Nekje drugje

Kako je že rekel Wilde? Da seveda moramo citirati sami sebe – če se ne bomo sami, kdo pa nas bo? Skratka. Na Lexington Street v Sohu je butik, ki se mu pravi Behave. Majhen, koristen, simpatičen in brez spletne strani, ker trdijo, da je moda “fizična” in da moraš vsako oblačilo pomeriti. Pa še račun vam napišejo na roko. Res: simpatično. Behave je bil prvi butik v Londonu, v katerem so prodajali švedske kavbojke Cheap Monday in njihove pariške vrstnike April77 (že na prvi lokaciji, za lučaj stran na Ganton Street). Tisto soboto sem pri njih odkril – kot sem si mislil – popolne kavbojke: Cheap Monday, 36X34, model Used Wash (to o velikosti sicer ni ravno jedrska fizika: moje leviske 501 so bile sto let 32X36, zadnjih nekaj let pa so nekje na 33,5X36 – torej 34X36, če se ne sprenevedam; tudi Cheap Monday bi, resnici na ljubo, lahko bile 34X34, vendar ne v tej barvi… seveda ne v tej barvi). Osemindevetdeset odstotkov bombaža in dva elastana, za običajnih 40 funtov, kolikor pač v Britaniji stanejo ti stockholmski čudeži. Bile so kot ulite. Nosil sem jih nekaj dni, potem pa z njimi postal obseden; ne toliko s hlačami, kot z nasvetom iz neke modne revije, da ko “odkrijete par kavbojk, ki se vam popolnoma prilega, takoj kupite še en par, kajti nikoli več jih ne boste našli”. To, veste, res ne velja samo za ženske.

Iz vsega skupaj je potem nastala hecna saga v kateri nastopajo še nova podružnica Behave na Lamb Street v Spitalfieldsu, neskončno veliko parov April77, pametno ogledalo in, na koncu, še en par tistih “popolnih kavbojk”. Ki sem jih, ponovno, dobil v Behave na Lexington Street. (Lexington Street je sicer ena mojih najljubših ulic v Londonu, predvsem zato, ker je na njej pet restavracij – oziroma štiri restavracije plus ena slaščičarna, ki je občasno tudi restavracija – v katerih sem aboniran.) O tem sem pisal za Modno – zato je na začetku omenjen Wilde – vendar pa vsega skupaj še ni konec. Seveda ne: po svoji švedski avanturi sem se namreč vrnil k svoji stari ljubezni, A.P.C. in njihovim kavbojkam New Cure, neopranimi iz surovega denima. Ki so, kot pravi Philip, “itak najboljše kavbojke na celem svetu”. (Velikost? 35″.) Ne vem zakaj, ampak na prodaj so samo v dveh trgovinah v Londonu (ne, v Behave jih nimajo, vendar bi jih lahko imeli). Sicer pa jih nosi jih tudi Dave 1 iz Chromeo, ki je med drugim postregel z naslednjim nasvetom oziroma pravilom: “Moški si ne perejo dveh stvari: las in kavbojk.” Mislil je, vsaj po mojem, na neoprane kavbojke. Po mojem. In zaradi tega, ker mi kavbojk zato še vedno ni treba prati (ah, še daleč je september, še daleč je morje), sem kar malo srečen. Lasje pa tudi pridejo na vrsto.

“Saj poznaš tisti pregovor: odlično je največji sovražnik dobrega.” Stephen me je pogledal izpod čela. “Ne?” Ja, seveda razumem, sem se pritožil: “Največji sovražnik dobrega je odlično. Če kdaj  torej dobite kaj odličnega, potem z nečim, kar je ‘dobro’, niste več zadovoljni.” – “Seveda je ‘dobro’ še vedno sprejemljivo,” je prikimal, “vendar pa ni… čisto dobro?” (Zelo mogoče je, da je ta pogovor v angleščini zvenel malo drugače.) “In to, veš, je problem s tole restravracijo: ko enkrat poskusiš njihovo čisto sveže ocvrto vahnjo in čisto svež, dvakrat ocvrt pomfri, potem preprosto ne moreš drugam. Po mojem v severnem Londonu ni boljših ocvrtih rib kot so v Toff’s. Tudi v Two Brothers ne.” In Two Brothers sta par minut od njegovega stanovanja v Mill Hillu; ne, raje bo dvakrat prestopil – s podzemne na prvi avtobus, potem pa še na drugega – in na fish and chips prišel v naš konec severnega Londona, v Muswell Hill (iz Finsbury Parka je pot zelo preprosta: petnajst minut z avtobusom W7).

Čeprav niti približno nisem izvedenec za verjetno najznačilnejšo angleško kulinarično specialiteto, bi tudi sam verjetno naredil isto: ribe v Toff’s so super sveže, pomfri krasen, porcije velike/velikanske, njihova grška solata super, cene pa v redu. Čisto pravi fish and chips naj bi sicer bila ocvrta trska s pomfrijem, zavita v časopsni papir, vendar pa je še boljša ocvrta vahnja; v Toff’s so na voljo tudi rdeči jezik, morski list, losos, mol, morski jezik in vse ostale peskarije, ki jih lahko spečejo tudi na žaru, ampak ocvrta riba je vseeno malo zanimivejša. Njihove ocvrte ribe so večje od krožnika, z navzgor zavihnjenimi konci, čisto takšne kot gondole, tako da v bistvu ne veš, ali bi jih pojedel ali pa v njih odveslal. Tudi njihova domača tatarska omaka je dobra. Sladice so “tradicionalne britanske”, torej tiramisu, crème caramel, biskviti in sladoledi. Vse domače. Ja. Ne, to ni ravno hrana za hujšanje. Toff’s je star 40 let, lastniki so se zamenjali samo enkrat, vendar pa se ponudba, kot pravijo, ni spremenila. Če kaj gre, potem verjetno nima smisla spreminjati recepta. Osebje je vljudno, prijazno in učinkovito.

Popolnoma drugo vprašanje pa je, če vam je všeč lokacija. Muswell Hill je elegantna, draga, malo zoprno buržujska četrt, stisnjena med Alexandra Palace in Highgate, kjer je vse lepo in krasno, cenejša od, recimo, Highgatea, pa je samo zato, ker se moraš do najbližje postaje podzemne peljati z avtobusom. In tudi “hill” ni samo grič, ampak zelo ornk hrib in ni ravno za kolesarjenje. Tole je razgled proti jugu, iz Hillfield Parka, dobro minuto od Toff’s. Res je, da bi se ga – namreč razgleda – lahko tudi naveličal, res pa je tudi, da sta iz Muswell Hilla brata Davies (The Kinks so leta 1971 izdali album Muswell Hillbillies). O tem, da je domačin tudi Johnny Borrell, raje ne bi. Ne vem, no: dva razloga za, vse ostalo pa ne ravno.

Hammersmith je tisti del zahodnega Londona, pod katerim Temza zavija tako sunkovito, da se ti na levem bregu včasih zdi – no, vsaj meni se zdi – da reka teče v napačno smer, ne proti morju, ampak nazaj proti izviru. Ali pa kar stoji pri miru. Tudi stran od reke ni posebej drugače: skozi in čez Hammersmith (nadvozi, podvozi) je potegnjena cesta A4, ki letališče Heathrow povezuje s središčem mesta in se malo po Hammersmithu itak prelevi v avtocesto M4. Kljub temu, da je Hammersmith velikansko križišče, pa tja – vsaj iz vzhodnejših koncev – ne greš kar tako, mimogrede. Mogoče zato, ker je že s Piccadilly Line iz središča mesta skoraj pol ure. Ali pa še malo več (s Hammersmith & City s King’s Crossa pa je itak par dni). Ampak vseeno. V Hammersmithu sem bil večkrat, kot bi lahko pričakoval. Razlogi za to so (bili) štirje: Hammersmith Palais (ki je zdaj zaprt), gledališče Lyric, restavracija River Cafe (aha: parkrat, za posebne priložnosti, z novo hipoteko) in Hammersmith Apollo; če sem pošten predvsem prva in zadnja. Palais, ki je bil pajzl, pogrešam, ker je bil kos zgodovine, Apollo pa je kljub velikosti – ko je v parterju stojišče, je prostora za 5.000 ljudi – še vedno precej intimna koncertna dvorana.

Tako kot veliko drugih stvari so tudi obiski Apolla precej ciklični: nekaj časa vsak teden, potem pa pol leta nič. Portishead in Bjork v drugi polovici aprila, Nick Cave and the Bad Seeds pa prejšnji četrtek. In zdaj, kot se mi zdi, res pol leta nič. Koncert je bil izjemen. In to ne samo zato, kot sva se se strinjala s Katjo, ker je njegov glas vedno boljši in popolnoma zanesljiv, z lepo skrojenimi oblekami in brki pa je vedno bolj podoben kakšnemu zvodniku. Prav tako ne zato, ker sva z njim malo obsedena. Bolj je šlo za nekaj drugega: staranje nikoli ni bilo tako v redu in petdeseta so očitno nova dvajseta. Cave, sicer že lanski Abrahamovec, ter letošnji jubilanti – Madonna, Prince, Michael Jackson, Paul Weller, Thurston Moore, Gary Numan in (celo) Simon Le Bon – so dosti bolj ustvarjalni in vitalni kot njihovi dosti mlajši kolegi. “Njihova telesa lahko gnijejo, in/ali regenerirajo ter so in/ali odvratna, njihov razum se je lahko odcepil od zgodovinske realnosti, vendar pa je njihova ikonična moč nespremenjena,” je zapisal Paul Morley. In čisto prav ima. Seveda je res, da si marsikdo noče predstavljati, da Madonna še vedno seksa (ali pa da dela z najbolj vročimi producenti) in da Prince še vedno šari po svojih erotičnih fantazijah (ter tudi seksa, očitno, in razprodaja cele turneje), vendar pa je to samo koristno; mogoče bodo razumeli, da pri rocku in dobrem popu ne gre samo za to, da si mlad, ampak za to, da si – sekunda za patetiko – živ. Tako je, pa če se mladim pri tem obrača želodec.

Cave in Bad Seeds so se lotili predvsem njihovega novega albuma Dig!!! Lazarus Dig!!! (klicajev je bilo še premalo). Call Upon the Author – o miksomatoznih otrocih in drugih nadlogah, v kateri je tudi vzklik Dolgovezno! Dolgovezno! Vendar nič, česar ne bi rešile škarje - je bila izvedena s takšno silovitostjo, da je v dvorani res grmelo kot med viharjem, Today’s Lesson in Midnight Man sta bili podobno močni, Jesus of the Moon je krasna, z More News from Nowhere pa so zaključili glavni del koncerta. Od starejših je bila Into My Arms še vedno zmagoslavje nežne melanholije, Deanna (to, da je prišel zaradi njene duše, je Cave pokazal z zelo agresivnim porivanjem z medenico), Get Ready for Love, Stagger Lee in Ship Song – po mojem itak najboljša sodobna ljubezenska pesem – pa so bili koncesija fantastičnemu katalogu (ter tistim, ki se jim ni ravno dalo plesati).

Pred koncertom sva naletela na… “Saj nisem pravi fetišist,” sem poskušal pomiriti gospoda zgodnjih srednjih let, ki ga je Katja vprašala, če mu lahko fotografiram čevlje. “Oh,” je odvrnil. “Seveda.”Morda še bolj kot srebrni špičaki pa je bila presenetljiv obesek, ki ga je nosil okoli vratu. “A je to Lara Bohinc,” ga je vprašala Katja – kakšno sekundo preden sem ga uspel isto vprašati tudi jaz. “Ja, je,” je previdno prikimal. “Ja, saj se nama je zdelo,” sva rekla – zdaj že – istočasno. Moški se je na hitro opravičil in se poslovil. In odkorakal proti baru. Mogoče je mislil, da sva kakšna zalezovalca. Ali pa mogoče potencialna zalezovalca. Ko sem za njim zaklical “hvala!” je samo odmahnil z roko. In ne, res si ga nisem upal prositi, če bi lahko fotogragiral še njegovo verižico.

