Arhiv za Junij, 2015

Nick Cave in jaz

22.06.2015 ob 23:43

“Dober večer. Pred natanko desetimi leti ste imel dva koncerta v Ljubljani.” – “Dober večer. Ja, v Krishaanke.” – “Točno. Ja. In čisto na koncu drugega večera, sredi dodatka…” – “… Nam je je crknilo ozvočenje…” – “Drži. Ja. Točno to sem hotel reči. No, pa to, da smo po tem koncertu šli na večerjo. Ne midva sama, očitno, ampak z vašim bendom in promotorjem in tehniki in lučkarji.” – “A ni bila to ena restavracija tam nekje pod gradom…” – “Špajza, ja. Se mi zdi.” – “In jedli smo ogromno mesa. Samo mesa se spominjam. V glavnem jagnjetine.” – “Jaz se spominjam govedine.” – “Pa niste vi, slučajno, skrbeli za našo varnost? Ne? Ne. Z nekom tako visokim smo potem z avtom divjali po mestu…” – “Ne, to res ni bil jaz. Samo z Igorjem Vidmarjem se nisva videla sto let – pa mi je rekel, da naj grem na večerjo z vami. In potem smo se ga popolnoma ulili.” – “Tega se pa ne spominjam. Haha. In kako vam je ime… aha… tako… Lepo, da ste se oglasili. In pozdravite Igorja, ko ga boste videli.” – “Bom. In najlepša hvala.” – “Ni za kaj, seveda.” – “In knjige se zelo veselim.” – “Upam, da vam bo všeč. Pa srečno.” – “Nasvidenje.” To je bila moja minuta z Nickom Caveom, ki je v Rough Trade East podpisoval izvode svoje najnovejše knjige The Sick Bag Song. Oziroma takole: ni samo podpisoval knjig, ampak se je pustil fotografirati levo in desno in gor in dol; vsakemu je naklonil tisto minuto – s fotografijami ali brez. Ter mu močno, iskreno, stisnil roko. Ter se poslovil z: “Pa srečno.” Bil je čudovit in nepozaben.

“In zakaj ga niste prosili, da bi se fotografiral z vami?” me je vprašala Henna, s katero sva se spoznala v vrsti. “Ah, preprosto: če bi Nicka Cava – NICKA CAVA! – prosil, da bi se slikal z mano, bi se za vse večne čase cvrl v peklu. Jaz, ne on. Tako se mi pač zdi.” Henna ni imela takšnih in podobnih pomislekov. In, kot sem opazil, jih ni imel niti Cave; še posebej Cave jih ni imel. Česa vse se ne naučimo.

  • Share/Bookmark

Tudi jaz bi bil v njenem bendu

19.06.2015 ob 08:46

GIRL IN A BAND

Kim Gordon

273 strani. Faber & Faber, London 2015

“Thurston je našega basista Marka Ibolda dvakrat udaril po ramenih in odskakal na oder, za njim pa sta prišla Lee Ranaldo, naš kitarist, in Steve Shelley, naš bobnar. Ta gesta se mi je zdela popolnoma zlagana, otročja, navadna fantazija. Thurston ima veliko znancev, vendar pa se s prijatelji nikoli ni pogovarjal o osebnih stvareh, poleg tega pa ni bil tip, ki bi koga tolkel po ramenih. To je bila gesta, ki je kričala: ‘Vrnil sem se. Svoboden sem. Solo sem.’

To je bilo 14. novembra 2011 v São Paulu, na zadnjem koncertu Sonic Youth, enega najvplivnejših ameriških bendov v zadnjih tridesetih letih. Kim Gordon – pevka, basistka, kitaristka, tekstopiska, skladateljica, vizualna umetnica in esejistka – z njim začne svojo elegantno, zbrano, meditativno avtobiografijo Girl in a Band (Dekle v bendu). Nekaj mesecev prej, oktobra, je njihova založba objavila sporočilo za javnost, v katerem je bilo – v štirih stavkih – rečeno, da se Gordonova in Thurston Moore, ki sta se poročila leta 1984, ločujeta; zadeve, je bilo še rečeno, “ne želita komentirati”.

“Zadnja pesem, ki smo jo igrali, je bila Teen Age Riot z našega albuma Daydream Nation. Pela, oziroma na pol pela, sem prvih nekaj verzov: Duh poželenje. Poglej me. Duh poželenje. Propadli bomo. Pogrešaj me. Ne zavračaj me. Nekdo je nekoč rekel, da je zakonska zveza dolg pogovor, in morda je to tudi življenje rock skupine. Nekaj minut kasneje je bilo obojega konec.”

Vse srečne zveze so srečne po svoje, vsak nesrečni konec pa si je podoben: “Par, za katerega so vsi verjeli, da je zlat in normalen in večno nedotaknjen, ki je mladim glasbenikom vlival upanja, da bodo lahko preživeli nori svet rock and rolla, se je zdaj spremenil v samo še en kliše o propadlem razmerju v srednjih letih: moška kriza srednjih let, druga ženska, dvojno življenje.” Banalnost krize srednjih let in to.

Vendar pa Girl in a Band nikakor ni samo 273 strani dolg obračun z bivšim soprogom in očetom njune hčerke Coco.

Kim Gordon se je rodila leta 1953 v Rochestru v zvezni državi New York, odraščala pa je – via Havaji in Hong Kong – v Los Angelesu, kjer je njen oče na univerzi predaval sociologijo in pedagogiko; mati je bila gospodinja.

Najvplivnejši človek v njenem življenju je njen starejši brat, Keller. “Bil je, in je še, briljanten, manipulativen, sadističen, aroganten, skoraj neznosno artikuliran. Je pa tudi duševno bolan, paranoidni shizofrenik je.”

Na srednji šoli je bila sošolka Lorne Luft, mlajše hčerke Judy Garland, ter hodila z Dannyjem Elfmanom; Keller je medtem odklonil več povabil, da bi obiskal Charlesa Mansona in njegovo “družino”. Ko se je vpisala na umetniški kolidž, je bil njen stanodajalec odrski delavec za Crosby, Stills, Nash & Young, prijateljevala pa je z Brucom Berryjem, ki je umrl zaradi prevelikega odmerka heroina, Neil Young pa je o tem napisal pesem Tonight’s the Night; to, pravi, je ugotovila šele kasneje, ko so bili Sonic Youth na turneji z Youngom.

Takole je: Gordonova pozna (v glavnem) vse zanimive, intrigantne, eksotične junake ameriške umetniške subkulture – poznala pa jih je že preden se je alternativa zlila v glavne tokove ter postala moderni umetniško-industrijski kompleks; megagalerista Larryja Gagosiana, recimo, pozna že iz časov, ko je v Westwood Villageu v Los Angelesu na ulici preprodajal umetniške knjige in “kičaste, velikoserijske grafike sodobnih umetnikov”.

Po Los Angelesu je študirala v Torontu, potem pa je bil na vrsti New York. “Konec leta 1979 in leta 1980 je New York propadal. Na Wall Streetu so sicer vrvele tajnice in razni poslovni tipi, ponoči pa se je spremenil v postapokaliptični pekel.”

In v tem New Yorku je začela svojo umetniško kariero (pri čemer ji je občutno pomagala odškodnina, ki jo je dobila za prometno nesrečo). Najprej je stanovala v stanovanju fotografine Cindy Sherman, potem pa, samo za začetek, spoznala slikarje Jean-Michela Basquiata, Brica Mardena in Jeffa Koonsa (“Jeffa ni nihče maral.”), fotografa in slikarja Richarda Princa, ter konceptualistko Barbaro Kruger, popolnoma pa se je zaljubila v “neprodano” No Wave glasbeno sceno. Saj.

V njenem rolodexu ima vsako ime svoje mesto. Recimo: “Ko smo bili Sonic Youth na turneji predskupina R.E.M., sva s Thurstonom v Lawrencu v Kansasu obiskala Williama Burroughsa. Z nama je šel tudi Michael Stipe. Burroughs je živel v majhni hiši z garažo, na kavni mizici pa so prekrižani ležali fantazijski noži in bodala – elegantna, z dragulji okrašena morilska orožja. Neverjetno se mi je zdelo, kako me je Burroughs spominjal na mojega očeta.”

Ali pa: Marc Jacobs je Gordonovi in Daisy Von Firth aprila 1994, med (spomladanskim) newyorškim tednom mode, dovolil, da sta takoj za njim, v istem razstavnem prostoru, pokazali svoje kreacije, ki so nastajale pod znamko X-Girl. Pri tem sicer gverilskem projektu – Gordonova je bila visoko noseča – sta jima pomagala tudi Sofia Coppola in njen fant, kasnejši soprog Spike Jonze.

In: vsega pet dni pred revijo v New Yorku je umrl Kurt Cobain, s katerim so se poznali že pet let, odkar sta bila z Moorom na koncertu Nirvane v Maxwell’s v Hobokenu v New Jerseyju; kasneje so bili skupaj tudi na dveh turnejah. Gordonova in Moore sta leta 1990 spoznala tudi Courtney Love, ki jo je prosila, če bi sproducirala prvi album njene skupine Hole. Najprej je rekla ne, potem pa si je premislila. In potem? “Enkrat med snemanjem mi je Courtney povedala, da misli, da je Kurt zelo vroč. Kar stisnilo me je in upala sem, da se ne bosta nikoli srečala. Vsi smo vedeli: ‘To bi bila katastrofa.’”

In še: Chuck D iz Public Enemy, ki je v »po stopnicah ropotal v prevelikih čevljih«, je na pesmi Kool Thing, za druge projekte Sonic Youth je rekrutirala Kathleen Hanna in Kim Deal, Chloë Sevigny je svojo igralsko kariero itak začela v videu za Sugar Kane, tretji singel z albuma Dirty, med snemanjem videa za 100%, prav tako z Dirty, pa ji je svoj ojačevalec za bas posodil Keanu Reeves, za katerega pravi: “Bil je neverjetno prijazen in popolnoma sem se zatrapala vanj.”

Razlog za konec zakonske zveze (in Sonic Youth) je bilo Moorovo razmerje z “drugo žensko’, za katerega je Gordonova izvedela, ko je po naključju odkrila njene smse na Moorovem telefonu; “druge ženske” sicer nikoli ne poimenuje, vendar jo je že nekaj let, sicer bežno, poznala tudi sama. (“Druga ženska” je Eva Prinz, z Moorom pa zdaj v glavnem živita v Londonu, kjer sta postala inventar na številnih koncertih in literarnih dogodkih.)

Girl in a Band je napisana zadržano, uglajeno in brez pridevniškega šavja. V bistvu je odraz siceršnjega videza Kim Gordon. “V osemdesetih sem bila vedno na pol prepričana in na pol negotova pri čisto vsaki stvari, ki sem jo nosila. Oblačila sem se po punkersko, vendar pa nisem nikoli čutila, da je to res moj slog. Kasneje se je ta videz razvil v bolj fantovskega, vendar z nekoliko seksi skuliranostjo v slogu Françoise Hardy – s prevelikimi indie rockerskimi majicam in škornji, ali pa z žametnimi kratkimi hlačami z majicami, kakršnimi je v sedemdesetih nosila Jane Birkin, z globokim okroglim izrezom, flokirane, z natisnjenimi črkami. Na moji naljubši je pisalo GRACIAS. Ampak vseeno, vedno sem verjela – in še vedno verjamem –, da je radikalno dosti bolj zanimivo, če na zunaj izgleda benigno in običajno.” Nekaterim nam bo to mnenje zelo blizu.

Vsakdo svoj najljubši koncert Sonic Youth. Ne? Jaz imam dva. Prvi je bil 26. junija 1987 v Festivalni dvorani, drugi pa 31. decembra 2010 v Hammersmith Apollu.

YouTube slika preogleda

Za slednjega se je izkazalo, da je bil vsega nekaj dni po tem, ko se je Moore kljub obljubam o nasprotnem ponovno dobil z “drugo žensko”, Gordonova pa je to izvedela. Saj.

Kakorkoli že, dolga leta sem bil zaljubljen tako v Kim Gordon kot v Thurstona Moora; po Girl in a Band je bilo ljubezni do enega od njiju konec.

Daljša verzija prispevka je objavljena v novi številki Modne.

  • Share/Bookmark

Tudi ti?

16.06.2015 ob 00:54

Cilj, vsaj običajno, posvečuje sredstva; to velja tako v “resničnem življenju” kot v fikciji. Res pa je, da je v fikciji  to pravilo še dosti bolj nezanesljivo, kot je v “resničnem življenju”. Najnovejši dokaz: Materina milost, 10. epizoda 5. sezone Igre prestolov.

Torej: resno? RESNO? Seveda je mogoče, da se niso vsi “skoki z grajskega obzidja”, “usmrtitve”, “brutalni uboji” ali “atentati” res končali s smrtjo, vendar vseeno: Jon Sneg je umrl, kajti ne samo, da tako piše v Plesu z zmaji, ampak tudi zato, ker “mrtev pomeni mrtev”. “Olly.” Olly! Seveda je bilo jasno, da se je Olly obrnil k temni strani, ker je v Jona že nekaj časa streljal z očmi, ampak to še ni nujno pomenilo, da bi se moral pridružiti zarotnikom; a vendar, tudi ti očetomorilci ne bodo živeli kaj dlje kot so tisti Cezarjevi. To je bolj slaba tolažba med čakanjem na Vetrove zime/6. sezono Igre prestolov, vendar pa je edino, kar nam je ostalo. (V romanu je povod za zaroto še dosti bolj zapleten, Olly pa je sicer eden boljših ne-Martinovih junakov.) Zima in to; zdaj ne vemo nič.

  • Share/Bookmark

Ah.

9.06.2015 ob 09:45

Pride pa ura in je že zdaj, ko se ti nekako zdi, da bi se lahko kakšna fikcija tudi kar končala: vse, kot se reče, se (vsaj) zdi dopolnjeno, pa čeprav so se konflikti začeli komaj prav stopnjevati (Shireen na grmadi in to), vrhunec je tudi še na vrsti, enako kot razrešitev (torej dénouement) in, če ga bomo deležni, zaključek. Same poti in stranpoti. Morda pa je res tudi, da sem na to, kar se je zgodilo čisto na koncu Plesa zmajev, 9. epizodi 5. sezone Igre prestolov, čakal od 72. poglavja – torej konca – prvega romana (Igro prestolov sem prebral pred ducatom let; ja, vem, pozno) oziroma od 10., zadnjega dela 1. sezone (to pa so štiri leta) televizijske nadaljevanke: Daenerys, za katero se je zdaj izkazalo, da je tudi varg, jezdi Drogona!!!! Jaj.

Seveda čakaš, pričakuješ… ampak vseeno. In zato sem v televizijo gledal tako, kot so se v nebo zazrli Jorah, Daario Naharis, Tyrion in Missandei. In to ne samo zato, ker Drogon vsekakor ni Falkor.

Zdaj sem bom še naprej živčno prepričeval, da tako pač je. Samo še ena epizoda v tej sezoni. Resno?

  • Share/Bookmark

To očitno še ne bo dovolj

2.06.2015 ob 10:10

Morda pa vseeno vliva vsaj malo upanja; upanje umre zadnje in to, pa čeprav med mesarskim klanjem v Ostrem. Torej: Jon Sneg je Belega hodca, ki je pridivjal v Ostro, pokončal z mečem iz valyrijskega jekla, ki ga je dobil od svojega predhodnika na mestu poveljnika Nočne straže, Jeora Mormonta. (Mormont bi lahko bil, očitno, skoraj generalni guverner Ilirskih provinc, samo o zamenjamo z a – pa je.) Kar pomeni, da lahko Bele hodca v kristale raztrešči tudi valyrijsko jeklo in ne samo zmajsko steklo. To je dobro; kot je ob neki priložnosti pojasnil Tyrion, je mečev (in bodal) iz valyrijskega jekla “po vsem svetu še več tisoč, od tega samo v Sedmih kraljestvih morda dvesto”.

Hudič je sicer v tem, da to nikakor ni bil konec 8. epizode 5. sezone Igre prestolov. Zanjo je sicer že marsikdo že napisal, da je verjetno, doslej, najboljša epizoda vseh petih sezon – če ne “celo najboljša epizoda česarkoli kadarkoli” (pace komentator pod Guardianovimi vedno zanimivi analizami posameznih epizod); takšna hiperbolika je vedno super zanimiva. Problem je v tem, da je bil tisti Jonov Beli hodec samo eden od jezdecev zombijevske žledokalipse, vendar očitno ne kralj. In tako si od konca še vedno nisem čisto opomogel. Mislim: Katrine!!!!!

  • Share/Bookmark