagon je gverilska kuhinja v kombiju, v katerem Yianni Papoutsis, po očetu Grk, po materi Irec, peče svoje hamburgerje; parkira ga povsod, kjer lahko oznanja svoj hamburgerski evangelij, od tržnic in parkirišč pa do glasbenih in vseh mogočih drugih festivalov. Zanj sem prvič slišal avgusta 2010, ko je bil v Peckhamu, vendar pa je takrat za seboj že imel določeno kilometrino, prvič pa sem se pri njemu oglasil, ko jih je pekel v #MEATEASY (z lojtro, ja, in z veliki tiskanimi črkami), provizorični – no, pop up – restavraciji v pubu Goldsmiths Tavern v New Crossu, ki jo je odprl s Scottom Collinsom. Papoutsis pravi, da se je o hamburgerjih največ naučil v prehrambenih kioskih v Los Angelesu in San Franciscu. Skrivnost – če je to skrivnost – je v tem, da niti dva njegova burgerja nista enaka: kepo mlete, dobro uležane govedine – precej puste, samo do 20 odstotkov maščobe je – splošči na izredno vroči kuharski plošči, takoj po začetku pečenja soli in popra polpeto, potem nanjo položi dve rezini ameriškega topljenega sira – “Vsi hamburgerji so s sirom,” pravi -, potem ploščo pošprica z vodo, burger pa poduši pod kovinsko pokrovko za pečenje, vendar pa robovi polpete ostanejo hrustljavi. Medtem prerezano bombeto iz kislega testa popeče po notranjih straneh ter doda vse potrebne dodatke, vključno s sesekljano mlado, sesekljano rdečo ali praženo čebulo (pač odvisno od burgerja), vloženimi kumaricami (nekoliko sladkejše ameriške so), sesekljano solato, kečapom ali pekočo čili omako, ameriško gorčico, slanino in gobami … kombinacij ni tako zelo veliko, kot bi se lahko seštevalo na prvi pogled, ker je uvod, jedro in zaključek vseh Papoutsisovih burgerjev meso. MEATliquor je dodelana, neprovizorična verzija #MEATEASY, vendar pa je poslanstvo enako; vrste so daljše kot so bile prej, razlog za njih pa ni samo lokacija (ali 22 zelo pitnih koktajlov), ampak dejstvo, da so Papoutsisovi delovno intenzivni hamburgerji postali prava kultna, fetiš roba. Moj najljubši je Mushroom Swiss, edini, v katerem je namesto topljenega ameriškega sira ementalec, poleg tega pa je dvojni in se v njem skriva še peščica narezanih gob. Klasičnemu dvojnemu burgerju se reče Dead Hippie, piščančjemu pa Dirty Chicken. Noben od njih ni lep, ravno obratno, vsi so malo zmečkani, vendar pa tako čudovito sočni in okusni, da pometejo s skoraj vso konkurenco (vsekakor pa “konkurenco”, ki jo ponujajo velike verige restavracij s hamburgerji). Priloge (oziroma “hrana za zajce”, kot jim pravijo) so izjemen, odličen pomfri, ocvrte čebulni obročki, ameriška zeljna solata in solata s prelivom z gorgonzolo, “za razdeliti” ponujajo ocvrte perutničke, pomfri s sirovo omako, pomfri s čilijevo sirovo omako in filadelfijski pomfri s sirovo omako (pomfri z rezinami govejega zrezka s čebulo, gobami in sirom provolone). Meatwagonizacija Londona se je nadaljevala v Covent Gardnu, kjer so maja letos v Jubilee Hall Marketu odprli MEATMarket, nekoliko skrčeno, svetlejšo, hitrejšo verzijo MEATliquorja, kjer mi je najbolj všeč Double Bubble, navaden dvojni burger s sirom. No, ne čisto navaden. Seveda ne. Pa tudi vročo hrenovko imajo, ki ni nabasana s čilijem, tako kot tista v MEATliquorju. Sladke stvari so v obeh obratih še bolj, najbolj severnoameriške, torej shake ali float ali/in sundae. Cene? Za burgerje 6,50, 7 in 7,50 funtov, pomfri 3 funte.

2. In kdaj, resno, je Brixton postal kulinarična nirvana? Tako pač je, če ne paziš in žoge ne spremljaš čisto ves čas. Epicenter te epikurejske revolucije je del tržnice, ki se je pravi Brixton Village, torej nekdanji Granville Arcade. Enoto 12 zaseda Honest Burgers, kjer ponujajo fenomenalno preproste, fenomenalno okusne in fenomenalno poštene burgerje (meso je iz mesnice Ginger Pig), imajo pa, kot se spodobi, tudi enega, ki ni na jedilniku, ampak se zanj “mora vedeti”: to je Federation Burger, z dvema polpetama, ki so ga izumili Novozelandci iz Federation Coffee (Unit 77-78, kot je že znano). Podružnico imajo tudi v Sohu, na Meard Streetu.

3. Admiral Codrington na Mossop Streetu je zadržan pub z imenitno restavracijo v globokem, najglobljem Chelseaju, vendar pa so hamburgerji, ki jih peče Fred Smith, zelo v redu, ker pojejo in plešejo, kot se spodobi (pa čeprav stanejo 15 funtov).

4. Hawksmoor je pravi mesni imperij s tremi restavracijami – v Citju na 10 Basinghall Street, v Covent Gardnu na 11 Langley Street in Spitalfieldsu na 157 Commercial Street – ki so zaslovele z ogromnimi zrezki in karnivorskimi gostijami, v barih vseh treh pa ponujajo tudi hamburgerje; cene so sicer zasoljene, vendar pa so burgerji velikanski, za prilogo pa je lahko triple cooked pomfri ali pa ocvrt krompir s pečenkinim sokom.

5. Drugačne, zelo drugačne hamburgerje ponujajo v Opera Tavern na 23 Catherine Street v Covent Gardnu: ker gre za tapas restavracijo, so tudi njihovi burgerji tapas – tapašnje? – velikosti, vendar izredni. In ker so iz iberico svinjine, so v z njimi, v bistvu, v hamburgerje vrnili svinjino; to ni zelo pogosto.

  • Share/Bookmark

Pet londonskih gledališč

8.08.2012 ob 16:35

Le redko je kaj tako neminljivo, kot je gledališče.

1. Royal Court je, če se te primerjave spodobijo, Oder 57, podložen s Pekarno, zavito v Glej, postavljeno v Mladinsko. Leta 1956 se je v (takrat nekoliko vegasto) gledališče na Sloane Squaru vselila English Stage Company, ki so jo ustanovili George Devine, ki je bil njen prvi umetniški vodja, režiser Tony Richardson in ameriški sociolog George Goetschius; vsi so bili naveličani buržoazne blaziranosti in zatohlosti britanskega teatra. V tedniku The Stage so objavili razpis za nova, sveža dramska dela (Devine je razglasil, da “naše gledališče ne bo ne gledališče producenta in ne gledališče igralca, ampak bo gledališče dramatika”), vendar pa je bil začetek precej neobetaven; vse se je spremenilo par mesecev kasneje, ko je Osbornova neonaturalistična Ozri se v gnevu (Look Back in Anger) v Richardsonovi režiji britansko gledališče vrgla iz tečajev, Royal Court pa je postal kompendij vsega modernega, novega in, vsaj sodeč po perspektivah, radikalnega. Bili so prvi, ki so v Britaniji dajali Ionesca, pilili Brechta, praizvajali veliko Becketta, se borili proti gledališki cenzuri (ki je bila odpravljena komaj leta 1968), pretehtavali klasike, skoraj sproti pa odkrivali in/ali negovali britanske dramatike – Caryl Churchill! Sarah Kane! Mark Ravenhill! Jez Butterworth! Polly Stenham! – in bili sploh vplivni. Devine je ob neki priložnosti dejal, da je potrebno “nov val odkriti še preden prejšnji izgubi svojo moč” in to je Royal Courtu (vsaj zelo pogosto, če ne vedno) tudi uspevalo. Ob ponedeljkih so vstopnice po deset funtov, vendar pa je bitka za njih trda in neizprosna; financirajo se sicer še vedno iz državnih subvencij, vstopnine in donacij.

2. Če bi šlo za poslopja, potem bi National Theatre zmagal, tudi če bi imel zavezane roke in noge ter bil zaprt v sodu: čudovita, neizprosna modernistična mojstrovina Denysa Lasduna na južnem nabrežju Temze – naslov je Upper Ground, South Bank – je sploh moja najljubša stavba v Londonu. Na prvem mestu bi lahko bil tudi programsko – prevetrena klasika + inovativne novosti v treh dvoranah -, vendar pa si preveč očitno, skoraj manično prizadeva, da bi bil dostopen vsem in za vse. Pot do narodnega gledališča v prestolnici je bila dolga in zavita; vsaj neuradno se je začela leta 1847, s tožbo o tem, kako da londonsko gledališče dušijo komerciala in igralske “zvezde”, resne drame da so omejene na gledališča, ki imajo posebno koncesijo (ali patent), vse nove igre pa da mora požegnati cenzor, dvorni komornik. Skratka. Malo kasneje je sicer Londonu šlo na živce tudi to, da je “narodno gledališče”, vsaj od leta 1879, sicer obstajalo, vendar v Stratford-upon-Avonu, pod imenom New Shakespeare Company (zdaj Royal Shakespeare Company). Leta 1949 je bil končno sprejet zakon o narodnem gledališču v Londonu, petnajst let kasneje pa je bil ustanovljen še ansambel National Theatre Company; njegov prvi umetniški vodja je postal Laurence Olivier. Takrat je bil National Theatre doma v Old Vicu, kjer je ostal do leta 1976, ko je bila končana prva faza gradnje novega gledališča (Old Vic je bil tudi sicer prvi pravi zametek resnega klasičnega nacionalnega gledališča, še posebej pred prvo svetovno vojno in po njej, ko ga je vodila Lilian Baylis). Oliviera je po upokojitvi leta 1973 nasledil Peter Hall (v njegovem času se je National preselil v novo zgradbo; prva premiera v dvorani Olivier je bil Hamlet z Albertom Finneyjem v glavni vlogi in v Hallovi režiji), po Hallu pa so se zvrstili Richard Eyre, Trevor Nunn in Nicholas Hytner. Igralke in igralci? V bistvu se ne spomnim nobenega pomembnega britanskega igralke ali igralca, ki ni igral v National Theatru.

