Kako se kaj zakuha?

19.02.2013 ob 18:15

Časopisi? In, posledično, mediji? Heh! Super, prima, čudovito. Četra veja oblasti. Svoboda izražanja. Korektiv. Vse to. Seveda. Ali pa zgolj golida naparfumirane scalnice, polne iztrganih, senzacionalističnih citatov, brez kakršnegakoli konteksta? Ter igranje galeriji in iskanje najnižjega skupnega imenovalca. Oziroma: ne toliko iskanje, bolj določanje najnižjega skupnega imenovalca. Bralec, v kakšnih časih živimo? Naročniki London Review of Books smo najnovejšo številko dobili v petek ali soboto; uradni datum izida je sicer 21. februar. Vsebina je običajna mešanica intelektualno rigorozne esejistike, ki je običajno sicer samo izgovor za knjižne recenzije (ali pa tudi ne), glos, filmske in likovne kritike, poezije in neortodoksnih dnevnikov; London Review je resnično ena najboljših revij v angleščini na svetu. Prvi esej v tej številki je Royal Bodies (Kraljevska telesa), ki ga je prispevala dvakratna bookerjevka Hilary Mantel; oziroma: ne gre izključno za esej, saj gre za transkripcijo predavanja, ki ga je Mantelova, v organizaciji London Review, imela v British Musemu. V njem je elegantno, pronicljivo in z značilno razgledanostjo poskušala ugotoviti, kako se je – in če se je – v zadnjih stoletjih spremenila vloga ženskega kraljevskega telesa. Proti koncu piše takole: “Potem namreč pridemo do srži zadeve: gre za to, da je kraljevska gospa v bistvu kraljevska vagina. Tako kot kraljevsko osebo spremljata čaščenje in strahospoštovanje, bi po splošnem prepričanju moralo biti telo monarha javna last. Vendar pa smo v vsakem trenutku pripravljeni raztrgati tančico spoštovanja ter s kraljevsko osebo ravnati popolnoma nečloveško; s tem jih potem ne spremenimo v nekaj bolj človeškega od nas, ampak v nekaj manj človeškega, pravzaprav nečloveškega.” Kar pomeni: ne, razumevanje kraljevskega telesa se ni kaj prida spremenilo. Sam sem teh 5.600 besed dolg esej – no, predavanje – prebral na dušek, pri zajtrku v soboto; občudoval sem besedne zveze, čudovite miselne preskoke ter prepričljivost teksta. V njem se mi ni zdelo nič škandaloznega, morda tudi zato, ker sem opazil vse narekovaje in pogojnike. V torek zjutraj pa je eksplodiralo, predvsem v tisti trdnjavi angleškega (vedno) škandaliziranega malomeščanstva, ki se mu reče Daily Mail: Mantelovo so obtožili tretjega najhujšega bogoskrunstva, ki ga lahko kdo zagreši (vsaj v Angliji), namreč kritiziranja noseče vojvodinje kambriške; huje od tega je samo napad na kraljico ter (namerno, zavedno) uživanje konjskega mesa. V eni izmed verzij jare kače v spletni verziji dnevnika, ki se je – če sodimo po permalinku – začela samo malo drugače, naj bi Mantelova vojvodinjo razglasila za “plastično princeso, oblikovano za ploditev”. Poleg tega naj bi trdila, da ima vojvodinja “mrtve oči”. Čeprav je tudi zaradi tega ne bi bilo potrebno linčati, pa je dejstvo popolnoma drugačno. Vse te trditve in besedne zveze so res v eseju, v tretjem odstavku, vendar pa so popolnoma iztrgane iz konteksta. Mantelova namreč piše takole: “Za Kate Middleton, kar je bila nekoč, se je zdelo, da jo je oblikoval odbor, naredili pa so jo rokodelci, s popolnim plastičnim nasmeškom, vretena njenih okončin pa so bila ročno obdelana in lakirana. Ko se je izvedelo, da Diana postala članica kraljevske družine, naj bi vojvoda edinburški na poroko pristal zato, ker naj bi “zaplodila malo telesne višine”. Morda je bila Kate oblikovana zato, da bi zaplodila malo olike. Zdi se, da je lepo vzgojena mlada dama: v njenem besednjaku sta tudi besedi ‘prosim’ in ‘hvala’. Vendar pa so na prvem uradnem portretu, ki je bil razstavljen januarja, njene oči mrtve, njen prisiljeni nasmešek pa dokazuje, da si ženska želi samo tega, da bi se slikar že enkrat pobral.” Torej? Ali je Mantelova res trdila, da je vojvodinja kambriška “plasična princesa, oblikovana za ploditev” ter da naj bi imela “mrtve oči”? Ne. Ne. In še enkrat ne. Ampak to, da so bili citati tako ponarejeni in iztrgani iz konteksta, jasno, ni motilo tistih tisočih “komentatorjev” pod člankom, vseh mogočih oportunističnih twitterašev (zakaj, Lauren Laverne, zakaj?) ter samega premiera, ki – podobno kot še kakšen njegov kolega – itak nikoli ne ve, kdaj bi se spodobilo molčati. Vsa ta montirana histerija bi bila vsaj zabavna, če ne bi bila tudi zelo resna, škodljiva in zelo korozivna. O hipokriziji pa sploh nima smisla govoriti.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na “Kako se kaj zakuha?”

  1. alcessa pravi:

    Mene je tudi razjezilo vso to grozljivo podtikavanje Mantelovi – je pa res, da se še nisem povsem navadila groznih časov in me opominjanje nanje dvojno jezi :-(
    Če kraljevski dvori kupujejo vagine, njihovi kronisti iz omenjevalcev tega pojava delajo p*čke …)

  2. alcessa pravi:

    In dlje (ali po potrebi večkrat) človek bere ta govor, vse bolj opazno je sočutje, ki ga Mantelova čuti do rojalnih vaginalnih lutk, skupaj z neke vrste srhljivo poštenostjo do svojega odnosa do njih, ki je ravno tako kdaj bil podvržen vplivu okolice …
    Edino, kar IMHO ni dovolj poudarjeno, je dejstvo, da večina članov modernih evropskih kraljevskih družin (dajmo malce posplošiti) najbrž ne trpi preveč zaradi svojega položaja in ga jemljejo kot službo, tako kot marsikdo drugi svojo naporno službo nekako pač opravlja. Anne Boleyn je res plačala za svojo neprimernost, za Diano nisem prepričana, Catherine pa najbrž ne bo, vsaj ne preveč drago. Se zdi.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !