Arhiv za Junij, 2013

Vse novo (drugi del)

1.06.2013 ob 10:02

Nekatere stvari se zgodijo hitro; nekatere se dohitevajo; nekatere se prehitevajo. Tako kot je bila selitev nepričakovana (po dobrem poldrugem letu se iskanja malo naveličaš), so bile vse druge stvari še predobro znane: čakanje na prvo, čakanje na drugo, čakanje na tretje; prvi, ki ne pride, drugi, ki ne odpove, tretji, ki odpove, vendar potem vseeno pride. Bralec, ne seli se pozimi – oziroma v kateremkoli letnem času, ki je, kot letošnja pomlad, samo zamaskirana zima. (Točno tako, kot pravi Tim Bendzko: Nočem več zime.) Vse traja, vse. In ne vem, morda sem res edini, ampak v tem živčnem, neravnodušnem času se nikakor ne morem skoncentriti za/na nič drugega: kaj malega že še naredim, veliko delo pa ostaja in zamujam in si grem na živce, ampak preprosto ne morem delati; tako sem tudi vse, kar sem v tem času prevedel, raje prevedel še enkrat, z drugačnim občutkom. Začel sem tudi tri, štiri blogovske zapise, pa potem iz njih ni bilo nič. Se zgodi, verjetno.

Zdaj so stvari končane… takole… približno: 96-odstotno, plus minus en ali dva odstotka, odvisno od občutka. Umetnost je uokvirjena, devedji zloženi, vendar neurejeni na policah, knjige malo bolj urejeno zložene; v bistvu je je zelo osvežujoče začeti z dosti manj stvarmi (v Oxfam na King’s Roadu so pred dvema mesecema potovale še štiri velike škatle devedejev in knjig), oba Kraljeva naslonjača rex in zložljiva mizica zelo skladno zasedajo del dnevne sobe (eden od naslonjačev je kmalu dobil tri praske, ki jih je povzročil neki gost; o dejanju že bom, o imenu pa ne). Tudi vsega drugega sem se počasi navadil. Čeprav sem za lučaj, dva od Blackwall Tunnel Northern Approacha (sicer del ceste A12, ki je del nikoli dokončanega 6-pasovnega notranjega cestnega obroča), je naš blok tih, ne čisto odtujeno, promet se seveda sliši, ampak ni moteč, resno. In tudi v stanovanju nad menoj nihče ne divja, žura od treh do sedmih zjutraj ter ima na obisku naenkrat vse sošolce iz osnovne in srednje šole ter faksa. Zaradi vsega tega lahko prvič po štirinajstih letih – od takrat, ko so tiste pisarne nad mojim stanovanjem v Finsbury Parku spremenili v stanovanje – zdaj mirno spim. Dan, noč, hvaliti in vse to: za zdaj je v redu. V dveh mesecih sem sicer spoznal – torej se pogovarjal malo več kot samo o vremenu – eno sosedo in enega soseda, še z desetimi, enajstimi pa sem se pozdravil. To za novi blok v Londonu, kot se mi zdi, ni slabo. Šel sem tudi na sestanek skupnosti stanovalcev naše soseke – bilo nas je 16 – vendar se je izkazalo, da smo se sestali samo zato, da bi stanovalca, ki je sestanek sklical, izvolili za predsednika skupnosti. Ojej. In potem sem, kot se spodobi, začel odkrivati soseščino. (Moj bicikel ima nove Schwalbejeve pnevmatike, ki se jim pravi London.) Val za valom blokov, stolpnic in stanovanjskih naselj, obrtnih con, avtomehanikov, trgovin in tržnic. Stratford. Templji mamonu v Canary Wharfu. Ter Victoria Park in London Fields, moja že dolga leta najljubši veliki in najljubši mali park v Londonu. Tik pred London Fieldsom, na Broadway Marketu, je fantastična knjigarna Donlon Books, ki je nemudoma postala, da, moja tretja najljubša mala knjigarna.

V Donlon Books imajo tudi dober izbor knjig fotografa in grafika Stephena Gilla, najboljšega vizualnega kronista Hackneyja. Skratka. Potem sem odkrival še naprej. Ta konec mesta ni nališpan, ampak uporaben. In trd. Reke in kanali. Reka Lee ali Lea (to je njeno uradno ime: River Lea or Lee); Three Mills Wall River (oziroma Trimlinskzidaščica, kot ji pravim); City Mill River (Mestnimlinja? Mestnimlinjanica?); Lee Navigation (a pri tem kanalu pa ni nobene dileme?); Limhouse Cut; izliv Leeje ali Leaje v Temzo še pride na vrsto.

Ampak bloki! Soseka Cranbrook Estate pri Victoria Parku, ki jo je sprojektiral Berthold Lubetkin, je fenomenalno posuta z zelenimi pravokotniki in je sploh imenitna, še najbolj pa mi je – in to ne nepričakovano – všeč 27-nadstropna stanovanjska stolpnica Balfron Tower Erna Goldfingerja (ja-ja, Ian Fleming in vse to), del Brownfield Estate v Poplarju; do Brownfield Estate je od mene pet minut s kolesom. Balfron Tower je sicer vzhodna, malo nižja, starejša sestra 31-nadstropne stolnice Trellick Tower v severnem Kensingtonu, vendar je od sestre še boljša, ker je obkrožena z nižjimi bloki, prav tako Goldfingerjevimi. Med Brownfield Estate in East India Dock Roadom je do polovice zgrajen blok, ob njem pa Banksyjev grafit. In to že poldrugo leto, kot sem se pozanimal.

Po njem običajno postanem precej židane volje, čeprav Canary Wharfu kaže hrbet, zato pa pozdravlja vse, ki se vanj izlivajo iz vzhoda. Ja, samo pet minut s kolesom, vam rečem.

  • Share/Bookmark