Arhiv za Marec, 2013

Tri stvari v Chelseaju, ki jih bom pogrešal

26.03.2013 ob 08:20

Čas je blizu. Tako kot zelo veliko kratkoročnih rešitev – no, v bistvu vse -, je tudi ta trajala dlje, kot sem pričakoval: pol leta, morda leto dni, nikakor pa ne dve leti; na začetku aprila bi bilo natanko dve leti, odkar sem postal podnajemnik v Chelseaju.  Ampak, kot rečeno: čas je blizu. Tik pred koncem marca bi se morala trajektorija mojih londonskih bivališč – Bayswater, Dalston, Oval, Soho, Leyton, Finsbury Park, Chelsea – nadaljevati v Bowu na vzhodu mesta; ah, kako tipično, bralec, kar takole, iz najbogatejše občine v Britaniji v najrevnejšo občino v Londonu se bom preselil, kaj pa drugega, kot na kakšen frjuks ali kaj. Prednost vsega skupaj bo, da ne bom podnajemnik; saj je to prednost, ne? In kot se pri odhodih spodobi, je potrebno pod vsem skupaj potegniti črto in narediti bilanco. Ali pa ne. “Ahhhh, Chelsea…” je zagrulil marsikdo, ko sem povedal, kje živim. Tega sicer nisem naredil pogosto, ker me je pri tem vedno obšla slabost: to je bila pač ena izmed tistih kozmičnih šal, češ, saj veste, tam se pa res ne spodobi živeti, ne? Ali pač. Zato sem raje rekel, da živim “off Fulham Road” ali pa v “West Brompton”, ki je sicer bolj proti zahodu, vendar pa je po poštni številki prav to, West Brompton, pa čeprav je na skoraj vseh zemljevidih Londona C iz Chelseaja v glavnem natisnjen točno na ulici, kjer sem živel. Chelsea je – brez dvoma – imeniten kos mesta. Oziroma: je bil imeniten kos mesta – umetniški, boemski, neizmerno zanimiv, eksotičen, čudaški – od sredine devetnajstega stoletja do konca sedemdsetih let dvajsetega; potem je zmagal denar, z njim pa posebna vrsta nadutih, hohštaplerskih Čelsijancev določene generacije oziroma določenih generacij. Čisto vsak kliše o rezidentih Chelseaja drži: prazni in prazni so, kleni višji srednji razred, malo pošprican z aristokracijo, z zadavljeno dikcijo in okusom, ki je zgolj posledica neomejenih financ kot česarkoli bolj izbranega. In to je nalezljivo, podobno kot je – saj vem, saj vem! – nalezljiv invertirani snobizem: tudi par beračic na King’s Roadu ima plastične vrečke iz veleblagovnic Peter Jones in Harvey Nichols, ne pa morda Londisa. Lepo vas prosim. Ampak: čas je blizu. Ampak vseeno: tole so tri stvari – v bistvu edine tri stvari – v Chelseaju, ki jih bom pogrešal. Vse ostalo, kot se reče, je incidentalno.

1. John Sandoe Books na 10 Blacklands Terrace.

2. World’s End na 430 King’s Road.

YouTube slika preogleda

3. The Chelsea Kitchen na 451 Fulham Road.

Ampak, če sem že pri tem: moje novo in staro bivališče povezuje District Line. Samo do Chelsea Kitchen bo malo dlje, vendar vseeno.  Saj sem jih vprašal, če bi se morda tudi sami relocirali in postali The Bow Kitchen, pa o tem še vedno razmišljajo; po mojem se za selitev na vzhod ne bodo odločili. Zdaj pa še malo pakirat. Čas je blizu.

  • Share/Bookmark

Pride pa ura

13.03.2013 ob 12:34

Pride pa ura in je že zdaj, ko so za koncert potrebni čepki za ušesa. Kaj pa vem, doslej sem nekako verjel, da je užitek na koncertu odvisen od čistega, grobega, surovega, golega zvoka, ne glede na amplifikacijo.

Po sinočnjem soničnem desantu, ki se mu pravi My Bloody Valentine, pa nisem ravno prepričan v to; včasih je potrebno vso to čistost, grobost, surovost in golost res pridušiti s čepki. Glej, bralec: čepki za ušesa! Ki so bili res – in to brezplačni – na voljo povsod; ker so bili brezplačni, verjetno ne bi smel opaziti, da so dišali po skladiščenju, torej malo postano, vendar sem, se opravičujem. (Druga dlan, tista na levi strani… no, zgoraj, je Alexova. Alex čepkov sicer ni uporabil. “Za spomin jih bom vzel, kot se spodobi,” je rekel.)

Soničnost je sicer beseda, ki je ne uporabljam zelo pogosto; to je beseda, ki jo pogosto uporabljajo glasbeni kritiki. In tudi distorzije, iz podobnih, čeprav ne istih razlogov, ne uporabljam zelo pogosto. Pri My Bloody Valentine pa se jima ne moreš izogniti. Ja. Svoje karte so sicer pokazali že na začetku; druga pesem na sporedu je bila While You Sleep, ki ostaja shoegazerska mojstrovina.

YouTube slika preogleda

While You Sleep bom vedno imel rad. Vedno. Že pri naslednji pesmi, New You, z novega albuma, reče se mu m b v – ki je izšel precej nepričakovano in skoraj nenapovedano, dvaindvajset let po resnično klasičnem Loveless (s katerega je tudi While You Sleep), pa sem vrgel puško v koruzo in se zatekel k čepkom; preostanek koncerta je bil tako pridušen, vendar, zanimivo, ne zelo moteče, morda tudi zato, ker so več čas stopnjevali pritisk ter glasnost. Distorzirane decibele je – ne popolnoma nepričakovano – čisto odpeljalo med You Made Me Realise z njihovega prvega mini albuma (izšel je leta 1988). Tole je samo zadnja poltretja minuta.

YouTube slika preogleda

Po You Made Me Realise je bila na vrsti samo še nova Wonder 2. Potem smo šli domov. Bili so časi, ko mi tinitus ni šel na živce; verjetno zato, ker je po kakšnem dnevi ali dveh izginil. V zadnjem letu ali dveh pa je zvonenje v ušesih postalo (skoraj) kronično, sitno, zoprno. Očitno pa čepki delujejo: danes mi v ušesih ne zvoni. Neverjetno. (In da, seveda vem, da je pri mojem odnosu do čepkov šlo zgolj za nečimrnost, češ, s čim takšnim pa me že ne bo nihče videl na koncertu.)

  • Share/Bookmark

Kako sem se postaral za sto let

5.03.2013 ob 09:49

Pred dvema letoma si mi je zdelo precej zanimivo, celo imenitno, da mi ni bilo potrebno vedeti kdo ali kaj je Justin Bieber; ker precej očitno kaže, da vsi čakajo samo na to, kdaj bo začel svojo turnejo po klinikah za zdravljenje od odvisnosti, to dandanes ni več mogoče: čisto vsak njegov korak je zabeležen za večnost in v večnosti, morda tudi zato, da bi lahko potem vsi po vrsti samo zmajevali z glavami in to, ne. In potem, za nameček, je zamudil še na svoj koncert; ni hujše je furije, bralec, kot sta razkurjena najstnica in njena mama. Ali pa plišasti medved. Tako me tudi ni presenetilo, da sem moral (iz)vedeti, da je njegov rojstni dan – letos devetnajsti – 1. marca. Samo dan prej, 28. februarja, je imel svoj rojstni dan, prav tako devetnajsti, Jake Bugg, kantavtor iz Nottinghama. Na predvečer njegovega rojstnega dneva, v sredo, ko je bil star še osemnajst let, sem bil na njegovem koncertu v Shepherd’s Bush Empire; če je zdaj dvakrat zapored razprodal Empire, je za jesensko turnejo že dvakrat razprodal enkrat večji Brixton Academy. Bugg je na oder sicer prišel šele ob 21.45, ker je bil pred tem na podelitvi NME-jevih nagrad v Troxyju. Glavni del koncerta je končal z Lighting Bolt; občinstvo, v glavnem staro od sredine dvajsetih do sredine tridesetih, je bilo do takrat precej okajeno, zelo plešoče in pojoče.

YouTube slika preogleda

Po koncu sem se – skoraj avtomatično, iz navade – obrnil proti toncu in v zraku narisal list papirja: včasih nas je to delalo po par ducatov, tokrat pa sem bil edini, ki se je pozanimal, če bi lahko dobil setlisto; časi so se res spremenili in obiskovalci koncertov tudi.

In ne, Bugg se med koncertom ni nasmehnil niti enkrat. Le zakaj bi se, če je pa najstnik. Njegov prvenec je bil v nedeljo na sedmem mestu na lestvici najbolje prodajanih albumov; na njej je pred dvajsetimi tedni, 27. oktobra lani, debitiral na prvem mestu.

Podobno kot avtobusne pa tudi najstniške devetnajstke očitno prihajajo v trojicah. V četrtek sem šel na otvoritev novega umetnostnega sejma, pravi se mu Art13, v Olympiji. Na otvoritvi je bilo zelo veliko superanuiranih Čelsijancev, tistih v elegantnih čevljih in zavitih v dva litra kolonjske, bila pa sta tudi dva televizijska kuharja in Nicholas Serota. Ter, kar je bilo očitno najpomembnejše, Harry Styles! Iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii. Ki sem ga videl na lastne oči! Iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii. To je ena izmed tistih stvari: pogledaš enkrat, pogledaš dvakrat in pogledaš tretjič, in da, to je tisto čisto sveži “negativec leta”, kot so se dan prej odločili v NME, ki v spremstvu treh žensk nedoločljive starosti hiti mimo vas. Takole, pol metra stran. Mimo. Vas. London je pa res mesto, ki daje in daje. Neverjetno. Trojice… ja… točno… Tudi Harry Styles, sicer član pop kombija, ki je z enim samim mahom uničil dve čudoviti pesmi (in ne, dobrodelnost ne more biti razlog ali izgovor za takšne stvari), je bil namreč pred kratkim, 1. februarja, star devetnajst let; to vem zato, ker je bilo marsikje mogoče prebrati, kaj so “Harry in njegovih 39 najtesnejših prijateljev” spili med njegovim rojstnodnevnim žuranjem po “modnem vzhodnem Londonu”, torej Dalstonu (no, pa je šla soseka res rakom žvižgat), ki so ga začeli v tisti nirvani hipsterske kulinarike, ki se ji pravi Rita’s. In zakaj – kurc, pa taka veselica, kot je vedno rekel Andreas – bi me sploh moralo zanimati, kaj počnejo trije devetnajstletniki, minljivi ali ne, kaj pa vem? Dva od njih mi ne povesta ničesar o mojem življenju, tretji pa nekaj malega, čeprav je njegova glasba dosti starejša od njega; in mene. Bugg in Bieber sta skladatelja in pevca lastnih skladb (včasih s pomočjo drugih avtorjev, včasih ne), Styles pa še ni ravno pokazal, da bo novi Gary Barlow (čeprav so tudi Take That, če sem že pri tem, svoj pohod na britansko top pop lestvico začeli s priredbami, ne pa Barlowovim katalogom, ki je prišel, še uspešnejše, na vrsto kasneje); Bugg za člane One Direction sicer ne ve, “kako jih lahko kdorkoli ima za skupino”, ker “ne pišejo svojih pesmi” in so na odru zato, ker izgledajo lepo, za Stylesa pa je pripomnil, da si je “zelo zaslužil nagrado za negativca leta”. Pri vsem skupaj se mi zdita zanimivi samo dve stvari. Prva je ta, da gre pri vsem skupaj za vihar v kozarcu vode: tako pri One Direction kot Buggu bi se lahko pogovarjali tako o “izvirnosti” (One Direction) in “normirani proizvodnji” (One Direction) kot “derivativnosti” (Bugg), “tesnobi vpliva” (Bugg), “avtentičnosti” (One Direction) in, če je že bil govor o tem, “pisanju svojih pesmi” (One Direction, deloma Bugg); tako One Direction kot Bugg so samo zobniki v dobro naoljeni glasbeni industriji, prvi pri Sonyju, drugi pri Universalu, kar pomeni tudi zloščeno, hipertrofirano medijsko in piarovsko podporo. (In ne, o tem, da Bugg menda hodi s Stylesovim bivšim dekletom Caro “letošnja nova Kate Moss” Delevingne, res ne vem veliko, razen tega, da je Delevingnejeva tisto bivše Stylesovo dekle, ki ni Taylor Swift.) Druga pa je ta, da me – kljub temu, da me morda ne bi smelo – še kar zanima, kaj se bo s tema devetnajstletnikoma zgodilo čez dve leti,  razen to, da bosta stara enaindvajset let: kaj pa če se bo izkazalo, da je Jake Bugg v resnici John Denver, Harry Styles pa Antikrist? (In ne, Bieber me ne zanima v nobeni pojavni obliki.) Še dobro, da sem v petek potem šel v O2, na koncert “najpomembnejše britanske skupine v zadnjih desetih letih”, kot jim pravi moj prijatelj Lee. Lee je umetnik. (Se opravičujem za kakovost posnetka: ko poskakuješ, je zelo težko držati kamero pri miru.) S kognitivno disonanco je pa res hudič.

