Arhiv za Marec, 2015

Maribor-on-Sea

30.03.2015 ob 15:57

Razdalje so zelo subjektivna stvar; podobno kot imena. Moj prijatelj Robbie pravi, da v Londonu vedno potrebuješ “povprečno 47 minut”, da z mestnim prometom – torej podzemno, avtobusi, tramvajem, mestno železnico, lahko železnico ali ladjami – prideš kamorkoli, + -, jasno, nekaj minut. Kljub temu pa me včasih še vedno kaj preseneti, recimo to, da se letališču v letovišču Southend-on-Sea v Essexu reče London Southend Airport. Letališče je od Londona oddaljeno 58 kilometrov in čeprav je London pogolten – zdaj se Greater London razteza na 1572 kvadratnih kilometrih – se, tam na vzhodu, vseeno ustavi v občini Havering, kar je še vedno 35 kilometrov od Southenda. To je zanimivo zato, ker bo letos, sezonsko sicer, od junija do oktobra, iz Maribora na London Southend letela Adria Airways. V bistvu gre za to, da je Southend-on-Sea od Londona oddaljen toliko, kot je od Ljubljane oddaljena Bohinjska Bela, in verjetno ni veliko Bohinjskobeljanov, ki bi trdili, da v bistvu vseeno živijo v Ljubljani. (Mojstri za takšen geografski relativizem so sicer pri Ryanairu: Ryanair s Stansteda leti na dve letališči, namreč Västerås in Skavsta, ki imata v imenih tudi Stockholm, čeprav sta od švedske prestolnice oddaljeni 100 kilometrov; vsaj pri prvem je na spremembo imena vplival prav Ryanair.) Seveda mi je jasno, da je “London” kot blagovna, ornamentalna znamka verjetno zanimivejši kot zgolj Southend, in to kljub temu, da imajo v slednjem najdaljši zabaviščni pomol na svetu (za dobra dva kilometra ga je). Res pa je, da je bil v šestdesetih letih minulega stoletja, ko je bil “tretje najprometnejše londonsko letališče”, vseeno samo Southend, ne pa London Southend. Podobno je tudi z Lutonom, ki je bil do leta 1990 Luton Airport, potem pa se preimenoval v London Luton, od Londona pa je oddaljen 56 kilometrov. Do najbližjega od treh drugih londonskih letališč, Heathrowa, je po M4 in A4 vsega 22 kilometrov, torej toliko kot je od Ljubljane do Brnikov, do Gatwicka in Stansteda pa je približno 48 kilometrov. Kakorkoli že, tako pri Adrii kot pri London Southend Airportu so navdušeni nad sodelovanjem – “Maribor nudi bogato ponudbo potnikom iz Essexa, Londona in drugod, ki se odločajo tako za vikend ali daljše počitnice v kateremkoli letnem času.” -, še posebej pa poudarjajo, da bodo potniki, ki bodo na London Southend pripotovali junija in julija, dobili brezplačne železniške vozovnice za London. In pri tem se razkrije zanimiva eliptičnost oglaševanja: če je Southend-on-Sea itak London, zakaj bi potem nekdo potreboval železniško vozovnico – za London? Ampak vseeno: najcenejša vozovnica z letališča London Southend do postaje Liverpool Street je 15,80 funtov; če vam jo poravna letališče, je to potem zelo neeliptičen prihranek.

  • Share/Bookmark

Pop trenutek

26.03.2015 ob 11:20

Sinoči v Shepherd’s Bush Empire: nikogar ni zanimal “konec sveta”, ki se je končal z odhodom zelo nadarjenega člana iz znane pop senzacije. To verjetno ni nič nenavadnega, saj je bil koncert Charli XCX, torej 22-letne Charlotte Aitchison, in njeni oboževalci res niso demografija, ki bi zanimala kombinat Psyco ali kako se mu že reče. “To je moj največji londonski koncert doslej,” je razložila. To sicer ne pomeni, da Charli XCX ni bila naokoli že nekaj časa, sa je recimo pred tremi leti za švedski duo Icona Pop napisala uspešnico I Love It in potem na njej tudi pela. Kakorkoli že, takrat sem prvič slišal za Charli XCX in bila je dober pop; tako se vsaj zdi. In ko me je Alex vprašal, če greva na koncert, sem rekel ja, seveda, hvala.

