Slovo od Modne

11.02.2013 ob 17:43

Za Modno – takrat je bila Modna Jana – sem začel pisati leta 2003; po nekaj krajših člankih sta me izvršni urednik Emil Rebek in redaktor Jak Vrečar vprašala, če  bi me zanimala kolumna in ja, seveda me je. V glavnem je bilo ves čas zelo redu, precej nepozabno, tudi zato, ker vseeno ni bila samo kolumna, ampak je bilo v Modni prostora tudi za reportaže (ki so bile, resnici na ljubo, v glavnem samo zelo daljše kolumne). Kolumna, reklo se ji je Brez stila, je teh deset let ostajala, čeprav so se (večkrat) zamenjali tako uredniki kot lastniki. Skratka: tole je moja zadnja kolumna za Modno; zdi se mi, da “prva slovenska modna revija” kljub prizadevanju in trudu Nine Jagodic ne bo več izhajala. Vse skupaj se je spremenilo v “prenehanje družbe in začetek redne likvidacije” podjetja, ki je zadnjih nekaj mesecev izdajalo Modno; oziroma je ni izdajalo. Škoda. Razlog za prekvalifikacijo kolumne v blogovski zapis je – poleg tega, da ni bila objavljena – sicer dejstvo, da imajo tudi kolumne, kljub efemernosti, rok uporabe.

Plehko, prazno, puhlo

Pippa Middleton, mlajša sestra vojvodinje kambriške, se je tisti četrtek, ko je predstavila svoj prvenec, knjigo gospodinjskih nasvetov Celebrate (Praznovanje), preoblekla štirikrat: nosila je, po vrsti, Stello McCartney, Roksando Ilinčić, Markusa Lupferja in PAPER London ter bila, kot je dejala pred knjigarno Daunt Books na Fulham Roadu, “zelo živčna”. Le zakaj?

Prvi stavek v knjigi, “polni receptov, ročnih spretnosti in navdihujočih idej”, kot so se pridušali v založbi, vsekakor ni slab: “Precej osupljivo je, da lahko še pred tridesetim letom starosti postaneš svetovno znan (če je to pravi izraz) zaradi svoje sestre, svaka in zadnjice.” Rahle, nežne ironije pa je konec takoj po tem stavku in vse skupaj gre samo še navzdol, z izjemo tistih nekaj strani na koncu knjige, ko Middletonova piše o ozvezdjih, ki jih lahko z Britanskega otočja vidimo med kampiranjem. “Glavni vzorci na nočnem nebu so, ko jih poznate, lahko prepoznavni,” razloži 29-letna avtorica. “Naučite se imena nekaj najsvetlejših zvezd in kmalu bodo postale vaše zveste prijateljice.” Preprosto, ne? Severnica, recimo, je “zelo koristna za navigacijo”. Kdo bi si mislil?

Mlajša Middletonova sicer trdi, da je po “naravi optimistka”, zaradi česar potem več pozornosti posveča “prednostim” tega, da je svetovno znana. “Ena od najbolj atraktivnih priložnosti, ki so se mu ponudile, je bila ta, da napišem Celebrate.” Le kakšne so bile potem tiste druge, manj atraktivne ponudbe? Očitno takšne, da se nam lahko od njih res zvrti v glavi. Ampak kakšna je, če smo že pri tem, potem cena tega, da je svetovno znana? V njenem primeru je ta cena osupljivih 400.000 funtov, kolikor je znašal njen honorar za knjigo; pri Penguinu, katerega del je založba Michael Joseph, imajo vsekakor globoke žepe.

Eden od še posebej neprijaznih kritikov je prepričan, da je Celebrate avtoričina avtobiografija. Na določen način je to verjetno res: Middletonova se namreč pojavi na vsaj 55 fotografijah v knjigi (njena zadnjica pa na vsaj dveh); fotograf je bil David Loftus, sicer zvesti sodelavec Jamieja Oliverja.

Avtobiografija je ena razlaga; druga – moja – je, da gre za preprosto fikcijo, razredčeno s sesirjeno banalnostjo, pevdojamiejevskimi recepti in prisiljeno, za lase privlečeno koristnostjo.

Recimo: veliko pozornosti, kar 38 strani, je posvečeno zabavam za otroke in to v glavnem na prostem, v idilično sončnem vremenu. Med igricami, ki jih Middletonova priporoča za otroke, je nekaj, čemur se reče “tek v vrečah”. I, in le kako gre ta reč? “Sodelujoči porinejo obe nogi v vrečo ali prevleko za blazino. Višje ko bo segla vreča, težja bo tekma. Za začetnike je boljše, če jim sega so pasu, za bolj izkušene pa lahko priskrbite tudi takšne, ki jim bodo segale vse do vratu in bodo imeli v njih skrite tudi roke. Razvrstijo se na štartni črti in ko zakličemo ‘Zdaj!’, začnejo tekmovalci v svojih vrečah skakati proti cilju. Najbolj navdušeni med njimi se bodo skoraj zagotovo zapletli v vreče in padli. Za gledalce je še posebej zabavno, ko se v svojih majhnih vrečah poskušajo ponovno postaviti na noge.” Hej, ampak kdo potem zmaga? “Zmagovalec je tisti, ki prvi prečka ciljno črto.” Kdo bi si mislil. Ampak otroci seveda ne morejo biti edine žrtve takšnega praktičnega sadizma – “za gledalce je še posebej zabavno…” -, nekaj mora ostati tudi za odrasle. I, le kaj? Zabava s pečenjem na žaru. “Nič ni bolj poletnega kot zabava s pečenjem na žaru,” nam pojasni. “Kljub oblačnemu vremenu smo čisto po britansko veseli, če vreme zdrži ter – in to je najpomembnejše – ne dežuje.” Kdo bi si mislil? “Večina gostov bo brez dvoma še vedno uživala v tem, da so na prostem, pa čeprav bodo zaviti v deke in oblečeni v plašče.” Seveda.

In kaj še, zelo na hitro, potem izvemo od Middletonove? “Skoraj vsak zajtrk postane nekaj posebnega, če nam ga prinesejo v posteljo.” Ja. “Rojstni dan imamo samo enkrat na leto.” Ja. “Čaj je druga nabolj priljubljena pijača na svetu, takoj za vodo.” Ja. “Na pravi čajanki damo čajne vrečke v čajnik, ne pa v skodelice.” Ja. Kaj pa čaj v lističih? “Otroci se začnejo hitro dolgočasiti.” Ja. “Poletne pijače morajo biti osvežilne in postrežene z veliko ledu.” Ja. “Piknik imate lahko praktično kjerkoli.” Ja. “Nahrbtnik je praktičen za daljše ekspedicije.” Res? In tako naprej in nazaj. Plehko, prazno, puhlo. In zoprno pokroviteljsko.

In vendar, in vendar: če bi bila Celebrate prodajna uspešnica, potem bi si lahko Middletonova mislila svoje. Vendar pa ni bila. Številke so bile, kot so poročali v tedniku Bookseller, osupljivo skromne: prvi teden, pri vsej publiciteti, jo je bilo prodanih 2189 izvodov in je bila “185. najbolje prodajana knjiga v Britaniji”. Podobno je bilo tudi na lestvici britanske podružnice spletne veleblagovnice Amazon, na kateri je bila na začetku 66., potem se je ustalila na 98. mestu, za knjigo notranjepolitičnega urednika BBC-ja Nicka Robinsona Live from Downing Street (V živo z Downing Streeta) ter slikanico The Dinosaur that Pooped Christmas (Dinozaver, ki se je pokakal na božič), na koncu pa je pristala na 123. mestu. Več kot sočen honorar bo verjetno odtehtal tudi to, podobno kot novica, da naj bi (vsaj) en izvod knjige kupila Lady Gaga, ki naj bi bila, kot je za neki britanski tabloid dejal “vir”, “obsedena z britansko kraljevsko družino in še posebej s Pippo”; to je precej nenavadno, saj Pippa Middleton ni članica britanske kraljevske družine. Manj ji bo, očitno, v uteho račun @Pippatips na Twitterju, s ciničnimi, zabavnimi parodijami na njene nasvete, čeprav je seveda res, da je nekatere stvari zelo težko parodirati.

Kaj pa vem. Mogoče pa mi gre res na živce samo to, da se je v knjige – tudi v moj izvod – podpisovala kar kot kakšen pravi mononimičen ornament, torej kar kot “Pippa”. Kako zelo déclassé, ali kako se že reče. Aja: deklasirano. Kdo bi si mislil.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !