Arhiv za Avgust, 2015

Prvi mesec na enem družabnem/družbenem omrežju

13.08.2015 ob 19:49

“Ali ne veš, da je to družbeno omrežje že zdavnaj kupilo tisti megapodjetje, za katero vedno praviš, da je metamfetamin interneta?” Ne vem zakaj, ampak prijatelja, ki mi je postavil to vprašanje, je resnično skrbelo, da sem tako naiven, da tega nisem vedel. Takoj sem ga potolažil, češ, da to pa že vem, saj moramo sovražnika dobro poznati, kajti kako ga bomo pa drugače sploh lahko sovražili. V glavnem pa pa sem se tisti ponedeljek zvečer dologčasil in nekaj brskal po telefonu ter – skoraj po pomoti – pritisnil na sprožilec na kameri. In posnel, z malo čudnega kota, z zofe, fotografijo dela knjižne police. In kaj naj z njo? In ravno takrat je kot kakšna sirena zaklicalo tisto družabno/družbeno omrežje. To, verjamem, ni zelo posebna, drugačna, unikatna izkušnja. No! Aplikacija je bila naložena v poldrugim minuti, za vse partikularije – ime, prijavo, vse ostalo – sem porabil slabe štiri minute, potem pa sem se soočil s preprostim nalagalnikom fotografij, nekaj filtri, ki so se mi zdeli zanimivi za prvih nekaj dni, ter zelo osnovnim orodjem za popravljanje/ravnanje fotografij. Ko pa sem svojo prvo fotografijo varno pripeljal skozi vse te pasti, sem prišel do postaje, ki se ji reče “share to”, pri kateri sta sta namreč dve možnosti za to “delitev”, namreč “followers” in “direct”; prvih nisem imel, drugo pa, se mi je zdelo, ni mogoče brez prvih. Seveda ti to družabno/družbeno omrežje pove, kdo od tvojih prijateljev, znancev in sodelavcev ga že uporablja, vendar pa se res ne spodobi biti vsiljiv; kakorkoli že, kliknil sem na “followers”. Jaj. In potem, kaj kmalu, se je pojavilo nekaj (zdi se mi, da obstaja ena spacanka za to, vendar se je ne spomnim) – Napo, John, londonski Marko, Emil, Nina, Jak, Luka, Karmen, Steven – in tudi tri prijazne komentarje (neprijaznih ni bilo), namreč Emilov “Dobrodošel”,  Tinin “oooooooooo!”  in Irenin “Juhej!”. In potem, bralec, se ni bilo smisla ozirati nazaj. Ko me je Edo pred dvema tednoma vprašal, če sem že čisto zasvojen, sem mu odpisal, da še ne čisto, vendar pa nisem prepričan, da mi je verjel. Skratka, v tem mesecu sem se naučil kar nekaj stvari, takšnih za “razdeliti”. (Kar pa se tiče nomenklature: Irena pravi, da ji je bolj všeč družabno omrežje, ne glede na to, kaj zahtevajo lektorji.)

1)  V nobene primeru ne gre samo za fotografije.

2) Tudi pri nabolj razglašenemu motivu obstajajo kóti, ki še niso bili uporabljeni; drugačni, novi kóti lahko precej kompenzirajo to, da nimate stativa in kamere za 5.000 funtov z vsaj tremi teleobjektivi.

3) Kar hitro se je oblikoval krožek, v katerem se vzajemno spodbujamo in to mi je všeč; nekaj nas je, ki se poznamo že od prej, drugi smo se spoznali na tem omrežju.

4) Nobenega nisem dal samo iz vljudnosti.

5) Nisem čisto prepričan, da se spodobi komentirati pod fotografijami, vendar to včasih vseeno naredim.

6) Brez kakršnegakoli pokroviteljstva: super fino je, da na svet, skozi objektiv, podobno gledamo zelo različni ljudje. Mogoče pa gre res za občutljivost.

7) Najbolj zasvojljivo je to, da lahko sproti, vsaj deloma, spremljaš, kaj je všeč tvojim zasledovancem, in komu (tudi) dajejo , koga začnejo zasledovati in to. Odkrivanje novih obzorij pa to. Ali pa je to zalezovanje?

8) Algoritmi, s katerimi svetujejo, koga bi lahko še “odkril”, so peklenska stvar, skovana v razbeljenih temnicah norih Silicijancev. Res pa je , da me imajo včasih pogruntanega manj, kot insinuirajo oziroma si mislijo; iztiri jih že vsak bolj naključen, slučajen , ki ga klikneš.

9) Preveč # me res zmede.

10) Všeč so mi sence.

11) Odločitve, da bom naredil po en avtoportretnarejenzdigitalnimfotografskimaparatomaliprenosnimtelefonom na uro, se ne držim.

12) Zelo hitro sem se naveličal pedantnega, elaboriranega minimalizma, ki se mi je na začetku zdel fascinanten, zdaj pa se mi zdi samo sterilen. Pri tem seveda ni pomagalo, da mi je Chris razložil – in pokazal – da so te fotografije tako zelo fotošopirane, da so iz njih odcedili še zadnje ostanke realnosti.

13) Poleg narczima malih razlik obstaja tudi narcizem velikih razlik. Veliko je tudi nečimrnosti.

14) Nekaj fotomodelov si zasluži vso pozornost, ki jo uživajo. Kljub temu pa sem bil kar malo presunjen, ko si je novo objavo  Stephena Jamesa v 21 minutah ogledalo 12.471 ljudi; oziroma 12.472.

15) Še dosti zanimivejše pa so dekadentne in subverzivne persone, ki se sukljajo naokoli, tudi zato, ker to družabno/družbeno omrežje ni tumblr.

16) Zdaj vem, kdo je Harley Morenstein, vendar pa se kakovost mojega življenja zaradi tega ni spremenila.

17) Nekaj uporabnikom tega družabnega/družbenega omrežja zasledujem samo zato, da pod njihovimi objavami prebiram ženitne ponudbe.

18) Pri fotografijah iz rimske četrti EUR se pogosto pojavijo komentarji “viva il duce”.

19) Londonski brutalizem je zelo fotogeničen, vendar ne na črno-belih fotografijah; ne, res nisem edini, ki je malo obseden z njim.

20) Follower-fehtarji res obstajajo in niso samo plod moje domišljije.

21) Po tem prvem mesecu na tem družabnem/družbenem omrežju še vedno ne vem, za katero fotografijo bom dobil 1 , in za katero jh bom dobil par ducatov.

22) Vprašanje “Le kaj bi v tem primeru naredila Kim Kardashian?” je v resnici res samo retorično.

  • Share/Bookmark