Spletni sramotilni steber

20.03.2015 ob 20:40

SO YOU’VE BEEN PUBLICLY SHAMED

Jon Ronson

278 strani. Picador, London 2015

Včasih (si) je mogoče življenje uničiti še v manj kot 140 znakih (v kateremkoli jeziku, s presledki); včasih je za to dovolj že 64 znakov (v angleščini, s presledki).

To je vsaj nauk primera Justine Sacco, 30-letne Američanke, “direktorice poslovnega komuniciranja” – jaj! – ki je pred letom iz Londona v Cape Town, bilo je 20. decembra 2013, objavila naslednji tvit: “Grem Afriko. Upam, da ne bom dobila aidsa. Zezam se. Saj sem vendar belka!” (Torej: “Going to Africa. Hope I don’t get AIDS. Just kidding. I’m white!”)

V naslednjih urah je Twitter kar zavrel od oznake #HasJustineLandedYet (ki, kot mem, sicer še vedno obstaja); pri teh stvareh nobena hiperbolika ni odveč, pa čeprav se nam, ki smo bolj internetni introvertiranci, lahko zdi vsaj bizarna, če že ne žalobna. Saccova je po pristanku sicer hitela pojasnjevati, da se je res samo “zezala” in da ni rasistka, kot so ji očitali njeni kritiki, vendar pa to nikakor ni bilo dovolj: “proces sramotitve” se je začel in to ne samo na Twitterju ampak tudi v vseh drugih, še najbolj odročnih rokavih interneta.

Jona Ronsona, ne zelo nepredvidljivo, zanima prav “proces sramotitve”, kakršnega ni bilo že vsaj 150 let, namreč odkar so v skoraj vseh ameriških zveznih državah prepovedali javno sramotitev, klade in vse to (izjema je bila Delaware, kjer so sramotilne stebre prepovedali šele leta 1905, javno bičanje pa leta 1972). Ne nepridvidljivo zato, ker je že vse od svoje Them (Oni) mojster za odkrivanje motivov za vse, kar je lahko ekstremno, ekscentrično, eksotično in ekshibicionistično, a tudi absurdno in groteskno: Them je bila (skoraj) popolno uničenje političnih in verskih skrajnežev, The Men Who Stare at Goats (Moški, ki strmijo v koze) parapsiholoških blodenj ameriške vojske, The Psychopath Test (Test za psihopata)  psiholoških testov in diagonsticiranja psihičnih motenj, njegovo najnovejše delo, So You’ve Been Publicly Shamed (Torej so vas javno sramotili), pa je meditacija o instantnem “besu”, pravičniški indignaciji, sramotitvah in “zadoščenju”, ki ga je mogoče doseči – menda – samo še na internetu. Ronson je izjemen forenzik, njegov lahkoten, dobrosrčen, začudeno satiričen slog pisanja pa je precej zavajajoč; čeprav se pogosto zdi sardoničen, v resnici ni. Nikoli – namreč nikoli – pa ni ravnodušen.

“[Saccova] je za svojih 170 sledilcev že dva dneva objavljala pikre tvite o svojem počitniškem potovanju. Bila je kot Sally Bowles družabnih omrežij, dekadentna in frfotava, obenem pa se niti približno ni zavedala, da se zbirajo temni politični oblaki,” piše Ronson. “Tako se je o nekem Nemcu na letalu pošalila: ‘Čudaški nemški možakar: V prvem razredu si. Je leto 2014. Nabavi si dezodorant. – Notranji monolog, ko vdihavam TV [telesni vonj]. Hvala bogu za farmacijo.’ In med prestopanjem na Heathrowu: ‘Čili – sendviči s kumaricami – slabi zobje. Nazaj v Londonu!’ In potem, na zadnji etapi: ‘Grem v Afriko. Upam, da ne bom dobila aidsa. Zezam se. Saj sem vendar belka!’ Zahahljala se je v brado, pritisnila Pošlji ter se pol ure sprehajala po letališču in občasno poškilila na Twitter. ‘Ničesar ni bilo,’ mi je rekla. ‘Niti enega odgovora.’ Čisto lahko sem si predstavljal, da je bila kar malo potlačena – pač zaradi tega, ker ti nihče ne čestita za tvojo duhovitost in zaradi temne tišine, ki nastane, ko ti internet ne odgovori nazaj. Vkrcala se je na letalo. Let je trajal enajst ur.  Spala je. Po pristanku je vključila telefon. Čakalo jo je sporočilo nekoga, s katerim se nista pogovarjal od srednje šole: ‘Tako žal mi je za to, kar se dogaja.’ Začudeno je pogledala sporočilo. ‘In potem je moj telefon razneslo,’ je dejala.”

Zgodilo se je naslednje: njen tvit o tem, kako da kot belka menda ne more dobiti aidsa, je eden od njenih 170 sledilcev poslal novinarju Gawkerja Samu Biddlu, ki ga je takoj retvitnil svojim 15.000 sledilcem. “In tako se je verjetno vse skupaj začelo,” piše Ronson. “‘Dejstvo, da je piarkova, je bilo še posebej čudovito,’ mi je napisal v elektronskem pismu. ‘Tako krasno je, ko lahko rečemo: ‘No, pa naj bo rasističen tvit visoke uslužbenke IAC [medijske in internetne družbe IAC/InterActiveCorp] deležen takšne pozornosti, kakršno si zasluži. In ga je bil. In to bi ponovno naredil.’”

“Proces sramotitve”, kakršnega je bila deležna Saccova, je bil še posebej brutalen in šokanten: to, da so na hitro prekopali njen Twitter profil, je bilo še najmanj; dosti bolj boleče je bilo, da se je njeni teti zdelo potrebno opozoriti, da je s svojim tvitom osramotila družino, ki je vedno podpirala ANC, torej Afriški narodni kongres. Justine Sacco, ki je vzniknila na spletnem sramotilnem stebru, je bila bela rasistka iz privilegirane družine, njen oče pa je bil južnoafriški rudarski milijarder Desmond Sacco. Resnična Justine Sacco je odraščala z mamo samohranilko v New Jerseyju in ni rasistka, ampak se je s svojim nesrečnim, nerodnim, butastim tvitom poskušala norčevati iz “balončka, v katerem živimo v Ameriki, ko gre za razmere v tretjem svetu”, kot je povedala Ronsonu. “Norčevala sem se iz tega balončka.” Zaradi vsega skupaj so jo potem odpustili iz službe.

Poleg Saccove v So You’ve Been Publicly Shamed med drugimi nastopajo še trije univerzitetniki, ki so naredili spambota – “Nam je bolj všeč izraz infomorf.” -, s katerimo so imitirali Ronsonovo tviteraško podobo; Jonah Lehrer, ki je pri New Yorkerju dal odpoved po vsega sedmih tednih, ker si je za svojo knjigo Imagine izmislil par citatov Boba Dylana, potem o njih lagal in se trapasto opravičeval (povrhu pa je bil še avtoplagiator, vendar pa to ni največji zločin vseh časov); novinar Michael Moynihan, ki je razkril Lehrerjev ponaredek; “Hank” in “Alex”, ki ju je na sramotilni steber zaradi šale o USB donglu na softveraški konferenci pribila kolegica Mercedes Adria; ter Lindsey Stone, ki je postala zloglasno slavno razvpita zaradi fotografije na pokopališču Arlington, na kateri pred znakom, da naj obiskovalci spoštujejo tišino, kaže iztegnjeni sredinec ter izgleda, da kriči, čeprav v resnici ni kričala.

Najbolj zanimivo je, da pri vseh, z morebitno izjemo tistega o donglu, lahko spremljamo, kako se sramotilna snežinka spremeni v plaz, čeprav, kot opozarja Ronson, se snežinka nikoli ne sme čutiti odgovorno za plaz. Hecno, Stanisław Jerzy Lec  je bil prepričan, da se nobena snežinka ne čuti odgovorno za snežni plaz, kar je podobno, ampak ne dovolj podobno, da bi lahko Ronsonu očitali karkoli drugega kot načitanost.

Seveda je res, da si marsikdo zaradi stvari, ki jih priobči na vsakršnih družabnih omrežjih, zasluži nekaj krepkih, vendar pa težka, brezkompromisna javna sramotitev, ki so je deležni, nikakor ne posvečuje sredstev. Ronson je prepričan, da gre pri takšnem nezakonitem sojenju – brez sodnika, brez porote, s tisoči krvnikov – v bistvu za kognitivno disonanco, saj se vidimo/razumemo kot “dobri ljudje”, vendar vseeno uničujemo – no, uničujejo – nedolžne, napačno razumljene ljudi. Vsaj v nekaterih primerih. In teh dveh konfliktnih misli naenkrat očitno ne moremo prenesti, je še pojasnil.

So You’ve Been Publicly Shamed je v bistvu dolga moraliteta, tista klasična, alegorična. In zelo, zelo dobra, neskončno berljiva knjiga. Sicer pa sem se naučil še nečesa drugega: čeprav je res, da interneta ne moreš samo opazovati, pa je očitno res tudi to, da internetna introvertiranost sploh ni nič slabega.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na “Spletni sramotilni steber”

  1. Nekje drugje » Objave » “Twitter je največja revolucija po izumu tiska.” pravi:

    [...] in na njihov prvi literarni festival. Natančneje, na Jona Ronsona, ki je govoril (predvsem) o So You’ve Been Publicly Shamed, pa tudi o Malcolmu Gladwellu (oziroma o njegovi vprašljivi, korozivni teoriji “razbitih [...]

  2. Nekje drugje » Objave » Petnajst stvari iz 2015 pravi:

    [...] Jon Ronson, So You’ve Been Publicly Shamed [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !