Arhiv za kategorijo 'Bicikliranje'

Ironija!

28.05.2015 ob 11:45

Britanci sicer niso izumili ironije – o njej so pisali že Aristotel, Schlegel in Hegel -, vendar pa so njeni zelo podjetni praktiki; tako prave ironije kot njenega neliterarnega sorodnika, sarkazma. Za kaj gre? Včeraj je imela kraljica Elizabeta II. “milostni nagovor njenega veličanstva obema domovoma parlamenta ob svečani otvoritvi zasedanja parlamenta”: to je, na kratko, program vlade v naslednjem letu dni (napisan je idiomatsko, pač v slogu predsednika vlade in njegovih), ki ga kraljica prebere, saj je, nenazadnje, to program dela “njene vlade”.  In potem je začela ventrilokvirati svoj (že) 62. “milostni nagovor”: “Moja vlada bo sprejemala zakone v interesu vseh ljudi v državi. Prizadevala si bo, da naroda ne bodo delile socialne pravice, pomagala bo delovnim ljudem, da bodo uspeli, podpirala bo njihove aspiracije, socialno najbolj ogroženim pomagala z novimi priložnostmi ter združevala vse dele naše domovine.”

Tudi če odmislimo prozaično novorečje (konservativci so lahko ali radikalni tržni neoliberalci ali pa paternalisti), je najbolj fascinantno, da je kraljica morala o delovnih ljudeh spregovoriti kar dvakrat. Ta zanimiva besedna zveza se je namreč pojavila še enkrat, po poldrugi minuti, ko je razglasila: “Predstavljeni bodo ukrepi, s katerimi bodo delovnim ljudem občutno izboljšali dostop do brezplačnega otroškega varstva.” Pri tem ne gre za kakšno posebno dobrodušnost ali celo altruizem; gre predvsem za izpolnjevanje prevolilnih obljub. Ampak vseeno: tole je bilo občinstvo njenega veličanstva.

Sami delovni ljudje, ki jim gre za aspiracije vseh ljudi v državi, izkoreninjenje socialnih krivic ter nove priložnosti in vse to. Ironija, pač? Ali pa ne.

  • Share/Bookmark

“Twitter je največja revolucija po izumu tiska.”

22.05.2015 ob 18:09

V Greenwich na kosilo in na njihov prvi literarni festival. Seveda, če pa ga je otvoril Jon Ronson, ki je govoril (predvsem) o So You’ve Been Publicly Shamed, pa tudi o Malcolmu Gladwellu (oziroma o njegovi vprašljivi, korozivni teoriji “razbitih oken”, za katero mu je Gladwell priznal, da ga je pritegnila predvsem zaradi “metaforične preprostosti”) in Franku Sidebottomu, za katerega je Ronson tri leta igral klaviature, potem pa so ga “nagnali zaradi davkov”. Po smrti Chrisa Sieveyja, ki je bil Frank, so na družbenih medijih, predvsem na twitterju, v hipu zbrali skoraj 22.000 funtov za njegov pogreb, da ga ne bi manchesterska občina pokopala v grobu za reveže; to je eden najlepših primerov za to, je prepričan, da je twitter v bistvu dober. “Twitter je največja revolucija po izumu tiska,” je dejal. “Prav z njim so dobili glas – in to zanimiv glas – vsi, ki ga v množičnih občilih doslej niso imeli.” Ronson govori tako, kot piše: živahno, z distanco, za katero se zdi, da ni prava distanca, neresignirano, včasih malo jedko, vendar ne cinično. In še: opisi situacij, ki so v knjigah skoraj popolnoma uravnoteženi z dialogi, sta na predvanju nadomestila gestikulacija ter mršenje las. Malo je bil šokiran, ker nihče od prisotnih ni “v živo” spremljal sramotitve Justine Sacco, ki je 20. decembra 2013 objavila razvpiti, zloglasni tvit: “Grem Afriko. Upam, da ne bom dobila aidsa. Zezam se. Saj sem vendar belka!” “To je prvič, da nihče ni dvignil roke,” se je začudil Ronson. “Tisti realni čas je bil nekaj izjemnega.”

Kljub revolucionarnosti twitterja mu je všeč, da lahko “zgodbe pripoveduje na dolgo, tako kot so jih včasih, tako kot bi jih sploh morali pripovedovati”. “Tudi za razliko od tega, kako hitro in na kratko so se stvari dogajale včeraj,” je še dodal. Izkazalo se je namreč, da je bil gost na Have I Got News For You. Potem, na koncu, sem ga nažical, da se mi je podpisal v mojo spominsko knjigo. “Ah, v tistem jeziku, ki ga ne razumem, je.” Brez skrbi, besede so vse vaše, sem mu zatrdil.