3. Donmar Warehouse na 41 Earlham Street v Covent Gardnu je svoje pravo življenje, leta 1977, začel kot “londonska delavnica” Royal Shakespeare Company (RSC je ima vsako leto daljše londonske rezidence; dolga leta so bile v gledališču Aldwych, potem v Barbicanu, zdaj pa so bolj nomadski). Leta 1990 je postal samostojno neprofitno gledališče in so ga popolnoma prenovili. Za prvega umetniškega vodjo je bil leta 1992 imenovan Sam Mendes, Donmar pa je takoj, že kar z njegovo prvo produkcijo, Sondheimovim muzikalom Assassins (Atentatorji), postal najbolj vznemirljivo londonsko gledališče, s čudovito močnim programom. Glede na to, da ima prostora samo za 251 gledalcev, je Donmar tako pod Mendesom kot njegovim naslednikom Michaelom Grandageom vedno, kot se reče, boksal v dosti težji kategoriji, kot bi lahko pričakovali; najboljši dokaz za to je 35 olivierov, ki jih podeljujejo za najboljše gledališke dosežke v Londonu, ter 20 tonyjev, najuglednejših ameriških gledaliških nagrad.

4. Islington je četrt, za katero je Jonathan Raban že leta 1974, v vedno fascinantni študiji Soft City, zapisal, da v njej živijo ljudje, ki so “zavrnili predmestja ter odkrili dele blizu središča mesta, ki so bila buržoaznim očem zaradi stoletja gradnje železniške infrasturkture, priseljevanja in vedno hujšega propadanja, v bistvu nevidna”. “Njihovi poklici so približno, podjetno ‘kulturni’: univerzitetni profesorji, novinarji bolj literarne sorte, televizijski režiserji in producenti, igralci, oglaševalci, založniki, agenti, s ščepcem pravnikov, računovodij in poslovnežev,” je še pojasnil. Tako je bilo takrat in tako je zdaj, čeprav zdaj, recimo, George Orwell in Joe Orton ne živita več v Islingtonu, včasih pa sta. Skratka. V Islingtonu sta vsaj dve gledališči, ki sta zanimivi in pomembni. Prvo je Almeida Theatre na Almeida Streetu, ki je, kot si precej upravičeno pravijo, “lokalno gledališče z mednarodnim ugledom”, z ubrano mešanico posodobljene klasike in nove dramatike (njen umetniški vodja je Michael Attenborough, sin Richarda Attenborougha in Sheile Sim), drugo, takoj za prvim vogalom, na 115 Upper Street, pa The King’s Head Theatre & Pub, ki je natanko to, kar piše na embalaži: gledališče v točilnici. Dan Crawford ga je ustanovil leta 1970 in je bil prvi pub theatre v Angliji od Shakespearovih časov; njihov program je vedno viharniško eklektičen, pogosto radikalen, poln kuriozitet.

5. Od vseh gledališč, ki jih je na začetku dvajsetega stoletja v Londonu sprojektiral arhitekt Frank Matcham, so (bila) najlepša Hippodrome (1900), Shepherds Bush Empire (1903), Coliseum (1904) in Palladium (1910); od vseh je gledališče samo še slednje, preostala pa so postala, po vrsti, igralnica, koncertna dvorana in operna hiša. Se zgodi. Matcham je bil, v bistvu, genij. Slogovno je bil zventiliran eklektik, bil pa je tudi bil fantastično podjeten in učinkovit gradbinec (po vsej Britaniji je zgradil več kot 200 gledališč). Tisto staro pravilo, da ima naročnik vedno prav, je nekoliko prilagodil: vedno je imel prav naročnik, ki je svoje gledališče naročil pri Matchamu. Palladium na Argyll Streetu v Sohu je, če ste zaljubljeni v variete in muzikale, seveda “najbolj znano gledališče na svetu”, če niste, pa to ni. V vsakem primeru je čudovito obnovljena hiša lutk z odlično akustiko. Lastnik je Andrew Llloyd Webber. Oziroma lord Llloyd-Webber.

  • Share/Bookmark