Charli XCX je živahna, kvantaška – zelo kvantaška, pravzaprav -, super priljudna in kot ustvarjena za baterijo mobilcev, fotoaparatov in vseh ostali digitalnih naprav, ki so v zrak hušknile že ob prvi pesmi in tam v glavnem ostale skoraj čisto ves čas. “Ali je tukaj kdo mlajši od osemnajst let in pijan?” je proti koncu vprašala občinstvo. In ko ji je pomahalo kar nekaj – mislim: zelo veliko – rok, se je zarežala: “Kuuuuuul.” Če bi bil star 16 let, bi si jo verjetno kar želel za starejšo sestro. Proti koncu koncerta, čisto na koncu glavnega dela, pred dodatkom, pa nam je povedala, da smo bili čudovito občinstvo, res čudovito, in da ima za nas posebno presenečenje. Za to presenečenje se je izkazalo, da je Rita Ora, s katero sta zapeli Doing It.

YouTube slika preogleda

Seveda je res, da kar malo spominja na Transvision Vamp – Alex je dejal, da je Charli XCX “podobno osrečujoča pop genialnost, kot je bila Wendy James, čeprav dosti bolj substancialna” – vendar pa je bilo vse skupaj en takšen pravi pop trenutek, izkristaliziran in vse to, nepredvidljiv in zanimiv, takšen, da sem ga razumel tudi jaz. Mogoče tudi zato, ker bi na koncert Rite Ore, verjetno, res zašel samo po naključju. Kljub temu pa sem bil kar malo presenečen, ko sem na YouTubu po koncertu dodajal tage za posnetek (to je edini, pri vseh drugih so mi šli mobilci etc. na živce in potem raje sploh nisem snemal): za Charli XCX je rečeno “glasbena umetnica”, za Rito Oro pa, da je “znana osebnost”. Ali bi morala biti Rita Ora zaradi tega užaljena? Ne vem; nenazadnje nas res ne morejo ves čas zanimati vse stvari.

  • Share/Bookmark

Spletni sramotilni steber

20.03.2015 ob 20:40

SO YOU’VE BEEN PUBLICLY SHAMED

Jon Ronson

278 strani. Picador, London 2015

Včasih (si) je mogoče življenje uničiti še v manj kot 140 znakih (v kateremkoli jeziku, s presledki); včasih je za to dovolj že 64 znakov (v angleščini, s presledki).

To je vsaj nauk primera Justine Sacco, 30-letne Američanke, “direktorice poslovnega komuniciranja” – jaj! – ki je pred letom iz Londona v Cape Town, bilo je 20. decembra 2013, objavila naslednji tvit: “Grem Afriko. Upam, da ne bom dobila aidsa. Zezam se. Saj sem vendar belka!” (Torej: “Going to Africa. Hope I don’t get AIDS. Just kidding. I’m white!”)

V naslednjih urah je Twitter kar zavrel od oznake #HasJustineLandedYet (ki, kot mem, sicer še vedno obstaja); pri teh stvareh nobena hiperbolika ni odveč, pa čeprav se nam, ki smo bolj internetni introvertiranci, lahko zdi vsaj bizarna, če že ne žalobna. Saccova je po pristanku sicer hitela pojasnjevati, da se je res samo “zezala” in da ni rasistka, kot so ji očitali njeni kritiki, vendar pa to nikakor ni bilo dovolj: “proces sramotitve” se je začel in to ne samo na Twitterju ampak tudi v vseh drugih, še najbolj odročnih rokavih interneta.

Jona Ronsona, ne zelo nepredvidljivo, zanima prav “proces sramotitve”, kakršnega ni bilo že vsaj 150 let, namreč odkar so v skoraj vseh ameriških zveznih državah prepovedali javno sramotitev, klade in vse to (izjema je bila Delaware, kjer so sramotilne stebre prepovedali šele leta 1905, javno bičanje pa leta 1972). Ne nepridvidljivo zato, ker je že vse od svoje Them (Oni) mojster za odkrivanje motivov za vse, kar je lahko ekstremno, ekscentrično, eksotično in ekshibicionistično, a tudi absurdno in groteskno: Them je bila (skoraj) popolno uničenje političnih in verskih skrajnežev, The Men Who Stare at Goats (Moški, ki strmijo v koze) parapsiholoških blodenj ameriške vojske, The Psychopath Test (Test za psihopata)  psiholoških testov in diagonsticiranja psihičnih motenj, njegovo najnovejše delo, So You’ve Been Publicly Shamed (Torej so vas javno sramotili), pa je meditacija o instantnem “besu”, pravičniški indignaciji, sramotitvah in “zadoščenju”, ki ga je mogoče doseči – menda – samo še na internetu. Ronson je izjemen forenzik, njegov lahkoten, dobrosrčen, začudeno satiričen slog pisanja pa je precej zavajajoč; čeprav se pogosto zdi sardoničen, v resnici ni. Nikoli – namreč nikoli – pa ni ravnodušen.

“[Saccova] je za svojih 170 sledilcev že dva dneva objavljala pikre tvite o svojem počitniškem potovanju. Bila je kot Sally Bowles družabnih omrežij, dekadentna in frfotava, obenem pa se niti približno ni zavedala, da se zbirajo temni politični oblaki,” piše Ronson. “Tako se je o nekem Nemcu na letalu pošalila: ‘Čudaški nemški možakar: V prvem razredu si. Je leto 2014. Nabavi si dezodorant. – Notranji monolog, ko vdihavam TV [telesni vonj]. Hvala bogu za farmacijo.’ In med prestopanjem na Heathrowu: ‘Čili – sendviči s kumaricami – slabi zobje. Nazaj v Londonu!’ In potem, na zadnji etapi: ‘Grem v Afriko. Upam, da ne bom dobila aidsa. Zezam se. Saj sem vendar belka!’ Zahahljala se je v brado, pritisnila Pošlji ter se pol ure sprehajala po letališču in občasno poškilila na Twitter. ‘Ničesar ni bilo,’ mi je rekla. ‘Niti enega odgovora.’ Čisto lahko sem si predstavljal, da je bila kar malo potlačena – pač zaradi tega, ker ti nihče ne čestita za tvojo duhovitost in zaradi temne tišine, ki nastane, ko ti internet ne odgovori nazaj. Vkrcala se je na letalo. Let je trajal enajst ur.  Spala je. Po pristanku je vključila telefon. Čakalo jo je sporočilo nekoga, s katerim se nista pogovarjal od srednje šole: ‘Tako žal mi je za to, kar se dogaja.’ Začudeno je pogledala sporočilo. ‘In potem je moj telefon razneslo,’ je dejala.”

Zgodilo se je naslednje: njen tvit o tem, kako da kot belka menda ne more dobiti aidsa, je eden od njenih 170 sledilcev poslal novinarju Gawkerja Samu Biddlu, ki ga je takoj retvitnil svojim 15.000 sledilcem. “In tako se je verjetno vse skupaj začelo,” piše Ronson. “‘Dejstvo, da je piarkova, je bilo še posebej čudovito,’ mi je napisal v elektronskem pismu. ‘Tako krasno je, ko lahko rečemo: ‘No, pa naj bo rasističen tvit visoke uslužbenke IAC [medijske in internetne družbe IAC/InterActiveCorp] deležen takšne pozornosti, kakršno si zasluži. In ga je bil. In to bi ponovno naredil.’”

“Proces sramotitve”, kakršnega je bila deležna Saccova, je bil še posebej brutalen in šokanten: to, da so na hitro prekopali njen Twitter profil, je bilo še najmanj; dosti bolj boleče je bilo, da se je njeni teti zdelo potrebno opozoriti, da je s svojim tvitom osramotila družino, ki je vedno podpirala ANC, torej Afriški narodni kongres. Justine Sacco, ki je vzniknila na spletnem sramotilnem stebru, je bila bela rasistka iz privilegirane družine, njen oče pa je bil južnoafriški rudarski milijarder Desmond Sacco. Resnična Justine Sacco je odraščala z mamo samohranilko v New Jerseyju in ni rasistka, ampak se je s svojim nesrečnim, nerodnim, butastim tvitom poskušala norčevati iz “balončka, v katerem živimo v Ameriki, ko gre za razmere v tretjem svetu”, kot je povedala Ronsonu. “Norčevala sem se iz tega balončka.” Zaradi vsega skupaj so jo potem odpustili iz službe.

