Arhiv za kategorijo 'Bicikliranje'

Resno?

11.04.2015 ob 12:36

Burgerji na levo, burgerji na desno, burgerji (še vedno) vsepovsod. In potem se, podobno kot sladoled, nujno pojavi tudi “najdražji burger na svetu”. Čeprav je to čisto protislovje, kar ne morejo nehati, najsibo iz znanstvenih – burger iz matičnih celic? – najsibo iz čisto komercialnih nagibov, recimo proslavljanja uspeha spletne strani, ki ponuja kvantitativne diskonte. In za slednjo so najdražji burger na svetu naredili v ameriški restavraciji Honky Tonk v Claphamu (za katero v Evening Standardu, kjer bi to lahko vedeli, sicer trdijo, da je v Chelseaju, vendar ni več, saj so izpostavo na “rivi” na Hollywood Roadu zaprli, ne glede na to, kaj piše na računu). Burgerju se reče glamburger, ker očitno kar sije/se blešči/žari/zapeljuje z vsem razkošjem, ki ga ponuja: kobe govedino, iranskim žafranom, na hikorijevem lesu dimljenim račjim jajcem, beluga kaviarjem, kanadskim jastogom in briejem s tartufi, vse skupaj pa je vloženo v zlato bombeto oziroma žemljo, prelepljeno z jedilnimi zlatimi lističi. Cena: malenkost. Torej: 1100 funtov. Brez postrežnine. Kaj pa se zamudimo! Če uporabljate vavčerje tistega podjetja, vas lahko, morda, izžrebajo za ta burger. (Fotografija je postavljena na glavo, ker se to spodobi.)

Ampak resno: kaj je z jugozahodnim Londonom in pozlato? Chelsea škornji, claphamski burgerji, Ryan Gosling? A res ne vejo, da mora biti tega konec? Kakorkoli že, trenutno se motovilim s paličnim mešalnikom in se lotevam fižoburgerja, ki ga Napo sicer priporoča za malico, vendar bo vseeno za kosilo; to je prava pot za burgerje, ne pa zlato v takšni ali drugačni obliki. Samo količino pimentona bom malo uskladil s svojim bolj bež okusom.

  • Share/Bookmark

Čigavi so to?

5.04.2015 ob 11:55

Ne, res nočem Ireni hoditi v njen lepo negovani vrt, niti približno ne, ampak temu se nisem mogel upreti: ta par zlatih čelsijevk je ena od tistih stvari, zaradi katerih se tudi bolj krepostnim in vzdržnim, kot sem jaz, (lahko) malo zvrti v glavi.

Mislim! Resno! Zlati. Chelsea. Škornji. Torej, bralec, le čigavi bi lahko bili?

(Postavljanje fotografij na glavo sem sunil pri Charlieju Porterju. Saj je vse skupaj ena vrsta modne piste, ne?)

  • Share/Bookmark

Maribor-on-Sea

30.03.2015 ob 15:57

Razdalje so zelo subjektivna stvar; podobno kot imena. Moj prijatelj Robbie pravi, da v Londonu vedno potrebuješ “povprečno 47 minut”, da z mestnim prometom – torej podzemno, avtobusi, tramvajem, mestno železnico, lahko železnico ali ladjami – prideš kamorkoli, + -, jasno, nekaj minut. Kljub temu pa me včasih še vedno kaj preseneti, recimo to, da se letališču v letovišču Southend-on-Sea v Essexu reče London Southend Airport. Letališče je od Londona oddaljeno 58 kilometrov in čeprav je London pogolten – zdaj se Greater London razteza na 1572 kvadratnih kilometrih – se, tam na vzhodu, vseeno ustavi v občini Havering, kar je še vedno 35 kilometrov od Southenda. To je zanimivo zato, ker bo letos, sezonsko sicer, od junija do oktobra, iz Maribora na London Southend letela Adria Airways. V bistvu gre za to, da je Southend-on-Sea od Londona oddaljen toliko, kot je od Ljubljane oddaljena Bohinjska Bela, in verjetno ni veliko Bohinjskobeljanov, ki bi trdili, da v bistvu vseeno živijo v Ljubljani. (Mojstri za takšen geografski relativizem so sicer pri Ryanairu: Ryanair s Stansteda leti na dve letališči, namreč Västerås in Skavsta, ki imata v imenih tudi Stockholm, čeprav sta od švedske prestolnice oddaljeni 100 kilometrov; vsaj pri prvem je na spremembo imena vplival prav Ryanair.) Seveda mi je jasno, da je “London” kot blagovna, ornamentalna znamka verjetno zanimivejši kot zgolj Southend, in to kljub temu, da imajo v slednjem najdaljši zabaviščni pomol na svetu (za dobra dva kilometra ga je). Res pa je, da je bil v šestdesetih letih minulega stoletja, ko je bil “tretje najprometnejše londonsko letališče”, vseeno samo Southend, ne pa London Southend. Podobno je tudi z Lutonom, ki je bil do leta 1990 Luton Airport, potem pa se preimenoval v London Luton, od Londona pa je oddaljen 56 kilometrov. Do najbližjega od treh drugih londonskih letališč, Heathrowa, je po M4 in A4 vsega 22 kilometrov, torej toliko kot je od Ljubljane do Brnikov, do Gatwicka in Stansteda pa je približno 48 kilometrov. Kakorkoli že, tako pri Adrii kot pri London Southend Airportu so navdušeni nad sodelovanjem – “Maribor nudi bogato ponudbo potnikom iz Essexa, Londona in drugod, ki se odločajo tako za vikend ali daljše počitnice v kateremkoli letnem času.” -, še posebej pa poudarjajo, da bodo potniki, ki bodo na London Southend pripotovali junija in julija, dobili brezplačne železniške vozovnice za London. In pri tem se razkrije zanimiva eliptičnost oglaševanja: če je Southend-on-Sea itak London, zakaj bi potem nekdo potreboval železniško vozovnico – za London? Ampak vseeno: najcenejša vozovnica z letališča London Southend do postaje Liverpool Street je 15,80 funtov; če vam jo poravna letališče, je to potem zelo neeliptičen prihranek.

  • Share/Bookmark

Pop trenutek

26.03.2015 ob 11:20

Sinoči v Shepherd’s Bush Empire: nikogar ni zanimal “konec sveta”, ki se je končal z odhodom zelo nadarjenega člana iz znane pop senzacije. To verjetno ni nič nenavadnega, saj je bil koncert Charli XCX, torej 22-letne Charlotte Aitchison, in njeni oboževalci res niso demografija, ki bi zanimala kombinat Psyco ali kako se mu že reče. “To je moj največji londonski koncert doslej,” je razložila. To sicer ne pomeni, da Charli XCX ni bila naokoli že nekaj časa, sa je recimo pred tremi leti za švedski duo Icona Pop napisala uspešnico I Love It in potem na njej tudi pela. Kakorkoli že, takrat sem prvič slišal za Charli XCX in bila je dober pop; tako se vsaj zdi. In ko me je Alex vprašal, če greva na koncert, sem rekel ja, seveda, hvala.

Charli XCX je živahna, kvantaška – zelo kvantaška, pravzaprav -, super priljudna in kot ustvarjena za baterijo mobilcev, fotoaparatov in vseh ostali digitalnih naprav, ki so v zrak hušknile že ob prvi pesmi in tam v glavnem ostale skoraj čisto ves čas. “Ali je tukaj kdo mlajši od osemnajst let in pijan?” je proti koncu vprašala občinstvo. In ko ji je pomahalo kar nekaj – mislim: zelo veliko – rok, se je zarežala: “Kuuuuuul.” Če bi bil star 16 let, bi si jo verjetno kar želel za starejšo sestro. Proti koncu koncerta, čisto na koncu glavnega dela, pred dodatkom, pa nam je povedala, da smo bili čudovito občinstvo, res čudovito, in da ima za nas posebno presenečenje. Za to presenečenje se je izkazalo, da je Rita Ora, s katero sta zapeli Doing It.

YouTube slika preogleda

Seveda je res, da kar malo spominja na Transvision Vamp – Alex je dejal, da je Charli XCX “podobno osrečujoča pop genialnost, kot je bila Wendy James, čeprav dosti bolj substancialna” – vendar pa je bilo vse skupaj en takšen pravi pop trenutek, izkristaliziran in vse to, nepredvidljiv in zanimiv, takšen, da sem ga razumel tudi jaz. Mogoče tudi zato, ker bi na koncert Rite Ore, verjetno, res zašel samo po naključju. Kljub temu pa sem bil kar malo presenečen, ko sem na YouTubu po koncertu dodajal tage za posnetek (to je edini, pri vseh drugih so mi šli mobilci etc. na živce in potem raje sploh nisem snemal): za Charli XCX je rečeno “glasbena umetnica”, za Rito Oro pa, da je “znana osebnost”. Ali bi morala biti Rita Ora zaradi tega užaljena? Ne vem; nenazadnje nas res ne morejo ves čas zanimati vse stvari.

  • Share/Bookmark

Pot v srečno prihodnost: Years & Years

7.03.2015 ob 02:13

Lahko bi bilo tudi rojstvo obsesije iz duha glasbe, vendar pa je to vseeno malo preozko. Za Years & Years – Olly Alexander, vokal in klaviature, Mikey Goldsworthy, bas, in Emre Turkmen, sintetizator -, sicer zmagovalce BBC-jevega Sound Of 2015, sem prvič slišal pred tremi leti, konec marca 2012, ko je Alexander igral v Ridleyjevi distopični, klavstrofobični eskploziji Mercury Fur v gledališču Old Red Lion v Islingtonu. Njegov Naz, fatalistični, zlorabljeni fant iz Yorkshira, je bil šokantno briljanten in krhek. Ko sem po predstavi prišel domov, sem ga malo poguglal, ker sem ga doslej poznal samo po Victorju v Noéjevi V praznini in nekaj drugih, stranskih filmskih vlogah: v Bright Star je recimo igral Toma Keatsa, mlajšega brata Johna Keatsa, torej Bena Whishawa (ki je sicer igral Elliota, glavno vlogo v Mercury Fur, v njeni praizvedbi leta 2005  = vse je povezano).  In pri tem guglanju je naplavilo še Years & Years, ki so bili takrat skupaj že par let, njhovi prvi vzorniki pa so bili Fleet Foxes. In še: takrat so bili kvintet, njihov prvi singel in video pa je bil I Wish I Knew; vse skupaj bi lahko bil precej običajen kos post-dubstepa, ki se je takrat prelival iz južnega v severni London, če ne bi bil Alexander (že, tudi takrat) zelo hipnotičen in nalezljiv pevec.

Alexander je, ker se vse očitno dogaja marca, marca 2013 igral Petra Pana v tisti ne preveč posrečeni skici Johna Logana Peter and Alice, o srečanju Petra Llewelyna Daviesa (torej “Petra Pana”, ki ga je igral Ben Whishaw) in Alice Liddell Hargreaves (torej “Alice v čudežni deželi”, ki jo je igrala Judi Dench); kljub lapidarnosti drame so bili vsi igralci izjemni, vključno z Alexandrom. Years & Years so medtem postali (in ostali) trio ter podpisali za pariško založbo/modno hišo Kitsuné, pri kateri se nikoli ne zmotijo. Prvi mini album za Kitsuné, septembra 2013, je bil Traps, ki sem ga potem par mesecev precej pogosto poslušal, čeprav res predvsem naslovno pesem in to od 1′04″ naprej, ko se začne prvi most oziroma medigra oziroma prehod. Očitno imam preveč časa. Skratka. Februarja lani je bil na vrsti še drugi, zadnji mini album za Kitsuné, Real; v videu za Real nastopa tudi Ben Whishaw, ki pleše kot “električna jegulja”, snemanje pa je s svojimi prihranki plačal Turkmen, dotlej arhitekt (takšni Vennovi diagrami – film! gledališče! televizija! arhitektura! – so zmeraj zanimivi). Na tem miniju je sicer tudi čudovito trpka Eyes Shut (z verjetno najboljšim Alexandrovim besedilom doslej in čisto pravim, letečim stereom na 1′44″).

Marca – marca! – 2014 so imeli prvi pravi koncert, v Oslu v Hackneyju, od aprila do junija pa je bila na Sky Atlantic na sporedu Loganova verzija družbe pravih gospodov, namreč Penny Dreadful, v kateri je Alexander igral Fentona. Zdaj “bivši igralec”, kot je že bilo rečeno, je igral tudi v ne čisto dobrem celovečercu The Riot Club (premiera je bila septembra). Medtem so Years & Years prestopili Polydorju ter avgusta pri njih izdali mini album Take Shelter; na njem je tudi Breathe, precej nepričakovana, vendar fenomenalna priredba standarda Blu Cantrell. Poletje so v glavnem sicer preigrali na glasbenih festivalih, potem pa se je – res – začel njihov nevzdržni vzpon: septembra so gostovali na Sunlight, ki jo je zložil belgijski producent The Magician, oktobra in novembra so ogrevali za Clean Bandit in Sama Smitha, decembra pa je izšel še neskončno poskočni singel Desire, ki je pristal na 22. mestu britanske pop parade in na lestvici ostal 13 tednov. To, da je pesem takšna, kot da bi nastala leta 1992, je sploh samo super. Sicer pa je vse skupaj čudovit elektropop, s precej housea, glitcha ter R&B-ja. Oziroma: Years & Years so, v bistvu, prinašalci sreče.

Vse to je bila v bistvu samo vaja za Sound Of 2015 ter singel King, s katerim bodo jutri, 8. marca – poglej, bralec, marca! – tudi prvič na prvem mestu britanske pop parade. Dva koncerta ta teden, v Heavenu, sta bila razprodana (na petkovem je bilo zelo histerično), pravo tako sta že razprodana dva junijska v enkrat večjem Shepherd’s Bush Empire; junija bo sicer izšel njihov prvi album.  “Doslej še nikoli nismo imeli laserjev,” se je veselil Alexander v Heavenu. To, da so Years & Years zelo dobra skupina, je nenazadnje neizpodbitno, torej trdno pop dejstvo. Dobrega popa pač ne smemo kar tako zapraviti.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Srečna prihodnost.

  • Share/Bookmark

Štirinajst stvari iz 2014

23.12.2014 ob 10:15

1. Stromae, Hammersmith Apollo, 9. december

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

2. Kate Bush, Before the Dawn, Hammersmith Apollo, 17. september

3. Benjamin Clementine, KOKO, 15. maj

YouTube slika preogleda

+ Emmanuel Centre, 29. oktober

YouTube slika preogleda

4. The Knife, Brixton Academy, 6. november

YouTube slika preogleda

5. Étienne Daho, Olympia, Pariz, 4. november

YouTube slika preogleda

6. Ballyturk, National Theatre, 15. september

7. Years & Years

YouTube slika preogleda

8. Viv Albertine: Clothes Clothes Clothes Music Music Music Boys Boys Boys (Faber)

9. Neneh Cherry, Rough Trade East, 25. februar

YouTube slika preogleda

10. Arctic Monkeys, Finsbury Park, 24. maj

YouTube slika preogleda

11. Boyhood (Fantovska leta)

12. Thomas Knights: Red Hot 100 (Bruno Gmünder)

13. Rufus Wainwright, Cankarjev dom, 29. marec

YouTube slika preogleda

14. Owen Jones: The Establishment (Penguin)

Vesel Božič in srečno novo leto. Dobesedno oboje; dobesedno, oboje.

  • Share/Bookmark

Trinajst stvari iz 2013

31.12.2013 ob 12:13

Čudno, neizravnano, ne popolnoma nepozabno leto.

1. – 5. (Ne, res se ne morem odločiti: teh pet ves čas rotira.)

YouTube slika preogleda

Ah. Mylène Farmer poslušam od leta 1991, od Désenchantée. Koncert v Bercyju – njen prvi, na katerem sem bil – je bil odličen iz zelo veliko razlogov.

YouTube slika preogleda

Glacier je, po mojem, najboljša pesem leta. “Iskreno sožalje,” mi je John Grant rekel, ko sem mu povedal, da imava očitno podobno srečo v ljubezni in da mi je poslušanje Pale Green Ghosts precej pomagalo. Se zgodi.

YouTube slika preogleda

Resno, roko na srce, častna beseda: ne vem. Tim Bendzko! Mogoče je bil, v tem primeru, berlinski Waldbühne; mogoče je kaj drugega, recimo harmonija.

YouTube slika preogleda

I Wanna Be Yours je, če se že grem tole, druga najboljša pesem leta. Alex Turner je čisto malo predelal Johna Cooperja Clarka in jo opremil s čudovito zasanjano glasbo. Spremljanje odraščanja Arctic Monkeys je zelo zanimiva, izdatna stvar.

Ali si pop zasluži tako monumentalno knjigo, kot je Yeah Yeah Yeah Boba Stanleyja, ene tretjine Saint Etienne? Tako monumentalno vsekakor, vendar pa je vprašanje, če si zasluži tudi tako odlično, elegantno napisano, poglobljeno, fenomenalno delo. Pop med platnicami še nikoli ni bil bolj zanimiv; ali živ.

6. Benjamin Clementine je tudi za tiste, ki hočejo živeti danes, ena od prihodnosti. Njegov koncert 12. decembra v Purcell Roomu je bil skoraj – skoraj – popolnoma popoln.

7. Neil Gaiman, The Ocean at the End of the Lane. Moj najljubši roman leta.

8.

YouTube slika preogleda

Nile Rodgers je bil letos sicer povsod; povsod je že zadnjih tride… štirideset let, vendar vseeno. Le kako, le kako?

9. The Knife sta s turnejo Shaking the Habitual alienirala – kako čudovito! – zelo veliko ljudi. Videl sem ju v Berlinu, 11. maja v Columbiahalle in bila sta fenomenalna. (Piktorialnega dokaznega materiala ni, ker sem se – za približno dva tedna – odločil, da na koncerte ne bom nosil fotoaparata; ja, žal mi je.)

10.

YouTube slika preogleda

Die Antwoord v živo? Zelo super.

11. Rok Biček, Razredni sovražnik.

12.

YouTube slika preogleda

These New Puritans so na novem albumu, Field of Reeds, še izostrili svojo muziko. Genialno.

13.

YouTube slika preogleda

Očitno sem imel še en neporavnan račun iz leta 1991: tudi My Bloody Valentine doslej še nikoli nisem slišal v živo, čeprav sem bil z albumom Loveless – ter še posebej z When You Sleep – zelo dolgo časa zelo obseden.

Zdaj pa k štirinajstim stvarem iz 2014. Srečno novo leto.

  • Share/Bookmark

Strictly Come Dancing, BBC1, 21. december 2013

21.12.2013 ob 23:06

[Finale.]

21.46 Bruce Forsyth: “Prav. In to je zdaj to. To je to. Finalisti so nastopili za vaše glasove. Zmaga pa lahko samo en par.”

Tess Daly: “To je trenutek, na katerega smo vsi čakali. Petnajst slavnih osebnosti, 132 plesalcev, 12 eliminacij, 1 končni rezultat.”

Bruce Forsyth: “Glasovi so bili prešteti in overovljeni [Dalyjeva je malo prej povedala, da je bilo oddanih 6 milijonov glasov]. In zdaj lahko razglasim, da sta zmagovalca Strictly Come Dancinga 2013…  [Tuš. Devet sekund tuša. Mislim, resno!]… Abbey in Aljaž!” [Abbeyaž je zmagal! Abbeyaž je zmagal! Abbeyaž je zmagal! Abbeyaž je zmagal! Pandemonij.]

Čestitke in vse to, jasno. Njun zadnji tekmovalni ples je bil sicer quickstep – v Sloveniji se mu v glavnem reče kar fokstrot -, ki sta ga plesala na Walking on Sunshine.

[Ta fotografija, jasno, ni nepotrebna ali odvečna ali neupravičena ali neutemeljena, še manj pa je sama sebi v namen; kje pa. "Ustvarjala sta čudovite oblike," je dejal sodnik Craig Revel Horwood. Ja.]

  • Share/Bookmark

Strictly Come Dancing, BBC1, 30. november 2013

1.12.2013 ob 12:50

19.48 Tess Daly: “In zdaj, Bruce?”

Bruce Forsyth: “Prav. Naš peti par sta Abbey in njen partner Aljaž. [Občinstvo navdušeno ploska in vriska.] Plesala bosta na pesem iz disko klasike Vročice sobotne noči. [Občinstvo zauka.] Saj sem vedel, da vam bo všeč. Abbey sem rekel, da mora to biti pač moja najljubša pesem: preden grem spat si jo zapojem vsaj trikrat ali štirikrat. Pa me je vprašala: ‘In katera pesem je to?’ Stayin’ Alive, sem ji rekel. [Občinstvo se reži.] Dajte no, utihnite… rogati starejšim se je res hudobno. [In se še sam zareži.] Takole pa sta se pripravljala.”

[Video.] Abbey Clancy: “Koreografija za paso doble prejšnji teden mi je bila izjemno všeč. Zelo vznemirjena sem bila, zelo srečna. Potem pa sem delala eno napako za drugo.” – Len Goodman: “Včasih ste malo izgubili nadzor.” [Posnetki nastopa prejšnji teden.] Abbey Clancy: “Sodniki zdaj očitno zahtevajo popolnost. Tekmovanje postaja vedno bolj vroče, čisto vsakdo lahko izpade. Nihče ni več varen. In zato pač morava na plesišče, dati vse od sebe in si zagotoviti mesto v nadaljevanju.” [Posnetki iz vadbene dvorane.] “Ta teden plešemo na pesmi iz muzikalov in midva sva se odločila za pesem iz Vročice sobotne noči. V bistvu me je zelo strah, ker bodo v nastopu tudi trije visoki dvigi. Skrbijo me, ker morajo biti popolni in me je strah tam zgoraj, da morda ne bi padla in hočem jih narediti dobro.” [Aljažu Škorjancu.] “Ti dvigi me res skrbijo.” – Aljaž Škorjanec: “Dvigi so res pomembni in jih moraš narediti prav. Ampak da bi lahko naredila najboljše, se morava res vživeti v karakter sedemdestih…” – Abbey Clancy: “Pri sedemdesetih mi je všeč vse, duh, moda… celotno obdobje…” – Aljaž Škorjanec: “Ali potem misliš to, kar si mislim jaz?” [Stayin' Alive] Abbey Clancy: “Zato, da bi se vživela v atmosfero sedemdesetih, sva šla v karake bar in odkričala nekaj klasičnih uspešnic iz sedemdesetih let. Po mojem je bila super ideja, ker potem nisem več mislila na vse skrbi. Sploh pa gre za to, da se zabavamo.” [Iz čiste zabave sta potem najprej pokončala Night Fever, potem pa še Dancing Queen.] “Samo upam lahko, da se me bo ta duh sedemdesetih še držal tudi v soboto, za mojo salso. Ja. Uuuu.” [Občinstvo ploska in vzklika. Konec videa.]

19.51 Alan Dedicoat: “Abbey Clancy in Aljaž Škorjanec plešeta salso!”

[SCD Band pod dirigentsko palico Davea Marcha: Bee Gees - You Should Be Dancing.]

[Stoječe ovacije.]

19.53 Bruce Forsyth: “Oh, čudovita sta bila, res krasna. A sta v redu. Ah, le kar nadihajta se. Okej, Len, ali vam je tole bilo všeč?”

Len Goodman: “Takole bom rekel: tole plesno dvorano je zajela vročica. Čisto vsi smo navdušeni. Je pa takole: v življenju sem izgubil in pozabil marsikaj, nisem pa pozabil tega, kaj je čudovit ples. In tale je bil čudovit.” [Občinstvo navdušeno ploska in vzklika.]

Bruce Forsyth: “Lenu je bilo torej všeč. Bruno?”

Bruno Tonioli: “Abbey… disko diva! Ampak resno: pravkar ste nekaj časa plesali med dvema profesionalnima plesalkama, vendar nisem opazil razlike.” [Občinstvo navdušeno ploska in vzklika.]

Bruce Forsyth: “Dobra pripomba. In Craig? Ali ste vi opazili razliko.”

Craig Revel Horwood: “Sem.” [Občinstvo se zasmeji.] “Po mojem je bilo absolutno pre-ču-do-vi-to. In bila je boljša.”

[Občinstvo navdušeno ploska: Revel Horwood je najostrejši od vseh sodnikov in za razliko od svojih kolegov letos še ni podelil niti ene desetke.]

Bruce Forsyth: “In Darcey, dragica?”

Darcey Bussell: “Hipnotično je bilo, res hipnotično. In Abbey, končno ste samozavestni tudi v latinsko ameriških plesih in to v koreografiji, ki si zasluži pet zvezdic.”

Bruce Forsyth: “Tako močnega tekmovanja in to v tej fazi doslej še nikoli ni bilo, a ne? Hvala vama in vsem drugim tekmovalcem. Abbey in Aljaž…”

[Občinstvo navdušeno ploska, Clancyjeva in Škorjanec pa stečeta po stopnicah v mezanin, kjer z drugimi tekmovalci in Tess Daly počakata na odločitve sodnikov.]

Tess Daly: “Hipnotično, je rekla Darcey. Ali se počutite kot prava disko diva?”

Abbey Clancy: “V bistvu se, po vseh teh komentarjih. Krasni so bili.”

Tess Daly: “Tekmovanje postaja vedno težje. In kako se počutite, ko ste prišli že tako daleč?”

Abbey Clancy: “V bistvu res ne morem verjeti, da sem še vedno tukaj. Kar nočem, da bi bilo konec. Tako zelo rada sem tukaj.”

Tess Daly: “In družina? Ali jo je zajela Strictly-vročica, ko plešete po kuhinji?”

Abbey Clancy: “Ja, res. In s [soprogom] Petrom [Crouchem] sva vadila te dvige.”

Tess Daly: “Joj, pa je šlo pohištvo. Aljaž, nisem si mislila, da lahko sploh kdo še nosi belo obleko…”

Aljaž Škorjanec: “Ne vem, če jo lahko…”

Tess Daly:  “In zdaj… rezultati.”

Alan Dedicoat: “Sodniki, prosim, kakšne so vaše ocene.”

19.56 10, 10, 10, 10.

Na prvih sodniških 40 točk v letošnji sezoni je bilo torej potrebno čakati deset tednov ter na salso Abbey Clancey in Aljaža Škorjanca. Čestitke in pozdrave, jasno.

  • Share/Bookmark

Arctic Monkeys, Earls Court, 25. oktober 2013

26.10.2013 ob 08:40

1. Do I Wanna Know?

2. Brianstorm

3. Dancing Shoes

4. Don’t Sit Down ‘Cause I’ve Moved Your Chair

5. Teddy Picker

6. Crying Lighting

7. One for the Road

8. Fireside

YouTube slika preogleda

9. Reckless Serenade

10. Old Yellow Bricks

11. Why’d You Only Call me When You’re High?

YouTube slika preogleda

12. Arabella

13. Pretty Visitors

14. I Bet You Look Good on the Dancefloor

15. Cornerstone

16. No.  1 Party Anthem

17. Flourescent Adolescent

YouTube slika preogleda

18. I Wanna Be Yours

YouTube slika preogleda

Dodatek

19. Snap Out of It

20. Mardy Bum

21. R U Mine?

(Kot koncertna dvorana je Earls Court precej čuden, predvsem zato, ker ni prava arena in tribuna nekako visi v zraku; od odra si vedno nekoliko dlje, kot si predstavljaš.)

  • Share/Bookmark