Arhiv za kategorijo 'Bicikliranje'

Pop trenutek

26.03.2015 ob 11:20

Sinoči v Shepherd’s Bush Empire: nikogar ni zanimal “konec sveta”, ki se je končal z odhodom zelo nadarjenega člana iz znane pop senzacije. To verjetno ni nič nenavadnega, saj je bil koncert Charli XCX, torej 22-letne Charlotte Aitchison, in njeni oboževalci res niso demografija, ki bi zanimala kombinat Psyco ali kako se mu že reče. “To je moj največji londonski koncert doslej,” je razložila. To sicer ne pomeni, da Charli XCX ni bila naokoli že nekaj časa, sa je recimo pred tremi leti za švedski duo Icona Pop napisala uspešnico I Love It in potem na njej tudi pela. Kakorkoli že, takrat sem prvič slišal za Charli XCX in bila je dober pop; tako se vsaj zdi. In ko me je Alex vprašal, če greva na koncert, sem rekel ja, seveda, hvala.

Charli XCX je živahna, kvantaška – zelo kvantaška, pravzaprav -, super priljudna in kot ustvarjena za baterijo mobilcev, fotoaparatov in vseh ostali digitalnih naprav, ki so v zrak hušknile že ob prvi pesmi in tam v glavnem ostale skoraj čisto ves čas. “Ali je tukaj kdo mlajši od osemnajst let in pijan?” je proti koncu vprašala občinstvo. In ko ji je pomahalo kar nekaj – mislim: zelo veliko – rok, se je zarežala: “Kuuuuuul.” Če bi bil star 16 let, bi si jo verjetno kar želel za starejšo sestro. Proti koncu koncerta, čisto na koncu glavnega dela, pred dodatkom, pa nam je povedala, da smo bili čudovito občinstvo, res čudovito, in da ima za nas posebno presenečenje. Za to presenečenje se je izkazalo, da je Rita Ora, s katero sta zapeli Doing It.

YouTube slika preogleda

Seveda je res, da kar malo spominja na Transvision Vamp – Alex je dejal, da je Charli XCX “podobno osrečujoča pop genialnost, kot je bila Wendy James, čeprav dosti bolj substancialna” – vendar pa je bilo vse skupaj en takšen pravi pop trenutek, izkristaliziran in vse to, nepredvidljiv in zanimiv, takšen, da sem ga razumel tudi jaz. Mogoče tudi zato, ker bi na koncert Rite Ore, verjetno, res zašel samo po naključju. Kljub temu pa sem bil kar malo presenečen, ko sem na YouTubu po koncertu dodajal tage za posnetek (to je edini, pri vseh drugih so mi šli mobilci etc. na živce in potem raje sploh nisem snemal): za Charli XCX je rečeno “glasbena umetnica”, za Rito Oro pa, da je “znana osebnost”. Ali bi morala biti Rita Ora zaradi tega užaljena? Ne vem; nenazadnje nas res ne morejo ves čas zanimati vse stvari.

  • Share/Bookmark

Pot v srečno prihodnost: Years & Years

7.03.2015 ob 02:13

Lahko bi bilo tudi rojstvo obsesije iz duha glasbe, vendar pa je to vseeno malo preozko. Za Years & Years – Olly Alexander, vokal in klaviature, Mikey Goldsworthy, bas, in Emre Turkmen, sintetizator -, sicer zmagovalce BBC-jevega Sound Of 2015, sem prvič slišal pred tremi leti, konec marca 2012, ko je Alexander igral v Ridleyjevi distopični, klavstrofobični eskploziji Mercury Fur v gledališču Old Red Lion v Islingtonu. Njegov Naz, fatalistični, zlorabljeni fant iz Yorkshira, je bil šokantno briljanten in krhek. Ko sem po predstavi prišel domov, sem ga malo poguglal, ker sem ga doslej poznal samo po Victorju v Noéjevi V praznini in nekaj drugih, stranskih filmskih vlogah: v Bright Star je recimo igral Toma Keatsa, mlajšega brata Johna Keatsa, torej Bena Whishawa (ki je sicer igral Elliota, glavno vlogo v Mercury Fur, v njeni praizvedbi leta 2005  = vse je povezano).  In pri tem guglanju je naplavilo še Years & Years, ki so bili takrat skupaj že par let, njhovi prvi vzorniki pa so bili Fleet Foxes. In še: takrat so bili kvintet, njihov prvi singel in video pa je bil I Wish I Knew; vse skupaj bi lahko bil precej običajen kos post-dubstepa, ki se je takrat prelival iz južnega v severni London, če ne bi bil Alexander (že, tudi takrat) zelo hipnotičen in nalezljiv pevec.

