Od zajtrka do revije o knjigah

17.04.2015 ob 20:46

Vse je odvisno od dobrega zajtrka. Tako se vsaj zdi. Eden vztrajnejših skupinskih blogov, ki jih poznam že od njihovega začetka (v tem primeru leta 2005), je The London Review of Breakfasts: duhovit, resen, super blog o zajtrkih v Londonu in drugod po svetu je (jé) pravi zajtrkovalniški svetilnik; seveda je bila njegova posledica tudi knjiga, namreč The Breakfast Bible (2013). Urednik bloga je Malcolm Eggs, kar je umetniško ime Seba Emine, vendar pa stvari postanejo malo konfuzne, kajti knjigo sta napisala Malcolm Eggs in Seb Emina. Kakorkoli že, to o zajtrkih je samo začetek, po katerem se – očitno – pozna dan. Seb Emina je lani jeseni, v navezi z uredniško-oblikovalsko-založniškim duom Jop van Bennekom in Gert Jonkers, postal odgovoren za The Happy Reader, novo, četrtletno revijo o knjigah, ki  nastaja v sodelovanju založbe Penguin ter modnega in kulturnega čudeža Fantastic Man. Uredniški koncept je preprost, tako preprost, da si lahko marsikdo primaže zaušnico, da se tega ni (sam) spomnil. Prva polovica revije je namenjena daljšemu, pogobljenemu intervjuju z znanim bralcem – v prvi številki je bil to igralec Dan Stevens, v drugi glasbena ikona Kim Gordon -, druga pa obdelavi “sezonske” knjige, torej knjige, ki je – ali pa ne nujno – usklajena z letnimi časi; štirje letni časi, ne, pa to.

Če ste brali intervjuje Nele Malečkar ali pa berete intervjuje Patricije Maličev in Vesne Milek, potem The Happy Reader v tehniki intervjuvanja ne prinaša nič posebej novega; novo je to, da se pogovori v glavnem vrtijo samo okoli knjig – oziroma da knjige postanejo dober izgovor za to, da izvemo še kaj posebej zanimivega o intervjuvancih oziroma od njih. Pri Stevensu je bilo to, da se knjige pri njemu doma “kar plodijo” in da je bil njegov tutor v Cambridgeu Robert Macfarlane – katerega The Old Ways je bila prva knjiga, ki jo je prebral po žiriranju za bookerja leta 2012 (takrat je zmagala Hilary Mantel z Bring Up the Bodies, kar je bil njen drugi booker) – pri Gordonovi pa: “Seveda gledam Good Wife (Dobro ženo). Včeraj me je intervjuval nekdo, ki je takoj za menoj intervjuval tudi Julianno Margulies, ki igra glavno vlogo. Tako blizu sem se ji počutila.” Po vsej reviji so zelo poljubno posajene opombe, ki so nekako spieglovske: saj ne, da bi bila določena opomba nujno potrebna¹, vendar pa je njena poljubnost, naključnost, slučajnost vsaj intrigantna, če že ne ravno popolnoma relevantna. Podobno “holističnega” pristopa je potem deležen tudi blok o knjigi sezone; prva je bila Ženska v belem Wilkieja Collinsa (v bloku sta bila tudi članek o tem, kaj se je še kaj drugega dogajalo leta 1860, ko je izšla, ter recept za bon-bons de chocolat à la vanille), druga pa Okakurova Knjiga o čaju (pri kateri je bil tudi govor o naravi angleškega “zidarskega čaja” ter kroki o pariškem cvetličarju Majidu Mohammadu). Preprosto, da, vendar inventivno in zapakirano v čudovito elegantnih 64 strani (formata A5). In še: če se na revijo naročite, je brezplačna (v kolportaži je 3 funte oziroma 5 ameriških dolarjev), samo poštnino in dostavne stroške morate poravnati. Tako.

____________________

¹ “8. Christine Baranski – Vanity Fair je Diane Lockhart, vplivno odvetnico, ki jo [v Good Wife] igra Christine Baranski, razglasil za eno od desetih najboljše oblečenih junakinj na televiziji. Njene brezhibne obleke prihajajo, med drugimi, iz modnih hiš Salvatore Ferragamo, Escada in Givenchy.”

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !