Nekje drugje

Scala je super. Super je zelo dolgo časa, če odštejem par let, ko je bila zaprta. Od leta 1920 je bila v glavnem kino, ki se mu je najprej reklo King’s Cross Cinema (ker je skoraj nasproti železniške postaje King’s Cross), potem Gaumont in potem Odeon. Na začetku 70. let je bila nekaj časa porno kino, potem pa zopet konvencionalna kinodvorana - vendar pa so imeli tudi koncesijo za organizacijo celonočnih koncertov. Recimo Iggyja Popa. Od leta 1981 je bila Scala (končno pod tem imenom) precej krasen repertoarni kino. Malo čudaški, z zelo eksotičnim programom - celonočno špricanje krvi v tretjerazrednih grozljivkah in podobno - ter ropotanjem vlakov skozi železniško postajo pod dvorano. Leta 1993 je šel kino v prisilni stečaj, ker so odvrteli Peklensko pomarančo, Kubrick pa jih je tožil, ker je film - iz še vedno nepojasnjenih razlogov - sredi 70. let umaknil iz distribucije v Britaniji. Šest let kasneje in po obsežni predelavi so Scalo odprli kot koncertno dvorano in klub. Ob petkih, recimo, je v Scali doma Popstarz.

Prejšnji teden sva z Bernardo šla na odbiti, glasni, razbijaški in bradati trio Archie Bronson Outifit. Verjetno bi morala vedeti, da je nekaj narobe, ker je Sam Windett neskončno dolgo uglaševal svojo kitaro. Šel je namreč eden od ojačevalcev. In prav zato je kitara v pesmih Modern Lovers in Dead Funny preglasila vse, celo gosta, ki je igral na dva saksofona naenkrat (in se ga ni slišalo). V bistvu je bilo škoda, da ni bila ravno njihova noč, saj je bilo leto 2006 nedvomno njihovo leto, Derdang Derdang, njihov drugi album, pa eden boljših pridelkov v lanski letini. In to kljub temu, da so v NME popljuvali njihov novi singel Dart for My Sweet Heart (”Res zoprn.”), zaradi česar jih je Windett z odra hitro, vendar momljajoče, popljuval. Manj momljajoč je bil med obračunom s tehničnim osebjem, saj je občinstvo odkrito hujskal, da jim “malo preštimajo kosti”. Vse skupaj pa je bilo v redu.

Skratka. Petnajst let sem bil član National Film Theatra, NFT, ki ga je pred več kot pol stoletja ustanovil British Film Institute (Britanski filmski inštitut). Ko so mi letos poslali novo letno člansko izkaznico, pa se je izkazalo, da nisem več član NFT, torej kinoteke, ampak da sem član BFI Southbank. Ko me je Chris vprašal, če grem v torek zvečer z njim na otvoritev renoviranih prostorov BFI pod Waterloojskim mostom na južnem nabrežju Temze, sem tako samo prikimal. Seveda. V NFT sem bil zelo dolgo zelo srečen (za Fellinijevo retrospektivo, ki je bila avgusta in septembra leta 2004, so zbrali skoraj čisto vse, kar je naredil, vključno z reklamami in televizijskimi skeči - bilo je noro in nepozabno). Poleg tega pa me je še zanimalo, kaj so naredili iz prostorov, v katerih je bil MOMI, star Museum of the Moving Image (londonski muzej sedme umetnosti), ki so ga zaprli leta 1999, vendar je marsikomu ostal v kar lepem spominu. Ne, čisto super je bil.  

Eden od problemov, ki jih je imel NFT, je bil ta, da ni imel pravega vhoda. Zdaj ga je dobil in to na nekoliko čudaško poimenovani Theatre Avenue - na kateri raste eno samo drevo - med BFI in National Theatrom. Ja, tudi zato se mi je zdelo, da bomo šli samo na otvoritev nove avle in še ene restavracije, vendar pa je bilo vse skupaj dosti boljše. BFI Southbank je stari, raztreseni NFT + vse, kar so mu dodali, torej predvsem nova mediateka (ki jo je sprojektiral David Adjaye), galerija in še en manjši, studijski kino.

Govori so bili takšni, kot bi jih lahko na takšnih otvoritvah pričakovali. Ministrica za kulturo, medije in šport Tessa Jowell (na sliki - io non sono un paparazzo! - levo) se je dnevne politike dotaknila samo enkrat, režiser in predsednika sveta BFI Anthony Minghella (desno) pa je bil vznesen in prepričljivo sentimentalen. Vino je bilo boljše od šampanjca, prigrizkov pa - kljub vsemu pompu - ni bilo ravno veliko. Bilo je fajn. Tudi zato, ker na enem kraju redko vidiš toliko filmskih režiserjev, kot jih je bilo na otvoritvi BFI Southbank (moram še parkrat ponoviti, saj še vedno govorim kar NFT). Pa še Rita Tushingham je prišla.    

Koko? Temu staremu varietejskemu gledališču → radijskemu studiju → kinu → koncertni dvorani/klubu se je najprej reklo Palace Theatre. Potem se mu je nekaj let pravilo Camden Hippodrome, potem Music Machine, najbolj znan pa je bil kot Camden Palace. Pred dvema letoma so ga zaprli, obnovili in preimenovali, vendar je tudi kot Koko komot in komoren. V Camden Palace so nastopali Sex Pistols in Clash, vsi novi romantiki in, leta 1983, Madonna. To je bil njen prvi londonski koncert. Kasneje je postal tehno in trance disko.

Sinoči sem šel na koncert Patricka Wolfa, 23-letnega multiinstrumentalista, ki med drugim igra tudi baritonske ukulele. Wolf (rojen Apps) je sicer začel muziko snemati pri enajstih, pri štirinajstih postal član deviantnega pop kolektiva Minty, pri šestnajstih pa imel svoj trio Maison Crimineaux. Potem se je “naenkrat sprl s celim Londonom” ter se preselil v Cornwall. V nekem intervjuju je dejal, da “želi napisati knjigo za otroke, pesniško zbirko, še dva albuma, imeti otroke, se poročiti in imeti hišo v Cornwallu”. Ja, res bi lahko bil kar roman Daphne du Maurier, vendar pa je še boljše to, da snema nenavadne albume. Lycanthropy (2003) je eden najlepših glasbenih butikov, na lanskem Wind in the Wires, sicer polnem prepričljive baročne romantike, cornwallske muzike, ciganskih godal in elektra iz notesnika, pa so tudi Libertine (Tvegal bom, da bom postal svoboden), Tristan (Sem žrtev in morilec, ti govoriš o ljubezni, vendar pa še nikoli nisem slišal zanjo) in Ghost Song (Čas je za lepoto, ogroža jo razum, velika ljubezen brez zakonov), ki sem jih poslušal več, kot bi se spodobilo. Njegovemu novemu singlu se pravi Accident and Emergency in je precej razburjen in razburljiv. Ja, besedila so res bolj agitacija kot kaj drugega. Če nikoli ne izgubiš, kako boš vedel, kdaj boš zmagal, pravi v A & E, če ni nikoli temno, kako boš vedel, kdaj bo posijalo sonce. Med albumi, za katere pravi, da so spremenili njegovo življenje, sta Blue Johni Mitchell in Kontakte Karlheinza Stockhausena, med filmi, ki jih priporoča, pa sta Cocteaujeva Lepotica in zver ter Winning London v katerem igrata dvojčici Olsen. Seveda. Sicer pa si želi, da bi “se naučil ljubiti v duru”.

Pripis 10. oktobra: Ko sem šel mimo trafike, se mi je pogled - kot precej pogosto - ustavil na reviji Dazed and Confused. Seveda. Ena od njihovih naslovnih tem v novi številki (142) je Patrick Wolf, skupaj z Grahamom Coxonom in Sophio Kokosalaki. In bejrutsko vojno umetnostjo. In ko sem že pri tem: v intervjuju je povedal, da se je začel z besedili bolj ukvarjati šele potem, ko je prebral, kaj si o njih misli P. J. Harvey: “Besedila morajo biti popolna, neuničljiva in morajo nekaj pomeniti.” Do takrat je namreč “besede kar metal skupaj”. In samo še nekaj: če se je rodil 30. junija 1983, koliko je potem star? 23 ali 24 let?

Istospolna partnerska skupnost? Zakaj pa ne? Končno! Ampak takšna prava, britanska, s katero pridobiš tudi pravico svojca, ne pa tista slovenska veselica, ki je samo metanje peska v oči. James in Michael sta skupaj 18 let. S Katjo, Jamesovo pričo, sva pred magistrat v Islingtonu prišla ob pol desetih zjutraj, še preden so sploh odprli glavna vrata. Hišnik se je samo nasmehnil: očitno sva bila občutno bolj živčna od bodočih mladoporočencev. “Imata pa živce,” je dejala Katja. Na tej fotografiji so Michael, James in Katja. Oziroma njihove noge. Jaz sem bil Michaelova priča. Svati, z običajno izjemo Stevena in Petra, ki sta prišla natanko minuto pred začetkom, so bili točni.

To, kar je pri britanski birokraciji najbolj neverjetno, je neverjetna lahkota, s katero se prilagodi vsemu. Čeprav je istospolne partnerske skupnosti mogoče sklepati šele od lanskega decembra, je bila matičarka tako stoična, kot da bi jih sklepala že kakšnih sto let. James in Michael sta si obljubila vse, kar sta si morala obljubiti, izmenjala sta si prstane in se podpisala v matično knjigo. Potem sva bila na vrsti še midva s Katjo. Katja se je pogumno podpisala, meni pa se je roka kar malo tresla. (30. avgust: roka se mi je očitno res tresla, saj so me poklicali z magistrata in me prosili, če bi lahko črkoval svoj priimek; pripravljali so namreč potrdilo, zadnjih treh črk pa niso znali prebrati. In ker sem levičar, sem jih še malo razmazal. Ja.)

Kljub temu, da sem se kar potrudil, še vedno nisem imel takšne prave, bele poroke. Prvič sem bil priča nevesti, ki je bila oblečena skoraj čisto v črno. Drugič sem bil priča ženinu, katerega nevesta je bila oblečena v kovinsko zeleno-modro. Zdaj, ko sem bil priča tretjič, pa pred matičarko ni bilo nobene neveste, ampak sta bila dva ženina. Čokoladno torto so spekli v Maison Bertaux.

Poročno kosilo - istospolnopartnerskoskupnostno kosilo nekako ne zveni ravno okusno - je bilo v luštni restavraciji par minut od magistrata. Moj kratek nagovor (prešnji odstavek, o belih porokah, je bil začetek) je bil mladoporočencema in svatom všeč. No, vsaj nasmejali so se. Kot kaže je zelo pomembna ljubezen. Oziroma, kot je dejal že Evripid: ljubezen je edino, kar imamo in edini način, da pomagamo drug drugemu. Michael, ki na tej fotografiji stoji, je prepričan, da nikoli ne bi mogel živeti z nekom, ki mu “zjutraj ne bi skuhal čaja”, Jamesov recept pa je podobno preprost: “Razumeva se.”

Najino - torej Katjino in moje - darilo Michaelu in Jamesu je bila grafika Zore Stančić Prijateljčka. Bila sta ga zelo, zelo vesela. “Hecen dan,” mi je zvečer, ko je bilo vsega konec, rekel Michael. Yes, you can say that. In jaz? Kaj pa vem. Vedno priča, nikoli ženin. Verjetno.

Skratka, Garage je še vedno najboljša dvorana za bolj komorne in eksotične rokenrol koncerte, čeprav izgleda kot precej znucana beznica. Prostora je za 500 obiskovalcev, oder je tako blizu, da lahko bende dobro vidiš, ozvočenje je bolj ali manj zanesljivo, vzdušje pa vedno prešvicano. Tako je že od leta 1993, ko so Garage odprli. V njihovi depandansi, Upstairs at the Garage, je vzdušje še bolj komorno, zato pa je disko fantastičen, še posebej vsako drugo soboto, ko so na voljo punk karaoke. Celo redarji so - denimo - malo bolj človeški kot drugod. Če v Garageu poskušaš splezati na oder, te ne bodo nujno pograbili in odvlekli v zaodrje, ampak te bodo raje potisnili nazaj, na roke občinstva. Po rokah občinstva sicer radi plavajo vsi, tudi nastopajoči.

Samo nori psi in Angleži. Na najbolj vroč julijski dan vseh časov, ko se je asfalt na ulicah začel mehčati že pred deseto zjutraj, sem šel v Garage poslušat naše lokalne upe The Holloways in kvintet The Pigeon Detectives iz Leedsa. V dvorani je bilo kakšnih 45 stopinj, z vsake obiskovalke in vsakega obiskovalca pa je pot kar šprical. Ko sem pred tremi meseci kupil vstopnico, sta imela oba benda enak billing, zdaj pa so se The Pigeon Detectives malo podvizali, The Holloways pa so bend, ki je všeč Petu Dohertyju. Ne, to ni bil razlog, da so se mi zdeli zanimivi. The Detectives, ki so sicer všeč Carlu Baratu, so eden tistih mladih bendov, ki s 100 km/h igrajo nevrotične in razbijaške, vendar popolnoma izpiljene pesmi (harmonije pa, kot vedno, malo spominjajo na Clash). Njihova najboljša pesem je še vedno You Know I Love You. In ja, kodrasti pevec Matty Bowman je precej fantastičen, čeprav je verjetno edini roker, ki ima čisto zares za hobi opazovanje golobov (po tem so dobili tudi ime). The Holloways so bili kul, še posebej ko se se sprostili z I Should Say Something in Diamonds and Pearls. “Kurba,” je rekel Bowman, ko so prišli na oder. Potem je ponovil: “Kurba.” In dodal: “Tuki je pa res ko v štedilniku.” Oba benda sta zato občinstvo zelo prijazno polivala z vodo, prvim nekaj vrstam delila plastenke z vodo, na koncu pa še špricala z vodnimi pištolami. Vsi smo bili zelo hvaležni. Ali so The Pigeon Detectives novi Arctic Monkeys? Definitivno morda.
(Garage bo od 24. julija zaradi obnove zaprt za kakšne tri mesece.)

In zdaj je jutro. / Samo en kraj je, kamor lahko greva. / Za vogalom v Sohu je, / kamor gredo tudi drugi zlomljeni ljudje. / Greva. O koliko kava barih, Dio mio, pa so prepevali Pulp? O enem, ki je itak že naslov pesmi: Bar Italia. Res, so kava bari in so kava bari. Espresso - torej mocho ali napoletano - in kapučino je v London (ter Glasgow) pripeljal Pino Riservato, sicer akviziter za prodajo zobozdravniške opreme, ki je bil tako šokiran nad kavo, ki je bila na voljo, da je postal predstavnik podjetja Gaggia za Britanijo. Enega od njegovih prvih aparatov so si omislili v Bar Italia, ki so ga odprli leta 1949. Tudi zato so bili vedno v središču vsega, kar se dogaja - ne glede na to, kaj se dogaja. Seveda jim je pomagalo tudi to, da so bili dolga leta edini - da, edini - lokal v središu Londona, ki je bil odprt 24 ur na dan. Ena taka rezina Italije je, pravijo. Ali pa so to samo sitni natakarji, vsi po vrsti Italijani? Za njih so stranke - zelo pogosto - samo neženirano občinstvo.

Še pred začetkom finala svetovnega prvenstva v nedeljo zvečer je na vsak, celo najšibkejši Allez les Bleus! v Sohu zagrmelo Forza azzurri! Med tekmo je bilo samo še bolj glasno, in to še posebej pred Bar Italia, ki je itak epicenter londonske Italije. Ker po novem ni samo kava bar, ampak še restavracija, sendvičarna, slaščičarna in bistro na levi ter desni strani starega lokala, je bilo - z izjemo alkohola - na ulici na voljo vse, od bandiere italiana (bagatela za 10 funtov) pa do sladoleda. Bilo je veliko kričavih šminkerjev, skoraj golih deklet in vsakršnih dobrovoljčkov, ki so na par srednje velikih televizijah spremljali prenos tekme na Rai Uno. Zato tudi nisem skakal, ampak sem namesto che sara sara diskretno deklamiral que sera sera. Takoj po enajstmetrovkah sem se opravičil in šel domov. Ravno ko sem odhajal, me je nekdo, nekoliko živčno, hotel prepričati, da Zidane kljub temu, da je pet let igral za Juventus, ne zna italijansko, in da mu Materazzi “itak ni nič rekel”. “Ne, vse je stvar projekcij,” sem mu odvrnil. To običajno rečem, ko sem slabe volje. Zakaj sem tekmo gledal pred Bar Italia? Ker sem hotel biti notranji sovražnik. In ker je kava še vedno zelo v redu.

“Nehaj nas no zalezovat,” je zakričal Alex Binnie, ko je videl, da sem čez cesto fotografiral njegov tetovažni in piercing studijo Into You na St John Street. Potem se je, kot običajno, na glas zasmejal in dodal, da jih “no, malo pa že lahko”. Alex, sicer grafik, slikar in video umetnik, je eden najbolj znanih britanskih tatuistov, “originalni Binnie” na koži pa postaja vedno bolj stvar prestiža, saj dela samo še tetovaže, ki so mu všeč, pa tudi “na pol v penziji” je. “Biti tatuist ni zelo težko,” mi je dejal pred kakšnim mesecem dni. “Skoraj tako je, kot preprodajati mamila: ljudje ti veliko plačajo za zelo malo dela. Problem je v tem, da mora biti delo ves čas kakovostno. To pa se ne ne posreči vsem. Večina se začne dolgočasiti in se začne ukvarjati s čim drugim. Recimo s služenjem veliko denarja na konvencijah tatuistov…”

Alexova ekipa je fantastična, od Blue, ki z železno roko vodi recepcijo, pa do Micaele, njihove glavne piercerke. In seveda Alexovih tetovatorskih kolegov, vključno z Lucy, stoičnim Thomasom, Xedom, Duncanom X in Nikole, ki dela fantastične rože. Into You ima podružnico v Brightonu, vendar pa je studijo v Clerkenwellu Alexov “čisto pravi duhovni dom”.

Meni se vse skupaj zdi precej zanimivo, čeprav se je bolečine med tetoviranjem - tope, nekoliko dolgočasne - težko navaditi. Drugače pa je Alexova 8-letna hčerka zahtevala, da ji “očka da oba studija”. “Pol, ko boš star.” Njegovega 5-letnega sina tetovaže še ne zanimajo.

V tej osnovni šoli, par minut od Blackstock Road, je moje volišče. Doslej sem bil na čisto vseh volitvah, na katerih sem smel oddati svoj glas. Verjetno zato, ker sem prepričan, da je to moja dolžnost. Pa še tista “davki brez zastopstva v parlamentu niso sprejemljivi” mi nekako ne gre iz glave. In to, da res nimaš pravice kritizirati izida volitev in vlade, če se ti ne ljubi sodelovati v političnem procesu. To je mogoče res naivno, vendar vseeno. Danes so občinske volitve. V Hackneyju poleg občinskega sveta volimo tudi župana. Tako kot v še dveh drugih londonskih občinah. In Watfordu. Vendar pa nikoli ne gre samo za lokalne stvari, saj so nacionalni veljaki zelo radi pomembni tudi na vsaki vasi. Finančni minister Gordon Brown se je med kampanjo tako ustavil v West Bromwichu (ki sicer ni vas), njegova asistentka, po zvezi iz Namibije, pa je bila Angelina Jolie, ki je povedala, kako fantastično bo, ko bo Brown postal premier.

Zjutraj sem se potem pražnje oblekel in šel na volišče. Ne, ne bom pretiraval. Nisem se pražnje oblekel, sem se pa obril. In se zopet poklal: to, da se me britjem vedno že kako urežem - ne glede na to, da se brijem že slabega četrt stoletja - je ena redkih stalnic v mojem življenju. No ja. Za koga sem volil? Ja. O tem se v spodobni družbi ne govori. Podobno kot se ne govori o plačah. Ampak vseeno. Volim nekoliko atavistično. Plemensko. Za stranko, za katero sem oddal prve preferenčne glasove, je dandanes sicer voliti tako kot je brisanje zadnjice: res se ti ne da, vendar pa te je strah, kaj se bo zgodilo, če tega ne narediš. Svoj glas - ali pač svoje glasove - ponavadi oddam zjutraj. Danes: ob 9.18.

Finsbury Park ni ne najlepši in ne največji park v Londonu. Je pa čisto v redu. Posebej proti severovzhodu, za tistimi nesrečnimi gredicami in bajarjem: tam se namreč razpre v lep in tih zelen travnik. Tudi Zviti, ko se mi zdi, je bolj všeč ta del parka, brez lokalnih narkomanov in amaterskih nogometašev, ki se zbirajo na zelenicah ob glavnem vhodu na Seven Sisters Road. Na priročnem zemljevidu Finsbury Parka, ki so ga izdali pred kratkim, je razloženo, da področje okoli “postaje predstavlja živahno, multikulturno družbo z vsakovrstnimi trgovinami, bifeji in drugimi storitvenimi dejavnostmi”. Hahahaha. Ja.

Kakorkoli že: leta 1896 je takratna londonska občina Finsbury - stara mestna hiša je na Rosebery Avenue na jugu Islingtona - kupila velik kos Hornsey Wooda ter ga namenila za “dobrobit” svojih prebivalcev. Kmalu potem so po novem parku preimenovali tudi lokalno železniško postajo, ime pa se je prijelo še četrti, ki se ji je do takrat sicer reklo Stroud Green. Na tej fotografiji so moja leva noga, Ned, Nedov Richard, Nedov kokeršpanjel Gizmo in moja desna noga.

Ned - dolgoletni prijatelj in sosed in eden od mojih dvojčkov, s katerimi sem občitno malo obseden - ter Gizmo se bosta preselila k Richardu v Pimlico. Proti temu sva s prijateljico Sheridan ostro protestirala, vendar pa je menda prepozno. Sicer pa se bo Sheridan preselila v Brighton. To je še dlje.

Na eni od potk v parku sem opazil tudi najbolj prepričljivo - in očitno - slovensko prisotnost v Britaniji: prazen zavojček papirnatih robčkov Paloma. Robčki so na voljo v zelo veliko trafikah. Ne, zelo veliko ljudi ne ve, da so iz Slovenije. Morda pa bi morali na njih natisniti slovensko zastavo. Zavojček sem pobral in ga vrgel v smeti.

S in M pomenita sausages in mash, torej klobase in pire krompir, ne pa sadomazohizem. Sicer pa imajo - vsaj po mojem - v tem bifeju na začetku Essex Road najbolj prepričljive zajtrke in brunche v severnem Londonu. Ali se brunch lahko prevaja kot zasilo? Lahko bi se že.

Vse je relativno poceni, sveže in okusno - od klobas s pirejem pa do pit in poobedkov. Še malo, pa se mi bo zdelo, da me zanima samo še hrana. Ne: tudi notranja oprema je fajn. Mize z ultrapasom, nekaj kromiranih stvari, čisto dovolj udobni stoli. Na tleh je linolej. Zelo angleško, pravijo.

Po zelo dolgi noči sem v nedeljo imel zelo veliko kave, jajca na oko na manjšem hribu slanine ter še več kave. Kava ni pomagala. Na tej fotografiji so natakarica Sheila ter Chris (eden od dvojčkov) in Michael. Potem, ko sem posnel fotografijo, je Michael dejal, da bi bilo “morda bolje, če bi življenje živel, ne pa samo dokumentiral”. Pogledal sem ga zelo srepo.