Arhiv za Julij, 2013

Oh.

3.07.2013 ob 12:07

Ne vem, ampak sotočje Temze in Leeje ali Leaje je v zadnjih nekaj mesecih – torej odkar sem se preselil na londonski bližnji vzhod – postalo skoraj mitično; v glavnem verjetno zato, ker sem ga iskal že dvakrat, vendar ga nekako nisem našel, čeprav imam precej dober smisel za orientacijo in sem se doslej res izgubil samo enkrat, v Bruslju (z mesti brez reke, morja ali nabrežij je v glavnem vedno nekaj narobe). Prvič sem odddrvel čisto predaleč naprej proti Silvertownu, mimo nekaj ducatov grosističnih trgovin pod Silvertown Way, ki sestavljajo imenitno imenovan Waterside Studios Business Centre (tisto “nabrežje” je sicer slabega pol kilometra stran, čez velikansko deponijo in predelovalnico odpadkov), ter še posebej mimo stare cukrarne Tate & Lyle; drugič sem se se namesto do Leamoutha odpeljal do severne postaje vzpenjače čez Temzo in se potem s kolesom spokal v gondolo, si tistih pet minut govoril, da bo vse v redu, vendar pa potem vseeno ugotovil, da vedenjska in kognitivna terapija ne bo pomagala pri moji vrtoglavici. Poleg tega pa so kolesarske steze na severu Greenwicha še slabše kot kjerkoli drugje v Londonu. Ponavljati v manjših, razredčenih odmerkih, po mojem.

V tretje je šlo. Ne vem, če ravno rado, ampak vseeno. Mogoče zato, ker sem se zatekel tistemu staremu triku in pogledal na zemljevid in ugotovil, da moram z Lower Lea Crossinga zaviti na Orchard Place, torej malo pred mostom, pod katerim teče zelo rjava reka Lea ali Lee. Na koncu Orchard Placea se Lea ali Lee izliva v Temzo.

Levo Lea ali Lee, desno Temza. Kdo bi si mislil!

Kot običajno pa stvari niso tako zelo preproste. Na koncu Orchard Placea, ki je ime dobil po pravem, zelo bivšem sadovnjaku, je Trinity Quay Wharf, umetniški center s studiji in galerijami, English National Opera pa ima tam svoje vadbene prostore in depoje. Vse skupaj je zelo odročno – kot da bi bodoči Rog stal na sotočju Ljubljanice in Save – vendar sploh ne slabo. Ravno obratno. Poleg tega pa je tam edini svetilnik v vsem Londonu.

Še večje presenečenje pa je bil Fatboy’s Diner. Ah, le zakaj? Zato, ker je zelo mogoče, da je ta restavracija z ameriško hitro prehrano v resnici prst v prihodnost: nekaj let je bila v Covent Gardnu, na Maiden Lane, skoraj čisto nasproti Rules, najstarejše restavracije v Londonu, in to v času, ko se je gentrifikacija in komercializacija Covent Gardna šele prav začela. Sredi devetdesetih, zdi se mi da 1995, se je preselila na rob Cityja, na Spital Square, čisto blizu takrat skoraj popolnoma pobite tržnice Spitalfields, ko je kazalo, da bodo nepremičninski “investitorji” lahko pokosili vse, kar je (bilo) stisnjeno med Norton Folgate in Kristusovo cerkvijo v Spitalfieldsu ter ta zgodovinski kos mesta restavrirali v mali Šanghaj. (To se potem vseeno ni zgodilo, čeprav so bile bitke med “investitorji” in civilno iniciativo, ki ni hotela dati tržnice, silovite in strahovite; kompromis, ki so ga sklenili, ni zelo slab, mali Šanghaj, vključno z Walkie-Takiejem Rafaela Viñolyja – le kaj si je mislil! -, pa zdaj raste bližje Temzi, na Fenchurch Streetu. Aja, pa tudi Ribež za sir oziroma Leadenhall Building na Leadenhall Streetu Richarda Rogersa je tam; samo da je večji od Fosterjeve/Shuttleworthove Kumare, pa je.) In potem je Fatboy’s Diner izginil; vsaj zdelo se mi je tako, saj se mi ni niti približno sanjalo, da so ga ponovno preselili, pa še v Bow Creek. Kaj pa če Fatboy’s Diner vseeno nekako pomirjevalno vpliva na najbolj ekscesno obnašanje trgovcev z novci? Če je to res, je v Bow Creeku pristal v ravno v pravem trenutku: za Leamouth Peninsulo je že bilo izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo 1600 stanovanjskih enot in 20.000 kvadratnih metrov pisarn, vendar je bilo zaradi recesije tega projekta zaenkrat konec. Leamoutha sicer še ni bilo konec. Tisto sredo zvečer, v Heavenu, je za These New Puritans namreč ogreval East India Youth, sicer 22-letni William Doyle, ki si je svoje novo umetniško ime nadel po East India Docku, kjer živi. East India Dock Basin je (nekdanji) luški bazen zahodno od Orchard Placea. Doyle je bil včasih v indie skupini Doyle and the Fourfathers, vendar se je rocka potem, kot pravi, naveličal, ker se mu je “priskutil”. Se zgodi. Skratka, East India Youth je – ne samo zaradi imena, ki sicer vsekakor pomaga – odkritje leta (z nekajmesečno zamudo): fenomenalen, sublimen, čudovit. Torej, kot se reče, v vsakem oblaku je nekaj dobrega.

Moje duševne otopelosti, brezvoljnosti, brezčutnosti in toposti sicer še vedno ni konec. Edino, kar me spravlja v dobro voljo, je tistih 25 ali 30 kilometrov, ki jih (skoraj) vsak dan prebicikliram po mestu; ven, na podeželje in v naravo, ne grem, ker bi bilo tam, kot se mi zdi, občutno manj izpušnih plinov, od katerih očitno živim. No, kolesarjenje in pa francoska nadaljevanka Les revenants (Vrnjeni), ki jo ob nedeljah zvečer – s podnapisi in vsem tem, celo kakšnim reklamnim blokov v francoščini – predvajajo na Channel 4. Veliko stvari je zelo nenavadnih – kdo je mrtev in kdo ne, recimo -, veliko stvari pa samo super – recimo glasba, ki jo je prispevala skupina Mogwai; Victor je izven vseh kategorij. Edino, česar ne razumem, je to, zakaj bi, po filmu Nepovratno (Irréversible, 2002), še kdo, še posebej v Franciji, kdaj šel skozi kakšen cestni podhod, saj je očitno, da so nevarni; za posiljevalcem v Nepovratnem zdaj v podhodu svoje dela še serijski morilec v Les revenants. Ker pa se da v druge dele vzhoda, vsaj med Bowom in Poplarjem, priti bolj ali ali manj samo skozi podhode in podvoze, je nuja naredila svoje: malo si ponavljam, da tole vseeno ni Francija in da je vseeno dan. Ter da ni fikcija.

  • Share/Bookmark