Nekje drugje

“Samo v Angliji,” se je zasmejal Michael, ko smo prišli na travnik za Kenwood House. “Samo v Angliji so se ljudje pripravljeni pretvarjati, da je poletje in da je čisto v redu, če imamo piknik tudi na razmočeni zemlji, zaviti v deke in v debelih rokavicah.” Seveda, le zakaj ne, saj je začetek julija. Ko bi naj bilo toplo in vroče, vendar pa je bilo vetrovno in mrzlo. “Ampak saj je vseeno: piknik in Rufus Wainwright, to je že v redu,” je pripomnila Katja. S Katjo, Michaelom in Jamesom sicer pogosto hodimo na njegove koncerte; sinočnji je bil tretji skupni.

Segregacija? Koncerti v Kenwood House so precej demokratični, vendar ne preveč; pred pokritim odrom je 1.000 ležalnikov - rdeče-bele progastih, kot se spodobi - za njimi pa je prostor še za 7.000 obiskovalcev. To je bil edini koncert, na katerem sem bil, na katerega lahko prinesete svojo hrano. In tudi pijačo. Hura. Gay Messiah, ki jo je odigral ob spremljavi kitare, je posvetil londonski paradi ponosa, ki je se je začela zgodaj popoldan.

Seveda je bilo v redu. “In katera je bila vaša najljubša pesem?” se je pozanimala Katja. Michael je rekel Leaving for Paris, James Sanssouci, sama se je odločila za Cigarettes and Chocolate Milk (”Pa tudi Vibrate je res super!”), jaz pa za Little Sister. In Hallelujah, seveda, s katero je končal koncert, čeprav bom pri njej vseeno moral počakati na uradno verzijo, ki bo na vrsti 17. julija. Little Sister je po mojem tako dobra pesem, da bi jo kar poljubil.

Čeprav je bil napovedano, da bo Wainwright nastopal solo, mu je pri King of the Road na ukulelah pomagal Teddy Thompson (Youtube je krasna reč), ki je sicer tudi ogreval. “Teddy je najbolj gej moški, kar jih poznam. In seveda heteroseksualec.” ga je predstavil. Sicer pa si je pomagal s plonkcegelcem. “Saj je še jaz znam besedilo,” sem se zarežal. - “A res?” me je z upravičenim dvomom vprašala Katja. - “No, vsaj polovico refrena,” sem moral priznati.

To je bil sicer eden od tistih večerov, na katerih je bilo mogoče videti vse mogoče. Ko sem se ozrl nazaj, sem videl Tima Burtona, ki je nosil veliko košaro in par dek (seveda je vedel!), nekaj korakov za njim pa sta bili Helena Bonham Carter - ki se je prijazno nasmehnila - in njena mama. Kdo je še bil? Mark Ravenhill. Justin Bond iz Kiki and Herb. In pa Sam Taylor-Wood (na sliki desno), pri kateri sem si končno lahko dal paparacovskega duška. Non? Čeprav sem bil po koncertu zelo premražen, sem se odločil, da je poletje.

Informativna oddaja Today na Radio 4, BBC-jem četrtem radijskem programu, je “nacionalna institucija, za katero res lahko velja Katulova odi et amo“, kot je pojasnila radijska kritičarka Daily Telegrapha Gillian Reynolds. Today, ki ga torej ljubimo in sovražimo, nas vsak dan posluša šest milijonov poslušalcev (jaz vsaj zadnjo uro, od osmih do devetih; program se sicer začne ob šestih), vendar pa je program dosti vplivnejši, kot bi se lahko zdelo. Gre za triurno mešanico intervjujev, reportaž, poslovnih informacij, pregleda pisanja tiska, kuriozitet in - zelo pogosto - nenavadnega izgovarjanja neangleških imen. Danes ob 8.47 pa je bila, vsaj po mojem, na vrsti najboljša, skoraj sublimna sekvenca v zadnjem času: najprej se je eden od voditeljev, Evan Davis, s Slavojem Žižkom pogovarjal o njegovi novi knjigi In Defense of Lost Causes, ki je izšla konec maja - Davis je “ž” izgovoril več kot zgledno -, takoj za tem pa je bil na vrsti intervju z Lauren Milsom, direktorico podjetja Anything Left-Handed, ki prodaja vse, kar levičarji potrebujemo za nekoliko manj zapleteno življenje (v njihovi trgovini v Sohu sem ves čas kupoval škarje, ki sem jih potem, ne ve kam, vedno nekje založil; trgovina je zdaj na žalost zaprta, vendar pa je zdaj, tako kot je itak vse, na internetu). Razlog za slednjega je bilo dejstvo, da sta - pač še enkrat - oba ameriška predsedniška kandidata levičarja, Milsomova pa je lahko opozorila, da je bilo leta 1992 še boljše, ker so bili levičarji kar vsi trije kandidati. In ne, ne smemo pozabiti, da beseda sinister - torej zlovešč, grozljiv, kot ponuja Veliki angleško slovenski slovar - izhaja iz italijanske sinistra. Hecno, ampak pri Obami sem najprej opazil prav to, da je levičar. Tako kot pri igralcih tudi. Verjetno pa je res, da smo levičarji edini, ki to opazimo; desničarjem je za to, precej predvidljivo, popolnoma vseeno, tako kot vsaki večini. Tudi Žižek je bil zelo zabaven. Na koncu je med drugim povedal, da se mu zdi nogomet čisto brezvezen, še bolj brezvezno pa se mu zdi smučanje: “Kakšen smisel ima to, da greš na hrib in se potem spustiš dol - namesto da bi ostal spodaj in bral dobro knjigo?” Ta dva intervjuja sta me spravila v zelo dobro voljo; danes torej nič odi ampak samo amo. (Kljub temu, da sem na radiju delal petnajst let, mi takšna sekvenca, torej vrstni red, nikoli ni uspela. Nekaj podobnih ja, vendar pa takšna nikoli. In ja, malo sem jim pa že nevoščljiv.)

Oziroma: večer, ko sem Grace Jones pomagal z odra in malo kasneje z njo plesal na odru Royal Festival Hall. Ja. Ali sem kaj takšnega pričakoval? Ne. Se je pa zgodilo. Oboje. Ko sem pogledal na vstopnice, ki jih je Chris kupil za sinočnji koncert Grace Jones - v okviru Meltdowna pod taktirko Massive Attack - me je skoraj kap: druga vrsta. Druga vrsta? Prosil sem ga namreč, da kupi vstopnice ob prehodu (za moje levo koleno, za katerega pred par meseci še nisem bil prepričan, da se bo pozdravilo), to pa je bilo tudi vse. Ampak vseeno. Tako blizu odra - niti v tako rafinirani dvorani - nisem bil že zelo dolgo časa, pa čeprav še kar grem na kakšen koncert. In ne, ni mi žal. Zakaj ne? Ker je bil fantastičen. In zelo nepozaben.

Začelo se je sicer intenzivno, vendar predvidljivo, čeprav Jonesova niti približno ne kaže, da jih ima 60. Nightclubbing, My Jamaican Guy, Love is the Drug… med vsako pesmijo pa je zamenjala pokrivalo. Med napovedovanjem This is Life z njenega novega albuma Corporate Cannibal - “Izšel bo septembra,” je dejala - se je ozirala po prvi vrsti, da bi ji kdo pomagal z odra v dvorano. Gospod, ki mu je pomahala, ni reagiral, jaz pa sem. Kot strela sem se pognal proti odru, jo prijel za boke in jo postavil na tla parterja. In potem skoraj omedlel, ko se mi je na široko nasmejala in mi prikimala. Bila je popolnoma prepotena, vendar pa je bil pot ledeno hladen. Ali je pot lahko tako zelo hladen? Precej omotičen sem se odmajal do sedeža. Potem so bile na vrsti Do or Die in Private Life in in Warm Leatherette in I’ve Seen That Face Before, potem pa je, med prvimi takti Pull Up to the Bumper, začela vabiti na oder. Ja. Varnostniki so bili zgroženi, mi pa smo se - no, se pač spodobi - odzvali povabilu. Ne samo midva v Chrisom - ki sem ga hitro porinil na oder - ampak še kakšnih trideset kompanjonov. In potem smo plesali, se trepljali po ramenih in gledali v dvorano, ki je dobesedno vrela od navdušenja. In potem se je na nas spustilo še par ton bleščic. Popolno. Tole je pa posnetek z odra po koncu pesmi.

Uradnega dela je bilo uradno konec z La Vie en Rose, ki se je zlil z Man-Eating Machine, vendar to ni bilo vse. Dodatek je bil Slave to the Rythm. Ja, se je spominjam že od prvič, iz leta 1985.

Potem smo se samo še objemali in si kimali. Tudi tisti, ki so nas zavistno gledali, ko smo plesali na odru. Se bom še enkrat vščipnil in rekel: plesali na odru. Ja, precej evforičen sem bil. Pravzaprav zelo evforičen. Ko sem se na stopnicah zaletel v Jona McClura, frontmana Reverend and the Makers, sem mu kar sam od sebe razložil, da mi je bil njihov koncert v Astoriji “čisto všeč”, potem pa sva si navdušeno prikimavala, kako da je “Grace Jones edina pevka na svetu, ki lahko tako učinkovito poruši meje med rasami, narodi… in vsem ostalim tudi”. “Obožujem jo že sto let, man,” je še pribil. Sicer pa je bil zelo čuden dan. Vetrovno, vendar toplo. In še nekaj. Vedno, ko oddam kakšen daljši članek - dobrih 3.000 besed ali enajst tipkanih o Gordonu Ramsayju za Sobotno je, vsaj zame, precej veliko - sem par dni čisto izpraznjen. No ja. S tem se bom ukvarjal kasneje; med pisanjem se je na tipkovnico vsulo še nekaj bleščic. Po mojem sem srečen. (Fotografije so posnete naskrivaj, ker so varnostniki skoraj čisto do konca težili, potem pa je bilo tudi njim vseeno.)

Pripis: “The Festival Hall is on its feet as she strides up the aisles and is picked up by a guy in the audience before revelling in embrace after embrace.” No, pa mi je uspelo: postal sem del kritike koncerta v Independentu.

Še en pripis: le kako jim uspe? Na youtube je res vse - pa še malo več. Moj hrbet? Na 1′44″, ostalo pa sta višina in bela majica.

Samo še nekaj: krajše, vendar se - malo boljše - vidi. S tem pa je te posebne obsesije konec.

“Staraš se,” mi je dejal Stephen. Čeprav sva se pogovarjala po telefonu, se mi je vseeno zazdelo, da se je zarežal. Ravno sem namreč kričal na Irce. Natančneje: kričal sem na televizijo. Oziroma še natančneje: kričal sem na Declana Ganleyja, ki je vodil kampanjo “proti” ratifikaciji lizbonske pogodbe na Irskem in zdaj zariplo razlagal, kako so “državljani Evrope zavrnili protidemokratično vladavino Bruslja”. To ni bilo prvič, da sem kričal na televizijo. Prvič je bilo pred slabim mesecem dni, ko je kardinal Murphy-O’Connor rohnel, kako da “se moramo v imenu človečnosti truditi za novo razumevanje in pristop do odnosov, odgovornosti in vzajemne podpore”. Da, govoril je o splavu. Kričanje na televizijo je menda samo eden od znakov staranja. Drugi pa je ta, da v časopisu berete samo še šport (da, navijam za Nemčijo), gospodarstvo in kulturo. “Ali tega že itak ne počneš?” se je pozanimal Stephen. Ne, sem mu odvrnil. To sem začel početi šele pred dvema tednoma, ko sem začel tudi od prve do zadnje strani prebirati stare številke London Review of Books.

Ampak vseeno. V petek sem šel na svoje četrte Sparkse (četrta Sparksa? - le kdo bi vedel!): Sparks, brata Mael - Russell naj bi jih imel 58, Ron pa 60 - sta odigrala svoj najnovejši, 21. album. Pravi se mu Exotic Creatures of the Deep in je bil vrhunec Sparksfesta v Londonu, med katerim sta na 21 koncertih odigrala svoj celotni opus - 250 pesmi ali 4.825.273 not na 21 albumih (20 starejših v Islington Academy, novega pa v Shepherds Bush Empire; na žalost sem šel samo na zadnjega). Leta 2004 sta na Meltdownu za Morrisseyja odigrala Kimono My House, preigravanje klasičnih rock and roll albumov pa se je v Londonu res razcvetelo leto dni kasneje, s serijo Don’t Look Back. Dinosaur Jr. z You’re Living All Over Me! Mudhoney s Superfuzz Bigmuff Plus Early Singles! The Stooges s Funhouse! Teenage Funclub z Bandwagonesque! The House of Love z The House of Love! In, jasno, najboljši koncert lanskega leta, Sonic Youth z Daydream Nation! To seveda pomeni, da sta bila Sparks - pač še enkrat - malo pred vsemi, tudi s tem, da sta odigrala celotni opus, ne pa zgolj en album, ne glede na to, kako kakšna klasika je (bil). Kakorkoli že, na Exotic Creatures of the Deep sta se Sparks Morrisseyju - nekoliko po svoje - zahvalila s pesmijo Lighten Up, Morrissey, ki je super (in niti ni toliko o samem Morrisseyju, ampak gre za prošnjo potencialnemu dekletu, da malo ohladi svojo obsedenost z najbolj znanim vegetarijancem v rocku). Russell je povedal, da sta jo Morrisseyu že odvrtela in da je z njo postal “čisto obseden”. “Ampak če bi se Morrissey res sprostil, potem ne bi bil več Morrissey, ampak bi bil… takšen kot smo vsi drugi.” Ja. Tudi Photoshop - o tem, kako se da koga izbrisati iz življenja - je dobra. Še boljša pa je, vsaj po mojem, fantastična I Can’t Believe that You Would Fall for All the Crap in This Song - očarljiva konfekcija o nasedanju saharinu, ki se cedi iz generičnega popa. V drugem delu so bile na vrsti “glasbene želje”, torej b-strani in raritete, za katere so fani glasovali na njuni spletni strani, šopek pa, čisto na koncu, povezala s This Town Ain’t Big Enough For Both Of Us, s katero sta leta 1974 eksplodirala tudi v Britaniji. Bil je zelo prijeten večer. Čisto mladosten…

Čisto mladosten… Čeprav, morda, ne čisto za vse. Koncerti ob petkih so res naporni. Potem pa pač malo zakinkaš. Ja.

In ja, nekje je potrebno začeti, pa čeprav je samo freitag (no, na petek, to pa ni slabo). Je pa res: torbe bodo še težje od čevljev. Ja.

Ne, nisem se mogel upreti.

To je dobro vedeti. Pri mojem fotografiranju čevljev, kot mi je razložila Centrifuzija, ne gre za fetišizem, ker “ne gre za spolno preferenco”. Hura. Čeprav me čevlji torej spolno ne vzburjajo, pa je vseeno res, da so mi najbolj všeč tisti, ki jih sam ne bi nikoli nosil; v glavnem zato, ker so preozki in ker so špičaki - ali pa oboje hkrati. Razen če niso vivienne westwood (čisto zgoraj in čisto spodaj), vendar pa to ne spremeni stvari. Tretji in četrti, če že kdo ugiba. Pa deveti tudi, ampak ne vem, zakaj je slika malo zamazana. No, ne ravno dovolj ostra.

(Saj ne, da me čevlji ne zanimajo več, ampak sem se jih - resnici na ljubo - malo naveličal. So me pa - prav tako resnici na ljubo - začele zanimati torbe. Moške. Ja, obzorja modnih dodatkov so res neskončna. In na jasen dan res vidiš v neskončnost. Kaj pa če me bodo začele torbe spolno vznemirjati?)

