Arhiv za kategorijo 'Bicikliranje'

Trinajst stvari iz 2013

31.12.2013 ob 12:13

Čudno, neizravnano, ne popolnoma nepozabno leto.

1. – 5. (Ne, res se ne morem odločiti: teh pet ves čas rotira.)

YouTube slika preogleda

Ah. Mylène Farmer poslušam od leta 1991, od Désenchantée. Koncert v Bercyju – njen prvi, na katerem sem bil – je bil odličen iz zelo veliko razlogov.

YouTube slika preogleda

Glacier je, po mojem, najboljša pesem leta. “Iskreno sožalje,” mi je John Grant rekel, ko sem mu povedal, da imava očitno podobno srečo v ljubezni in da mi je poslušanje Pale Green Ghosts precej pomagalo. Se zgodi.

YouTube slika preogleda

Resno, roko na srce, častna beseda: ne vem. Tim Bendzko! Mogoče je bil, v tem primeru, berlinski Waldbühne; mogoče je kaj drugega, recimo harmonija.

YouTube slika preogleda

I Wanna Be Yours je, če se že grem tole, druga najboljša pesem leta. Alex Turner je čisto malo predelal Johna Cooperja Clarka in jo opremil s čudovito zasanjano glasbo. Spremljanje odraščanja Arctic Monkeys je zelo zanimiva, izdatna stvar.

Ali si pop zasluži tako monumentalno knjigo, kot je Yeah Yeah Yeah Boba Stanleyja, ene tretjine Saint Etienne? Tako monumentalno vsekakor, vendar pa je vprašanje, če si zasluži tudi tako odlično, elegantno napisano, poglobljeno, fenomenalno delo. Pop med platnicami še nikoli ni bil bolj zanimiv; ali živ.

6. Benjamin Clementine je tudi za tiste, ki hočejo živeti danes, ena od prihodnosti. Njegov koncert 12. decembra v Purcell Roomu je bil skoraj – skoraj – popolnoma popoln.

7. Neil Gaiman, The Ocean at the End of the Lane. Moj najljubši roman leta.

8.

YouTube slika preogleda

Nile Rodgers je bil letos sicer povsod; povsod je že zadnjih tride… štirideset let, vendar vseeno. Le kako, le kako?

9. The Knife sta s turnejo Shaking the Habitual alienirala – kako čudovito! – zelo veliko ljudi. Videl sem ju v Berlinu, 11. maja v Columbiahalle in bila sta fenomenalna. (Piktorialnega dokaznega materiala ni, ker sem se – za približno dva tedna – odločil, da na koncerte ne bom nosil fotoaparata; ja, žal mi je.)

10.

YouTube slika preogleda

Die Antwoord v živo? Zelo super.

11. Rok Biček, Razredni sovražnik.

12.

YouTube slika preogleda

These New Puritans so na novem albumu, Field of Reeds, še izostrili svojo muziko. Genialno.

13.

YouTube slika preogleda

Očitno sem imel še en neporavnan račun iz leta 1991: tudi My Bloody Valentine doslej še nikoli nisem slišal v živo, čeprav sem bil z albumom Loveless – ter še posebej z When You Sleep – zelo dolgo časa zelo obseden.

Zdaj pa k štirinajstim stvarem iz 2014. Srečno novo leto.

  • Share/Bookmark

Strictly Come Dancing, BBC1, 21. december 2013

21.12.2013 ob 23:06

[Finale.]

21.46 Bruce Forsyth: “Prav. In to je zdaj to. To je to. Finalisti so nastopili za vaše glasove. Zmaga pa lahko samo en par.”

Tess Daly: “To je trenutek, na katerega smo vsi čakali. Petnajst slavnih osebnosti, 132 plesalcev, 12 eliminacij, 1 končni rezultat.”

Bruce Forsyth: “Glasovi so bili prešteti in overovljeni [Dalyjeva je malo prej povedala, da je bilo oddanih 6 milijonov glasov]. In zdaj lahko razglasim, da sta zmagovalca Strictly Come Dancinga 2013…  [Tuš. Devet sekund tuša. Mislim, resno!]… Abbey in Aljaž!” [Abbeyaž je zmagal! Abbeyaž je zmagal! Abbeyaž je zmagal! Abbeyaž je zmagal! Pandemonij.]

Čestitke in vse to, jasno. Njun zadnji tekmovalni ples je bil sicer quickstep – v Sloveniji se mu v glavnem reče kar fokstrot -, ki sta ga plesala na Walking on Sunshine.

[Ta fotografija, jasno, ni nepotrebna ali odvečna ali neupravičena ali neutemeljena, še manj pa je sama sebi v namen; kje pa. "Ustvarjala sta čudovite oblike," je dejal sodnik Craig Revel Horwood. Ja.]

  • Share/Bookmark

Strictly Come Dancing, BBC1, 30. november 2013

1.12.2013 ob 12:50

19.48 Tess Daly: “In zdaj, Bruce?”

Bruce Forsyth: “Prav. Naš peti par sta Abbey in njen partner Aljaž. [Občinstvo navdušeno ploska in vriska.] Plesala bosta na pesem iz disko klasike Vročice sobotne noči. [Občinstvo zauka.] Saj sem vedel, da vam bo všeč. Abbey sem rekel, da mora to biti pač moja najljubša pesem: preden grem spat si jo zapojem vsaj trikrat ali štirikrat. Pa me je vprašala: ‘In katera pesem je to?’ Stayin’ Alive, sem ji rekel. [Občinstvo se reži.] Dajte no, utihnite… rogati starejšim se je res hudobno. [In se še sam zareži.] Takole pa sta se pripravljala.”

[Video.] Abbey Clancy: “Koreografija za paso doble prejšnji teden mi je bila izjemno všeč. Zelo vznemirjena sem bila, zelo srečna. Potem pa sem delala eno napako za drugo.” – Len Goodman: “Včasih ste malo izgubili nadzor.” [Posnetki nastopa prejšnji teden.] Abbey Clancy: “Sodniki zdaj očitno zahtevajo popolnost. Tekmovanje postaja vedno bolj vroče, čisto vsakdo lahko izpade. Nihče ni več varen. In zato pač morava na plesišče, dati vse od sebe in si zagotoviti mesto v nadaljevanju.” [Posnetki iz vadbene dvorane.] “Ta teden plešemo na pesmi iz muzikalov in midva sva se odločila za pesem iz Vročice sobotne noči. V bistvu me je zelo strah, ker bodo v nastopu tudi trije visoki dvigi. Skrbijo me, ker morajo biti popolni in me je strah tam zgoraj, da morda ne bi padla in hočem jih narediti dobro.” [Aljažu Škorjancu.] “Ti dvigi me res skrbijo.” – Aljaž Škorjanec: “Dvigi so res pomembni in jih moraš narediti prav. Ampak da bi lahko naredila najboljše, se morava res vživeti v karakter sedemdestih…” – Abbey Clancy: “Pri sedemdesetih mi je všeč vse, duh, moda… celotno obdobje…” – Aljaž Škorjanec: “Ali potem misliš to, kar si mislim jaz?” [Stayin' Alive] Abbey Clancy: “Zato, da bi se vživela v atmosfero sedemdesetih, sva šla v karake bar in odkričala nekaj klasičnih uspešnic iz sedemdesetih let. Po mojem je bila super ideja, ker potem nisem več mislila na vse skrbi. Sploh pa gre za to, da se zabavamo.” [Iz čiste zabave sta potem najprej pokončala Night Fever, potem pa še Dancing Queen.] “Samo upam lahko, da se me bo ta duh sedemdesetih še držal tudi v soboto, za mojo salso. Ja. Uuuu.” [Občinstvo ploska in vzklika. Konec videa.]

19.51 Alan Dedicoat: “Abbey Clancy in Aljaž Škorjanec plešeta salso!”

[SCD Band pod dirigentsko palico Davea Marcha: Bee Gees - You Should Be Dancing.]

[Stoječe ovacije.]

19.53 Bruce Forsyth: “Oh, čudovita sta bila, res krasna. A sta v redu. Ah, le kar nadihajta se. Okej, Len, ali vam je tole bilo všeč?”

Len Goodman: “Takole bom rekel: tole plesno dvorano je zajela vročica. Čisto vsi smo navdušeni. Je pa takole: v življenju sem izgubil in pozabil marsikaj, nisem pa pozabil tega, kaj je čudovit ples. In tale je bil čudovit.” [Občinstvo navdušeno ploska in vzklika.]

Bruce Forsyth: “Lenu je bilo torej všeč. Bruno?”

Bruno Tonioli: “Abbey… disko diva! Ampak resno: pravkar ste nekaj časa plesali med dvema profesionalnima plesalkama, vendar nisem opazil razlike.” [Občinstvo navdušeno ploska in vzklika.]

Bruce Forsyth: “Dobra pripomba. In Craig? Ali ste vi opazili razliko.”

Craig Revel Horwood: “Sem.” [Občinstvo se zasmeji.] “Po mojem je bilo absolutno pre-ču-do-vi-to. In bila je boljša.”

[Občinstvo navdušeno ploska: Revel Horwood je najostrejši od vseh sodnikov in za razliko od svojih kolegov letos še ni podelil niti ene desetke.]

Bruce Forsyth: “In Darcey, dragica?”

Darcey Bussell: “Hipnotično je bilo, res hipnotično. In Abbey, končno ste samozavestni tudi v latinsko ameriških plesih in to v koreografiji, ki si zasluži pet zvezdic.”

Bruce Forsyth: “Tako močnega tekmovanja in to v tej fazi doslej še nikoli ni bilo, a ne? Hvala vama in vsem drugim tekmovalcem. Abbey in Aljaž…”

[Občinstvo navdušeno ploska, Clancyjeva in Škorjanec pa stečeta po stopnicah v mezanin, kjer z drugimi tekmovalci in Tess Daly počakata na odločitve sodnikov.]

Tess Daly: “Hipnotično, je rekla Darcey. Ali se počutite kot prava disko diva?”

Abbey Clancy: “V bistvu se, po vseh teh komentarjih. Krasni so bili.”

Tess Daly: “Tekmovanje postaja vedno težje. In kako se počutite, ko ste prišli že tako daleč?”

Abbey Clancy: “V bistvu res ne morem verjeti, da sem še vedno tukaj. Kar nočem, da bi bilo konec. Tako zelo rada sem tukaj.”

Tess Daly: “In družina? Ali jo je zajela Strictly-vročica, ko plešete po kuhinji?”

Abbey Clancy: “Ja, res. In s [soprogom] Petrom [Crouchem] sva vadila te dvige.”

Tess Daly: “Joj, pa je šlo pohištvo. Aljaž, nisem si mislila, da lahko sploh kdo še nosi belo obleko…”

Aljaž Škorjanec: “Ne vem, če jo lahko…”

Tess Daly:  “In zdaj… rezultati.”

Alan Dedicoat: “Sodniki, prosim, kakšne so vaše ocene.”

19.56 10, 10, 10, 10.

Na prvih sodniških 40 točk v letošnji sezoni je bilo torej potrebno čakati deset tednov ter na salso Abbey Clancey in Aljaža Škorjanca. Čestitke in pozdrave, jasno.

  • Share/Bookmark

Arctic Monkeys, Earls Court, 25. oktober 2013

26.10.2013 ob 08:40

1. Do I Wanna Know?

2. Brianstorm

3. Dancing Shoes

4. Don’t Sit Down ‘Cause I’ve Moved Your Chair

5. Teddy Picker

6. Crying Lighting

7. One for the Road

8. Fireside

YouTube slika preogleda

9. Reckless Serenade

10. Old Yellow Bricks

11. Why’d You Only Call me When You’re High?

YouTube slika preogleda

12. Arabella

13. Pretty Visitors

14. I Bet You Look Good on the Dancefloor

15. Cornerstone

16. No.  1 Party Anthem

17. Flourescent Adolescent

YouTube slika preogleda

18. I Wanna Be Yours

YouTube slika preogleda

Dodatek

19. Snap Out of It

20. Mardy Bum

21. R U Mine?

(Kot koncertna dvorana je Earls Court precej čuden, predvsem zato, ker ni prava arena in tribuna nekako visi v zraku; od odra si vedno nekoliko dlje, kot si predstavljaš.)

  • Share/Bookmark

Strictly Come Dancing, BBC1, 28. september 2013

29.09.2013 ob 02:32

20.16 Tess Daly: “In kdo je na vrsti zdaj, Bruce? Ali je bilo najboljše res prihranjeno za konec?” [V občinstvu zašumi; profesionalni plesalec James Jordan, ki si je z Vanesso Feltz ravno priplesal 19 točk, maje z glavo in vzklika: "Ne, ne, ne." Kar je zelo neprofesionalno od njega, pa čeprav se je ali šalil ali pa so mu prepozno izključili mikrofon.]

20.17 Bruce Forsyth: “In zdaj sta na vrsti Abbey Clancy in Aljaž Škorjanec. [Očitno je tako navdušen nad pravilnostjo izgovorjave priimka, da ga potem še enkrat ponovi.] Škorjanec. Abbey, kot vemo, je poročena z angleškim nogometnim reprezentantom Petrom Crouchem, ki je visok 201 centimeter. ‘Morate pa imeti res visoke strope doma,’ sem ji rekel, ‘ko pa morate vedno reči Peter, crouch! Peter, crouch! Peter, crouch!‘” [Ježešna, to je bila šala! Neprevedljiva je sicer tudi zato, ker ni smešna.] Pa si oglejmo, kako sta se pripravljala.”

[Video.] Tess Daly: “Manekenka in televizijska voditeljica Abbey Clancy je vsekakor navajena na žaromete.”

Abbey Clancy [v zelo izraziti liverpoolščini]: “Kot otrok sem zelo rada prepevala, nikoli pa nisem hodila na balet ali plesne tečaje. Zato mi je pri plesu vse čisto novo. Ko gremo ven, po par pijačah seveda vsi mislimo, da smo Madonna… Ljudje si predstavljajo, da imam neverjetno glamurozen življenski slog, v resnici pa je moje življenje čisto normalno: hčerko peljem v vrtec, kuham, pospravljam, po stanovanju pobiram Petrove umazane spodnjice… hihihihi… Moj partner je čudovit Aljaž, najbolj vroč fant v skupini. Ob njem se počutim kot stara kleštra [Clanceyjeva je stara 27 let] in v bistvu je vse skupaj strah vzbujajoče… hihihihi.

Aljaž Škoranjec [v mehki srednjeatlantski angleščini]: “Hočem, da so stvari narejene, kar pomeni, da bom precej strikten, ampak ko bo čas za zabavo, se bomo pa tudi zabavali.”

Abbey Clancy: “Aljaž je seveda zelo sposoben, zase pa res ne vem…”

[Posnetki iz vadbene dvorane.] Abbey Clancy: “Valček je zelo graciozen ples… Meni pa se zdi, da sem kot vreča spuds.” – Aljaž Škorjanec: “Vreča česa?” – Abbey Clancy: “Vreča spuds.” – Aljaž Škoranjec: “Kaj so spuds?” [Spuds so, vsaj na severozahodu Slovenije, čompe, kje drugje je kartofl, drugače pa je to krompir; vsekakor je spuds zelo angleška pogovorna beseda, ki se jo ponavadi jemlje takrat kot razliko med chips, crisps in fries.] – Abbey Clancy: “Dosti težje je, kot sem si mislila.” – Aljaž Škoranjec: “Na levi… na levi…” – Abbey Clancy: “Poleg tega pa imam probleme z levo in desno.” – Aljaž Škorjanec: “Če greš po ulici, nikoli ne narediš dveh zaporednih korakov z levo nogo…” – Abbey Clancy: “Aljaž mi je za darilo poklonil dve z bleščicami posuti zvezdi. Na eni je črka L [za left], na drugi pa R [za right]…” – Aljaž Škorjanec: “In zdaj ju takole pritrdimo na čevlje, da ju boš videla… Leva… desna…” – Abbey Clancy: “Še vedno mi ne gre. Ampak če hočem, da bom na tekmovanju uspešna, potem se bom morala tega zelo hitro naučiti.” [Konec videa.]

20.19 Alan Dedicoat: “Abbey Clancy in Aljaž Škorjanec plešeta valček!”

[SCD Band pod dirigentsko palico Davea Marcha: Des'ree - Kissing You.]

Bruce Forsyth: “Oh, Abbey in Aljaž, to je bilo čudovito. Dragica, saj se vendar čisto tresete. Samo poglejte vse te ljudi, kako navdušeni so. Med vama je čudovita kemija. In kaj pravijo sodniki. Len?”

Len Goodman: “Ljudje v glavnem mislijo, da je valček en takšen majhen ples, vendar pa to ni res, je velik ples, z velikimi, valovitimi gibi, spuščanjem in dviganjem in premikanjem naprej… Abbey, to je bil nocoj najboljši ples.”

[Abbey Clancy se nasmehne.] Bruce Forsyth: “Ah, kako lepo ste se nasmehnili. Bruno?”

Bruno Tonioli: “Sanjavo, globoko občuteno, romantično, čudovita kemija, prelepi gibi, krasno kroženje po celem plesišču. Neverjeten debi na Strictlyju.” [Tukaj mi ni bilo čisto jasno, koga je mislil, ampak verjetno oba, tako Clancyjevo kot Škorjanca.]

Bruce Forsyth: “Verjetno sploh nimate občutka, kako zelo dobri ste bili. Počakajte, da si boste ogledali posnetek. Craig?”

Craig Revel Horwood: “Saj sem rekel, da imam pri vama dober občutek… prekrasno.”

[Občinstvo navdušeno ploska: Revel Horwood je najostrejši od vseh sodnikov, njegove pohvale pa redkejše kot skrupli Walterja Whitea.]

Bruce Forsyth: “Ne, ne ga poljubljat, ne ga poljubljat, saj ne bo potem nikoli konca. Darcey?

Darcey Bussell: “Zelo romantičen valček je bil. Obrestovala se je tudi odlična drža, saj so bile zaradi nje nekateri gibi še posebej očarljivi.”

Bruce Forsyth: “Krasne ocene. Spremlja pa vas tudi družina, ne?”

Abbey Clancy: “Da, mama in babica sta prišli.”

Bruce Forsyth: “In koliko jih šteje babica?”

Abbey Clancy: “Šestindevetdeset.”

Bruce Forsyth: “Kako lepo. Meni pa so bile vedno všeč starejše ženske.” [Forsyth je star 85 let.]

Abbey Clancy: “Kar pazite se! Hihihihi.”

Bruce Forsyth: “In Aljaž, vidva sta pravo moštvo, pravo moštvo.”

[Občinstvo navdušeno ploska, Clancyjeva in Škorjanec pa stečeta po stopnicah v mezanin, kjer z drugimi tekmovalci in Tess Daly počakata na odločitve sodnikov.]

Tess Daly: “Še vedno se tresete!”

Abbey Clancy: “Ja, še vedno se tresem.”

Tess Daly: “”Nocoj najboljši ples’, je rekel Len… In kako je bilo plesati tako blizu, tako intimno… čeprav je kar veliko žensk, ki bi bile pripravljene biti na vašem mestu…”

Abbey Clancy: “V bistvu res ni tako slabo mesto… hihihihi.”

Tess Daly: “Aljaž, kot novinec v oddaji… kakšne so vaše prve izkušnje na Strictlyju?”

Aljaž Škorjanec: “Čudovite. Zelo sem ponosen na Abbey…”

Tess Daly: “Popolnoma razumljivo…”

Aljaž Škorjanec: “In upam, da bo šlo tako tudi naprej.”

Tess Daly: “In še odlični komentarji sodnikov… In zdaj… rezultati.”

20.22 8, 8, 8, 8.

[Z 32 točkami sta Abbey Clancy in Aljaž Škorjanec prva; ker je šlo za prvi tekmovalni teden, ni bil izločen nihče, ampak bodo točke prišteli novim prihodnji teden. "Aljaževa zadnjica v belih hlačah je lepo zaokrožila nocojšnje plese," je bil prijazen komentar na Guardianovem live blogu; zanimivo, kako bele obleke, še posebej hlače, pustijo zelo poseben vtis. Sicer pa mi je tale transkripcija vzela čisto preveč časa. Čisto preveč časa. Ampak nekako moram prebiti čas do zadnje epizode Breaking Bad. No, Krivih pot.]

  • Share/Bookmark

Tajno društvo PAF

9.09.2013 ob 12:30

S tajnimi stvarmi je tako, da zanje nikoli prav ne vemo, če v resnici obstajajo – ali pa gre za kaj drugega, recimo za konspiracijo, strašilo ali kaj podobnega. Pri tej zadevi pa sem prepričan, da obstaja; druge razlage, bralec, namreč ni. Je pa res, da ni znanstvena ali kaj podobnega. Razlaga, namreč. Gre namreč za Tajno društvo PAF. Njegovo poslanstvo je očitno preprosto, vendar plemenito: osvoboditev črke ž v anglosaških deželah (če se se lahko tako reče). PAF = mehkonebno-jezični pripornik (kar je ž) oziroma palato-alveolarna frikativa (enako, isto). Torej? Doslej sta bila njegova najbolj znana – no, pravzaprav edina – člana Slavoj Žižek in Željko Ivanek. Žižek je pri ž-ju in ne zgolj z-ju vztrajal že od začetka, od leta 1989, ko je pri londonski založbi Verso izšla njegova prva knjiga v angleščini, The Sublime Object of Ideology, prvi časopis, za katerega piše, in ki redno (in v glavnem pravilno) uporablja ž-je, pa je London Review of Books (od leta 1999 in eseja You May! o postmodernem nadjazu); pri Ivaneku sem na ž postal res pozoren pri fenomenalnem Ozu (1997-2003) in pri Frasierju (leta 1997 je v eni epizodi brilijantno odigral pasjega psihiatra), zdaj pa ima v pogodbah tudi člen, da ž v njegovem imenu ne sme biti z. Tajno društvo PAF je zdaj dobilo tretjega člana: to je Aljaž Škorjanec, novi profesionalni plesalec v BBC-jevi stratosferski uspešnici Strictly Come Dancing. Čeprav se je voditelj Bruce Forsyth vsaj dvakrat spotaknil ob izgovorjavi njegovega imena, pa je “Aly-ash” vseeno dosegel namen, kajti osvoboditev ž-ja je cilj, za dosego katerega so očitno dovoljena vsa sredstva. Vsa sredstva? Tudi objektivizacija moškega telesa? I, seveda! Ko v Guardianu – Guardianu! – zate napišejo, da si “a prime hunk of Slovenian beef” (v Guardianu ž še ni popolnoma osvobojen, ampak počasi že/še bo), potem je jasno, da je že nekaj na tem; njegova znanoosebnostna partnerica je soproga Petra Croucha. Ja, še malo, pa bo ž povsod. Hvala, PAF. In potem bosta na vrsti še š (tudi Škorjanec je zaenkrat še vedno kar Skorjanec) in č.

  • Share/Bookmark

Oh.

3.07.2013 ob 12:07

Ne vem, ampak sotočje Temze in Leeje ali Leaje je v zadnjih nekaj mesecih – torej odkar sem se preselil na londonski bližnji vzhod – postalo skoraj mitično; v glavnem verjetno zato, ker sem ga iskal že dvakrat, vendar ga nekako nisem našel, čeprav imam precej dober smisel za orientacijo in sem se doslej res izgubil samo enkrat, v Bruslju (z mesti brez reke, morja ali nabrežij je v glavnem vedno nekaj narobe). Prvič sem odddrvel čisto predaleč naprej proti Silvertownu, mimo nekaj ducatov grosističnih trgovin pod Silvertown Way, ki sestavljajo imenitno imenovan Waterside Studios Business Centre (tisto “nabrežje” je sicer slabega pol kilometra stran, čez velikansko deponijo in predelovalnico odpadkov), ter še posebej mimo stare cukrarne Tate & Lyle; drugič sem se se namesto do Leamoutha odpeljal do severne postaje vzpenjače čez Temzo in se potem s kolesom spokal v gondolo, si tistih pet minut govoril, da bo vse v redu, vendar pa potem vseeno ugotovil, da vedenjska in kognitivna terapija ne bo pomagala pri moji vrtoglavici. Poleg tega pa so kolesarske steze na severu Greenwicha še slabše kot kjerkoli drugje v Londonu. Ponavljati v manjših, razredčenih odmerkih, po mojem.

V tretje je šlo. Ne vem, če ravno rado, ampak vseeno. Mogoče zato, ker sem se zatekel tistemu staremu triku in pogledal na zemljevid in ugotovil, da moram z Lower Lea Crossinga zaviti na Orchard Place, torej malo pred mostom, pod katerim teče zelo rjava reka Lea ali Lee. Na koncu Orchard Placea se Lea ali Lee izliva v Temzo.

Levo Lea ali Lee, desno Temza. Kdo bi si mislil!

Kot običajno pa stvari niso tako zelo preproste. Na koncu Orchard Placea, ki je ime dobil po pravem, zelo bivšem sadovnjaku, je Trinity Quay Wharf, umetniški center s studiji in galerijami, English National Opera pa ima tam svoje vadbene prostore in depoje. Vse skupaj je zelo odročno – kot da bi bodoči Rog stal na sotočju Ljubljanice in Save – vendar sploh ne slabo. Ravno obratno. Poleg tega pa je tam edini svetilnik v vsem Londonu.

Še večje presenečenje pa je bil Fatboy’s Diner. Ah, le zakaj? Zato, ker je zelo mogoče, da je ta restavracija z ameriško hitro prehrano v resnici prst v prihodnost: nekaj let je bila v Covent Gardnu, na Maiden Lane, skoraj čisto nasproti Rules, najstarejše restavracije v Londonu, in to v času, ko se je gentrifikacija in komercializacija Covent Gardna šele prav začela. Sredi devetdesetih, zdi se mi da 1995, se je preselila na rob Cityja, na Spital Square, čisto blizu takrat skoraj popolnoma pobite tržnice Spitalfields, ko je kazalo, da bodo nepremičninski “investitorji” lahko pokosili vse, kar je (bilo) stisnjeno med Norton Folgate in Kristusovo cerkvijo v Spitalfieldsu ter ta zgodovinski kos mesta restavrirali v mali Šanghaj. (To se potem vseeno ni zgodilo, čeprav so bile bitke med “investitorji” in civilno iniciativo, ki ni hotela dati tržnice, silovite in strahovite; kompromis, ki so ga sklenili, ni zelo slab, mali Šanghaj, vključno z Walkie-Takiejem Rafaela Viñolyja – le kaj si je mislil! -, pa zdaj raste bližje Temzi, na Fenchurch Streetu. Aja, pa tudi Ribež za sir oziroma Leadenhall Building na Leadenhall Streetu Richarda Rogersa je tam; samo da je večji od Fosterjeve/Shuttleworthove Kumare, pa je.) In potem je Fatboy’s Diner izginil; vsaj zdelo se mi je tako, saj se mi ni niti približno sanjalo, da so ga ponovno preselili, pa še v Bow Creek. Kaj pa če Fatboy’s Diner vseeno nekako pomirjevalno vpliva na najbolj ekscesno obnašanje trgovcev z novci? Če je to res, je v Bow Creeku pristal v ravno v pravem trenutku: za Leamouth Peninsulo je že bilo izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo 1600 stanovanjskih enot in 20.000 kvadratnih metrov pisarn, vendar je bilo zaradi recesije tega projekta zaenkrat konec. Leamoutha sicer še ni bilo konec. Tisto sredo zvečer, v Heavenu, je za These New Puritans namreč ogreval East India Youth, sicer 22-letni William Doyle, ki si je svoje novo umetniško ime nadel po East India Docku, kjer živi. East India Dock Basin je (nekdanji) luški bazen zahodno od Orchard Placea. Doyle je bil včasih v indie skupini Doyle and the Fourfathers, vendar se je rocka potem, kot pravi, naveličal, ker se mu je “priskutil”. Se zgodi. Skratka, East India Youth je – ne samo zaradi imena, ki sicer vsekakor pomaga – odkritje leta (z nekajmesečno zamudo): fenomenalen, sublimen, čudovit. Torej, kot se reče, v vsakem oblaku je nekaj dobrega.

Moje duševne otopelosti, brezvoljnosti, brezčutnosti in toposti sicer še vedno ni konec. Edino, kar me spravlja v dobro voljo, je tistih 25 ali 30 kilometrov, ki jih (skoraj) vsak dan prebicikliram po mestu; ven, na podeželje in v naravo, ne grem, ker bi bilo tam, kot se mi zdi, občutno manj izpušnih plinov, od katerih očitno živim. No, kolesarjenje in pa francoska nadaljevanka Les revenants (Vrnjeni), ki jo ob nedeljah zvečer – s podnapisi in vsem tem, celo kakšnim reklamnim blokov v francoščini – predvajajo na Channel 4. Veliko stvari je zelo nenavadnih – kdo je mrtev in kdo ne, recimo -, veliko stvari pa samo super – recimo glasba, ki jo je prispevala skupina Mogwai; Victor je izven vseh kategorij. Edino, česar ne razumem, je to, zakaj bi, po filmu Nepovratno (Irréversible, 2002), še kdo, še posebej v Franciji, kdaj šel skozi kakšen cestni podhod, saj je očitno, da so nevarni; za posiljevalcem v Nepovratnem zdaj v podhodu svoje dela še serijski morilec v Les revenants. Ker pa se da v druge dele vzhoda, vsaj med Bowom in Poplarjem, priti bolj ali ali manj samo skozi podhode in podvoze, je nuja naredila svoje: malo si ponavljam, da tole vseeno ni Francija in da je vseeno dan. Ter da ni fikcija.

  • Share/Bookmark

Vse novo (drugi del)

1.06.2013 ob 10:02

Nekatere stvari se zgodijo hitro; nekatere se dohitevajo; nekatere se prehitevajo. Tako kot je bila selitev nepričakovana (po dobrem poldrugem letu se iskanja malo naveličaš), so bile vse druge stvari še predobro znane: čakanje na prvo, čakanje na drugo, čakanje na tretje; prvi, ki ne pride, drugi, ki ne odpove, tretji, ki odpove, vendar potem vseeno pride. Bralec, ne seli se pozimi – oziroma v kateremkoli letnem času, ki je, kot letošnja pomlad, samo zamaskirana zima. (Točno tako, kot pravi Tim Bendzko: Nočem več zime.) Vse traja, vse. In ne vem, morda sem res edini, ampak v tem živčnem, neravnodušnem času se nikakor ne morem skoncentriti za/na nič drugega: kaj malega že še naredim, veliko delo pa ostaja in zamujam in si grem na živce, ampak preprosto ne morem delati; tako sem tudi vse, kar sem v tem času prevedel, raje prevedel še enkrat, z drugačnim občutkom. Začel sem tudi tri, štiri blogovske zapise, pa potem iz njih ni bilo nič. Se zgodi, verjetno.

Zdaj so stvari končane… takole… približno: 96-odstotno, plus minus en ali dva odstotka, odvisno od občutka. Umetnost je uokvirjena, devedji zloženi, vendar neurejeni na policah, knjige malo bolj urejeno zložene; v bistvu je je zelo osvežujoče začeti z dosti manj stvarmi (v Oxfam na King’s Roadu so pred dvema mesecema potovale še štiri velike škatle devedejev in knjig), oba Kraljeva naslonjača rex in zložljiva mizica zelo skladno zasedajo del dnevne sobe (eden od naslonjačev je kmalu dobil tri praske, ki jih je povzročil neki gost; o dejanju že bom, o imenu pa ne). Tudi vsega drugega sem se počasi navadil. Čeprav sem za lučaj, dva od Blackwall Tunnel Northern Approacha (sicer del ceste A12, ki je del nikoli dokončanega 6-pasovnega notranjega cestnega obroča), je naš blok tih, ne čisto odtujeno, promet se seveda sliši, ampak ni moteč, resno. In tudi v stanovanju nad menoj nihče ne divja, žura od treh do sedmih zjutraj ter ima na obisku naenkrat vse sošolce iz osnovne in srednje šole ter faksa. Zaradi vsega tega lahko prvič po štirinajstih letih – od takrat, ko so tiste pisarne nad mojim stanovanjem v Finsbury Parku spremenili v stanovanje – zdaj mirno spim. Dan, noč, hvaliti in vse to: za zdaj je v redu. V dveh mesecih sem sicer spoznal – torej se pogovarjal malo več kot samo o vremenu – eno sosedo in enega soseda, še z desetimi, enajstimi pa sem se pozdravil. To za novi blok v Londonu, kot se mi zdi, ni slabo. Šel sem tudi na sestanek skupnosti stanovalcev naše soseke – bilo nas je 16 – vendar se je izkazalo, da smo se sestali samo zato, da bi stanovalca, ki je sestanek sklical, izvolili za predsednika skupnosti. Ojej. In potem sem, kot se spodobi, začel odkrivati soseščino. (Moj bicikel ima nove Schwalbejeve pnevmatike, ki se jim pravi London.) Val za valom blokov, stolpnic in stanovanjskih naselj, obrtnih con, avtomehanikov, trgovin in tržnic. Stratford. Templji mamonu v Canary Wharfu. Ter Victoria Park in London Fields, moja že dolga leta najljubši veliki in najljubši mali park v Londonu. Tik pred London Fieldsom, na Broadway Marketu, je fantastična knjigarna Donlon Books, ki je nemudoma postala, da, moja tretja najljubša mala knjigarna.

V Donlon Books imajo tudi dober izbor knjig fotografa in grafika Stephena Gilla, najboljšega vizualnega kronista Hackneyja. Skratka. Potem sem odkrival še naprej. Ta konec mesta ni nališpan, ampak uporaben. In trd. Reke in kanali. Reka Lee ali Lea (to je njeno uradno ime: River Lea or Lee); Three Mills Wall River (oziroma Trimlinskzidaščica, kot ji pravim); City Mill River (Mestnimlinja? Mestnimlinjanica?); Lee Navigation (a pri tem kanalu pa ni nobene dileme?); Limhouse Cut; izliv Leeje ali Leaje v Temzo še pride na vrsto.

Ampak bloki! Soseka Cranbrook Estate pri Victoria Parku, ki jo je sprojektiral Berthold Lubetkin, je fenomenalno posuta z zelenimi pravokotniki in je sploh imenitna, še najbolj pa mi je – in to ne nepričakovano – všeč 27-nadstropna stanovanjska stolpnica Balfron Tower Erna Goldfingerja (ja-ja, Ian Fleming in vse to), del Brownfield Estate v Poplarju; do Brownfield Estate je od mene pet minut s kolesom. Balfron Tower je sicer vzhodna, malo nižja, starejša sestra 31-nadstropne stolnice Trellick Tower v severnem Kensingtonu, vendar je od sestre še boljša, ker je obkrožena z nižjimi bloki, prav tako Goldfingerjevimi. Med Brownfield Estate in East India Dock Roadom je do polovice zgrajen blok, ob njem pa Banksyjev grafit. In to že poldrugo leto, kot sem se pozanimal.

Po njem običajno postanem precej židane volje, čeprav Canary Wharfu kaže hrbet, zato pa pozdravlja vse, ki se vanj izlivajo iz vzhoda. Ja, samo pet minut s kolesom, vam rečem.

  • Share/Bookmark

Tri stvari v Chelseaju, ki jih bom pogrešal

26.03.2013 ob 08:20

Čas je blizu. Tako kot zelo veliko kratkoročnih rešitev – no, v bistvu vse -, je tudi ta trajala dlje, kot sem pričakoval: pol leta, morda leto dni, nikakor pa ne dve leti; na začetku aprila bi bilo natanko dve leti, odkar sem postal podnajemnik v Chelseaju.  Ampak, kot rečeno: čas je blizu. Tik pred koncem marca bi se morala trajektorija mojih londonskih bivališč – Bayswater, Dalston, Oval, Soho, Leyton, Finsbury Park, Chelsea – nadaljevati v Bowu na vzhodu mesta; ah, kako tipično, bralec, kar takole, iz najbogatejše občine v Britaniji v najrevnejšo občino v Londonu se bom preselil, kaj pa drugega, kot na kakšen frjuks ali kaj. Prednost vsega skupaj bo, da ne bom podnajemnik; saj je to prednost, ne? In kot se pri odhodih spodobi, je potrebno pod vsem skupaj potegniti črto in narediti bilanco. Ali pa ne. “Ahhhh, Chelsea…” je zagrulil marsikdo, ko sem povedal, kje živim. Tega sicer nisem naredil pogosto, ker me je pri tem vedno obšla slabost: to je bila pač ena izmed tistih kozmičnih šal, češ, saj veste, tam se pa res ne spodobi živeti, ne? Ali pač. Zato sem raje rekel, da živim “off Fulham Road” ali pa v “West Brompton”, ki je sicer bolj proti zahodu, vendar pa je po poštni številki prav to, West Brompton, pa čeprav je na skoraj vseh zemljevidih Londona C iz Chelseaja v glavnem natisnjen točno na ulici, kjer sem živel. Chelsea je – brez dvoma – imeniten kos mesta. Oziroma: je bil imeniten kos mesta – umetniški, boemski, neizmerno zanimiv, eksotičen, čudaški – od sredine devetnajstega stoletja do konca sedemdsetih let dvajsetega; potem je zmagal denar, z njim pa posebna vrsta nadutih, hohštaplerskih Čelsijancev določene generacije oziroma določenih generacij. Čisto vsak kliše o rezidentih Chelseaja drži: prazni in prazni so, kleni višji srednji razred, malo pošprican z aristokracijo, z zadavljeno dikcijo in okusom, ki je zgolj posledica neomejenih financ kot česarkoli bolj izbranega. In to je nalezljivo, podobno kot je – saj vem, saj vem! – nalezljiv invertirani snobizem: tudi par beračic na King’s Roadu ima plastične vrečke iz veleblagovnic Peter Jones in Harvey Nichols, ne pa morda Londisa. Lepo vas prosim. Ampak: čas je blizu. Ampak vseeno: tole so tri stvari – v bistvu edine tri stvari – v Chelseaju, ki jih bom pogrešal. Vse ostalo, kot se reče, je incidentalno.

1. John Sandoe Books na 10 Blacklands Terrace.

2. World’s End na 430 King’s Road.

YouTube slika preogleda

3. The Chelsea Kitchen na 451 Fulham Road.

Ampak, če sem že pri tem: moje novo in staro bivališče povezuje District Line. Samo do Chelsea Kitchen bo malo dlje, vendar vseeno.  Saj sem jih vprašal, če bi se morda tudi sami relocirali in postali The Bow Kitchen, pa o tem še vedno razmišljajo; po mojem se za selitev na vzhod ne bodo odločili. Zdaj pa še malo pakirat. Čas je blizu.

  • Share/Bookmark

Pride pa ura

13.03.2013 ob 12:34

Pride pa ura in je že zdaj, ko so za koncert potrebni čepki za ušesa. Kaj pa vem, doslej sem nekako verjel, da je užitek na koncertu odvisen od čistega, grobega, surovega, golega zvoka, ne glede na amplifikacijo.

Po sinočnjem soničnem desantu, ki se mu pravi My Bloody Valentine, pa nisem ravno prepričan v to; včasih je potrebno vso to čistost, grobost, surovost in golost res pridušiti s čepki. Glej, bralec: čepki za ušesa! Ki so bili res – in to brezplačni – na voljo povsod; ker so bili brezplačni, verjetno ne bi smel opaziti, da so dišali po skladiščenju, torej malo postano, vendar sem, se opravičujem. (Druga dlan, tista na levi strani… no, zgoraj, je Alexova. Alex čepkov sicer ni uporabil. “Za spomin jih bom vzel, kot se spodobi,” je rekel.)

Soničnost je sicer beseda, ki je ne uporabljam zelo pogosto; to je beseda, ki jo pogosto uporabljajo glasbeni kritiki. In tudi distorzije, iz podobnih, čeprav ne istih razlogov, ne uporabljam zelo pogosto. Pri My Bloody Valentine pa se jima ne moreš izogniti. Ja. Svoje karte so sicer pokazali že na začetku; druga pesem na sporedu je bila While You Sleep, ki ostaja shoegazerska mojstrovina.

YouTube slika preogleda

While You Sleep bom vedno imel rad. Vedno. Že pri naslednji pesmi, New You, z novega albuma, reče se mu m b v – ki je izšel precej nepričakovano in skoraj nenapovedano, dvaindvajset let po resnično klasičnem Loveless (s katerega je tudi While You Sleep), pa sem vrgel puško v koruzo in se zatekel k čepkom; preostanek koncerta je bil tako pridušen, vendar, zanimivo, ne zelo moteče, morda tudi zato, ker so več čas stopnjevali pritisk ter glasnost. Distorzirane decibele je – ne popolnoma nepričakovano – čisto odpeljalo med You Made Me Realise z njihovega prvega mini albuma (izšel je leta 1988). Tole je samo zadnja poltretja minuta.

YouTube slika preogleda

Po You Made Me Realise je bila na vrsti samo še nova Wonder 2. Potem smo šli domov. Bili so časi, ko mi tinitus ni šel na živce; verjetno zato, ker je po kakšnem dnevi ali dveh izginil. V zadnjem letu ali dveh pa je zvonenje v ušesih postalo (skoraj) kronično, sitno, zoprno. Očitno pa čepki delujejo: danes mi v ušesih ne zvoni. Neverjetno. (In da, seveda vem, da je pri mojem odnosu do čepkov šlo zgolj za nečimrnost, češ, s čim takšnim pa me že ne bo nihče videl na koncertu.)

  • Share/Bookmark