Arhiv za kategorijo 'Bicikliranje'

Nick Cave in jaz

22.06.2015 ob 23:43

“Dober večer. Pred natanko desetimi leti ste imel dva koncerta v Ljubljani.” – “Dober večer. Ja, v Krishaanke.” – “Točno. Ja. In čisto na koncu drugega večera, sredi dodatka…” – “… Nam je je crknilo ozvočenje…” – “Drži. Ja. Točno to sem hotel reči. No, pa to, da smo po tem koncertu šli na večerjo. Ne midva sama, očitno, ampak z vašim bendom in promotorjem in tehniki in lučkarji.” – “A ni bila to ena restavracija tam nekje pod gradom…” – “Špajza, ja. Se mi zdi.” – “In jedli smo ogromno mesa. Samo mesa se spominjam. V glavnem jagnjetine.” – “Jaz se spominjam govedine.” – “Pa niste vi, slučajno, skrbeli za našo varnost? Ne? Ne. Z nekom tako visokim smo potem z avtom divjali po mestu…” – “Ne, to res ni bil jaz. Samo z Igorjem Vidmarjem se nisva videla sto let – pa mi je rekel, da naj grem na večerjo z vami. In potem smo se ga popolnoma ulili.” – “Tega se pa ne spominjam. Haha. In kako vam je ime… aha… tako… Lepo, da ste se oglasili. In pozdravite Igorja, ko ga boste videli.” – “Bom. In najlepša hvala.” – “Ni za kaj, seveda.” – “In knjige se zelo veselim.” – “Upam, da vam bo všeč. Pa srečno.” – “Nasvidenje.” To je bila moja minuta z Nickom Caveom, ki je v Rough Trade East podpisoval izvode svoje najnovejše knjige The Sick Bag Song. Oziroma takole: ni samo podpisoval knjig, ampak se je pustil fotografirati levo in desno in gor in dol; vsakemu je naklonil tisto minuto – s fotografijami ali brez. Ter mu močno, iskreno, stisnil roko. Ter se poslovil z: “Pa srečno.” Bil je čudovit in nepozaben.

“In zakaj ga niste prosili, da bi se fotografiral z vami?” me je vprašala Henna, s katero sva se spoznala v vrsti. “Ah, preprosto: če bi Nicka Cava – NICKA CAVA! – prosil, da bi se slikal z mano, bi se za vse večne čase cvrl v peklu. Jaz, ne on. Tako se mi pač zdi.” Henna ni imela takšnih in podobnih pomislekov. In, kot sem opazil, jih ni imel niti Cave; še posebej Cave jih ni imel. Česa vse se ne naučimo.

  • Share/Bookmark

Tudi ti?

16.06.2015 ob 00:54

Cilj, vsaj običajno, posvečuje sredstva; to velja tako v “resničnem življenju” kot v fikciji. Res pa je, da je v fikciji  to pravilo še dosti bolj nezanesljivo, kot je v “resničnem življenju”. Najnovejši dokaz: Materina milost, 10. epizoda 5. sezone Igre prestolov.

Torej: resno? RESNO? Seveda je mogoče, da se niso vsi “skoki z grajskega obzidja”, “usmrtitve”, “brutalni uboji” ali “atentati” res končali s smrtjo, vendar vseeno: Jon Sneg je umrl, kajti ne samo, da tako piše v Plesu z zmaji, ampak tudi zato, ker “mrtev pomeni mrtev”. “Olly.” Olly! Seveda je bilo jasno, da se je Olly obrnil k temni strani, ker je v Jona že nekaj časa streljal z očmi, ampak to še ni nujno pomenilo, da bi se moral pridružiti zarotnikom; a vendar, tudi ti očetomorilci ne bodo živeli kaj dlje kot so tisti Cezarjevi. To je bolj slaba tolažba med čakanjem na Vetrove zime/6. sezono Igre prestolov, vendar pa je edino, kar nam je ostalo. (V romanu je povod za zaroto še dosti bolj zapleten, Olly pa je sicer eden boljših ne-Martinovih junakov.) Zima in to; zdaj ne vemo nič.

  • Share/Bookmark

Ah.

9.06.2015 ob 09:45

Pride pa ura in je že zdaj, ko se ti nekako zdi, da bi se lahko kakšna fikcija tudi kar končala: vse, kot se reče, se (vsaj) zdi dopolnjeno, pa čeprav so se konflikti začeli komaj prav stopnjevati (Shireen na grmadi in to), vrhunec je tudi še na vrsti, enako kot razrešitev (torej dénouement) in, če ga bomo deležni, zaključek. Same poti in stranpoti. Morda pa je res tudi, da sem na to, kar se je zgodilo čisto na koncu Plesa zmajev, 9. epizodi 5. sezone Igre prestolov, čakal od 72. poglavja – torej konca – prvega romana (Igro prestolov sem prebral pred ducatom let; ja, vem, pozno) oziroma od 10., zadnjega dela 1. sezone (to pa so štiri leta) televizijske nadaljevanke: Daenerys, za katero se je zdaj izkazalo, da je tudi varg, jezdi Drogona!!!! Jaj.

Seveda čakaš, pričakuješ… ampak vseeno. In zato sem v televizijo gledal tako, kot so se v nebo zazrli Jorah, Daario Naharis, Tyrion in Missandei. In to ne samo zato, ker Drogon vsekakor ni Falkor.

Zdaj sem bom še naprej živčno prepričeval, da tako pač je. Samo še ena epizoda v tej sezoni. Resno?

  • Share/Bookmark

To očitno še ne bo dovolj

2.06.2015 ob 10:10

Morda pa vseeno vliva vsaj malo upanja; upanje umre zadnje in to, pa čeprav med mesarskim klanjem v Ostrem. Torej: Jon Sneg je Belega hodca, ki je pridivjal v Ostro, pokončal z mečem iz valyrijskega jekla, ki ga je dobil od svojega predhodnika na mestu poveljnika Nočne straže, Jeora Mormonta. (Mormont bi lahko bil, očitno, skoraj generalni guverner Ilirskih provinc, samo o zamenjamo z a – pa je.) Kar pomeni, da lahko Bele hodca v kristale raztrešči tudi valyrijsko jeklo in ne samo zmajsko steklo. To je dobro; kot je ob neki priložnosti pojasnil Tyrion, je mečev (in bodal) iz valyrijskega jekla “po vsem svetu še več tisoč, od tega samo v Sedmih kraljestvih morda dvesto”.

Hudič je sicer v tem, da to nikakor ni bil konec 8. epizode 5. sezone Igre prestolov. Zanjo je sicer že marsikdo že napisal, da je verjetno, doslej, najboljša epizoda vseh petih sezon – če ne “celo najboljša epizoda česarkoli kadarkoli” (pace komentator pod Guardianovimi vedno zanimivi analizami posameznih epizod); takšna hiperbolika je vedno super zanimiva. Problem je v tem, da je bil tisti Jonov Beli hodec samo eden od jezdecev zombijevske žledokalipse, vendar očitno ne kralj. In tako si od konca še vedno nisem čisto opomogel. Mislim: Katrine!!!!!

  • Share/Bookmark

Ironija!

28.05.2015 ob 11:45

Britanci sicer niso izumili ironije – o njej so pisali že Aristotel, Schlegel in Hegel -, vendar pa so njeni zelo podjetni praktiki; tako prave ironije kot njenega neliterarnega sorodnika, sarkazma. Za kaj gre? Včeraj je imela kraljica Elizabeta II. “milostni nagovor njenega veličanstva obema domovoma parlamenta ob svečani otvoritvi zasedanja parlamenta”: to je, na kratko, program vlade v naslednjem letu dni (napisan je idiomatsko, pač v slogu predsednika vlade in njegovih), ki ga kraljica prebere, saj je, nenazadnje, to program dela “njene vlade”.  In potem je začela ventrilokvirati svoj (že) 62. “milostni nagovor”: “Moja vlada bo sprejemala zakone v interesu vseh ljudi v državi. Prizadevala si bo, da naroda ne bodo delile socialne pravice, pomagala bo delovnim ljudem, da bodo uspeli, podpirala bo njihove aspiracije, socialno najbolj ogroženim pomagala z novimi priložnostmi ter združevala vse dele naše domovine.”

Tudi če odmislimo prozaično novorečje (konservativci so lahko ali radikalni tržni neoliberalci ali pa paternalisti), je najbolj fascinantno, da je kraljica morala o delovnih ljudeh spregovoriti kar dvakrat. Ta zanimiva besedna zveza se je namreč pojavila še enkrat, po poldrugi minuti, ko je razglasila: “Predstavljeni bodo ukrepi, s katerimi bodo delovnim ljudem občutno izboljšali dostop do brezplačnega otroškega varstva.” Pri tem ne gre za kakšno posebno dobrodušnost ali celo altruizem; gre predvsem za izpolnjevanje prevolilnih obljub. Ampak vseeno: tole je bilo občinstvo njenega veličanstva.

Sami delovni ljudje, ki jim gre za aspiracije vseh ljudi v državi, izkoreninjenje socialnih krivic ter nove priložnosti in vse to. Ironija, pač? Ali pa ne.

  • Share/Bookmark

“Twitter je največja revolucija po izumu tiska.”

22.05.2015 ob 18:09

V Greenwich na kosilo in na njihov prvi literarni festival. Seveda, če pa ga je otvoril Jon Ronson, ki je govoril (predvsem) o So You’ve Been Publicly Shamed, pa tudi o Malcolmu Gladwellu (oziroma o njegovi vprašljivi, korozivni teoriji “razbitih oken”, za katero mu je Gladwell priznal, da ga je pritegnila predvsem zaradi “metaforične preprostosti”) in Franku Sidebottomu, za katerega je Ronson tri leta igral klaviature, potem pa so ga “nagnali zaradi davkov”. Po smrti Chrisa Sieveyja, ki je bil Frank, so na družbenih medijih, predvsem na twitterju, v hipu zbrali skoraj 22.000 funtov za njegov pogreb, da ga ne bi manchesterska občina pokopala v grobu za reveže; to je eden najlepših primerov za to, je prepričan, da je twitter v bistvu dober. “Twitter je največja revolucija po izumu tiska,” je dejal. “Prav z njim so dobili glas – in to zanimiv glas – vsi, ki ga v množičnih občilih doslej niso imeli.” Ronson govori tako, kot piše: živahno, z distanco, za katero se zdi, da ni prava distanca, neresignirano, včasih malo jedko, vendar ne cinično. In še: opisi situacij, ki so v knjigah skoraj popolnoma uravnoteženi z dialogi, sta na predvanju nadomestila gestikulacija ter mršenje las. Malo je bil šokiran, ker nihče od prisotnih ni “v živo” spremljal sramotitve Justine Sacco, ki je 20. decembra 2013 objavila razvpiti, zloglasni tvit: “Grem Afriko. Upam, da ne bom dobila aidsa. Zezam se. Saj sem vendar belka!” “To je prvič, da nihče ni dvignil roke,” se je začudil Ronson. “Tisti realni čas je bil nekaj izjemnega.”

Kljub revolucionarnosti twitterja mu je všeč, da lahko “zgodbe pripoveduje na dolgo, tako kot so jih včasih, tako kot bi jih sploh morali pripovedovati”. “Tudi za razliko od tega, kako hitro in na kratko so se stvari dogajale včeraj,” je še dodal. Izkazalo se je namreč, da je bil gost na Have I Got News For You. Potem, na koncu, sem ga nažical, da se mi je podpisal v mojo spominsko knjigo. “Ah, v tistem jeziku, ki ga ne razumem, je.” Brez skrbi, besede so vse vaše, sem mu zatrdil.

Intervjuja za BBC-jevo slovensko sekcijo + Europe Today ter Finance se sicer ni spomnil, datum pa mu je bil všeč; se zgodi, jasno. Povedal je tudi, kaj pripravlja za naprej, vendar pa mora to ostati skrivnost: “Kar se zgodi v Greenwichu, ostane v Greenwichu.”

  • Share/Bookmark

Stavek leta

20.05.2015 ob 14:24

Če ne kar zadnje petletke (ali kako se že šteje čas). Namreč: “The dwarf lives until we find a cock merchant.” Oziroma: “Pritlikavec bo ostal živ, dokler ne najdemo trgovca s kurci.” To je v 6. delu 5. sezone Igre prestolov razglasil Malko, šef preprodajalcev sužnjev. Malka igra – tuš! – Adewale Akinnuoye-Agbaje, ki je vedno čudovit in zanimiv. (O drugih podrobnostih raje ne bi, da ne bo morda komu pokvaril kakšnega užitka.)

YouTube slika preogleda

Naslov epizode: Neupognjeni, neuklonjeni, nezlomljeni.

  • Share/Bookmark

Toffee, prvič

11.05.2015 ob 15:12

Obseden. Oziroma, kolikor se pač spodobi biti obseden z devet tednov staro kokeršpanjelko, ki ni moja, ampak od Neda in Richarda.

Ime ji je Toffee. Po nosu in okoli smrčka ima posute najbolj imenitne pege vse od Pike Nogavičke naprej. Ne bo Gizmo II., ampak bo čisto svoja, prava Toffee. (In kako naj prijateljema, s katerima se sicer vidimo enkrat na teden, dopovem, da ju moram po novem videti vsak dan, ampak da ne bo čisto očitno, da je zdaj glavna atrakcija njuna psička?)

  • Share/Bookmark

Dve stvari o volitvah

7.05.2015 ob 10:11

O britanskih parlamentarnih volitvah, ki so danes, moramo vedeti samo dve stvari: prva je, da gre za boj med laburisti in medijsko-industrijskim komleksom v lasti milijarderjev, ki v Britaniji nimajo stalnega prebivališča (to so non-doms, recimo lastnik Daily Maila in Mail on Sunday vikont Jonathan Rothermere, ki naj bi živel v Franciji, ter lastnika Telegrapha in Sunday Telegrapha, David in Frederick Barclay, ki uradno živita v Monaku ter na kanalskem otočku Brecqhou), so tuji državljani (Rupert Murdoch, lastnik Suna, Sun on Sunday, Timesa, Sunday Timesa ter 39 odstotkov satelitske televizije Sky, je ameriški državljan), so obogateli z erotičnimi revijami in porno televizijskimi kanali (Richard Desmond je, med drugim, lastnik Daily Expressa, Sunday Expressa, Daily Stara in tednika OK!), ali pa nočejo govoriti o svojem statusu, so pa sinovi ruskih oligarhov (to je Evgenij Lebedev, ki je skupaj z očetom Aleksandrom Lebedovom lastnik 75 odstotkov londonskega Evening Standarda – lastnik preostanka je Daily Mail – ter Independenta in Indepedent on Sunday). Pri tem gre, takole čez palec, za 75 odstotkov vseh nacionalnih časopisov (tudi Standard si rad predstavlja, da ni samo brezplačni lokalni večernik, ampak nekaj več). Laburisti so, med drugim, namreč napovedali izkoreninjenje nedomicilcev, strožji nadzor nad tiskom ter omejitev lastniških deležev v medijih, pri čemer je popolnoma jasno, da gre za Murdocha.

In tako so Murdochovi v angleškem Sunu podprli konservativce (s pomočjo novega kraljevskega otroka), na Škotskem pa škotske nacionaliste (s pomočjo princese Leie, v katero so vfotošopirali obraz nacionalistične prvakinje Nicole Sturgeon), samo da bi laburistom preprečili zmago oziroma to, da bi postali največja stranka v parlamentu. Pri tem jim ni niti najmanj nerodno, ravno obratno: “razlog številka 2″ v angleškem Sunu, da bi morali voliti konservativce, je recimo prav dejstvo, da bi s tem “škotskim nacionalistom preprečili, da bi uničili državo”. Pri čemer je, kot trdi njihova škotska sestra, prav zdaj čas za to, da vsi glasujejo za škotske nacionalisti. Joj, kaj pa če bo na Škotskem kdo videl angleško izdajo Suna in zdaj ne ve, za koga naj sploh voli? Cilj pogosto – vendar ne vedno – posvečuje sredstva, in pri tem je cilj zelo preprost: laburiste poslati v visoko travo, da ja ne bi vladali s taktično pomočjo škotskih nacionalistov (pravo koalicijo so laburisti v volilni kampanji goreče zavračali). Skoraj truizem je namreč, da bodo za laburiste volitve na Škotskem katastrofa: po referendumu o neodvisnosti, pri katerem so bili laburisti v unionistični uniji s konservativci in liberalnimi demokrati, so škotski nacionalisti postali največja – in najvplivnejša – stranka. Obenem veljajo tudi za socialistični svetilnik – o katerem ima Murdoch očitno svoje mnenje -, s tem pa so pritegnili številne laburiste, ki so razočarani zaradi sredinskosti stranke. Ampak vseeno: uredniška svoboda, heh? Oziroma: lastniška svoboda, heh! Oziroma: glas njihovega gospodarja, heh! Od vseh naslovnic je bila sicer najbolj histerična tale, v Mail on Sunday pred desetimi dnevi. Ja. (May = notranja ministrica Theresa May.)

In druga stvar, ki jo moramo vedeti: v Britaniji, do pred petimi leti, ni bilo koalicij, saj jih enokrožni večinski volilni sistem vsaj načeloma onemogoča. (Po drugi svetovni vojni ni bilo pravih koalicij, bilo pa je nekaj paktov oziroma sporazumov med strankami.) Prav zato se tako veliko govori o domnevni “neligitimnosti” vlade, ki bi jo vodili laburisti (ob podpori nekaterih drugih strank), če ne bi bili največja stranka v parlamentu – in če konservativcem, ki bi po tem scenariju dobil največ glasov, ne bi uspelo sestaviti koalicije. (Res je sicer, da so raziskave javnega mnenja lahko tudi napačne: le kdo pa bo komurkoli priznal, koga bo res volil?) Vsekakor pa se naj vendarle malo ozrejo po svetu in jim bo takoj jasno, kako načelne – in nenačelne – vladne koalicije se da sestaviti. Ah, učna leta mlade britanske demokracije.

Zdaj pa na volišče.

  • Share/Bookmark

Rezerva, heh.

24.04.2015 ob 20:01

Saj. Najprej je bil samo en, 60-letni moški, ki je tam že od 1. aprila (in je deležen precejšnje medijske pozornosti), zdaj pa jih je že več, vključno z žensko, ki zase pravi, da je “najbolj lojalna rojalistka”; i, le koga ne zanimajo posamezniki, zaviti v zastave in v nogavicah z veksikološko težnostjo, ki se zbirajo pred bolnišnico v zahodnem Londonu? Vendar me vseeno skrbi, kajti za nedeljo napovedujejo, da bo deževalo. In ne, bralec, za to se nisem pozanimal iz/zaradi škodoželjnosti, ampak zato, ker je maraton in na maraton pogosto dežuje; le kaj bo, če bo dež zmočil vse to zastavje? (Fotografija je postavljena na glavo zato, da se lahko lažje posvetimo oblačilom, ki jih nosita ženska in moški, ter modnim dodatkom.)

Angleščina je neskončno praktičen jezik. Med še posebej praktičnimi frazami je producing an heir and a spare, ki pomeni roditi prestolonaslednika in rezervo. To je, kot kaže, namreč glavna služba soprog britanskih monarhov: okrepitev moštva, katerega člani bi resnično lahko sedli na prestol (valižanski princ, njegovi otroci in vnuki in tako naprej); monarhija pač sovraži vakuum. Kakšna – resnično kraljevska – popotnica, heh, da se že rodiš kot rezerva, ne! Prav zato je, ne glede na to, kdaj se bo zgodilo tisto, na kar se menda tako nestrpno čaka, tudi čas za naslovnico 1345. številke štirinajstdnevnika Private Eye, ki je izšla 26. julija 2013; nekaj dni prej, 22. julija, se je rodil (še en, ko bo prišel na vrsto, torej zaenkrat še uradno neuradni) prestolonaslednik.

Če bodo potem, ko bo “ženska rodila še enega otroka”, to ponovno objavili na naslovnici, jim tega ne more nihče zameriti. Znano znano in to.

  • Share/Bookmark