Pri teh drugih čevljih – ob koncu koncerta – sem se zatekel svoji običajni gverilski taktiki in nisem nič spraševal. Ne vem pa, zakaj se ne vidi, da so lakasti. Pa so. Lakasti.

In koliko dvoran je, ki si lahko upravičeno pobahajo, da so “eden najznamenitejših koncertnih prostorov v Evropi in eden najslavnejših na svetu”? V Londonu jih je nekaj – Brixton Academy, Astoria, Electric Ballroom, Alexandra Palace, veliko je tudi upokojenih, recimo Hammersmith Palais ali Finsbury Park Astoria – vendar pa je, vsaj od manjših, to res samo eden: 100 Club na Oxford Streetu, kletno zatočišče jazzistov, punkerjev, ljubiteljev reggae muzike in indie bendov. Ne, ne vseh naenkrat, ampak urejeno, žanrsko in harmonično, po različnih dnevih. In ker to očitno ni dovolj, je ob ponedeljkih v 100 še Stompin’, nič manj kot “vodilni večer swinga v Londonu”. To, resno, to še eklektika ni več. Sicer pa je bilo – kot kaže – tako že od vsega začetka: 100 je bil eden od prvih londonskih klubov, takrat se mu je reklo Mack’s, kjer so igrali jazz (od leta 1942, ko je bil tudi varno zaklonišče med nemškim bombardiranjem), potem se je najprej preimenoval v London Jazz Club in potem Humphrey Lyttelton Club (leta 1956 je v njem igral Louis Armstrong), potem, od leta 1964 naprej, pa je postalo jasno, da jazz ne bo več dovolj. In takrat je pognalo – ahem, se opravičujem – vseh sto cvetov 100 Cluba: rock and roll (v njem so igrali The Who, Rolling Stonesi pa se še vedno radi ogrevajo), punk (v 100 je bil septembra 1976 legendarni dvodnevni punk festival), severnoangleški soul in še britpop (z Oasis vred).

Ta teden so 100 Club – v katerem je prostora za 300 obiskovalcev – za štiri večere zasedli Gallows, hardcore punk kvintet iz Watforda. Bili so super in to kljub skoraj obsceni medijski pozornosti; njihov pevec Frank Carter je, kot so se odločili v NME, itak tudi najbolj kul oseba na svetu. Majhen, rdečelas, ekstravagantno tetoviran in z žilavim, prožnim telesom, čeprav si v torek ni slekel svoje rdeče kariraste srajce. Ves čas je skakal po odru, pel, dirigiral občinstvu, malo melanholično povedal, da sta se njegova starša “ločevala šest let, kar je en kurac”, ter da so dobri samo toliko, kot ste “fajn vi, pizde”. Torej mi, občinstvo. Včasih je kot tetovator delal v Frith Street Tattoo v Sohu, potem pa je moral dati odpoved, ker je bend “podpisal pogodbo za milijon funtov”. Vsaj tako so mi povedali v Into You. “Ja, dober je, tamali,” je še bilo rečeno.

Tale fotografija je bila posneta med Nervous Breakdown, super priredbo Black Flag, pri kateri jim je pomagalo tudi nekaj članov njihove predskupine, Set Your Goals iz San Francisca: Frank Carter sedi na ramenih svojega brata, kitarista Stepha Carterja, na njuni desni je skoraj legendarni londonski redar Big James, vse ostalo pa je čisti kaos. Koncert so sicer začeli z Abandon Ship in končali z Orchestra of Wolfes. Z Michaelom sva se strinjala: ja, lahkih nog naokrog (tako pač, nekoliko po svoje, prevajam footloose and fancy-free). Album je sicer kul, v živo pa so fantastični. Še enkrat, še več.

Pleazanje po stenah. Točno. Po dobrem mesecu ujetništva, nasvetov, da naj levo nogo uporabljam ”kar najbolj normalno”, fizioterapije, ortopedov, par v redu dnevih ter potem vrnitve tope, neznosne bolečine v kolenu, sem bil vsega skupaj sit. In res začel plezati po stenah. Moral sem ven. Odpravil sem se v Barfly v Camdenu, minuto od Roundhousa in par minut od Hawley Arms. Barfly je na začetku – začetek je bila 1996 – gostoval v zdaj zaprtem pubu Falcon, leta 2000 pa se je preselil v večji Monarch na Chalk Farm Road. Samo v camdenskem Barflyju vsako leto igra kakšnih 1000 solistov in bendov (vseh Barflyjev po Britaniji je, kot se mi zdi, deset, izdajajo pa tudi revijo The Fly, ki se je iz fanzina spremenil v čisto v redu indie biblijo, pa čeprav so januarja 2005 za “novi veliki bend” razglasili Black Velvets, ne pa Arctic Monkeys).  Doslej so v njem so nastopili vsi po vrsti, od Oasis in Blur pa do Franz Ferdinand, ki sem jih videl, ter Yeah Yeah Yeah, za katere mi je žal, da jih nisem videl, ter Coldplay in Muse. Moj najljubši koncert v camdenski podružnici je sicer še vedno Alec Empire, ki je bil tako spektakularno prepoten in intenziven, da si od njega nisem opomogel še par dni.

Pritličje Barflyja je točilnica, v prvem nadstropju pa je dvorana, v kateri je prostora za 200 ljudi. Sinoči so nastopili trije bendi, glavna atrakcija pa je bil 21-letni Luke Pickett. Zanj sem prvič slišal pred kakšnim letom dni in pol, ko so njegov zdaj že bivši in razpadli bend Her Words Kill – glasen, post hardcore kvintet – tistih običajnih pet minut kovali v nebo. Pickettova solo glasba ne bi bi mogla biti bolj drugačna od Her Words Kill: alternativni folk in z melanholijo prežeta besedila, ki pa koncu januarja nekako pristojijo. Njegova najbolj dodelana pesem je, po mojem, Blood Money. 

Poleg tega je Pickett razkošno tetoviran po rokah (vendar skoraj “čist” v primerjavi z bobnarjem), prijazen – po koncertu se je fotografiral s feni (no ja) in pomagal pospravljati opremo - ter seksi. What is there not to like, kot bi se vprašala moja prijateljica iz Bruslja. Morda tega, da je včasih raznežen kot kakšna Imogen Heap? Ne vem, no. Občinstvo je bilo staro 17 let, z resno resasto pristriženimi dolgimi lasmi, (s par izjemami) suhljato in (brez izjem) oblečeno v neznosno ozke hlače. “Hahahaha. Ne skrbi,” me je v smsu potolažil Oly. “Zelo kmalu bodo v dolgočasnih službah, imeli stanovanjske kredite in manj las.” Koncert, resnici na ljubo, ni bil najboljši za moje koleno, vendar pa sem po njem dosti bolj židane volje odšepal domov. Židane? Židane? Zdi se mi, da doslej te besede – tega pridevnika- še nisem nikoli uporabil. A pride s starostjo?

Ne, ni res. Napisati sem hotel, da Alexandra Palace dolgo časa ni bila nič zelo posebnega, vendar pa to ni res. Ja, sem si mislil, lušten kos severnega Londona, krasen razgled (v Wikipediji je tudi širokokotni panoramski razgled na London) in super park, fantastična zgodovina – od “ljudske palače” do prvega BBC-jevega televizijskega studija – par požarov, to že, kaj več pa ne. Vendar pa ni bilo ravno tako: bolj verjetno je, da sem po letu 1994, ko sem tam videl Blur, Ally Pally, kot se ji reče, nekako prešprical. Potem pa sem začel ponovno hoditi. Začelo se je decembra 2003, z The Strokes, nad katerimi sem bil čisto očaran, sledili so Nick Cave, Franz Ferdinand in Morrissey (no ja) - samo v zadnjih treh tednih pa so bili na vrsti trije koncerti: Arcade Fire, Interpol in, v nedeljo, Arctic Monkeys, ki so v Ally Pally začeli svojo prvo britansko miniturnejo po festu na Old Traffordu. Ja, seveda, zarečeni kruh pa to.