Intervjuja za BBC-jevo slovensko sekcijo + Europe Today ter Finance se sicer ni spomnil, datum pa mu je bil všeč; se zgodi, jasno. Povedal je tudi, kaj pripravlja za naprej, vendar pa mora to ostati skrivnost: “Kar se zgodi v Greenwichu, ostane v Greenwichu.”

  • Share/Bookmark

Stavek leta

20.05.2015 ob 14:24

Če ne kar zadnje petletke (ali kako se že šteje čas). Namreč: “The dwarf lives until we find a cock merchant.” Oziroma: “Pritlikavec bo ostal živ, dokler ne najdemo trgovca s kurci.” To je v 6. delu 5. sezone Igre prestolov razglasil Malko, šef preprodajalcev sužnjev. Malka igra – tuš! – Adewale Akinnuoye-Agbaje, ki je vedno čudovit in zanimiv. (O drugih podrobnostih raje ne bi, da ne bo morda komu pokvaril kakšnega užitka.)

YouTube slika preogleda

Naslov epizode: Neupognjeni, neuklonjeni, nezlomljeni.

  • Share/Bookmark

Toffee, prvič

11.05.2015 ob 15:12

Obseden. Oziroma, kolikor se pač spodobi biti obseden z devet tednov staro kokeršpanjelko, ki ni moja, ampak od Neda in Richarda.

Ime ji je Toffee. Po nosu in okoli smrčka ima posute najbolj imenitne pege vse od Pike Nogavičke naprej. Ne bo Gizmo II., ampak bo čisto svoja, prava Toffee. (In kako naj prijateljema, s katerima se sicer vidimo enkrat na teden, dopovem, da ju moram po novem videti vsak dan, ampak da ne bo čisto očitno, da je zdaj glavna atrakcija njuna psička?)

  • Share/Bookmark

Dve stvari o volitvah

7.05.2015 ob 10:11

O britanskih parlamentarnih volitvah, ki so danes, moramo vedeti samo dve stvari: prva je, da gre za boj med laburisti in medijsko-industrijskim komleksom v lasti milijarderjev, ki v Britaniji nimajo stalnega prebivališča (to so non-doms, recimo lastnik Daily Maila in Mail on Sunday vikont Jonathan Rothermere, ki naj bi živel v Franciji, ter lastnika Telegrapha in Sunday Telegrapha, David in Frederick Barclay, ki uradno živita v Monaku ter na kanalskem otočku Brecqhou), so tuji državljani (Rupert Murdoch, lastnik Suna, Sun on Sunday, Timesa, Sunday Timesa ter 39 odstotkov satelitske televizije Sky, je ameriški državljan), so obogateli z erotičnimi revijami in porno televizijskimi kanali (Richard Desmond je, med drugim, lastnik Daily Expressa, Sunday Expressa, Daily Stara in tednika OK!), ali pa nočejo govoriti o svojem statusu, so pa sinovi ruskih oligarhov (to je Evgenij Lebedev, ki je skupaj z očetom Aleksandrom Lebedovom lastnik 75 odstotkov londonskega Evening Standarda – lastnik preostanka je Daily Mail – ter Independenta in Indepedent on Sunday). Pri tem gre, takole čez palec, za 75 odstotkov vseh nacionalnih časopisov (tudi Standard si rad predstavlja, da ni samo brezplačni lokalni večernik, ampak nekaj več). Laburisti so, med drugim, namreč napovedali izkoreninjenje nedomicilcev, strožji nadzor nad tiskom ter omejitev lastniških deležev v medijih, pri čemer je popolnoma jasno, da gre za Murdocha.

In tako so Murdochovi v angleškem Sunu podprli konservativce (s pomočjo novega kraljevskega otroka), na Škotskem pa škotske nacionaliste (s pomočjo princese Leie, v katero so vfotošopirali obraz nacionalistične prvakinje Nicole Sturgeon), samo da bi laburistom preprečili zmago oziroma to, da bi postali največja stranka v parlamentu. Pri tem jim ni niti najmanj nerodno, ravno obratno: “razlog številka 2″ v angleškem Sunu, da bi morali voliti konservativce, je recimo prav dejstvo, da bi s tem “škotskim nacionalistom preprečili, da bi uničili državo”. Pri čemer je, kot trdi njihova škotska sestra, prav zdaj čas za to, da vsi glasujejo za škotske nacionalisti. Joj, kaj pa če bo na Škotskem kdo videl angleško izdajo Suna in zdaj ne ve, za koga naj sploh voli? Cilj pogosto – vendar ne vedno – posvečuje sredstva, in pri tem je cilj zelo preprost: laburiste poslati v visoko travo, da ja ne bi vladali s taktično pomočjo škotskih nacionalistov (pravo koalicijo so laburisti v volilni kampanji goreče zavračali). Skoraj truizem je namreč, da bodo za laburiste volitve na Škotskem katastrofa: po referendumu o neodvisnosti, pri katerem so bili laburisti v unionistični uniji s konservativci in liberalnimi demokrati, so škotski nacionalisti postali največja – in najvplivnejša – stranka. Obenem veljajo tudi za socialistični svetilnik – o katerem ima Murdoch očitno svoje mnenje -, s tem pa so pritegnili številne laburiste, ki so razočarani zaradi sredinskosti stranke. Ampak vseeno: uredniška svoboda, heh? Oziroma: lastniška svoboda, heh! Oziroma: glas njihovega gospodarja, heh! Od vseh naslovnic je bila sicer najbolj histerična tale, v Mail on Sunday pred desetimi dnevi. Ja. (May = notranja ministrica Theresa May.)

In druga stvar, ki jo moramo vedeti: v Britaniji, do pred petimi leti, ni bilo koalicij, saj jih enokrožni večinski volilni sistem vsaj načeloma onemogoča. (Po drugi svetovni vojni ni bilo pravih koalicij, bilo pa je nekaj paktov oziroma sporazumov med strankami.) Prav zato se tako veliko govori o domnevni “neligitimnosti” vlade, ki bi jo vodili laburisti (ob podpori nekaterih drugih strank), če ne bi bili največja stranka v parlamentu – in če konservativcem, ki bi po tem scenariju dobil največ glasov, ne bi uspelo sestaviti koalicije. (Res je sicer, da so raziskave javnega mnenja lahko tudi napačne: le kdo pa bo komurkoli priznal, koga bo res volil?) Vsekakor pa se naj vendarle malo ozrejo po svetu in jim bo takoj jasno, kako načelne – in nenačelne – vladne koalicije se da sestaviti. Ah, učna leta mlade britanske demokracije.

Zdaj pa na volišče.

  • Share/Bookmark

Rezerva, heh.

24.04.2015 ob 20:01

Saj. Najprej je bil samo en, 60-letni moški, ki je tam že od 1. aprila (in je deležen precejšnje medijske pozornosti), zdaj pa jih je že več, vključno z žensko, ki zase pravi, da je “najbolj lojalna rojalistka”; i, le koga ne zanimajo posamezniki, zaviti v zastave in v nogavicah z veksikološko težnostjo, ki se zbirajo pred bolnišnico v zahodnem Londonu? Vendar me vseeno skrbi, kajti za nedeljo napovedujejo, da bo deževalo. In ne, bralec, za to se nisem pozanimal iz/zaradi škodoželjnosti, ampak zato, ker je maraton in na maraton pogosto dežuje; le kaj bo, če bo dež zmočil vse to zastavje? (Fotografija je postavljena na glavo zato, da se lahko lažje posvetimo oblačilom, ki jih nosita ženska in moški, ter modnim dodatkom.)

Angleščina je neskončno praktičen jezik. Med še posebej praktičnimi frazami je producing an heir and a spare, ki pomeni roditi prestolonaslednika in rezervo. To je, kot kaže, namreč glavna služba soprog britanskih monarhov: okrepitev moštva, katerega člani bi resnično lahko sedli na prestol (valižanski princ, njegovi otroci in vnuki in tako naprej); monarhija pač sovraži vakuum. Kakšna – resnično kraljevska – popotnica, heh, da se že rodiš kot rezerva, ne! Prav zato je, ne glede na to, kdaj se bo zgodilo tisto, na kar se menda tako nestrpno čaka, tudi čas za naslovnico 1345. številke štirinajstdnevnika Private Eye, ki je izšla 26. julija 2013; nekaj dni prej, 22. julija, se je rodil (še en, ko bo prišel na vrsto, torej zaenkrat še uradno neuradni) prestolonaslednik.

Če bodo potem, ko bo “ženska rodila še enega otroka”, to ponovno objavili na naslovnici, jim tega ne more nihče zameriti. Znano znano in to.

  • Share/Bookmark

Resno?

11.04.2015 ob 12:36

Burgerji na levo, burgerji na desno, burgerji (še vedno) vsepovsod. In potem se, podobno kot sladoled, nujno pojavi tudi “najdražji burger na svetu”. Čeprav je to čisto protislovje, kar ne morejo nehati, najsibo iz znanstvenih – burger iz matičnih celic? – najsibo iz čisto komercialnih nagibov, recimo proslavljanja uspeha spletne strani, ki ponuja kvantitativne diskonte. In za slednjo so najdražji burger na svetu naredili v ameriški restavraciji Honky Tonk v Claphamu (za katero v Evening Standardu, kjer bi to lahko vedeli, sicer trdijo, da je v Chelseaju, vendar ni več, saj so izpostavo na “rivi” na Hollywood Roadu zaprli, ne glede na to, kaj piše na računu). Burgerju se reče glamburger, ker očitno kar sije/se blešči/žari/zapeljuje z vsem razkošjem, ki ga ponuja: kobe govedino, iranskim žafranom, na hikorijevem lesu dimljenim račjim jajcem, beluga kaviarjem, kanadskim jastogom in briejem s tartufi, vse skupaj pa je vloženo v zlato bombeto oziroma žemljo, prelepljeno z jedilnimi zlatimi lističi. Cena: malenkost. Torej: 1100 funtov. Brez postrežnine. Kaj pa se zamudimo! Če uporabljate vavčerje tistega podjetja, vas lahko, morda, izžrebajo za ta burger. (Fotografija je postavljena na glavo, ker se to spodobi.)

Ampak resno: kaj je z jugozahodnim Londonom in pozlato? Chelsea škornji, claphamski burgerji, Ryan Gosling? A res ne vejo, da mora biti tega konec? Kakorkoli že, trenutno se motovilim s paličnim mešalnikom in se lotevam fižoburgerja, ki ga Napo sicer priporoča za malico, vendar bo vseeno za kosilo; to je prava pot za burgerje, ne pa zlato v takšni ali drugačni obliki. Samo količino pimentona bom malo uskladil s svojim bolj bež okusom.

  • Share/Bookmark

Čigavi so to?

5.04.2015 ob 11:55

Ne, res nočem Ireni hoditi v njen lepo negovani vrt, niti približno ne, ampak temu se nisem mogel upreti: ta par zlatih čelsijevk je ena od tistih stvari, zaradi katerih se tudi bolj krepostnim in vzdržnim, kot sem jaz, (lahko) malo zvrti v glavi.

Mislim! Resno! Zlati. Chelsea. Škornji. Torej, bralec, le čigavi bi lahko bili?

(Postavljanje fotografij na glavo sem sunil pri Charlieju Porterju. Saj je vse skupaj ena vrsta modne piste, ne?)

  • Share/Bookmark

Maribor-on-Sea

30.03.2015 ob 15:57

Razdalje so zelo subjektivna stvar; podobno kot imena. Moj prijatelj Robbie pravi, da v Londonu vedno potrebuješ “povprečno 47 minut”, da z mestnim prometom – torej podzemno, avtobusi, tramvajem, mestno železnico, lahko železnico ali ladjami – prideš kamorkoli, + -, jasno, nekaj minut. Kljub temu pa me včasih še vedno kaj preseneti, recimo to, da se letališču v letovišču Southend-on-Sea v Essexu reče London Southend Airport. Letališče je od Londona oddaljeno 58 kilometrov in čeprav je London pogolten – zdaj se Greater London razteza na 1572 kvadratnih kilometrih – se, tam na vzhodu, vseeno ustavi v občini Havering, kar je še vedno 35 kilometrov od Southenda. To je zanimivo zato, ker bo letos, sezonsko sicer, od junija do oktobra, iz Maribora na London Southend letela Adria Airways. V bistvu gre za to, da je Southend-on-Sea od Londona oddaljen toliko, kot je od Ljubljane oddaljena Bohinjska Bela, in verjetno ni veliko Bohinjskobeljanov, ki bi trdili, da v bistvu vseeno živijo v Ljubljani. (Mojstri za takšen geografski relativizem so sicer pri Ryanairu: Ryanair s Stansteda leti na dve letališči, namreč Västerås in Skavsta, ki imata v imenih tudi Stockholm, čeprav sta od švedske prestolnice oddaljeni 100 kilometrov; vsaj pri prvem je na spremembo imena vplival prav Ryanair.) Seveda mi je jasno, da je “London” kot blagovna, ornamentalna znamka verjetno zanimivejši kot zgolj Southend, in to kljub temu, da imajo v slednjem najdaljši zabaviščni pomol na svetu (za dobra dva kilometra ga je). Res pa je, da je bil v šestdesetih letih minulega stoletja, ko je bil “tretje najprometnejše londonsko letališče”, vseeno samo Southend, ne pa London Southend. Podobno je tudi z Lutonom, ki je bil do leta 1990 Luton Airport, potem pa se preimenoval v London Luton, od Londona pa je oddaljen 56 kilometrov. Do najbližjega od treh drugih londonskih letališč, Heathrowa, je po M4 in A4 vsega 22 kilometrov, torej toliko kot je od Ljubljane do Brnikov, do Gatwicka in Stansteda pa je približno 48 kilometrov. Kakorkoli že, tako pri Adrii kot pri London Southend Airportu so navdušeni nad sodelovanjem – “Maribor nudi bogato ponudbo potnikom iz Essexa, Londona in drugod, ki se odločajo tako za vikend ali daljše počitnice v kateremkoli letnem času.” -, še posebej pa poudarjajo, da bodo potniki, ki bodo na London Southend pripotovali junija in julija, dobili brezplačne železniške vozovnice za London. In pri tem se razkrije zanimiva eliptičnost oglaševanja: če je Southend-on-Sea itak London, zakaj bi potem nekdo potreboval železniško vozovnico – za London? Ampak vseeno: najcenejša vozovnica z letališča London Southend do postaje Liverpool Street je 15,80 funtov; če vam jo poravna letališče, je to potem zelo neeliptičen prihranek.