Poleg Saccove v So You’ve Been Publicly Shamed med drugimi nastopajo še trije univerzitetniki, ki so naredili spambota – “Nam je bolj všeč izraz infomorf.” -, s katerimo so imitirali Ronsonovo tviteraško podobo; Jonah Lehrer, ki je pri New Yorkerju dal odpoved po vsega sedmih tednih, ker si je za svojo knjigo Imagine izmislil par citatov Boba Dylana, potem o njih lagal in se trapasto opravičeval (povrhu pa je bil še avtoplagiator, vendar pa to ni največji zločin vseh časov); novinar Michael Moynihan, ki je razkril Lehrerjev ponaredek; “Hank” in “Alex”, ki ju je na sramotilni steber zaradi šale o USB donglu na softveraški konferenci pribila kolegica Mercedes Adria; ter Lindsey Stone, ki je postala zloglasno slavno razvpita zaradi fotografije na pokopališču Arlington, na kateri pred znakom, da naj obiskovalci spoštujejo tišino, kaže iztegnjeni sredinec ter izgleda, da kriči, čeprav v resnici ni kričala.

Najbolj zanimivo je, da pri vseh, z morebitno izjemo tistega o donglu, lahko spremljamo, kako se sramotilna snežinka spremeni v plaz, čeprav, kot opozarja Ronson, se snežinka nikoli ne sme čutiti odgovorno za plaz. Hecno, Stanisław Jerzy Lec  je bil prepričan, da se nobena snežinka ne čuti odgovorno za snežni plaz, kar je podobno, ampak ne dovolj podobno, da bi lahko Ronsonu očitali karkoli drugega kot načitanost.

Seveda je res, da si marsikdo zaradi stvari, ki jih priobči na vsakršnih družabnih omrežjih, zasluži nekaj krepkih, vendar pa težka, brezkompromisna javna sramotitev, ki so je deležni, nikakor ne posvečuje sredstev. Ronson je prepričan, da gre pri takšnem nezakonitem sojenju – brez sodnika, brez porote, s tisoči krvnikov – v bistvu za kognitivno disonanco, saj se vidimo/razumemo kot “dobri ljudje”, vendar vseeno uničujemo – no, uničujejo – nedolžne, napačno razumljene ljudi. Vsaj v nekaterih primerih. In teh dveh konfliktnih misli naenkrat očitno ne moremo prenesti, je še pojasnil.

So You’ve Been Publicly Shamed je v bistvu dolga moraliteta, tista klasična, alegorična. In zelo, zelo dobra, neskončno berljiva knjiga. Sicer pa sem se naučil še nečesa drugega: čeprav je res, da interneta ne moreš samo opazovati, pa je očitno res tudi to, da internetna introvertiranost sploh ni nič slabega.

  • Share/Bookmark

Pot v srečno prihodnost: Years & Years

7.03.2015 ob 02:13

Lahko bi bilo tudi rojstvo obsesije iz duha glasbe, vendar pa je to vseeno malo preozko. Za Years & Years – Olly Alexander, vokal in klaviature, Mikey Goldsworthy, bas, in Emre Turkmen, sintetizator -, sicer zmagovalce BBC-jevega Sound Of 2015, sem prvič slišal pred tremi leti, konec marca 2012, ko je Alexander igral v Ridleyjevi distopični, klavstrofobični eskploziji Mercury Fur v gledališču Old Red Lion v Islingtonu. Njegov Naz, fatalistični, zlorabljeni fant iz Yorkshira, je bil šokantno briljanten in krhek. Ko sem po predstavi prišel domov, sem ga malo poguglal, ker sem ga doslej poznal samo po Victorju v Noéjevi V praznini in nekaj drugih, stranskih filmskih vlogah: v Bright Star je recimo igral Toma Keatsa, mlajšega brata Johna Keatsa, torej Bena Whishawa (ki je sicer igral Elliota, glavno vlogo v Mercury Fur, v njeni praizvedbi leta 2005  = vse je povezano).  In pri tem guglanju je naplavilo še Years & Years, ki so bili takrat skupaj že par let, njhovi prvi vzorniki pa so bili Fleet Foxes. In še: takrat so bili kvintet, njihov prvi singel in video pa je bil I Wish I Knew; vse skupaj bi lahko bil precej običajen kos post-dubstepa, ki se je takrat prelival iz južnega v severni London, če ne bi bil Alexander (že, tudi takrat) zelo hipnotičen in nalezljiv pevec.