Na tejle fotografiji je sheffieldska četverica glih začela igrati I Bet You Look Good On A Dancefloor, občinstvo pa je bilo kot na nogometni tekmi: čez glave so začeli leteti polni papirnati kozarci s pivom, vsi smo plesali in prepevali tako na glas, da se Alexa Turnerja sploh ni več slišalo. (V Veliki dvorani je prostora za 8.000 ljudi.) Na Temptation Greets You Like Your Naughty Friend je svoje odrepal Dizzee Rascal, ki se je potem takoj vrgel občinstvo. Mardy Bum niso igrali. Predskupini sta bili Rascals - Miles Kane je igral tudi kitaro na Plastic Tramp (“Vsi skupaj, tole je Miles,” ga je predstavil Turner) – in The Horrors. In na koncu je bil še dodatek. Ja, bis: Nettles, The View From The Afternoon in If You Were There Beware. Vse skupaj je bilo zelo nepozabno.

Samo še tole. Ne, še vedno jih nosijo. Zakaj? December? December?

Kajenje je, seveda, prepovedano. Je pa zanimivo, kako zavohaš čisto vsako običajno - pa tudi takraftno - cigareto, ki jo kdo prižge. Samo mimogrede: na tistem koncertu Strokesov so bili tudi trije najstniki iz Sheffielda. To je bil eden od njihovih prvih pravih koncertov, na katerem so bili. In na njem so se odločili, da bodo (trije + še en prijatelj, ki ni bil na koncertu) imeli svoj bend. In ta bend je zdaj Arctic Monkeys.

Novi bendi. Majhni lokali. Novi bendi v majhnih lokalih: točilnicah, beznicah, špelunkah. Ali pa kar kleteh. Večina jih je posejanih po vzhodnem Londonu in Camden Townu. Ter na Essex Road v Islingtonu. Potem, ko novi bendi svoje oddelajo v točilnicah, beznicah in špelunkah (ter njihovih kleteh), je na vrsti prva liga manjših koncertnih dvoran, ki so – resnici na ljubo – prav tako prilepljene na točilnice, vendar pa imajo boljše ozvočenje in čisto pravi oder. Od vseh najraje hodim v Water Rats, oziroma, kot se reče zdaj, Monto Water Rats, zelo študentovski in indiejanski lokal par minut od King’s Crossa. V bistvu sem pozabil, kolikokrat sem bil tam in koliko bendov sem videl. V glavnem grem po dvakrat na mesec. Ne, ne da se mi računati. Water Rats je v glavnem zadnjič, da lahko bende vidite od blizu. In ker je dvorana zelo majhna, predvsem base čutite predvsem v želodcu. Super. Na koncu pa vidite, kako člani bendov sami pospravljajo opremo. 

Sinoči sem bil na The Rascals, triu iz Wirrala pri Liverpoolu. Rascals so, kot je prepričan marsikdo, ”naslednja velika stvar”. Njihovi najbolj dodelani pesmi sta I’ll Give You Sympathy in Out of Dreams. Slednja je nosilna pesem njihovega prvega (mini) albuma, ki je izšel včeraj. Koncert so končali so s super Is It Too Late? Ne. Zdaj bodo predskupina Arctic Monkeys na njihovi predbožični turneji, torej tudi konec tedna na dveh koncertih v Alexandra Palace. Njihov kitarist, 21-letni Miles Kane (na odru levo), bo “v kratkem” izdal album s prav tako 21-letnim Alexom Turnerjem. To naj bi bil, kot se je govorilo, Turnerjev “drugi projekt”, čeprav ”ne bo zapustil Arctic Monkeys”. Za moj denar so Rascals precej kul. (Raje ne bom šlogal. Sem se prevečkrat opekel.) Monto Water Rats je tudi sicer poln čudežev. Pred natanko mesecem dni, recimo, smo s Tamaro in Chrisom šli na švedske najstnice Those Dancing Days.

Punce so bile v redu in simpatične in malo izgubljene, ritem sekcija pa je bila utrujena že po treh (od šestih) pesmi. Those Dancing Days je sicer tudi luštna pesem. Ampak vseeno: nisem si mogel kaj, da nisem na hitro poslikal še njihovega najživahnejšega oboževalca. 

Bil je v prvi vrsti in se ves čas izražal s telesom. Ker smo po koncertu hitro izginili v Trash Palace, ga nisem mogel vprašati, če mu je koncert ugajal. In ne, na The Rascals ga ni bilo. Le kje je bil?

Kako hitro nekaj postane “doma”? Kakšno uro po tem, ko začnejo na železniško postajo in z nje voziti vlaki. Zadnjih šest let sem kradoma pogledoval proti zidarskim odrom, ki so se dvigali za železniško postajo St Pancras in nestrpno čakal, da jih bodo odstranili. Na novem londonskem terminalu hitrega vlaka Eurostar so namreč gradili podaljške peronov in obnavljali enega od čudežev kolodvorske arhitekture: 30 metrov visoko in 73 metrov široko visoko usločeno streho iz jekla in stekla, ki jo je leta 1868 sprojektiral William Henry Barlow.

St Pancras International, kot se po novem reče staremu St Pancrasu, je spektakularen. Pri tem ne gre samo za Midland Hotel, veličastno gotsko fantazmagorijo Georga Gilberta Scotta, po kateri je St Pancras sicer najbolj znan, ampak res predvsem za samo postajo. Uradna otvoritev je bila prejšnji teden, obratovati pa je začela danes (ko se začenja tudi umetniški festival, posvečen novi postaji, železnici in, ja, Evropi).

Z nove postaje je, brez posebnega pompa, prvi Eurostar v Pariz odpeljal ob 11.01, v Bruselj pa ob 11.06, samo tri minute kasneje pa je na postajo pripeljal prvi vlak iz belgijskega glavnega mesta – in to z vsem pompom ter bruseljskim županom. Iz starega terminala, postaje Waterloo na jugu mesta, je zadnji vlak v Pariz odpeljal včeraj ob 18.12. (Če bi napisal še številke vlakov bi to zelo nevarno mejilo na trainspotterstvo.)  Vožnja v Pariz je zdaj krajša za 20 minut (dve uri in 15 minut), v Bruselj pa za 25 minut (ena ura in 51 minut). Sto kilometrov hitre železniške proge – prve v Britaniji – ki povezuje St Pancras in predor pod Rokavskim prelivom, se tudi mora nekje poznati.

Vendar pa St Pancras ni samo začetek poti v Pariz ali Bruselj. Na seat61.com za pot v Ljubljano, recimo, predlagajo precej nezapleteno turo: ob 17.40 se vkrcamo na Eurostar, v Ljubljani pa smo – via Pariz in München - naslednji dan ob 17.42. Kljub temu, da se ne po ceni  in ne po času ne more primerjati z letalom, bom šel. En dan za pot iz Londona v Ljubljano? Ja. To je vseeno skoraj 18 ur manj, kot je bilo v časih mojega interailanja (1981 – 1987).  

Ker pa se vedno pozabi na koga, so pri obnovi St Pancrasa pozabili na kolesarje. Kljub demonstracijam se ne bo nič spremenilo. Ja.

Včeraj je prišla jesen. Vremenoslovci pravijo, da je ”zelo sveže”, vendar pa je to očitno evfemizem za “zelo mrzlo”. Ali vsaj “mrzlo”. In ker sem itak mehkužen ter – za nameček - še prehlajen, je za nekaj časa konec bicikliranja. Avtobusi so v redu, za kaj daljšega pa je podzemna železnica vseeno malo hitrejša. Ne, ne zato, ker je najstarejša in najgloblja, ampak zato, ker je s podzemno zelo lahko imeti razmerje, v katerem te atavistično premetava od ljubezni do sovraštva. Od vseh prog sem največ na Piccadilly Line, ki ji sledijo Victoria, Northern, Bakerloo, Circle in District, Jubilee, Metropolitan in Central  (to je bolj po občutku, natančne evidence o svojih vožnjah s podzemno res nimam; verjetno bi se to celo meni zdelo preveč žalobno). Na East London sem bil nazadnje pred kakšnimi desetimi leti.

Moj najljubši sedež na vlakih na Piccadilly Line je drugi levo v prvem vagonu, med strojevodjo in prvimi vrati. Torej sedež, na katerem ni moje torbe. Gre predvsem za praktično zadevo: vsi izhodi na postajah, ki jih potrebujem – torej Holborn, Covent Garden, Leicester Square, Piccadilly Circus - so blizu prvih vrat. Pa še “klima” nad tem sedežem ni tako grozna, kot je nad drugimi sedeži v tem vagonu. Klima! Ja. Pred tremi leti je moja navezanost na ta sedež v resnici začela mejiti na obsesivno-kompulzivno motnjo: tudi če se mi je mudilo, sem včasih spustil po šest ali sedem vlakov, če je bil zaseden. Sem pač šel od doma malo prej, pa je bila stvar opravljena. Ne, nič se nisem sekiral. Potem je minilo, vendar pa mi je tudi zdaj vseeno bolj všeč, če lahko sedim na mojem sedežu. Mojem.  

Takole je: med vsemi imeni za vsakršne lokale – beznice, točilnice, točilnice z malim odrom v kotu, točilnice z velikim odrom v kleti, klube za 100 ljudi, klube za 800 ljudi, koncertne dvorane za 10.000 ljudi, stadione za 80.000 ljudi - bi hotel imeti samo lokal, ki bi se mu reklo Electric Ballroom. Tako hudo je, ja. V tem imenu je namreč sežeto vse, kar mi je všeč. Res je sicer, da sem v Electric Ballroom v Camdenu manj, kot bi hotel biti (njihovi disko večeri so ali darkersko-industrijski ali pa… no, disko), vendar pa vseeno dovolj pogosto, da se lahko po njem znajdem tudi z zaprtimi očmi. Sem pa na njihovem “glavnem plesišču”, kot mu pravijo, videl Mobyja (prvič) in Kenickie (ah) in Blur in Ladytron in Laibache (dvakrat). Prvi pa je bil, septembra 1991, Gary Numan. 

Pri Electric Ballroomu mi je všeč tudi to, da je ime predvojno (to bi bila 2. svetovna vojna), da je lastnica hčerka prvega lastnika in da so pred par leti z uspešno kampanjo London Undergroundu preprečili, da bi klub in še del camdenske tržnice med renoviranjem postaje podzemne železnice podrli in nadomestili s sedemnadstropnim stanovanjsko-poslovnim “objektom”. V Camdenu. Na “glavnem plesišču” je prostora za 800 ljudi.  

The Go! Team, energetična pop ekstravaganca iz Brightona, ki sva jih šla gledat s Katjo, so bili fantastični. V glavnem so igrali svoj novi album – no, novi album motorja benda Iana Partona – Proof of Youth (prvi singel z albuma, Grip Like a Vice, je bil peti komad na koncertu), pevka Ninja (ne, priimka ni nikoli izdala, pravega imena pa tudi ne) je bila hiperaktivna, Parton pa je igral malo kitaro, malo klaviature, malo pa je bobnal (na enem od obeh kompletov).  Vmes so posejali še par pesmi iz prvega, podobno pastišnega albuma, Thunder, Lightning, Strike, ki je bil skoraj genialen. Čeprav so parkat zajeli sapo, je bilo vse skupaj kar utrudljivo: The Go! Team so, po mojem, edini pravi britanski brazilski bend. In to ne samo zato, ker je pri Universal Speech sodelovala tudi Marina iz Bonde do Role. To, da so kitare običajno iz Sonic Youth, je pa itak super.