Um ima svoje vreme

8.04.2015 ob 20:28

REASONS TO STAY ALIVE

Matt Haig

264 strani. Canongate, Edinburg 2015

Na ovitku Reasons to Stay Alive (Razlogi za to, da ostanemo živi) znani Britanci – pisatelji, igralci, radijski in televizijski voditelji ter nekdanji pop zvezdnik, ki je zdaj duhovnik, in še kdo – kar tekmujejo, kdo bo prijaznejši. “Polna modrosti in topline je,” pravi Nathan Filer. “Majhna mojstrovina, s katero bi morda lahko celo rešili življenja,” je prepričana Joanna Lumley. “Sijajna in blagodejna… dostopna bi morala biti na recept,” razlaga Richard Coles na zadnji strani ovitka. “Matt Haig je izjemen,” na vrhu naslovnice razglaša Stephen Fry.

Takole je: nekatere knjige so mojstrovine in njihovi avtorji izjemni tudi če tako pravita Joanna Lumley in Stephen Fry.

Matt Haig je duhovit in pronicljiv pisatelj. Njegova prva uspešnica je bil že njegov prvi roman, The Last Family in England (Zadnja družina v Angliji, 2005), ki jo pripoveduje Princ, labradorec pri družini Hunter. Princ je Hal iz prvega dela Shakespearovega Henrika IV. in mora, v bistvu, rešiti Hunterje pred samimi seboj, čeprav jim to, seveda, ni jasno, seveda ne. Shakespearu, tokrat Hamletu, se je vrnil tudi v naslednjem romanu, Dead Fathers Club (Klub mrtvih očetov, 2007), v katerem se enajstletnemu Philipu prikaže duh umorjenega očeta, ki mu razloži, da je za njegovo smrt odgovoren njegov stric Alan, ki se hoče polastiti njegove mame in družinskega puba.

Potem je sledilo par romanov za otroke in potem precej neodložljiva The Humans (Človeška bitja, 2013), v katerem gre za skrivnostni primer profesorja matematike v Cambridgeu Andrewa Martina, ki se je na tisti deževni petkov večer znašel gol na avtocesti. Stvari so seveda bolj zapletene: v bistvu ne gre več za profestorja Martina, ampak za nezemljana s planeta Vonnadoria, ki se je v profesorjevo telo naselil zato, da bi človeštvu prikril, da je Martin rešil najpomembnejši matematični problem vseh časov, kajti na njegove posledice naj še ni bi bili pripravljeni. Seveda ugotovi, da človeška bitja – s pomočjo svoje oziroma Martinove žene in njunega sina Gulliverja – vseeno niso čisto napačna in potem je vse skupaj nesentimentalna, pogosto zelo duhovita meditacija o tem, kaj pomeni biti človek. Seveda izvemo, da so “številke lepe, praštevila pa čudovita”, od vseh praštevil pa da je najbolj čudovito, jasno, 97. (Knjiga je precej neodložljiva kljub temu, da začetek spominja na Tretji kamen od sonca, Planete pa naj bi, kot piše prvič, potem pa ne več, zložil “Holtz”.)

Na koncu romana, v pripisu (in zahvalah), je Haig razkril, da je imel dolga leta depresijo in panične napade. Reasons to Stay Alive je v bistvu nadaljevanje tega pripisa. “Odkritost je bila zelo toplo sprejeta in postalo mi je jasno, da me je skrbelo za prazen nič. Namesto da bi se počutil čudak, mi je zaradi odprtosti postalo jasno, kako veliko ljudi ima podobne izkušnje. Tako kot nihče od nas ni stoodstotno fizično zdrav, tudi ni nihče stoodstotno duševno zdrav. Vsi smo nekje na tej lestvici.”

Razlog za knjigo je bil, kot pravi, preprost: “Napisal sem jo zato, ker tisti najstarejši klišeji tudi najbolj držijo. Čas zdravi. Iz doline nikoli ni najboljši razgled. Na koncu predora je luč, pa čeprav je ne vidimo… besede, sicer samo včasih, te res lahko osvobodijo.”

Haig je bil star 24 let, ko je postal depresiven. Bilo je septembra 1999. Z dekletom Andreo sta živela na Ibizi; čez štirinajst dni naj bi se, po študentskih letih in poletnih službah, vrnila “v London in resničnost”. Vendar pa se to ni zgodilo. “Spominjam se dne, ko je umrl moj stari jaz. Začelo se je z mislijo. Nekaj je bilo narobe. To je bil začetek. Preden  mi je postalo jasno, za kaj sploh gre. In potem, sekundo ali dve kasneje, sem v glavi začutil nekaj nenavadnega. Nekakšno biološko dejavnost, na dnu zatilja, malo nad vratom. Mali možgani. Utripanje ali intenzivno migotanje, kot da bi bil notri ujet metulj, vse pa je preveval občutek ščemenja. Takrat še nisem poznal nenavadnih fizičnih stranskih učinkov, ki jih povzročata depresija in anksioznost. Zdelo se mi je samo, da bom umrl.” Tablete, v njegovem primeru diazepam (torej apaurin), so že v Španiji samo poglabljale paniko.

Z Andreo sta se preselila domov, k Haigovim staršem v Newark-on-Trent v Yorkshiru, in potem se je začelo počasno odkrivanje in razumevanje depresije. Po njegovem je sicer beseda napačna. “Beseda depresija me spominja na prazno gumo, na nekaj preluknjanega in nepremakljivega. Morda se takšna zdi depresija brez anksioznosti, vendar pa depresija, prepojena s strahom, ni nekaj praznega ali mirnega.” Razlog za to, da jo je težko razumeti,  je v tem, da je nevidna, pravi. “Skrivnostna se zdi celo ljudem, ki za njo trpijo.”

Haigov slog je lapidaren, topel, eleganten, skoraj čisto brez samoizpovedniške melodramatike (če odštejem pogovore med “starim” in “novim” seboj). Rad citira in potem iz citatov izpelje svoje aksiome. Recimo: “Ljubezen. Anaïs Nin je za tesnobo napisala, da je ‘največji ubijalec ljubezni’. Na srečo pa je res tudi obratno. Največji ubijalec tesnobe je ljubezen. Ljubezen je izhodna sila. Je naša pot iz naše lastne groze, kajti tesnoba je bolezen, ki nas zavije v naše lastne nočne more. Pri tem ne gre za sebičnost, čeprav se to komu lahko zdi. Če vam gori noga, potem ni sebično, če se skoncentrirate na bolečino ali strah pred plameni. Tako je tudi s tesnobo. Ljudje s psihičnimi boleznimi niso pogreznjeni vase zato, ker bi bili kaj bolj sebični od drugih. Seveda ne. Samo določene stvari čutijo, ki jih ni mogoče ignorirati. Stvari, ki puščice usmerjajo navznoter.”

Rad sestavlja tudi sezname, recimo (krajši) abecedni seznam znanih depresivcev (od Buzza Aldrina do Catherine Zeta-Jones) in seznama knjig, ki jih je požiral, ko sta se z Andreo, deset mesecev po začetku depresije, preselila v središče Leedsa. “Je razlika med tem, da imaš knjige rad in da jih potrebuješ. Jaz sem knjige potreboval.” Na tem seznamu je vse mogoče, od Calvinovih Nevidnih mest (Le città invisibili) in Amisovega Money (Denar) pa do The Concise Collins Dictionary of Quotations, kajti “citatov ni težko brati”. Popolnoma priročniška pa sta seznama desetih “razlogov za to, da ostanemo živi” ter desetih nasvetov za “pomoč nekomu z depresijo ali anksioznostjo”.

Haig ne pridiga in ne vsiljuje svojega mnenja. Razlog številka 5 za to, da ostanemo živi, je: “Občutek, da se bo vse samo še poslabšalo, je samo simptom.” Številka 6 pa: “Um ima svoje vreme. Zdaj vas je zajel orkan. Ampak tudi orkanom nekoč zmanjka energije. Počakajte.”

Med nasveti za “pomoč nekomu z depresijo ali anksioznostjo” so pomembni vsi, še posebej pa številka 2: “Poslušajte.” Morda bo zvenelo neprijetno vsiljivo, vendar pa jim lahko dodamo še enajstega: podarite jim to neskončno dobro in koristno knjigo.

  • Share/Bookmark
 

1 komentar na “Um ima svoje vreme”

  1. Nekje drugje » Objave » Petnajst stvari iz 2015 pravi:

    [...] Matt Haig, Reasons to Stay Alive [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !