Kako sem se postaral za sto let

5.03.2013 ob 09:49

Pred dvema letoma si mi je zdelo precej zanimivo, celo imenitno, da mi ni bilo potrebno vedeti kdo ali kaj je Justin Bieber; ker precej očitno kaže, da vsi čakajo samo na to, kdaj bo začel svojo turnejo po klinikah za zdravljenje od odvisnosti, to dandanes ni več mogoče: čisto vsak njegov korak je zabeležen za večnost in v večnosti, morda tudi zato, da bi lahko potem vsi po vrsti samo zmajevali z glavami in to, ne. In potem, za nameček, je zamudil še na svoj koncert; ni hujše je furije, bralec, kot sta razkurjena najstnica in njena mama. Ali pa plišasti medved. Tako me tudi ni presenetilo, da sem moral (iz)vedeti, da je njegov rojstni dan – letos devetnajsti – 1. marca. Samo dan prej, 28. februarja, je imel svoj rojstni dan, prav tako devetnajsti, Jake Bugg, kantavtor iz Nottinghama. Na predvečer njegovega rojstnega dneva, v sredo, ko je bil star še osemnajst let, sem bil na njegovem koncertu v Shepherd’s Bush Empire; če je zdaj dvakrat zapored razprodal Empire, je za jesensko turnejo že dvakrat razprodal enkrat večji Brixton Academy. Bugg je na oder sicer prišel šele ob 21.45, ker je bil pred tem na podelitvi NME-jevih nagrad v Troxyju. Glavni del koncerta je končal z Lighting Bolt; občinstvo, v glavnem staro od sredine dvajsetih do sredine tridesetih, je bilo do takrat precej okajeno, zelo plešoče in pojoče.

YouTube slika preogleda

Po koncu sem se – skoraj avtomatično, iz navade – obrnil proti toncu in v zraku narisal list papirja: včasih nas je to delalo po par ducatov, tokrat pa sem bil edini, ki se je pozanimal, če bi lahko dobil setlisto; časi so se res spremenili in obiskovalci koncertov tudi.

In ne, Bugg se med koncertom ni nasmehnil niti enkrat. Le zakaj bi se, če je pa najstnik. Njegov prvenec je bil v nedeljo na sedmem mestu na lestvici najbolje prodajanih albumov; na njej je pred dvajsetimi tedni, 27. oktobra lani, debitiral na prvem mestu.

Podobno kot avtobusne pa tudi najstniške devetnajstke očitno prihajajo v trojicah. V četrtek sem šel na otvoritev novega umetnostnega sejma, pravi se mu Art13, v Olympiji. Na otvoritvi je bilo zelo veliko superanuiranih Čelsijancev, tistih v elegantnih čevljih in zavitih v dva litra kolonjske, bila pa sta tudi dva televizijska kuharja in Nicholas Serota. Ter, kar je bilo očitno najpomembnejše, Harry Styles! Iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii. Ki sem ga videl na lastne oči! Iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii. To je ena izmed tistih stvari: pogledaš enkrat, pogledaš dvakrat in pogledaš tretjič, in da, to je tisto čisto sveži “negativec leta”, kot so se dan prej odločili v NME, ki v spremstvu treh žensk nedoločljive starosti hiti mimo vas. Takole, pol metra stran. Mimo. Vas. London je pa res mesto, ki daje in daje. Neverjetno. Trojice… ja… točno… Tudi Harry Styles, sicer član pop kombija, ki je z enim samim mahom uničil dve čudoviti pesmi (in ne, dobrodelnost ne more biti razlog ali izgovor za takšne stvari), je bil namreč pred kratkim, 1. februarja, star devetnajst let; to vem zato, ker je bilo marsikje mogoče prebrati, kaj so “Harry in njegovih 39 najtesnejših prijateljev” spili med njegovim rojstnodnevnim žuranjem po “modnem vzhodnem Londonu”, torej Dalstonu (no, pa je šla soseka res rakom žvižgat), ki so ga začeli v tisti nirvani hipsterske kulinarike, ki se ji pravi Rita’s. In zakaj – kurc, pa taka veselica, kot je vedno rekel Andreas – bi me sploh moralo zanimati, kaj počnejo trije devetnajstletniki, minljivi ali ne, kaj pa vem? Dva od njih mi ne povesta ničesar o mojem življenju, tretji pa nekaj malega, čeprav je njegova glasba dosti starejša od njega; in mene. Bugg in Bieber sta skladatelja in pevca lastnih skladb (včasih s pomočjo drugih avtorjev, včasih ne), Styles pa še ni ravno pokazal, da bo novi Gary Barlow (čeprav so tudi Take That, če sem že pri tem, svoj pohod na britansko top pop lestvico začeli s priredbami, ne pa Barlowovim katalogom, ki je prišel, še uspešnejše, na vrsto kasneje); Bugg za člane One Direction sicer ne ve, “kako jih lahko kdorkoli ima za skupino”, ker “ne pišejo svojih pesmi” in so na odru zato, ker izgledajo lepo, za Stylesa pa je pripomnil, da si je “zelo zaslužil nagrado za negativca leta”. Pri vsem skupaj se mi zdita zanimivi samo dve stvari. Prva je ta, da gre pri vsem skupaj za vihar v kozarcu vode: tako pri One Direction kot Buggu bi se lahko pogovarjali tako o “izvirnosti” (One Direction) in “normirani proizvodnji” (One Direction) kot “derivativnosti” (Bugg), “tesnobi vpliva” (Bugg), “avtentičnosti” (One Direction) in, če je že bil govor o tem, “pisanju svojih pesmi” (One Direction, deloma Bugg); tako One Direction kot Bugg so samo zobniki v dobro naoljeni glasbeni industriji, prvi pri Sonyju, drugi pri Universalu, kar pomeni tudi zloščeno, hipertrofirano medijsko in piarovsko podporo. (In ne, o tem, da Bugg menda hodi s Stylesovim bivšim dekletom Caro “letošnja nova Kate Moss” Delevingne, res ne vem veliko, razen tega, da je Delevingnejeva tisto bivše Stylesovo dekle, ki ni Taylor Swift.) Druga pa je ta, da me – kljub temu, da me morda ne bi smelo – še kar zanima, kaj se bo s tema devetnajstletnikoma zgodilo čez dve leti,  razen to, da bosta stara enaindvajset let: kaj pa če se bo izkazalo, da je Jake Bugg v resnici John Denver, Harry Styles pa Antikrist? (In ne, Bieber me ne zanima v nobeni pojavni obliki.) Še dobro, da sem v petek potem šel v O2, na koncert “najpomembnejše britanske skupine v zadnjih desetih letih”, kot jim pravi moj prijatelj Lee. Lee je umetnik. (Se opravičujem za kakovost posnetka: ko poskakuješ, je zelo težko držati kamero pri miru.) S kognitivno disonanco je pa res hudič.

YouTube slika preogleda

Z Leejem se sicer še vedno ne strinjam, je pa melanholija izpuhtela.

  • Share/Bookmark
 

4 komentarjev na “Kako sem se postaral za sto let”

  1. alcessa pravi:

    Spomeniško varstvo za stare komade? Bring it on :-)
    Pa še status upravičencev do javnega izražanja o pop (rock itd.) glasbi dajmo podeljevat, tega samodejno pridobi vsak, ki je leta 2013 dopolnil 30. leto, vsi ostali pa po predložitvi dokazil, da poznajo določene komade iz dobrih starih … 80ih in 90ih. No, tudi 60. in 70. se priznajo.

    Kar precej 19-letnikov poznaš, ja :-)

  2. tadej tadej pravi:

    Saj, alcessa, glih v tem je problem: saj jih sploh nočem poznati, čisto nobene potrebe po tem, da bi jih poznal – pa če še tako iz tretje roke – nimam. Pa jih kljub temu poznam. Seveda je mogoče res, da gre za kakšno kozmično naključje, da so tile trije skoraj naenkrat dosegli to visoko starost, vendar pa dvomim, mogoče gre bolj za tržno nišo, za tržne niše pa vemo, kako zapeljive/zavajajoče/globoke/nepredvidljive so lahko; oziroma so. Ah, to življenje, radosti polno… :)))

  3. Mojca pravi:

    Hja, nisi edini, ki je obupoval nad britanskim tiskom in vse-prisotnostjo Bieberja v zadnjih nekaj dneh. Groza!!! Ampak potem najdes kje kaj bolj finega – lustno muziko (v Londonu ali pa na internetu), dobro druzbo, kak fin koticek ki se ni prevec hipsterski ali pa dobro knjigo in na take neumnosti pozabis. Na kofetek v Teddington si se zmeraj vabljen. Pozdrav.

  4. Grega Vehement pravi:

    O, pa si res ena tečna ritka! :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !