Arhiv za Maj, 2015

Ironija!

28.05.2015 ob 11:45

Britanci sicer niso izumili ironije – o njej so pisali že Aristotel, Schlegel in Hegel -, vendar pa so njeni zelo podjetni praktiki; tako prave ironije kot njenega neliterarnega sorodnika, sarkazma. Za kaj gre? Včeraj je imela kraljica Elizabeta II. “milostni nagovor njenega veličanstva obema domovoma parlamenta ob svečani otvoritvi zasedanja parlamenta”: to je, na kratko, program vlade v naslednjem letu dni (napisan je idiomatsko, pač v slogu predsednika vlade in njegovih), ki ga kraljica prebere, saj je, nenazadnje, to program dela “njene vlade”.  In potem je začela ventrilokvirati svoj (že) 62. “milostni nagovor”: “Moja vlada bo sprejemala zakone v interesu vseh ljudi v državi. Prizadevala si bo, da naroda ne bodo delile socialne pravice, pomagala bo delovnim ljudem, da bodo uspeli, podpirala bo njihove aspiracije, socialno najbolj ogroženim pomagala z novimi priložnostmi ter združevala vse dele naše domovine.”

Tudi če odmislimo prozaično novorečje (konservativci so lahko ali radikalni tržni neoliberalci ali pa paternalisti), je najbolj fascinantno, da je kraljica morala o delovnih ljudeh spregovoriti kar dvakrat. Ta zanimiva besedna zveza se je namreč pojavila še enkrat, po poldrugi minuti, ko je razglasila: “Predstavljeni bodo ukrepi, s katerimi bodo delovnim ljudem občutno izboljšali dostop do brezplačnega otroškega varstva.” Pri tem ne gre za kakšno posebno dobrodušnost ali celo altruizem; gre predvsem za izpolnjevanje prevolilnih obljub. Ampak vseeno: tole je bilo občinstvo njenega veličanstva.

Sami delovni ljudje, ki jim gre za aspiracije vseh ljudi v državi, izkoreninjenje socialnih krivic ter nove priložnosti in vse to. Ironija, pač? Ali pa ne.

  • Share/Bookmark

“Twitter je največja revolucija po izumu tiska.”

22.05.2015 ob 18:09

V Greenwich na kosilo in na njihov prvi literarni festival. Seveda, če pa ga je otvoril Jon Ronson, ki je govoril (predvsem) o So You’ve Been Publicly Shamed, pa tudi o Malcolmu Gladwellu (oziroma o njegovi vprašljivi, korozivni teoriji “razbitih oken”, za katero mu je Gladwell priznal, da ga je pritegnila predvsem zaradi “metaforične preprostosti”) in Franku Sidebottomu, za katerega je Ronson tri leta igral klaviature, potem pa so ga “nagnali zaradi davkov”. Po smrti Chrisa Sieveyja, ki je bil Frank, so na družbenih medijih, predvsem na twitterju, v hipu zbrali skoraj 22.000 funtov za njegov pogreb, da ga ne bi manchesterska občina pokopala v grobu za reveže; to je eden najlepših primerov za to, je prepričan, da je twitter v bistvu dober. “Twitter je največja revolucija po izumu tiska,” je dejal. “Prav z njim so dobili glas – in to zanimiv glas – vsi, ki ga v množičnih občilih doslej niso imeli.” Ronson govori tako, kot piše: živahno, z distanco, za katero se zdi, da ni prava distanca, neresignirano, včasih malo jedko, vendar ne cinično. In še: opisi situacij, ki so v knjigah skoraj popolnoma uravnoteženi z dialogi, sta na predvanju nadomestila gestikulacija ter mršenje las. Malo je bil šokiran, ker nihče od prisotnih ni “v živo” spremljal sramotitve Justine Sacco, ki je 20. decembra 2013 objavila razvpiti, zloglasni tvit: “Grem Afriko. Upam, da ne bom dobila aidsa. Zezam se. Saj sem vendar belka!” “To je prvič, da nihče ni dvignil roke,” se je začudil Ronson. “Tisti realni čas je bil nekaj izjemnega.”

Kljub revolucionarnosti twitterja mu je všeč, da lahko “zgodbe pripoveduje na dolgo, tako kot so jih včasih, tako kot bi jih sploh morali pripovedovati”. “Tudi za razliko od tega, kako hitro in na kratko so se stvari dogajale včeraj,” je še dodal. Izkazalo se je namreč, da je bil gost na Have I Got News For You. Potem, na koncu, sem ga nažical, da se mi je podpisal v mojo spominsko knjigo. “Ah, v tistem jeziku, ki ga ne razumem, je.” Brez skrbi, besede so vse vaše, sem mu zatrdil.

Intervjuja za BBC-jevo slovensko sekcijo + Europe Today ter Finance se sicer ni spomnil, datum pa mu je bil všeč; se zgodi, jasno. Povedal je tudi, kaj pripravlja za naprej, vendar pa mora to ostati skrivnost: “Kar se zgodi v Greenwichu, ostane v Greenwichu.”

  • Share/Bookmark

Stavek leta

20.05.2015 ob 14:24

Če ne kar zadnje petletke (ali kako se že šteje čas). Namreč: “The dwarf lives until we find a cock merchant.” Oziroma: “Pritlikavec bo ostal živ, dokler ne najdemo trgovca s kurci.” To je v 6. delu 5. sezone Igre prestolov razglasil Malko, šef preprodajalcev sužnjev. Malka igra – tuš! – Adewale Akinnuoye-Agbaje, ki je vedno čudovit in zanimiv. (O drugih podrobnostih raje ne bi, da ne bo morda komu pokvaril kakšnega užitka.)

YouTube slika preogleda

Naslov epizode: Neupognjeni, neuklonjeni, nezlomljeni.

  • Share/Bookmark

Toffee, prvič

11.05.2015 ob 15:12

Obseden. Oziroma, kolikor se pač spodobi biti obseden z devet tednov staro kokeršpanjelko, ki ni moja, ampak od Neda in Richarda.

Ime ji je Toffee. Po nosu in okoli smrčka ima posute najbolj imenitne pege vse od Pike Nogavičke naprej. Ne bo Gizmo II., ampak bo čisto svoja, prava Toffee. (In kako naj prijateljema, s katerima se sicer vidimo enkrat na teden, dopovem, da ju moram po novem videti vsak dan, ampak da ne bo čisto očitno, da je zdaj glavna atrakcija njuna psička?)

  • Share/Bookmark

Dve stvari o volitvah

7.05.2015 ob 10:11

O britanskih parlamentarnih volitvah, ki so danes, moramo vedeti samo dve stvari: prva je, da gre za boj med laburisti in medijsko-industrijskim komleksom v lasti milijarderjev, ki v Britaniji nimajo stalnega prebivališča (to so non-doms, recimo lastnik Daily Maila in Mail on Sunday vikont Jonathan Rothermere, ki naj bi živel v Franciji, ter lastnika Telegrapha in Sunday Telegrapha, David in Frederick Barclay, ki uradno živita v Monaku ter na kanalskem otočku Brecqhou), so tuji državljani (Rupert Murdoch, lastnik Suna, Sun on Sunday, Timesa, Sunday Timesa ter 39 odstotkov satelitske televizije Sky, je ameriški državljan), so obogateli z erotičnimi revijami in porno televizijskimi kanali (Richard Desmond je, med drugim, lastnik Daily Expressa, Sunday Expressa, Daily Stara in tednika OK!), ali pa nočejo govoriti o svojem statusu, so pa sinovi ruskih oligarhov (to je Evgenij Lebedev, ki je skupaj z očetom Aleksandrom Lebedovom lastnik 75 odstotkov londonskega Evening Standarda – lastnik preostanka je Daily Mail – ter Independenta in Indepedent on Sunday). Pri tem gre, takole čez palec, za 75 odstotkov vseh nacionalnih časopisov (tudi Standard si rad predstavlja, da ni samo brezplačni lokalni večernik, ampak nekaj več). Laburisti so, med drugim, namreč napovedali izkoreninjenje nedomicilcev, strožji nadzor nad tiskom ter omejitev lastniških deležev v medijih, pri čemer je popolnoma jasno, da gre za Murdocha.

In tako so Murdochovi v angleškem Sunu podprli konservativce (s pomočjo novega kraljevskega otroka), na Škotskem pa škotske nacionaliste (s pomočjo princese Leie, v katero so vfotošopirali obraz nacionalistične prvakinje Nicole Sturgeon), samo da bi laburistom preprečili zmago oziroma to, da bi postali največja stranka v parlamentu. Pri tem jim ni niti najmanj nerodno, ravno obratno: “razlog številka 2″ v angleškem Sunu, da bi morali voliti konservativce, je recimo prav dejstvo, da bi s tem “škotskim nacionalistom preprečili, da bi uničili državo”. Pri čemer je, kot trdi njihova škotska sestra, prav zdaj čas za to, da vsi glasujejo za škotske nacionalisti. Joj, kaj pa če bo na Škotskem kdo videl angleško izdajo Suna in zdaj ne ve, za koga naj sploh voli? Cilj pogosto – vendar ne vedno – posvečuje sredstva, in pri tem je cilj zelo preprost: laburiste poslati v visoko travo, da ja ne bi vladali s taktično pomočjo škotskih nacionalistov (pravo koalicijo so laburisti v volilni kampanji goreče zavračali). Skoraj truizem je namreč, da bodo za laburiste volitve na Škotskem katastrofa: po referendumu o neodvisnosti, pri katerem so bili laburisti v unionistični uniji s konservativci in liberalnimi demokrati, so škotski nacionalisti postali največja – in najvplivnejša – stranka. Obenem veljajo tudi za socialistični svetilnik – o katerem ima Murdoch očitno svoje mnenje -, s tem pa so pritegnili številne laburiste, ki so razočarani zaradi sredinskosti stranke. Ampak vseeno: uredniška svoboda, heh? Oziroma: lastniška svoboda, heh! Oziroma: glas njihovega gospodarja, heh! Od vseh naslovnic je bila sicer najbolj histerična tale, v Mail on Sunday pred desetimi dnevi. Ja. (May = notranja ministrica Theresa May.)

In druga stvar, ki jo moramo vedeti: v Britaniji, do pred petimi leti, ni bilo koalicij, saj jih enokrožni večinski volilni sistem vsaj načeloma onemogoča. (Po drugi svetovni vojni ni bilo pravih koalicij, bilo pa je nekaj paktov oziroma sporazumov med strankami.) Prav zato se tako veliko govori o domnevni “neligitimnosti” vlade, ki bi jo vodili laburisti (ob podpori nekaterih drugih strank), če ne bi bili največja stranka v parlamentu – in če konservativcem, ki bi po tem scenariju dobil največ glasov, ne bi uspelo sestaviti koalicije. (Res je sicer, da so raziskave javnega mnenja lahko tudi napačne: le kdo pa bo komurkoli priznal, koga bo res volil?) Vsekakor pa se naj vendarle malo ozrejo po svetu in jim bo takoj jasno, kako načelne – in nenačelne – vladne koalicije se da sestaviti. Ah, učna leta mlade britanske demokracije.

Zdaj pa na volišče.

  • Share/Bookmark