Alexander je, ker se vse očitno dogaja marca, marca 2013 igral Petra Pana v tisti ne preveč posrečeni skici Johna Logana Peter and Alice, o srečanju Petra Llewelyna Daviesa (torej “Petra Pana”, ki ga je igral Ben Whishaw) in Alice Liddell Hargreaves (torej “Alice v čudežni deželi”, ki jo je igrala Judi Dench); kljub lapidarnosti drame so bili vsi igralci izjemni, vključno z Alexandrom. Years & Years so medtem postali (in ostali) trio ter podpisali za pariško založbo/modno hišo Kitsuné, pri kateri se nikoli ne zmotijo. Prvi mini album za Kitsuné, septembra 2013, je bil Traps, ki sem ga potem par mesecev precej pogosto poslušal, čeprav res predvsem naslovno pesem in to od 1′04″ naprej, ko se začne prvi most oziroma medigra oziroma prehod. Očitno imam preveč časa. Skratka. Februarja lani je bil na vrsti še drugi, zadnji mini album za Kitsuné, Real; v videu za Real nastopa tudi Ben Whishaw, ki pleše kot “električna jegulja”, snemanje pa je s svojimi prihranki plačal Turkmen, dotlej arhitekt (takšni Vennovi diagrami – film! gledališče! televizija! arhitektura! – so zmeraj zanimivi). Na tem miniju je sicer tudi čudovito trpka Eyes Shut (z verjetno najboljšim Alexandrovim besedilom doslej in čisto pravim, letečim stereom na 1′44″).

Marca – marca! – 2014 so imeli prvi pravi koncert, v Oslu v Hackneyju, od aprila do junija pa je bila na Sky Atlantic na sporedu Loganova verzija družbe pravih gospodov, namreč Penny Dreadful, v kateri je Alexander igral Fentona. Zdaj “bivši igralec”, kot je že bilo rečeno, je igral tudi v ne čisto dobrem celovečercu The Riot Club (premiera je bila septembra). Medtem so Years & Years prestopili Polydorju ter avgusta pri njih izdali mini album Take Shelter; na njem je tudi Breathe, precej nepričakovana, vendar fenomenalna priredba standarda Blu Cantrell. Poletje so v glavnem sicer preigrali na glasbenih festivalih, potem pa se je – res – začel njihov nevzdržni vzpon: septembra so gostovali na Sunlight, ki jo je zložil belgijski producent The Magician, oktobra in novembra so ogrevali za Clean Bandit in Sama Smitha, decembra pa je izšel še neskončno poskočni singel Desire, ki je pristal na 22. mestu britanske pop parade in na lestvici ostal 13 tednov. To, da je pesem takšna, kot da bi nastala leta 1992, je sploh samo super. Sicer pa je vse skupaj čudovit elektropop, s precej housea, glitcha ter R&B-ja. Oziroma: Years & Years so, v bistvu, prinašalci sreče.

Vse to je bila v bistvu samo vaja za Sound Of 2015 ter singel King, s katerim bodo jutri, 8. marca – poglej, bralec, marca! – tudi prvič na prvem mestu britanske pop parade. Dva koncerta ta teden, v Heavenu, sta bila razprodana (na petkovem je bilo zelo histerično), pravo tako sta že razprodana dva junijska v enkrat večjem Shepherd’s Bush Empire; junija bo sicer izšel njihov prvi album.  “Doslej še nikoli nismo imeli laserjev,” se je veselil Alexander v Heavenu. To, da so Years & Years zelo dobra skupina, je nenazadnje neizpodbitno, torej trdno pop dejstvo. Dobrega popa pač ne smemo kar tako zapraviti.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Srečna prihodnost.

  • Share/Bookmark

Štirinajst stvari iz 2014

23.12.2014 ob 10:15

1. Stromae, Hammersmith Apollo, 9. december

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

2. Kate Bush, Before the Dawn, Hammersmith Apollo, 17. september

3. Benjamin Clementine, KOKO, 15. maj

YouTube slika preogleda

+ Emmanuel Centre, 29. oktober

YouTube slika preogleda

4. The Knife, Brixton Academy, 6. november

YouTube slika preogleda

5. Étienne Daho, Olympia, Pariz, 4. november

YouTube slika preogleda

6. Ballyturk, National Theatre, 15. september

7. Years & Years

YouTube slika preogleda

8. Viv Albertine: Clothes Clothes Clothes Music Music Music Boys Boys Boys (Faber)

9. Neneh Cherry, Rough Trade East, 25. februar

YouTube slika preogleda

10. Arctic Monkeys, Finsbury Park, 24. maj

YouTube slika preogleda

11. Boyhood (Fantovska leta)

12. Thomas Knights: Red Hot 100 (Bruno Gmünder)

13. Rufus Wainwright, Cankarjev dom, 29. marec

YouTube slika preogleda

14. Owen Jones: The Establishment (Penguin)

Vesel Božič in srečno novo leto. Dobesedno oboje; dobesedno, oboje.

  • Share/Bookmark

Trinajst stvari iz 2013

31.12.2013 ob 12:13

Čudno, neizravnano, ne popolnoma nepozabno leto.

1. – 5. (Ne, res se ne morem odločiti: teh pet ves čas rotira.)

YouTube slika preogleda

Ah. Mylène Farmer poslušam od leta 1991, od Désenchantée. Koncert v Bercyju – njen prvi, na katerem sem bil – je bil odličen iz zelo veliko razlogov.