  • Share/Bookmark

Pop trenutek

26.03.2015 ob 11:20

Sinoči v Shepherd’s Bush Empire: nikogar ni zanimal “konec sveta”, ki se je končal z odhodom zelo nadarjenega člana iz znane pop senzacije. To verjetno ni nič nenavadnega, saj je bil koncert Charli XCX, torej 22-letne Charlotte Aitchison, in njeni oboževalci res niso demografija, ki bi zanimala kombinat Psyco ali kako se mu že reče. “To je moj največji londonski koncert doslej,” je razložila. To sicer ne pomeni, da Charli XCX ni bila naokoli že nekaj časa, sa je recimo pred tremi leti za švedski duo Icona Pop napisala uspešnico I Love It in potem na njej tudi pela. Kakorkoli že, takrat sem prvič slišal za Charli XCX in bila je dober pop; tako se vsaj zdi. In ko me je Alex vprašal, če greva na koncert, sem rekel ja, seveda, hvala.

Charli XCX je živahna, kvantaška – zelo kvantaška, pravzaprav -, super priljudna in kot ustvarjena za baterijo mobilcev, fotoaparatov in vseh ostali digitalnih naprav, ki so v zrak hušknile že ob prvi pesmi in tam v glavnem ostale skoraj čisto ves čas. “Ali je tukaj kdo mlajši od osemnajst let in pijan?” je proti koncu vprašala občinstvo. In ko ji je pomahalo kar nekaj – mislim: zelo veliko – rok, se je zarežala: “Kuuuuuul.” Če bi bil star 16 let, bi si jo verjetno kar želel za starejšo sestro. Proti koncu koncerta, čisto na koncu glavnega dela, pred dodatkom, pa nam je povedala, da smo bili čudovito občinstvo, res čudovito, in da ima za nas posebno presenečenje. Za to presenečenje se je izkazalo, da je Rita Ora, s katero sta zapeli Doing It.

YouTube slika preogleda

Seveda je res, da kar malo spominja na Transvision Vamp – Alex je dejal, da je Charli XCX “podobno osrečujoča pop genialnost, kot je bila Wendy James, čeprav dosti bolj substancialna” – vendar pa je bilo vse skupaj en takšen pravi pop trenutek, izkristaliziran in vse to, nepredvidljiv in zanimiv, takšen, da sem ga razumel tudi jaz. Mogoče tudi zato, ker bi na koncert Rite Ore, verjetno, res zašel samo po naključju. Kljub temu pa sem bil kar malo presenečen, ko sem na YouTubu po koncertu dodajal tage za posnetek (to je edini, pri vseh drugih so mi šli mobilci etc. na živce in potem raje sploh nisem snemal): za Charli XCX je rečeno “glasbena umetnica”, za Rito Oro pa, da je “znana osebnost”. Ali bi morala biti Rita Ora zaradi tega užaljena? Ne vem; nenazadnje nas res ne morejo ves čas zanimati vse stvari.

  • Share/Bookmark