Alexander je, ker se vse očitno dogaja marca, marca 2013 igral Petra Pana v tisti ne preveč posrečeni skici Johna Logana Peter and Alice, o srečanju Petra Llewelyna Daviesa (torej “Petra Pana”, ki ga je igral Ben Whishaw) in Alice Liddell Hargreaves (torej “Alice v čudežni deželi”, ki jo je igrala Judi Dench); kljub lapidarnosti drame so bili vsi igralci izjemni, vključno z Alexandrom. Years & Years so medtem postali (in ostali) trio ter podpisali za pariško založbo/modno hišo Kitsuné, pri kateri se nikoli ne zmotijo. Prvi mini album za Kitsuné, septembra 2013, je bil Traps, ki sem ga potem par mesecev precej pogosto poslušal, čeprav res predvsem naslovno pesem in to od 1′04″ naprej, ko se začne prvi most oziroma medigra oziroma prehod. Očitno imam preveč časa. Skratka. Februarja lani je bil na vrsti še drugi, zadnji mini album za Kitsuné, Real; v videu za Real nastopa tudi Ben Whishaw, ki pleše kot “električna jegulja”, snemanje pa je s svojimi prihranki plačal Turkmen, dotlej arhitekt (takšni Vennovi diagrami – film! gledališče! televizija! arhitektura! – so zmeraj zanimivi). Na tem miniju je sicer tudi čudovito trpka Eyes Shut (z verjetno najboljšim Alexandrovim besedilom doslej in čisto pravim, letečim stereom na 1′44″).

Marca – marca! – 2014 so imeli prvi pravi koncert, v Oslu v Hackneyju, od aprila do junija pa je bila na Sky Atlantic na sporedu Loganova verzija družbe pravih gospodov, namreč Penny Dreadful, v kateri je Alexander igral Fentona. Zdaj “bivši igralec”, kot je že bilo rečeno, je igral tudi v ne čisto dobrem celovečercu The Riot Club (premiera je bila septembra). Medtem so Years & Years prestopili Polydorju ter avgusta pri njih izdali mini album Take Shelter; na njem je tudi Breathe, precej nepričakovana, vendar fenomenalna priredba standarda Blu Cantrell. Poletje so v glavnem sicer preigrali na glasbenih festivalih, potem pa se je – res – začel njihov nevzdržni vzpon: septembra so gostovali na Sunlight, ki jo je zložil belgijski producent The Magician, oktobra in novembra so ogrevali za Clean Bandit in Sama Smitha, decembra pa je izšel še neskončno poskočni singel Desire, ki je pristal na 22. mestu britanske pop parade in na lestvici ostal 13 tednov. To, da je pesem takšna, kot da bi nastala leta 1992, je sploh samo super. Sicer pa je vse skupaj čudovit elektropop, s precej housea, glitcha ter R&B-ja. Oziroma: Years & Years so, v bistvu, prinašalci sreče.

Vse to je bila v bistvu samo vaja za Sound Of 2015 ter singel King, s katerim bodo jutri, 8. marca – poglej, bralec, marca! – tudi prvič na prvem mestu britanske pop parade. Dva koncerta ta teden, v Heavenu, sta bila razprodana (na petkovem je bilo zelo histerično), pravo tako sta že razprodana dva junijska v enkrat večjem Shepherd’s Bush Empire; junija bo sicer izšel njihov prvi album.  “Doslej še nikoli nismo imeli laserjev,” se je veselil Alexander v Heavenu. To, da so Years & Years zelo dobra skupina, je nenazadnje neizpodbitno, torej trdno pop dejstvo. Dobrega popa pač ne smemo kar tako zapraviti.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Srečna prihodnost.

  • Share/Bookmark