Arhiv za kategorijo 'Branje'

Tudi jaz bi bil v njenem bendu

19.06.2015 ob 08:46

GIRL IN A BAND

Kim Gordon

273 strani. Faber & Faber, London 2015

“Thurston je našega basista Marka Ibolda dvakrat udaril po ramenih in odskakal na oder, za njim pa sta prišla Lee Ranaldo, naš kitarist, in Steve Shelley, naš bobnar. Ta gesta se mi je zdela popolnoma zlagana, otročja, navadna fantazija. Thurston ima veliko znancev, vendar pa se s prijatelji nikoli ni pogovarjal o osebnih stvareh, poleg tega pa ni bil tip, ki bi koga tolkel po ramenih. To je bila gesta, ki je kričala: ‘Vrnil sem se. Svoboden sem. Solo sem.’

To je bilo 14. novembra 2011 v São Paulu, na zadnjem koncertu Sonic Youth, enega najvplivnejših ameriških bendov v zadnjih tridesetih letih. Kim Gordon – pevka, basistka, kitaristka, tekstopiska, skladateljica, vizualna umetnica in esejistka – z njim začne svojo elegantno, zbrano, meditativno avtobiografijo Girl in a Band (Dekle v bendu). Nekaj mesecev prej, oktobra, je njihova založba objavila sporočilo za javnost, v katerem je bilo – v štirih stavkih – rečeno, da se Gordonova in Thurston Moore, ki sta se poročila leta 1984, ločujeta; zadeve, je bilo še rečeno, “ne želita komentirati”.

“Zadnja pesem, ki smo jo igrali, je bila Teen Age Riot z našega albuma Daydream Nation. Pela, oziroma na pol pela, sem prvih nekaj verzov: Duh poželenje. Poglej me. Duh poželenje. Propadli bomo. Pogrešaj me. Ne zavračaj me. Nekdo je nekoč rekel, da je zakonska zveza dolg pogovor, in morda je to tudi življenje rock skupine. Nekaj minut kasneje je bilo obojega konec.”

Vse srečne zveze so srečne po svoje, vsak nesrečni konec pa si je podoben: “Par, za katerega so vsi verjeli, da je zlat in normalen in večno nedotaknjen, ki je mladim glasbenikom vlival upanja, da bodo lahko preživeli nori svet rock and rolla, se je zdaj spremenil v samo še en kliše o propadlem razmerju v srednjih letih: moška kriza srednjih let, druga ženska, dvojno življenje.” Banalnost krize srednjih let in to.

Vendar pa Girl in a Band nikakor ni samo 273 strani dolg obračun z bivšim soprogom in očetom njune hčerke Coco.

Kim Gordon se je rodila leta 1953 v Rochestru v zvezni državi New York, odraščala pa je – via Havaji in Hong Kong – v Los Angelesu, kjer je njen oče na univerzi predaval sociologijo in pedagogiko; mati je bila gospodinja.

Najvplivnejši človek v njenem življenju je njen starejši brat, Keller. “Bil je, in je še, briljanten, manipulativen, sadističen, aroganten, skoraj neznosno artikuliran. Je pa tudi duševno bolan, paranoidni shizofrenik je.”

Na srednji šoli je bila sošolka Lorne Luft, mlajše hčerke Judy Garland, ter hodila z Dannyjem Elfmanom; Keller je medtem odklonil več povabil, da bi obiskal Charlesa Mansona in njegovo “družino”. Ko se je vpisala na umetniški kolidž, je bil njen stanodajalec odrski delavec za Crosby, Stills, Nash & Young, prijateljevala pa je z Brucom Berryjem, ki je umrl zaradi prevelikega odmerka heroina, Neil Young pa je o tem napisal pesem Tonight’s the Night; to, pravi, je ugotovila šele kasneje, ko so bili Sonic Youth na turneji z Youngom.

Takole je: Gordonova pozna (v glavnem) vse zanimive, intrigantne, eksotične junake ameriške umetniške subkulture – poznala pa jih je že preden se je alternativa zlila v glavne tokove ter postala moderni umetniško-industrijski kompleks; megagalerista Larryja Gagosiana, recimo, pozna že iz časov, ko je v Westwood Villageu v Los Angelesu na ulici preprodajal umetniške knjige in “kičaste, velikoserijske grafike sodobnih umetnikov”.

Po Los Angelesu je študirala v Torontu, potem pa je bil na vrsti New York. “Konec leta 1979 in leta 1980 je New York propadal. Na Wall Streetu so sicer vrvele tajnice in razni poslovni tipi, ponoči pa se je spremenil v postapokaliptični pekel.”

In v tem New Yorku je začela svojo umetniško kariero (pri čemer ji je občutno pomagala odškodnina, ki jo je dobila za prometno nesrečo). Najprej je stanovala v stanovanju fotografine Cindy Sherman, potem pa, samo za začetek, spoznala slikarje Jean-Michela Basquiata, Brica Mardena in Jeffa Koonsa (“Jeffa ni nihče maral.”), fotografa in slikarja Richarda Princa, ter konceptualistko Barbaro Kruger, popolnoma pa se je zaljubila v “neprodano” No Wave glasbeno sceno. Saj.

V njenem rolodexu ima vsako ime svoje mesto. Recimo: “Ko smo bili Sonic Youth na turneji predskupina R.E.M., sva s Thurstonom v Lawrencu v Kansasu obiskala Williama Burroughsa. Z nama je šel tudi Michael Stipe. Burroughs je živel v majhni hiši z garažo, na kavni mizici pa so prekrižani ležali fantazijski noži in bodala – elegantna, z dragulji okrašena morilska orožja. Neverjetno se mi je zdelo, kako me je Burroughs spominjal na mojega očeta.”

Ali pa: Marc Jacobs je Gordonovi in Daisy Von Firth aprila 1994, med (spomladanskim) newyorškim tednom mode, dovolil, da sta takoj za njim, v istem razstavnem prostoru, pokazali svoje kreacije, ki so nastajale pod znamko X-Girl. Pri tem sicer gverilskem projektu – Gordonova je bila visoko noseča – sta jima pomagala tudi Sofia Coppola in njen fant, kasnejši soprog Spike Jonze.

In: vsega pet dni pred revijo v New Yorku je umrl Kurt Cobain, s katerim so se poznali že pet let, odkar sta bila z Moorom na koncertu Nirvane v Maxwell’s v Hobokenu v New Jerseyju; kasneje so bili skupaj tudi na dveh turnejah. Gordonova in Moore sta leta 1990 spoznala tudi Courtney Love, ki jo je prosila, če bi sproducirala prvi album njene skupine Hole. Najprej je rekla ne, potem pa si je premislila. In potem? “Enkrat med snemanjem mi je Courtney povedala, da misli, da je Kurt zelo vroč. Kar stisnilo me je in upala sem, da se ne bosta nikoli srečala. Vsi smo vedeli: ‘To bi bila katastrofa.’”

In še: Chuck D iz Public Enemy, ki je v »po stopnicah ropotal v prevelikih čevljih«, je na pesmi Kool Thing, za druge projekte Sonic Youth je rekrutirala Kathleen Hanna in Kim Deal, Chloë Sevigny je svojo igralsko kariero itak začela v videu za Sugar Kane, tretji singel z albuma Dirty, med snemanjem videa za 100%, prav tako z Dirty, pa ji je svoj ojačevalec za bas posodil Keanu Reeves, za katerega pravi: “Bil je neverjetno prijazen in popolnoma sem se zatrapala vanj.”

Razlog za konec zakonske zveze (in Sonic Youth) je bilo Moorovo razmerje z “drugo žensko’, za katerega je Gordonova izvedela, ko je po naključju odkrila njene smse na Moorovem telefonu; “druge ženske” sicer nikoli ne poimenuje, vendar jo je že nekaj let, sicer bežno, poznala tudi sama. (“Druga ženska” je Eva Prinz, z Moorom pa zdaj v glavnem živita v Londonu, kjer sta postala inventar na številnih koncertih in literarnih dogodkih.)

Girl in a Band je napisana zadržano, uglajeno in brez pridevniškega šavja. V bistvu je odraz siceršnjega videza Kim Gordon. “V osemdesetih sem bila vedno na pol prepričana in na pol negotova pri čisto vsaki stvari, ki sem jo nosila. Oblačila sem se po punkersko, vendar pa nisem nikoli čutila, da je to res moj slog. Kasneje se je ta videz razvil v bolj fantovskega, vendar z nekoliko seksi skuliranostjo v slogu Françoise Hardy – s prevelikimi indie rockerskimi majicam in škornji, ali pa z žametnimi kratkimi hlačami z majicami, kakršnimi je v sedemdesetih nosila Jane Birkin, z globokim okroglim izrezom, flokirane, z natisnjenimi črkami. Na moji naljubši je pisalo GRACIAS. Ampak vseeno, vedno sem verjela – in še vedno verjamem –, da je radikalno dosti bolj zanimivo, če na zunaj izgleda benigno in običajno.” Nekaterim nam bo to mnenje zelo blizu.

Vsakdo svoj najljubši koncert Sonic Youth. Ne? Jaz imam dva. Prvi je bil 26. junija 1987 v Festivalni dvorani, drugi pa 31. decembra 2010 v Hammersmith Apollu.

YouTube slika preogleda

Za slednjega se je izkazalo, da je bil vsega nekaj dni po tem, ko se je Moore kljub obljubam o nasprotnem ponovno dobil z “drugo žensko”, Gordonova pa je to izvedela. Saj.

Kakorkoli že, dolga leta sem bil zaljubljen tako v Kim Gordon kot v Thurstona Moora; po Girl in a Band je bilo ljubezni do enega od njiju konec.

Daljša verzija prispevka je objavljena v novi številki Modne.

  • Share/Bookmark

Od zajtrka do revije o knjigah

17.04.2015 ob 20:46

Vse je odvisno od dobrega zajtrka. Tako se vsaj zdi. Eden vztrajnejših skupinskih blogov, ki jih poznam že od njihovega začetka (v tem primeru leta 2005), je The London Review of Breakfasts: duhovit, resen, super blog o zajtrkih v Londonu in drugod po svetu je (jé) pravi zajtrkovalniški svetilnik; seveda je bila njegova posledica tudi knjiga, namreč The Breakfast Bible (2013). Urednik bloga je Malcolm Eggs, kar je umetniško ime Seba Emine, vendar pa stvari postanejo malo konfuzne, kajti knjigo sta napisala Malcolm Eggs in Seb Emina. Kakorkoli že, to o zajtrkih je samo začetek, po katerem se – očitno – pozna dan. Seb Emina je lani jeseni, v navezi z uredniško-oblikovalsko-založniškim duom Jop van Bennekom in Gert Jonkers, postal odgovoren za The Happy Reader, novo, četrtletno revijo o knjigah, ki  nastaja v sodelovanju založbe Penguin ter modnega in kulturnega čudeža Fantastic Man. Uredniški koncept je preprost, tako preprost, da si lahko marsikdo primaže zaušnico, da se tega ni (sam) spomnil. Prva polovica revije je namenjena daljšemu, pogobljenemu intervjuju z znanim bralcem – v prvi številki je bil to igralec Dan Stevens, v drugi glasbena ikona Kim Gordon -, druga pa obdelavi “sezonske” knjige, torej knjige, ki je – ali pa ne nujno – usklajena z letnimi časi; štirje letni časi, ne, pa to.

Če ste brali intervjuje Nele Malečkar ali pa berete intervjuje Patricije Maličev in Vesne Milek, potem The Happy Reader v tehniki intervjuvanja ne prinaša nič posebej novega; novo je to, da se pogovori v glavnem vrtijo samo okoli knjig – oziroma da knjige postanejo dober izgovor za to, da izvemo še kaj posebej zanimivega o intervjuvancih oziroma od njih. Pri Stevensu je bilo to, da se knjige pri njemu doma “kar plodijo” in da je bil njegov tutor v Cambridgeu Robert Macfarlane – katerega The Old Ways je bila prva knjiga, ki jo je prebral po žiriranju za bookerja leta 2012 (takrat je zmagala Hilary Mantel z Bring Up the Bodies, kar je bil njen drugi booker) – pri Gordonovi pa: “Seveda gledam Good Wife (Dobro ženo). Včeraj me je intervjuval nekdo, ki je takoj za menoj intervjuval tudi Julianno Margulies, ki igra glavno vlogo. Tako blizu sem se ji počutila.” Po vsej reviji so zelo poljubno posajene opombe, ki so nekako spieglovske: saj ne, da bi bila določena opomba nujno potrebna¹, vendar pa je njena poljubnost, naključnost, slučajnost vsaj intrigantna, če že ne ravno popolnoma relevantna. Podobno “holističnega” pristopa je potem deležen tudi blok o knjigi sezone; prva je bila Ženska v belem Wilkieja Collinsa (v bloku sta bila tudi članek o tem, kaj se je še kaj drugega dogajalo leta 1860, ko je izšla, ter recept za bon-bons de chocolat à la vanille), druga pa Okakurova Knjiga o čaju (pri kateri je bil tudi govor o naravi angleškega “zidarskega čaja” ter kroki o pariškem cvetličarju Majidu Mohammadu). Preprosto, da, vendar inventivno in zapakirano v čudovito elegantnih 64 strani (formata A5). In še: če se na revijo naročite, je brezplačna (v kolportaži je 3 funte oziroma 5 ameriških dolarjev), samo poštnino in dostavne stroške morate poravnati. Tako.

____________________

¹ “8. Christine Baranski – Vanity Fair je Diane Lockhart, vplivno odvetnico, ki jo [v Good Wife] igra Christine Baranski, razglasil za eno od desetih najboljše oblečenih junakinj na televiziji. Njene brezhibne obleke prihajajo, med drugimi, iz modnih hiš Salvatore Ferragamo, Escada in Givenchy.”

  • Share/Bookmark

Um ima svoje vreme

8.04.2015 ob 20:28

REASONS TO STAY ALIVE

Matt Haig

264 strani. Canongate, Edinburg 2015

Na ovitku Reasons to Stay Alive (Razlogi za to, da ostanemo živi) znani Britanci – pisatelji, igralci, radijski in televizijski voditelji ter nekdanji pop zvezdnik, ki je zdaj duhovnik, in še kdo – kar tekmujejo, kdo bo prijaznejši. “Polna modrosti in topline je,” pravi Nathan Filer. “Majhna mojstrovina, s katero bi morda lahko celo rešili življenja,” je prepričana Joanna Lumley. “Sijajna in blagodejna… dostopna bi morala biti na recept,” razlaga Richard Coles na zadnji strani ovitka. “Matt Haig je izjemen,” na vrhu naslovnice razglaša Stephen Fry.

Takole je: nekatere knjige so mojstrovine in njihovi avtorji izjemni tudi če tako pravita Joanna Lumley in Stephen Fry.

Matt Haig je duhovit in pronicljiv pisatelj. Njegova prva uspešnica je bil že njegov prvi roman, The Last Family in England (Zadnja družina v Angliji, 2005), ki jo pripoveduje Princ, labradorec pri družini Hunter. Princ je Hal iz prvega dela Shakespearovega Henrika IV. in mora, v bistvu, rešiti Hunterje pred samimi seboj, čeprav jim to, seveda, ni jasno, seveda ne. Shakespearu, tokrat Hamletu, se je vrnil tudi v naslednjem romanu, Dead Fathers Club (Klub mrtvih očetov, 2007), v katerem se enajstletnemu Philipu prikaže duh umorjenega očeta, ki mu razloži, da je za njegovo smrt odgovoren njegov stric Alan, ki se hoče polastiti njegove mame in družinskega puba.

Potem je sledilo par romanov za otroke in potem precej neodložljiva The Humans (Človeška bitja, 2013), v katerem gre za skrivnostni primer profesorja matematike v Cambridgeu Andrewa Martina, ki se je na tisti deževni petkov večer znašel gol na avtocesti. Stvari so seveda bolj zapletene: v bistvu ne gre več za profestorja Martina, ampak za nezemljana s planeta Vonnadoria, ki se je v profesorjevo telo naselil zato, da bi človeštvu prikril, da je Martin rešil najpomembnejši matematični problem vseh časov, kajti na njegove posledice naj še ni bi bili pripravljeni. Seveda ugotovi, da človeška bitja – s pomočjo svoje oziroma Martinove žene in njunega sina Gulliverja – vseeno niso čisto napačna in potem je vse skupaj nesentimentalna, pogosto zelo duhovita meditacija o tem, kaj pomeni biti človek. Seveda izvemo, da so “številke lepe, praštevila pa čudovita”, od vseh praštevil pa da je najbolj čudovito, jasno, 97. (Knjiga je precej neodložljiva kljub temu, da začetek spominja na Tretji kamen od sonca, Planete pa naj bi, kot piše prvič, potem pa ne več, zložil “Holtz”.)

Na koncu romana, v pripisu (in zahvalah), je Haig razkril, da je imel dolga leta depresijo in panične napade. Reasons to Stay Alive je v bistvu nadaljevanje tega pripisa. “Odkritost je bila zelo toplo sprejeta in postalo mi je jasno, da me je skrbelo za prazen nič. Namesto da bi se počutil čudak, mi je zaradi odprtosti postalo jasno, kako veliko ljudi ima podobne izkušnje. Tako kot nihče od nas ni stoodstotno fizično zdrav, tudi ni nihče stoodstotno duševno zdrav. Vsi smo nekje na tej lestvici.”

Razlog za knjigo je bil, kot pravi, preprost: “Napisal sem jo zato, ker tisti najstarejši klišeji tudi najbolj držijo. Čas zdravi. Iz doline nikoli ni najboljši razgled. Na koncu predora je luč, pa čeprav je ne vidimo… besede, sicer samo včasih, te res lahko osvobodijo.”

Haig je bil star 24 let, ko je postal depresiven. Bilo je septembra 1999. Z dekletom Andreo sta živela na Ibizi; čez štirinajst dni naj bi se, po študentskih letih in poletnih službah, vrnila “v London in resničnost”. Vendar pa se to ni zgodilo. “Spominjam se dne, ko je umrl moj stari jaz. Začelo se je z mislijo. Nekaj je bilo narobe. To je bil začetek. Preden  mi je postalo jasno, za kaj sploh gre. In potem, sekundo ali dve kasneje, sem v glavi začutil nekaj nenavadnega. Nekakšno biološko dejavnost, na dnu zatilja, malo nad vratom. Mali možgani. Utripanje ali intenzivno migotanje, kot da bi bil notri ujet metulj, vse pa je preveval občutek ščemenja. Takrat še nisem poznal nenavadnih fizičnih stranskih učinkov, ki jih povzročata depresija in anksioznost. Zdelo se mi je samo, da bom umrl.” Tablete, v njegovem primeru diazepam (torej apaurin), so že v Španiji samo poglabljale paniko.

Z Andreo sta se preselila domov, k Haigovim staršem v Newark-on-Trent v Yorkshiru, in potem se je začelo počasno odkrivanje in razumevanje depresije. Po njegovem je sicer beseda napačna. “Beseda depresija me spominja na prazno gumo, na nekaj preluknjanega in nepremakljivega. Morda se takšna zdi depresija brez anksioznosti, vendar pa depresija, prepojena s strahom, ni nekaj praznega ali mirnega.” Razlog za to, da jo je težko razumeti,  je v tem, da je nevidna, pravi. “Skrivnostna se zdi celo ljudem, ki za njo trpijo.”

Haigov slog je lapidaren, topel, eleganten, skoraj čisto brez samoizpovedniške melodramatike (če odštejem pogovore med “starim” in “novim” seboj). Rad citira in potem iz citatov izpelje svoje aksiome. Recimo: “Ljubezen. Anaïs Nin je za tesnobo napisala, da je ‘največji ubijalec ljubezni’. Na srečo pa je res tudi obratno. Največji ubijalec tesnobe je ljubezen. Ljubezen je izhodna sila. Je naša pot iz naše lastne groze, kajti tesnoba je bolezen, ki nas zavije v naše lastne nočne more. Pri tem ne gre za sebičnost, čeprav se to komu lahko zdi. Če vam gori noga, potem ni sebično, če se skoncentrirate na bolečino ali strah pred plameni. Tako je tudi s tesnobo. Ljudje s psihičnimi boleznimi niso pogreznjeni vase zato, ker bi bili kaj bolj sebični od drugih. Seveda ne. Samo določene stvari čutijo, ki jih ni mogoče ignorirati. Stvari, ki puščice usmerjajo navznoter.”

Rad sestavlja tudi sezname, recimo (krajši) abecedni seznam znanih depresivcev (od Buzza Aldrina do Catherine Zeta-Jones) in seznama knjig, ki jih je požiral, ko sta se z Andreo, deset mesecev po začetku depresije, preselila v središče Leedsa. “Je razlika med tem, da imaš knjige rad in da jih potrebuješ. Jaz sem knjige potreboval.” Na tem seznamu je vse mogoče, od Calvinovih Nevidnih mest (Le città invisibili) in Amisovega Money (Denar) pa do The Concise Collins Dictionary of Quotations, kajti “citatov ni težko brati”. Popolnoma priročniška pa sta seznama desetih “razlogov za to, da ostanemo živi” ter desetih nasvetov za “pomoč nekomu z depresijo ali anksioznostjo”.

Haig ne pridiga in ne vsiljuje svojega mnenja. Razlog številka 5 za to, da ostanemo živi, je: “Občutek, da se bo vse samo še poslabšalo, je samo simptom.” Številka 6 pa: “Um ima svoje vreme. Zdaj vas je zajel orkan. Ampak tudi orkanom nekoč zmanjka energije. Počakajte.”

Med nasveti za “pomoč nekomu z depresijo ali anksioznostjo” so pomembni vsi, še posebej pa številka 2: “Poslušajte.” Morda bo zvenelo neprijetno vsiljivo, vendar pa jim lahko dodamo še enajstega: podarite jim to neskončno dobro in koristno knjigo.

  • Share/Bookmark

Spletni sramotilni steber

20.03.2015 ob 20:40

SO YOU’VE BEEN PUBLICLY SHAMED

Jon Ronson

278 strani. Picador, London 2015

Včasih (si) je mogoče življenje uničiti še v manj kot 140 znakih (v kateremkoli jeziku, s presledki); včasih je za to dovolj že 64 znakov (v angleščini, s presledki).

To je vsaj nauk primera Justine Sacco, 30-letne Američanke, “direktorice poslovnega komuniciranja” – jaj! – ki je pred letom iz Londona v Cape Town, bilo je 20. decembra 2013, objavila naslednji tvit: “Grem Afriko. Upam, da ne bom dobila aidsa. Zezam se. Saj sem vendar belka!” (Torej: “Going to Africa. Hope I don’t get AIDS. Just kidding. I’m white!”)

V naslednjih urah je Twitter kar zavrel od oznake #HasJustineLandedYet (ki, kot mem, sicer še vedno obstaja); pri teh stvareh nobena hiperbolika ni odveč, pa čeprav se nam, ki smo bolj internetni introvertiranci, lahko zdi vsaj bizarna, če že ne žalobna. Saccova je po pristanku sicer hitela pojasnjevati, da se je res samo “zezala” in da ni rasistka, kot so ji očitali njeni kritiki, vendar pa to nikakor ni bilo dovolj: “proces sramotitve” se je začel in to ne samo na Twitterju ampak tudi v vseh drugih, še najbolj odročnih rokavih interneta.

Jona Ronsona, ne zelo nepredvidljivo, zanima prav “proces sramotitve”, kakršnega ni bilo že vsaj 150 let, namreč odkar so v skoraj vseh ameriških zveznih državah prepovedali javno sramotitev, klade in vse to (izjema je bila Delaware, kjer so sramotilne stebre prepovedali šele leta 1905, javno bičanje pa leta 1972). Ne nepridvidljivo zato, ker je že vse od svoje Them (Oni) mojster za odkrivanje motivov za vse, kar je lahko ekstremno, ekscentrično, eksotično in ekshibicionistično, a tudi absurdno in groteskno: Them je bila (skoraj) popolno uničenje političnih in verskih skrajnežev, The Men Who Stare at Goats (Moški, ki strmijo v koze) parapsiholoških blodenj ameriške vojske, The Psychopath Test (Test za psihopata)  psiholoških testov in diagonsticiranja psihičnih motenj, njegovo najnovejše delo, So You’ve Been Publicly Shamed (Torej so vas javno sramotili), pa je meditacija o instantnem “besu”, pravičniški indignaciji, sramotitvah in “zadoščenju”, ki ga je mogoče doseči – menda – samo še na internetu. Ronson je izjemen forenzik, njegov lahkoten, dobrosrčen, začudeno satiričen slog pisanja pa je precej zavajajoč; čeprav se pogosto zdi sardoničen, v resnici ni. Nikoli – namreč nikoli – pa ni ravnodušen.

“[Saccova] je za svojih 170 sledilcev že dva dneva objavljala pikre tvite o svojem počitniškem potovanju. Bila je kot Sally Bowles družabnih omrežij, dekadentna in frfotava, obenem pa se niti približno ni zavedala, da se zbirajo temni politični oblaki,” piše Ronson. “Tako se je o nekem Nemcu na letalu pošalila: ‘Čudaški nemški možakar: V prvem razredu si. Je leto 2014. Nabavi si dezodorant. – Notranji monolog, ko vdihavam TV [telesni vonj]. Hvala bogu za farmacijo.’ In med prestopanjem na Heathrowu: ‘Čili – sendviči s kumaricami – slabi zobje. Nazaj v Londonu!’ In potem, na zadnji etapi: ‘Grem v Afriko. Upam, da ne bom dobila aidsa. Zezam se. Saj sem vendar belka!’ Zahahljala se je v brado, pritisnila Pošlji ter se pol ure sprehajala po letališču in občasno poškilila na Twitter. ‘Ničesar ni bilo,’ mi je rekla. ‘Niti enega odgovora.’ Čisto lahko sem si predstavljal, da je bila kar malo potlačena – pač zaradi tega, ker ti nihče ne čestita za tvojo duhovitost in zaradi temne tišine, ki nastane, ko ti internet ne odgovori nazaj. Vkrcala se je na letalo. Let je trajal enajst ur.  Spala je. Po pristanku je vključila telefon. Čakalo jo je sporočilo nekoga, s katerim se nista pogovarjal od srednje šole: ‘Tako žal mi je za to, kar se dogaja.’ Začudeno je pogledala sporočilo. ‘In potem je moj telefon razneslo,’ je dejala.”

Zgodilo se je naslednje: njen tvit o tem, kako da kot belka menda ne more dobiti aidsa, je eden od njenih 170 sledilcev poslal novinarju Gawkerja Samu Biddlu, ki ga je takoj retvitnil svojim 15.000 sledilcem. “In tako se je verjetno vse skupaj začelo,” piše Ronson. “‘Dejstvo, da je piarkova, je bilo še posebej čudovito,’ mi je napisal v elektronskem pismu. ‘Tako krasno je, ko lahko rečemo: ‘No, pa naj bo rasističen tvit visoke uslužbenke IAC [medijske in internetne družbe IAC/InterActiveCorp] deležen takšne pozornosti, kakršno si zasluži. In ga je bil. In to bi ponovno naredil.’”

“Proces sramotitve”, kakršnega je bila deležna Saccova, je bil še posebej brutalen in šokanten: to, da so na hitro prekopali njen Twitter profil, je bilo še najmanj; dosti bolj boleče je bilo, da se je njeni teti zdelo potrebno opozoriti, da je s svojim tvitom osramotila družino, ki je vedno podpirala ANC, torej Afriški narodni kongres. Justine Sacco, ki je vzniknila na spletnem sramotilnem stebru, je bila bela rasistka iz privilegirane družine, njen oče pa je bil južnoafriški rudarski milijarder Desmond Sacco. Resnična Justine Sacco je odraščala z mamo samohranilko v New Jerseyju in ni rasistka, ampak se je s svojim nesrečnim, nerodnim, butastim tvitom poskušala norčevati iz “balončka, v katerem živimo v Ameriki, ko gre za razmere v tretjem svetu”, kot je povedala Ronsonu. “Norčevala sem se iz tega balončka.” Zaradi vsega skupaj so jo potem odpustili iz službe.

Poleg Saccove v So You’ve Been Publicly Shamed med drugimi nastopajo še trije univerzitetniki, ki so naredili spambota – “Nam je bolj všeč izraz infomorf.” -, s katerimo so imitirali Ronsonovo tviteraško podobo; Jonah Lehrer, ki je pri New Yorkerju dal odpoved po vsega sedmih tednih, ker si je za svojo knjigo Imagine izmislil par citatov Boba Dylana, potem o njih lagal in se trapasto opravičeval (povrhu pa je bil še avtoplagiator, vendar pa to ni največji zločin vseh časov); novinar Michael Moynihan, ki je razkril Lehrerjev ponaredek; “Hank” in “Alex”, ki ju je na sramotilni steber zaradi šale o USB donglu na softveraški konferenci pribila kolegica Mercedes Adria; ter Lindsey Stone, ki je postala zloglasno slavno razvpita zaradi fotografije na pokopališču Arlington, na kateri pred znakom, da naj obiskovalci spoštujejo tišino, kaže iztegnjeni sredinec ter izgleda, da kriči, čeprav v resnici ni kričala.

Najbolj zanimivo je, da pri vseh, z morebitno izjemo tistega o donglu, lahko spremljamo, kako se sramotilna snežinka spremeni v plaz, čeprav, kot opozarja Ronson, se snežinka nikoli ne sme čutiti odgovorno za plaz. Hecno, Stanisław Jerzy Lec  je bil prepričan, da se nobena snežinka ne čuti odgovorno za snežni plaz, kar je podobno, ampak ne dovolj podobno, da bi lahko Ronsonu očitali karkoli drugega kot načitanost.

Seveda je res, da si marsikdo zaradi stvari, ki jih priobči na vsakršnih družabnih omrežjih, zasluži nekaj krepkih, vendar pa težka, brezkompromisna javna sramotitev, ki so je deležni, nikakor ne posvečuje sredstev. Ronson je prepričan, da gre pri takšnem nezakonitem sojenju – brez sodnika, brez porote, s tisoči krvnikov – v bistvu za kognitivno disonanco, saj se vidimo/razumemo kot “dobri ljudje”, vendar vseeno uničujemo – no, uničujejo – nedolžne, napačno razumljene ljudi. Vsaj v nekaterih primerih. In teh dveh konfliktnih misli naenkrat očitno ne moremo prenesti, je še pojasnil.

So You’ve Been Publicly Shamed je v bistvu dolga moraliteta, tista klasična, alegorična. In zelo, zelo dobra, neskončno berljiva knjiga. Sicer pa sem se naučil še nečesa drugega: čeprav je res, da interneta ne moreš samo opazovati, pa je očitno res tudi to, da internetna introvertiranost sploh ni nič slabega.

  • Share/Bookmark