Zadnjič me je doma čakal fotokopiran list papirja. “Dragi gospod ali gospa, pišem vam, ker bo naša produkcijska hiša na Blackstock Road med 30. majem in 6. junijem 2008 snemala dramo z naslovom Londonska reka za francosko televizijo. Gre za zgodbo o dveh starših, ki v Londonu iščeta svoja pograšana otroka. Med staršema se razvije globoko razmerje, ko ugotovita, da sta otroka zaročena. Naš režiser je Rachid Bouchareb, zelo ugledno ime v francoski kinematografiji. Snemali bomo na različnih lokacijah ob ulici. Vemo, da je Blackstock Road zelo prometna nakupovalna ulica, in si bomo prizadevali, da ne bomo povzročili nepotrebnih zapletov. V naši ekipi bo približno 25 ljudi. Za sodelovanje stanovalcev in lastnikov trgovin se že vnaprej zahvaljujemo in upamo, da bo snemanje potekalo tekoče. Še enkrat hvala za sodelovanje. S spoštovanjem, itd. itd.” Snemanje je potekalo tekoče.

(Tretjo, torej zadnjo fotografijo sem hotel uporabiti za nagradno igro - ja, so priljubljene in fajn. Vprašanje bi bilo: “Kdo je britanska filmska in televizijska igralka na sredini fotografije?” Pa ne bo, ker je že itak vse na Imdb. Pa kdaj drugič.)

Ne vem. Ali je leto 2008 tudi sicer polno okroglih obletnic? Verjetno. Septembra 1978, recimo, sem svojo žepnino prvič v celoti porabil za nakup dveh plošč; prva je bila Something Else — na mamini sem zlomil iglo in sem ji nekako moral opravičiti, Kinksi pa so bili “boljši od Beatlov”, kot mi je položila na srce —, druga pa Darkness on the Edge of Town. Dotlej sem del žepnine dajal starejšemu bratu, ki je skrbel za mojo glasbeno vzgojo in je redno obiskoval vse tri prodajalne plošč v mestu. Pri Darkness on the Edge of Town me je verjetno res pritegnila samo fotografija na ovitku: Bruce Springsteen v beli majici in usnjeni jakni pred nekoliko vegasto steno in zaprto roleto. Gleda naravnost v kamero, vendar pa se nisem nikoli znebil občutka, da je izraz na njegovem obrazu malo zasanjan. Ali odsoten. Ali celo naveličan. Ko sem ploščo položil na gramofon, so se mi roke kar malo tresle. O Springsteenu nisem vedel nič, razen tega, da je Američan. V soboto sem ga končno tudi prvič videl v živo, na Arsenalovem stadionu. Album Darkness on the Edge of Town je — hura za internet — sicer izšel pred natanko tridesetimi leti, 2. junija 1978.

Springsteenova koncerta v petek in soboto sta bila prva koncerta sploh na novem Arsenalovem stadionu — uradno se mu reče Emirates Stadium —, zaradi česar so na občini živčno merili decibele. Koncerta je bilo konec natanko ob 22:30. To pa je pomenilo, da so Springsteen in njegov fantastično surovi, fantastično uigrani E Street Band prišli na oder deset do osmih, skoraj sredi dneva: in ja, na odru so bili dve uri in 40 minut. To ni bilo niti sekundo preveč in tudi to, da je star 58 let, se ni nikjer poznalo. Kaj pa bi: takoj za uvodnima Out in the Street in No Surrender je bila na vrsti Darkness on the Edge of Town, izobilje pristnega in poštenega rock and rolla pa je bilo takšno, da so celo Because the Night, ki je itak ena najboljših pesmi vseh časov, skoraj navrgli. Oziroma stisnili med I’m on Fire in She is the One, kar pa je itak isto. Springsteen se je pogovarjal z občinstvom, pozdravil vsak del tribune posebej, malo kramljal z bendom in povedal, da njegove žene Pat Scialfa ni na turneji, ker je morala poskrbeti za njune najstniške sinove. “Popaziti mora, da ne zažgejo hiše in mojih najljubših oblek ne prodaja na eBayju,” se je zahahljal. Šestdeset tisoč fenov mu je dobesedno jedlo iz rok. “Ah, mladi se morajo še veliko naučiti,” je dejal Michael.

Springsteen je, kot se reče, dobro jajce: napredni demokrat, liberalec, (še vedno) slehernik. Dobri Američan, pravzaprav. “Izročitve, nezakonito prisluškovanje in zatiranje temeljnih državljanskih pravic,” je dejal za ZDA v času predsednika Busha. Kljub temu, da sem že zdavnaj začel poslušati drugačno glasbo — zadnja Springsteenova plošča, ki sem jo kupil takoj po izidu, je bila Tunnel of Love — , me je še vedno zanimal. Seveda. Dodatek so bile Girls In Their Summer Clothes, Jungleland, Born To Run, Tenth Avenue Freeze-Out in American Land.

Občinstvo je bilo mešanica pleš, zakonskih parov na drugi strani 50. let — soprogi so se očitno dolgočasili in si zatiskali ušesa, soproge pa so se nekoliko živčno izražale s telesi — ter nekaj mlajših oboževalk in oboževalcev.

Od vseh fenov sta bila najbolj entuziastična fanta v spodnjem levem kotu zadnje fotografije. Ne samo, da sta znala besedila vseh pesmi, ampak zato, ker sta svojim navdušenim plesanjem spodbudila tudi nekaj policistov, ki so bili na vrhu stopnic, da so se začeli rahlo zibati. Ja, resno. Tega, zakaj sta bila tako taktilna, nisem razumel. Samo mimogrede: seveda sem gledal in iskal, vendar pa nisem našel niti enega zanimivega para čevljev. To je bil bolj koncert za teniske in pohodniške čevlje.

Ha. Trije visoki, suhljati, luštni mladi fantje z razkošnimi angularnimi pričeskami - zelo indie, to - so prikorakali iz glavne dvorane, zavili na levo, se postavili v vrsto in čakali. Chrisa sem dregnil s komolcem in pokazal proti njim. “Lej.” Ni mu bilo čisto jasno, za kaj je šlo. Fantje so naredili par korakov naprej. In še nekaj. In potem vstopili v stranišče. In potem so zakričali, se na glas zasmejali in pridivjali ven: stranišče je bilo žensko. Smejali so se prešerno kot mulci, ki se jim je posrečila kakšna posebno dobra vragolija. Saj ne, da bi na žensko stranišče šli namenoma. To ne, ampak saj je vseeno, če se kaj zgodi naključno. “Ti, meni se pa zdi, da so tile trije iz benda,” sem rekel Chrisu. “Ja, čisto mogoče,” je dejal. “Pa niso malo mladi?” - “Ja. Kaj pa vem.” In res. Tisti trije visoki, suhljati, luštni mladi fantje so bili čez dobre pol ure na odru. Za One Night Only, kvintet iz Helmsleya v severnem Yorkshiru, sem prvič slišal, ko so bili MySpace (in Youtube) atrakcija s svojim vodičem po domačem kraju, v katerem med drugim izvemo, da je Henrik VIII. “de-vibed” grad (torej “spremenil vzdušje” v njem, ko ga je zasedel - Veliki angleško slovenski slovar je čudovita stvar) in kje je najboljši sladoled. Potem so zašli. Potem pa je Peter Hook v radijskem intervju dejal, da “zadnjič šel na koncert ene mlade skupine”: “Pravi se jim One Night Only. Čisto v redu so bili. Pa samozavestni, malo arogantni so. Saj veste, za tisto aroganco gre, ki je zanimiva samo, ko si mlad?” To je bilo, verjemite, čisto v redu priporočilo. Bolj kot to, da je njihova Just For Tonight pristala na devetem mestu britanske pop-parade. One Night Only so, resnici na ljubo, najbolj pop od vseh indie skupin.

Njihov album Started a Fire, ki so ga preigrali na koncertu v ULU, je lepo zloščen pop, ki mogoče res malo spominja na zgodnje Supergrass (z malo bolj poskočnimi pesmimi in malo Kooksi, morda). Bend je izjemno dobro uigran, glavni pevec in kitarist George Craig pa - ja - karizmatičen, samozavesten in osemnajst. Namreč: star je SEDEMNAJST LET.

To sem, jasno, ugotovil šele po koncertu, ko sem jih poguglal. In potem mi je bilo tudi jasno, zakaj so se tisti trije fantje - eden od njih je bil Craig - po pobegu z ženskega stranišča tako smejali. Kaj pa naj: najstniki pač, rock and roll ali ne. Za bis sta bili akustična verzija It’s About Time in Just for Tonight. Zelo v redu. Ker pa je planet indie zelo majhen, sem že čez par dni - oziroma sinoči - v Scali naletel na Craigovega starejšega brata Jamesa, ki je bobnar v bendu Joe Lean & the Jing Jang Jong, kjer mu je ime Bummer Jong.

Ah. Joe Lean in njegovi so eden tisti obetavnih bendov, za katere vedno upaš, da bodo vseeno malo boljši kot so bili zadnjič. In ti ni čisto jasno, ali nisi tam samo zato, ker te je pevec Joe Lean (njegovo igralsko ime je Joe Van Moyland) že kako ali s čim hipnotiziral. Ali pa zato, ker res čakaš na to, da bodo opravili s “trenutno sonično estetiko”, kot so trdili. In še trdijo. Razen ko razlagajo, da hočejo biti “novi Razorlight”. “Preveč se trudijo,” je ugotovil Oly. “Bi pa malo tistega, kar je vzel kitarist.” Ta kitarist, Tommy D, je po odru skakal kot blazen. Ja.

Joe Lean, po drugi strani, je prava naravna diva, ki je v zadnjih par mesecih - prvič sem jih videl lani v Borderline, kjer so bili v redu, potem pa NME-jevi turneji, kjer so bili zelo, zelo ploski - postal tudi dosti agresivnejši frontman. Razen ko pove, da “rad pleše”: “In rad bi, da bi tudi vi plesali.” Ja. Joe Lean & the Jing Jang Jong imajo imidž, tesne hlače in super lase. In čevlje. Škoda, da pesmi, s katerimi naj bi izvedli desant na “trenutno sonično estetiko”, niso kaj prida, ampak je stari novi val z močnimi ameriškimi kitarami. Lepi in prazni. Gledati, ne poslušati.

(Prihodnjič: prihodnost. No, čevlji.)

Ker sem se zaplaniral, je na koncu odločilo žrebanje: The Raconteurs - no, dve vstopnici za njihov koncert v Hammersmith Apollo - so izgubili in šli na eBay, ker nihče od prijateljev in znancev ni imel časa (!!!!!), zmagala pa je Camille (zanimivo, za Camille bi imeli čas…). Kupil sem namreč vstopnice za oba koncerta. Se zgodi. Kljub temu sem malo goljufal: Jacka Whitea in njegove sem enkrat že videl v živo, Camille pa ne, čeprav je redna gostja v Londonu. Skratka: v Koku je predstavljala album Music Hole, njen prvi pretežno v angleščini, ter starejše, morda še bolj fantastične vokalne mojstrovine, v glavnem z Le Fil (2005). Čeprav se je koncert začel zelo počasi in sem že začel razmišljati, kako se včasih kakšne albume res splača bolj poslušati doma - ah, kaj pa vem - pa je potem naenkrat vse skupaj eksplodiralo.

Klavir, ploskanje, časopis - vse ostalo pa so bili njen glas in glasovi spremljevalnih vokalistov, dveh žensk in dveh moških ter dvema beatboxerjema: dve uri a cappela petja, beatboxa, jazza, šansonov, koralov, sambe in drum’n'bassa (ter verjetno še kakšnih ducat drugih žanrov, ki sem jih spregledal ali pa jih ne poznam). V intervjuju za Guardian je o bobnanju po telesu, v katerem je bil njena spremljava prav tako izjemna, dejala, da ji je “popolnoma vseeno, od kod prihaja”: “Lahko rečete, da je iz Afrike ali Brazilije, vendar pa po mojem ni ne zahodnjaško in ne vzhodnjaško ali karkoli. To je nekaj, kar imate v sebi.”

Njen prvi album, Le sac des filles (2002), sem slišal šele pred štirimi leti, ko je z Nouvelle Vague pela priredbe The Guns of Brixton, Making Plans for Nigel in, predvsem, Too Drunk to Fuck Dead Kennedys; v Koku jo je izvedla ob ovacijah občinstva in s fantastičnim ritmičnim kolcanjem. Drugo: Cats and Dogs je bila ena najbolj veselih pesmi, kar sem jih slišal v zadnjem času (tako v živo kot na najnovejšem albumu), koncert pa je končala šele s tretjim bisom in Money Note (tole je ne zelo slab, očitno ne moj, posnetek z balkona v Koku). Camille morda res spominja na mlado Björk (tudi pred njenim vokalnim albumom Medulla), vendar pa je bilo vse skupaj super. Čista - pa naj se to sliši še tako sentimentalno - magija.

Ko se zgodi kaj šokantno brutalnega - recimo ko v eni sami državi v vsega dveh letih odkrijejo dve ugrabljeni dekleti, ki sta bili dolga leta zaprti v kleti -, je mogoče pričakovati dvoje: napad stereotipov in zatekanje h klišejem. Že to je, seveda, stereotip (ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa; obrazec, vzorec, kot razloži SSKJ) oziroma kliše (ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa; obrazec, vzorec - oh, SSKJ) - ampak tako pač je. “Moderna Avstrija živi v zanikanju polpretekle zgodovine,” je v Daily Mailu, biltenu malomeščanske Anglije, razglasil Peter Millar. “Njena nacionalna identiteta je zgrajena na lažeh in sanjarjenju.” Njegov kolega David Jones je ugotovil, da je Avstrija “dežela izgubljenih otrok”, razlog zato pa naj bi bila nacistična zasedba (dobro, to je uveljavljen izraz): Avstrijci naj bi se izogibali kramljanju s sosedi, ker jih je strah, da bi jih zaradi kakšnih “neprevidnih besed” preprosto zaprli. Tony Parsons, v levosredinskem tabloidu Daily Mirror, je pristavil: “Nekaj gnilega je v srcu Avstrije. Pošast, kot je Fritzl, bi lahko obstajal samo v takšni državi.” In ker to očitno ni bilo dovolj, je India Knight v Sunday Timesu, ugibala: “Zdi se, da se je Avstrija specializirala za še posebej odvratne, skrivne, čudaško grozne oblike zlorab.” To pa, kot je poročal Roger Boyes v Timesu, ne more biti nič nenavadnega. Avstrija je namreč “družba, ki gleda stran”, razlog za to pa so Habsburžani, Sigmund Freud in “alpska geografija”, zaradi katere so nekatere “skupnosti na sončni, druge pa na senčni strani gora”. Ne, tega nisem razumel. Pa je to res res? Kot je ugotovila Jan Moir v Telegraphu, Britancev “nič ne spravi v boljšo voljo kot kanec ksenofobije pred zajtrkom”: “Zelo se prileže kosmičem, suhim slivam in skodeli močnega pravega čaja. Ko čez Alpe prihajajo novice o tragični usodi Fritzlovih otrok, se oblikujejo nova mnenja o naših evropskih sosedih, stara nasprotja pa krepijo. Avstrijci! Saj se jim nikoli ni dalo zaupati. Kaj ne veste, da se je tam rodil Hitler?” Potem pa Moirova opozori: “In ko si čestitamo, kako civilizarani da smo, se moramo vprašati, ali smo res kaj boljši. Fred in Rosemary West sta morila dolga leta, ne da bi to, v samem središču Gloucestra, sploh kdo opazil.” Moirova ima prav. Seznam britanskih psihopatov, morilskih spolnih delinkventov in množičnih morilcev je v resnici dolg, srhljiv in grozljiv. Od zakoncev West pa do Dennisa Nilsena, ki je med 1978 in 1983 “za družbo” umoril vsaj 15 moških (odkrili so ga šele potem, ko je s kosi trupel zamašil vodovodno napeljavo), in zdravnika Harolda Shipmana, ki je bil obsojen za smrt petnajstih ljudi, preiskava pa je pokazala, da jih je “zelo verjetno” umoril 215, v glavnem v prijaznem predmestju Manchestra, ki se mu pravi Hyde. Ja. Vse to… pa v Britaniji ni ne Habsburžanov in ne “alpske geografije”. Pa še Freud je bil tukaj samo dobro leto dni.