YouTube slika preogleda

Z Leejem se sicer še vedno ne strinjam, je pa melanholija izpuhtela.

  • Share/Bookmark

Palma Violets in jaz

4.03.2013 ob 10:32

V časih, v katerih vladajo razočaranje, obup, melanholija in ravnodušnost, se spodobi, da pričakuješ najhujše. In ko v nabiralnik prileti obvestilo, da ti je nekdo – v tem primeru skupina, ki je bila v NME ravno izbrana za najboljši novi band – poslal elektronsko pismo na tvoj YouTube kanal (ta sestavljanka, “tvoj YouTube kanal”, je eden izmed čudežev začetka 21. stoletja), v bistvu ne moreš vedeti, kaj bi sploh lahko bilo najhujše. Morda to, da bi zahtevali umik posnetka, ki sem ga naredil pred dobrim tednom, na koncertu NME Awards Tour koncertu v Brixton Academy? Kar bi naredil takoj, saj se z avtorskimi pravicami nisem nikoli igral; tako pač je. Palma Violets sem videl že parkrat in so me vedno spravili v dobro voljo. V pismu, ki so mi ga poslali, pa niso zahtevali umika posnetka. Ravno obratno: zanimalo jih je, če bi ga lahko uporabili za novi video za pesem Best of Friends.

Moj odgovor? Seveda, kaj pa drugega. Absolutno. In čestitke za nagrado. “Hvala, kolega,” je bil odgovor. Seveda si ne predstavljam, da bodo uporabili kaj več kot odlomek ali dva, vendar vseeno. Tole je ta posnetek. Ja.

YouTube slika preogleda

Zdaj pa se sekiram, ker sem razkril del zasebne korespondence in vse skupaj zveni kot lastna hvala; oziroma: vse skupaj je lastna hvala. Mogoče zato, ker so takšni časi. Na lestvici najbolj prodajanih albumov je njihov prvenec, 180, ki je izšel pred tednom dni, pristal na enajstem mestu.

  • Share/Bookmark