YouTube slika preogleda

Glacier je, po mojem, najboljša pesem leta. “Iskreno sožalje,” mi je John Grant rekel, ko sem mu povedal, da imava očitno podobno srečo v ljubezni in da mi je poslušanje Pale Green Ghosts precej pomagalo. Se zgodi.

YouTube slika preogleda

Resno, roko na srce, častna beseda: ne vem. Tim Bendzko! Mogoče je bil, v tem primeru, berlinski Waldbühne; mogoče je kaj drugega, recimo harmonija.

YouTube slika preogleda

I Wanna Be Yours je, če se že grem tole, druga najboljša pesem leta. Alex Turner je čisto malo predelal Johna Cooperja Clarka in jo opremil s čudovito zasanjano glasbo. Spremljanje odraščanja Arctic Monkeys je zelo zanimiva, izdatna stvar.

Ali si pop zasluži tako monumentalno knjigo, kot je Yeah Yeah Yeah Boba Stanleyja, ene tretjine Saint Etienne? Tako monumentalno vsekakor, vendar pa je vprašanje, če si zasluži tudi tako odlično, elegantno napisano, poglobljeno, fenomenalno delo. Pop med platnicami še nikoli ni bil bolj zanimiv; ali živ.

6. Benjamin Clementine je tudi za tiste, ki hočejo živeti danes, ena od prihodnosti. Njegov koncert 12. decembra v Purcell Roomu je bil skoraj – skoraj – popolnoma popoln.

7. Neil Gaiman, The Ocean at the End of the Lane. Moj najljubši roman leta.

8.

YouTube slika preogleda

Nile Rodgers je bil letos sicer povsod; povsod je že zadnjih tride… štirideset let, vendar vseeno. Le kako, le kako?

9. The Knife sta s turnejo Shaking the Habitual alienirala – kako čudovito! – zelo veliko ljudi. Videl sem ju v Berlinu, 11. maja v Columbiahalle in bila sta fenomenalna. (Piktorialnega dokaznega materiala ni, ker sem se – za približno dva tedna – odločil, da na koncerte ne bom nosil fotoaparata; ja, žal mi je.)

10.

YouTube slika preogleda

Die Antwoord v živo? Zelo super.

11. Rok Biček, Razredni sovražnik.

12.

YouTube slika preogleda

These New Puritans so na novem albumu, Field of Reeds, še izostrili svojo muziko. Genialno.

13.

YouTube slika preogleda

Očitno sem imel še en neporavnan račun iz leta 1991: tudi My Bloody Valentine doslej še nikoli nisem slišal v živo, čeprav sem bil z albumom Loveless – ter še posebej z When You Sleep – zelo dolgo časa zelo obseden.

Zdaj pa k štirinajstim stvarem iz 2014. Srečno novo leto.

  • Share/Bookmark

Strictly Come Dancing, BBC1, 21. december 2013

21.12.2013 ob 23:06

[Finale.]

21.46 Bruce Forsyth: “Prav. In to je zdaj to. To je to. Finalisti so nastopili za vaše glasove. Zmaga pa lahko samo en par.”

Tess Daly: “To je trenutek, na katerega smo vsi čakali. Petnajst slavnih osebnosti, 132 plesalcev, 12 eliminacij, 1 končni rezultat.”

Bruce Forsyth: “Glasovi so bili prešteti in overovljeni [Dalyjeva je malo prej povedala, da je bilo oddanih 6 milijonov glasov]. In zdaj lahko razglasim, da sta zmagovalca Strictly Come Dancinga 2013…  [Tuš. Devet sekund tuša. Mislim, resno!]… Abbey in Aljaž!” [Abbeyaž je zmagal! Abbeyaž je zmagal! Abbeyaž je zmagal! Abbeyaž je zmagal! Pandemonij.]

Čestitke in vse to, jasno. Njun zadnji tekmovalni ples je bil sicer quickstep – v Sloveniji se mu v glavnem reče kar fokstrot -, ki sta ga plesala na Walking on Sunshine.

[Ta fotografija, jasno, ni nepotrebna ali odvečna ali neupravičena ali neutemeljena, še manj pa je sama sebi v namen; kje pa. "Ustvarjala sta čudovite oblike," je dejal sodnik Craig Revel Horwood. Ja.]

  • Share/Bookmark

Strictly Come Dancing, BBC1, 30. november 2013

1.12.2013 ob 12:50

19.48 Tess Daly: “In zdaj, Bruce?”

Bruce Forsyth: “Prav. Naš peti par sta Abbey in njen partner Aljaž. [Občinstvo navdušeno ploska in vriska.] Plesala bosta na pesem iz disko klasike Vročice sobotne noči. [Občinstvo zauka.] Saj sem vedel, da vam bo všeč. Abbey sem rekel, da mora to biti pač moja najljubša pesem: preden grem spat si jo zapojem vsaj trikrat ali štirikrat. Pa me je vprašala: ‘In katera pesem je to?’ Stayin’ Alive, sem ji rekel. [Občinstvo se reži.] Dajte no, utihnite… rogati starejšim se je res hudobno. [In se še sam zareži.] Takole pa sta se pripravljala.”

[Video.] Abbey Clancy: “Koreografija za paso doble prejšnji teden mi je bila izjemno všeč. Zelo vznemirjena sem bila, zelo srečna. Potem pa sem delala eno napako za drugo.” – Len Goodman: “Včasih ste malo izgubili nadzor.” [Posnetki nastopa prejšnji teden.] Abbey Clancy: “Sodniki zdaj očitno zahtevajo popolnost. Tekmovanje postaja vedno bolj vroče, čisto vsakdo lahko izpade. Nihče ni več varen. In zato pač morava na plesišče, dati vse od sebe in si zagotoviti mesto v nadaljevanju.” [Posnetki iz vadbene dvorane.] “Ta teden plešemo na pesmi iz muzikalov in midva sva se odločila za pesem iz Vročice sobotne noči. V bistvu me je zelo strah, ker bodo v nastopu tudi trije visoki dvigi. Skrbijo me, ker morajo biti popolni in me je strah tam zgoraj, da morda ne bi padla in hočem jih narediti dobro.” [Aljažu Škorjancu.] “Ti dvigi me res skrbijo.” – Aljaž Škorjanec: “Dvigi so res pomembni in jih moraš narediti prav. Ampak da bi lahko naredila najboljše, se morava res vživeti v karakter sedemdestih…” – Abbey Clancy: “Pri sedemdesetih mi je všeč vse, duh, moda… celotno obdobje…” – Aljaž Škorjanec: “Ali potem misliš to, kar si mislim jaz?” [Stayin' Alive] Abbey Clancy: “Zato, da bi se vživela v atmosfero sedemdesetih, sva šla v karake bar in odkričala nekaj klasičnih uspešnic iz sedemdesetih let. Po mojem je bila super ideja, ker potem nisem več mislila na vse skrbi. Sploh pa gre za to, da se zabavamo.” [Iz čiste zabave sta potem najprej pokončala Night Fever, potem pa še Dancing Queen.] “Samo upam lahko, da se me bo ta duh sedemdesetih še držal tudi v soboto, za mojo salso. Ja. Uuuu.” [Občinstvo ploska in vzklika. Konec videa.]

19.51 Alan Dedicoat: “Abbey Clancy in Aljaž Škorjanec plešeta salso!”

[SCD Band pod dirigentsko palico Davea Marcha: Bee Gees - You Should Be Dancing.]

[Stoječe ovacije.]

19.53 Bruce Forsyth: “Oh, čudovita sta bila, res krasna. A sta v redu. Ah, le kar nadihajta se. Okej, Len, ali vam je tole bilo všeč?”

Len Goodman: “Takole bom rekel: tole plesno dvorano je zajela vročica. Čisto vsi smo navdušeni. Je pa takole: v življenju sem izgubil in pozabil marsikaj, nisem pa pozabil tega, kaj je čudovit ples. In tale je bil čudovit.” [Občinstvo navdušeno ploska in vzklika.]

Bruce Forsyth: “Lenu je bilo torej všeč. Bruno?”

Bruno Tonioli: “Abbey… disko diva! Ampak resno: pravkar ste nekaj časa plesali med dvema profesionalnima plesalkama, vendar nisem opazil razlike.” [Občinstvo navdušeno ploska in vzklika.]

Bruce Forsyth: “Dobra pripomba. In Craig? Ali ste vi opazili razliko.”

Craig Revel Horwood: “Sem.” [Občinstvo se zasmeji.] “Po mojem je bilo absolutno pre-ču-do-vi-to. In bila je boljša.”

[Občinstvo navdušeno ploska: Revel Horwood je najostrejši od vseh sodnikov in za razliko od svojih kolegov letos še ni podelil niti ene desetke.]

Bruce Forsyth: “In Darcey, dragica?”

Darcey Bussell: “Hipnotično je bilo, res hipnotično. In Abbey, končno ste samozavestni tudi v latinsko ameriških plesih in to v koreografiji, ki si zasluži pet zvezdic.”

Bruce Forsyth: “Tako močnega tekmovanja in to v tej fazi doslej še nikoli ni bilo, a ne? Hvala vama in vsem drugim tekmovalcem. Abbey in Aljaž…”

[Občinstvo navdušeno ploska, Clancyjeva in Škorjanec pa stečeta po stopnicah v mezanin, kjer z drugimi tekmovalci in Tess Daly počakata na odločitve sodnikov.]

Tess Daly: “Hipnotično, je rekla Darcey. Ali se počutite kot prava disko diva?”

Abbey Clancy: “V bistvu se, po vseh teh komentarjih. Krasni so bili.”

Tess Daly: “Tekmovanje postaja vedno težje. In kako se počutite, ko ste prišli že tako daleč?”

Abbey Clancy: “V bistvu res ne morem verjeti, da sem še vedno tukaj. Kar nočem, da bi bilo konec. Tako zelo rada sem tukaj.”

Tess Daly: “In družina? Ali jo je zajela Strictly-vročica, ko plešete po kuhinji?”

Abbey Clancy: “Ja, res. In s [soprogom] Petrom [Crouchem] sva vadila te dvige.”

Tess Daly: “Joj, pa je šlo pohištvo. Aljaž, nisem si mislila, da lahko sploh kdo še nosi belo obleko…”

Aljaž Škorjanec: “Ne vem, če jo lahko…”

Tess Daly:  “In zdaj… rezultati.”

Alan Dedicoat: “Sodniki, prosim, kakšne so vaše ocene.”

19.56 10, 10, 10, 10.

Na prvih sodniških 40 točk v letošnji sezoni je bilo torej potrebno čakati deset tednov ter na salso Abbey Clancey in Aljaža Škorjanca. Čestitke in pozdrave, jasno.

  • Share/Bookmark

Arctic Monkeys, Earls Court, 25. oktober 2013

26.10.2013 ob 08:40

1. Do I Wanna Know?

2. Brianstorm

3. Dancing Shoes

4. Don’t Sit Down ‘Cause I’ve Moved Your Chair

5. Teddy Picker

6. Crying Lighting

7. One for the Road

8. Fireside

YouTube slika preogleda

9. Reckless Serenade

10. Old Yellow Bricks

11. Why’d You Only Call me When You’re High?

YouTube slika preogleda

12. Arabella

13. Pretty Visitors

14. I Bet You Look Good on the Dancefloor

15. Cornerstone

16. No.  1 Party Anthem

17. Flourescent Adolescent

YouTube slika preogleda

18. I Wanna Be Yours

YouTube slika preogleda

Dodatek

19. Snap Out of It

20. Mardy Bum

21. R U Mine?

(Kot koncertna dvorana je Earls Court precej čuden, predvsem zato, ker ni prava arena in tribuna nekako visi v zraku; od odra si vedno nekoliko dlje, kot si predstavljaš.)

  • Share/Bookmark

Strictly Come Dancing, BBC1, 28. september 2013

29.09.2013 ob 02:32

20.16 Tess Daly: “In kdo je na vrsti zdaj, Bruce? Ali je bilo najboljše res prihranjeno za konec?” [V občinstvu zašumi; profesionalni plesalec James Jordan, ki si je z Vanesso Feltz ravno priplesal 19 točk, maje z glavo in vzklika: "Ne, ne, ne." Kar je zelo neprofesionalno od njega, pa čeprav se je ali šalil ali pa so mu prepozno izključili mikrofon.]

20.17 Bruce Forsyth: “In zdaj sta na vrsti Abbey Clancy in Aljaž Škorjanec. [Očitno je tako navdušen nad pravilnostjo izgovorjave priimka, da ga potem še enkrat ponovi.] Škorjanec. Abbey, kot vemo, je poročena z angleškim nogometnim reprezentantom Petrom Crouchem, ki je visok 201 centimeter. ‘Morate pa imeti res visoke strope doma,’ sem ji rekel, ‘ko pa morate vedno reči Peter, crouch! Peter, crouch! Peter, crouch!‘” [Ježešna, to je bila šala! Neprevedljiva je sicer tudi zato, ker ni smešna.] Pa si oglejmo, kako sta se pripravljala.”

[Video.] Tess Daly: “Manekenka in televizijska voditeljica Abbey Clancy je vsekakor navajena na žaromete.”

Abbey Clancy [v zelo izraziti liverpoolščini]: “Kot otrok sem zelo rada prepevala, nikoli pa nisem hodila na balet ali plesne tečaje. Zato mi je pri plesu vse čisto novo. Ko gremo ven, po par pijačah seveda vsi mislimo, da smo Madonna… Ljudje si predstavljajo, da imam neverjetno glamurozen življenski slog, v resnici pa je moje življenje čisto normalno: hčerko peljem v vrtec, kuham, pospravljam, po stanovanju pobiram Petrove umazane spodnjice… hihihihi… Moj partner je čudovit Aljaž, najbolj vroč fant v skupini. Ob njem se počutim kot stara kleštra [Clanceyjeva je stara 27 let] in v bistvu je vse skupaj strah vzbujajoče… hihihihi.

Aljaž Škoranjec [v mehki srednjeatlantski angleščini]: “Hočem, da so stvari narejene, kar pomeni, da bom precej strikten, ampak ko bo čas za zabavo, se bomo pa tudi zabavali.”

Abbey Clancy: “Aljaž je seveda zelo sposoben, zase pa res ne vem…”

[Posnetki iz vadbene dvorane.] Abbey Clancy: “Valček je zelo graciozen ples… Meni pa se zdi, da sem kot vreča spuds.” – Aljaž Škorjanec: “Vreča česa?” – Abbey Clancy: “Vreča spuds.” – Aljaž Škoranjec: “Kaj so spuds?” [Spuds so, vsaj na severozahodu Slovenije, čompe, kje drugje je kartofl, drugače pa je to krompir; vsekakor je spuds zelo angleška pogovorna beseda, ki se jo ponavadi jemlje takrat kot razliko med chips, crisps in fries.] – Abbey Clancy: “Dosti težje je, kot sem si mislila.” – Aljaž Škoranjec: “Na levi… na levi…” – Abbey Clancy: “Poleg tega pa imam probleme z levo in desno.” – Aljaž Škorjanec: “Če greš po ulici, nikoli ne narediš dveh zaporednih korakov z levo nogo…” – Abbey Clancy: “Aljaž mi je za darilo poklonil dve z bleščicami posuti zvezdi. Na eni je črka L [za left], na drugi pa R [za right]…” – Aljaž Škorjanec: “In zdaj ju takole pritrdimo na čevlje, da ju boš videla… Leva… desna…” – Abbey Clancy: “Še vedno mi ne gre. Ampak če hočem, da bom na tekmovanju uspešna, potem se bom morala tega zelo hitro naučiti.” [Konec videa.]

20.19 Alan Dedicoat: “Abbey Clancy in Aljaž Škorjanec plešeta valček!”

[SCD Band pod dirigentsko palico Davea Marcha: Des'ree - Kissing You.]

Bruce Forsyth: “Oh, Abbey in Aljaž, to je bilo čudovito. Dragica, saj se vendar čisto tresete. Samo poglejte vse te ljudi, kako navdušeni so. Med vama je čudovita kemija. In kaj pravijo sodniki. Len?”

Len Goodman: “Ljudje v glavnem mislijo, da je valček en takšen majhen ples, vendar pa to ni res, je velik ples, z velikimi, valovitimi gibi, spuščanjem in dviganjem in premikanjem naprej… Abbey, to je bil nocoj najboljši ples.”

[Abbey Clancy se nasmehne.] Bruce Forsyth: “Ah, kako lepo ste se nasmehnili. Bruno?”

Bruno Tonioli: “Sanjavo, globoko občuteno, romantično, čudovita kemija, prelepi gibi, krasno kroženje po celem plesišču. Neverjeten debi na Strictlyju.” [Tukaj mi ni bilo čisto jasno, koga je mislil, ampak verjetno oba, tako Clancyjevo kot Škorjanca.]

Bruce Forsyth: “Verjetno sploh nimate občutka, kako zelo dobri ste bili. Počakajte, da si boste ogledali posnetek. Craig?”

Craig Revel Horwood: “Saj sem rekel, da imam pri vama dober občutek… prekrasno.”

[Občinstvo navdušeno ploska: Revel Horwood je najostrejši od vseh sodnikov, njegove pohvale pa redkejše kot skrupli Walterja Whitea.]

Bruce Forsyth: “Ne, ne ga poljubljat, ne ga poljubljat, saj ne bo potem nikoli konca. Darcey?

Darcey Bussell: “Zelo romantičen valček je bil. Obrestovala se je tudi odlična drža, saj so bile zaradi nje nekateri gibi še posebej očarljivi.”

Bruce Forsyth: “Krasne ocene. Spremlja pa vas tudi družina, ne?”

Abbey Clancy: “Da, mama in babica sta prišli.”

Bruce Forsyth: “In koliko jih šteje babica?”

Abbey Clancy: “Šestindevetdeset.”

Bruce Forsyth: “Kako lepo. Meni pa so bile vedno všeč starejše ženske.” [Forsyth je star 85 let.]

Abbey Clancy: “Kar pazite se! Hihihihi.”

Bruce Forsyth: “In Aljaž, vidva sta pravo moštvo, pravo moštvo.”

[Občinstvo navdušeno ploska, Clancyjeva in Škorjanec pa stečeta po stopnicah v mezanin, kjer z drugimi tekmovalci in Tess Daly počakata na odločitve sodnikov.]

Tess Daly: “Še vedno se tresete!”

Abbey Clancy: “Ja, še vedno se tresem.”

Tess Daly: “”Nocoj najboljši ples’, je rekel Len… In kako je bilo plesati tako blizu, tako intimno… čeprav je kar veliko žensk, ki bi bile pripravljene biti na vašem mestu…”

Abbey Clancy: “V bistvu res ni tako slabo mesto… hihihihi.”

Tess Daly: “Aljaž, kot novinec v oddaji… kakšne so vaše prve izkušnje na Strictlyju?”

Aljaž Škorjanec: “Čudovite. Zelo sem ponosen na Abbey…”

Tess Daly: “Popolnoma razumljivo…”

Aljaž Škorjanec: “In upam, da bo šlo tako tudi naprej.”

Tess Daly: “In še odlični komentarji sodnikov… In zdaj… rezultati.”

20.22 8, 8, 8, 8.

