Arhiv za Julij, 2015

Ups.

27.07.2015 ob 12:17

Ne vem, no, ampak prejšnji teden, pred tem sodnim vikendom, so se skoraj vsa občila lepo zanimirala z blogovskim zapisom na spletni strani uspešne lekarne, v katerem je zdravnik, ki je zaposlen v lekarni, pojasnil, koliko kalorij lahko porabimo, če med posameznimi postajami podzemne hodimo/kolesarimo in se ne peljemo s podzemno železnico. Seveda so kisle kumare in seveda si lahko mislimo, ah, super, zdaj bom pa hitro skuril tisti hamburger, samo peš moram od Covent Gardna – torej iz Meat Marketa – pa do Bromley-by-Bowa. To pešačenje bi od mene terjalo natanko 513 kalorij, kar je približno – ali pa se morda zavajam? – tisti njihov hamburger s sirom in slanino ter tremi ali štirimi ocvrtimi krompirjevimi paličicami (not chips!). Jaj. Kako dolgo bi moral hoditi, da bi skuril njihovega “razparača”, namreč vročo hrenovko s slanino, si sploh ne upam pomisliti. (Tole je Time Outova verzija zemljevida; izvirna, iz lekarne, se oblikovno drži predbeckovske diagramatike.)

Skratka, ah, kaj pa hočemo, malo zabave pa mora biti, sem si mislil, vendar pa stvari vseeno niso tako zelo preproste. Če v središču mesta, kjer je med metrojskimi postajami po par minut, o zanesljivosti tabel(e) skoraj ni mogoče dvomiti, pa se pri nesrediščnih delih pojavi kar nekaj vprašanj. Zame sta bili najbolj intrigantni dve: namreč ocena, da je od postaje Highbury & Islington do postaje Finsbury Park peš vsega šest minut (ter 10 minut s kolesom), s čemer je ta razdalja pristala na skupnem 9. mestu od vseh najkrajših etap; ter da je peš od North Greenwicha (in razvedrilno-industrijskega kompleksa O2) do Canning Towna 108 minut in je s tem najdaljša razdalja med dvema postajama londonskega Undergrounda. Skratka: med Highburyjem in Finsbury Parkom, kjer sem včasih živel, sem hodil približno neštetokrat – nasproti podzemne sta koncertna dvorana Garage in, še pol minute stran, bazen – pri čemer sem bil čisto zadovoljen, če sem domov priplesal v dobre četrt ure, slabih 20 minutah; s kolesom je bilo malo manj kot 10 minut, to drži. Pri tistem North Greenwichu – Canning Townu pa so šli, kot se verjetno ne reče, dvakrat okoli riti v sprednji žep, zaradi česar tudi 108 minut ni dovolj: očitno je, da so pri pešpot merili skozi predor za pešče v Greenwichu in da se na severni breg Temze niso odmajali z gondolo iz North Greenwicha do Royal Docks (kar je + – 10 minut) ter potem še dobrih 10 minut pešačili do Canning Towna. Lani sem se, sicer po naključju, biciklal od North Greenwicha, kjer sem “pristal” s tisto gondolo, nazaj proti Leamouthu, ki je par minut od Canning Towna, in to točno po turi, za katero se mi zdi, da so jo ubrali, in ta je trajala slabih 50 minut (namesto 37, kot mislijo). No ja, ko bo konec dežja, bom šel na ta sprehod in poročal; vem pa, da je samo pešačenje po dolžini Isle of Dogs dolgo slabe pol ure. Medtem pa sem se pri/v tisti lekarni pozanimal, ali je zdravnik-bloger sam prehodil vse te razdalje – ali pa se je zanašal na kakšno spletno orodje ali kakšno podobno sodobno pomagalo. Na odgovor še čaka; upam samo, da moje vprašanje ni pristalo v spamu.

  • Share/Bookmark

Japonska za začetnike

12.07.2015 ob 02:00

Kriva, kot se mi zdi, je kar Irena: zaradi njenega nalezljivega, osvobajajočega navdušenja je zdaj lažje tudi nekaterim drugim japonoljubcem, niponofilom ali kako se nam že reče. Hvala. Takole. Škoda je samo, da se moramo nekateri od tistih drugih zadovoljiti z robo iz druge roke, recimo sejmom Hyper Japan v tisti katedrali potrošniške banalnosti, O2. Hyper Japan je bil doslej v razstavišču Earl’s Court; zelo pogosto je bil imenitna mešanica čudovite lapidarnosti japonske popularne kulture, zahodnega fanovstva oziroma poskusov prilaščanja j-glasbe, zanimivega fetišiziranja ter hranogazmov, za nameček pa je bil že od začetka tudi zatočišče lokalnih ljubiteljev cosplayja. (Po novem je na voljo tudi božična izdaja sejma, v Tobacco Docku, ampak še nisem bil na nobeni od njih.) Seveda gre za komercialno zadevo in ne tečaj japonske kulture in umetnosti, vendar pa doslej to nekako ni motilo. Včeraj… včeraj pa me je že za začetek poparila neskončno dolga vrsta obiskovalcev (kljub vstopnici, kupljeni v predprodaji), zaradi katere so po skoraj poldrugi uri čakanja pred “londonskim domom razvedrila” začeli popuščati živci tudi sočakajočim Britancem in Japoncem. Vendar pa je bil to šele začetek: resda sem videl Yoshikija (Jošikija?), ki na prvi fotografiji igra klavir in ne bobnov, in Toshija (Tošija?) iz X Japan – X Japan! – ter LOST ASH, vse ostalo pa je bilo precej žalobno, razmajano in utrujeno: na voljo je bilo skoraj vse komercialno, konvencionalno, varno in razredečeno – in nič nenavadnega, drugačnega, drugega, nevarnega, radikalnega, nefiltriranega. Kar ima, jasno, tudi svoje mesto, seveda, vendar pa sem vseeno pričakoval malo več. Ersatz je sicer vedno slab nadomestek za realnost; edino, kar lahko štejem tokatnemu Hyper Japan v O2 v plus, je to, da se ni nikomur zdelo vredno niti pretvarjati, da gre za karkoli drugega.

Ampak vseeno. Lepo je bilo, da sem se naučil, da beseda taihaibi – 退廃美- pomeni kratkotrajna lepota uničenja; razložil jo je Daiki, pevec LOST ASH (drugi z leve na zadnji fotografiji). Mislim, le kako sem doslej sploh lahko živel brez nje?

  • Share/Bookmark