[Z 32 točkami sta Abbey Clancy in Aljaž Škorjanec prva; ker je šlo za prvi tekmovalni teden, ni bil izločen nihče, ampak bodo točke prišteli novim prihodnji teden. "Aljaževa zadnjica v belih hlačah je lepo zaokrožila nocojšnje plese," je bil prijazen komentar na Guardianovem live blogu; zanimivo, kako bele obleke, še posebej hlače, pustijo zelo poseben vtis. Sicer pa mi je tale transkripcija vzela čisto preveč časa. Čisto preveč časa. Ampak nekako moram prebiti čas do zadnje epizode Breaking Bad. No, Krivih pot.]

  • Share/Bookmark

Tajno društvo PAF

9.09.2013 ob 12:30

S tajnimi stvarmi je tako, da zanje nikoli prav ne vemo, če v resnici obstajajo – ali pa gre za kaj drugega, recimo za konspiracijo, strašilo ali kaj podobnega. Pri tej zadevi pa sem prepričan, da obstaja; druge razlage, bralec, namreč ni. Je pa res, da ni znanstvena ali kaj podobnega. Razlaga, namreč. Gre namreč za Tajno društvo PAF. Njegovo poslanstvo je očitno preprosto, vendar plemenito: osvoboditev črke ž v anglosaških deželah (če se se lahko tako reče). PAF = mehkonebno-jezični pripornik (kar je ž) oziroma palato-alveolarna frikativa (enako, isto). Torej? Doslej sta bila njegova najbolj znana – no, pravzaprav edina – člana Slavoj Žižek in Željko Ivanek. Žižek je pri ž-ju in ne zgolj z-ju vztrajal že od začetka, od leta 1989, ko je pri londonski založbi Verso izšla njegova prva knjiga v angleščini, The Sublime Object of Ideology, prvi časopis, za katerega piše, in ki redno (in v glavnem pravilno) uporablja ž-je, pa je London Review of Books (od leta 1999 in eseja You May! o postmodernem nadjazu); pri Ivaneku sem na ž postal res pozoren pri fenomenalnem Ozu (1997-2003) in pri Frasierju (leta 1997 je v eni epizodi brilijantno odigral pasjega psihiatra), zdaj pa ima v pogodbah tudi člen, da ž v njegovem imenu ne sme biti z. Tajno društvo PAF je zdaj dobilo tretjega člana: to je Aljaž Škorjanec, novi profesionalni plesalec v BBC-jevi stratosferski uspešnici Strictly Come Dancing. Čeprav se je voditelj Bruce Forsyth vsaj dvakrat spotaknil ob izgovorjavi njegovega imena, pa je “Aly-ash” vseeno dosegel namen, kajti osvoboditev ž-ja je cilj, za dosego katerega so očitno dovoljena vsa sredstva. Vsa sredstva? Tudi objektivizacija moškega telesa? I, seveda! Ko v Guardianu – Guardianu! – zate napišejo, da si “a prime hunk of Slovenian beef” (v Guardianu ž še ni popolnoma osvobojen, ampak počasi že/še bo), potem je jasno, da je že nekaj na tem; njegova znanoosebnostna partnerica je soproga Petra Croucha. Ja, še malo, pa bo ž povsod. Hvala, PAF. In potem bosta na vrsti še š (tudi Škorjanec je zaenkrat še vedno kar Skorjanec) in č.

  • Share/Bookmark

Oh.

3.07.2013 ob 12:07

Ne vem, ampak sotočje Temze in Leeje ali Leaje je v zadnjih nekaj mesecih – torej odkar sem se preselil na londonski bližnji vzhod – postalo skoraj mitično; v glavnem verjetno zato, ker sem ga iskal že dvakrat, vendar ga nekako nisem našel, čeprav imam precej dober smisel za orientacijo in sem se doslej res izgubil samo enkrat, v Bruslju (z mesti brez reke, morja ali nabrežij je v glavnem vedno nekaj narobe). Prvič sem odddrvel čisto predaleč naprej proti Silvertownu, mimo nekaj ducatov grosističnih trgovin pod Silvertown Way, ki sestavljajo imenitno imenovan Waterside Studios Business Centre (tisto “nabrežje” je sicer slabega pol kilometra stran, čez velikansko deponijo in predelovalnico odpadkov), ter še posebej mimo stare cukrarne Tate & Lyle; drugič sem se se namesto do Leamoutha odpeljal do severne postaje vzpenjače čez Temzo in se potem s kolesom spokal v gondolo, si tistih pet minut govoril, da bo vse v redu, vendar pa potem vseeno ugotovil, da vedenjska in kognitivna terapija ne bo pomagala pri moji vrtoglavici. Poleg tega pa so kolesarske steze na severu Greenwicha še slabše kot kjerkoli drugje v Londonu. Ponavljati v manjših, razredčenih odmerkih, po mojem.

V tretje je šlo. Ne vem, če ravno rado, ampak vseeno. Mogoče zato, ker sem se zatekel tistemu staremu triku in pogledal na zemljevid in ugotovil, da moram z Lower Lea Crossinga zaviti na Orchard Place, torej malo pred mostom, pod katerim teče zelo rjava reka Lea ali Lee. Na koncu Orchard Placea se Lea ali Lee izliva v Temzo.

Levo Lea ali Lee, desno Temza. Kdo bi si mislil!

Kot običajno pa stvari niso tako zelo preproste. Na koncu Orchard Placea, ki je ime dobil po pravem, zelo bivšem sadovnjaku, je Trinity Quay Wharf, umetniški center s studiji in galerijami, English National Opera pa ima tam svoje vadbene prostore in depoje. Vse skupaj je zelo odročno – kot da bi bodoči Rog stal na sotočju Ljubljanice in Save – vendar sploh ne slabo. Ravno obratno. Poleg tega pa je tam edini svetilnik v vsem Londonu.

Še večje presenečenje pa je bil Fatboy’s Diner. Ah, le zakaj? Zato, ker je zelo mogoče, da je ta restavracija z ameriško hitro prehrano v resnici prst v prihodnost: nekaj let je bila v Covent Gardnu, na Maiden Lane, skoraj čisto nasproti Rules, najstarejše restavracije v Londonu, in to v času, ko se je gentrifikacija in komercializacija Covent Gardna šele prav začela. Sredi devetdesetih, zdi se mi da 1995, se je preselila na rob Cityja, na Spital Square, čisto blizu takrat skoraj popolnoma pobite tržnice Spitalfields, ko je kazalo, da bodo nepremičninski “investitorji” lahko pokosili vse, kar je (bilo) stisnjeno med Norton Folgate in Kristusovo cerkvijo v Spitalfieldsu ter ta zgodovinski kos mesta restavrirali v mali Šanghaj. (To se potem vseeno ni zgodilo, čeprav so bile bitke med “investitorji” in civilno iniciativo, ki ni hotela dati tržnice, silovite in strahovite; kompromis, ki so ga sklenili, ni zelo slab, mali Šanghaj, vključno z Walkie-Takiejem Rafaela Viñolyja – le kaj si je mislil! -, pa zdaj raste bližje Temzi, na Fenchurch Streetu. Aja, pa tudi Ribež za sir oziroma Leadenhall Building na Leadenhall Streetu Richarda Rogersa je tam; samo da je večji od Fosterjeve/Shuttleworthove Kumare, pa je.) In potem je Fatboy’s Diner izginil; vsaj zdelo se mi je tako, saj se mi ni niti približno sanjalo, da so ga ponovno preselili, pa še v Bow Creek. Kaj pa če Fatboy’s Diner vseeno nekako pomirjevalno vpliva na najbolj ekscesno obnašanje trgovcev z novci? Če je to res, je v Bow Creeku pristal v ravno v pravem trenutku: za Leamouth Peninsulo je že bilo izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo 1600 stanovanjskih enot in 20.000 kvadratnih metrov pisarn, vendar je bilo zaradi recesije tega projekta zaenkrat konec. Leamoutha sicer še ni bilo konec. Tisto sredo zvečer, v Heavenu, je za These New Puritans namreč ogreval East India Youth, sicer 22-letni William Doyle, ki si je svoje novo umetniško ime nadel po East India Docku, kjer živi. East India Dock Basin je (nekdanji) luški bazen zahodno od Orchard Placea. Doyle je bil včasih v indie skupini Doyle and the Fourfathers, vendar se je rocka potem, kot pravi, naveličal, ker se mu je “priskutil”. Se zgodi. Skratka, East India Youth je – ne samo zaradi imena, ki sicer vsekakor pomaga – odkritje leta (z nekajmesečno zamudo): fenomenalen, sublimen, čudovit. Torej, kot se reče, v vsakem oblaku je nekaj dobrega.

Moje duševne otopelosti, brezvoljnosti, brezčutnosti in toposti sicer še vedno ni konec. Edino, kar me spravlja v dobro voljo, je tistih 25 ali 30 kilometrov, ki jih (skoraj) vsak dan prebicikliram po mestu; ven, na podeželje in v naravo, ne grem, ker bi bilo tam, kot se mi zdi, občutno manj izpušnih plinov, od katerih očitno živim. No, kolesarjenje in pa francoska nadaljevanka Les revenants (Vrnjeni), ki jo ob nedeljah zvečer – s podnapisi in vsem tem, celo kakšnim reklamnim blokov v francoščini – predvajajo na Channel 4. Veliko stvari je zelo nenavadnih – kdo je mrtev in kdo ne, recimo -, veliko stvari pa samo super – recimo glasba, ki jo je prispevala skupina Mogwai; Victor je izven vseh kategorij. Edino, česar ne razumem, je to, zakaj bi, po filmu Nepovratno (Irréversible, 2002), še kdo, še posebej v Franciji, kdaj šel skozi kakšen cestni podhod, saj je očitno, da so nevarni; za posiljevalcem v Nepovratnem zdaj v podhodu svoje dela še serijski morilec v Les revenants. Ker pa se da v druge dele vzhoda, vsaj med Bowom in Poplarjem, priti bolj ali ali manj samo skozi podhode in podvoze, je nuja naredila svoje: malo si ponavljam, da tole vseeno ni Francija in da je vseeno dan. Ter da ni fikcija.

  • Share/Bookmark