Arhiv za Februar, 2013

Kako se kaj zakuha?

19.02.2013 ob 18:15

Časopisi? In, posledično, mediji? Heh! Super, prima, čudovito. Četra veja oblasti. Svoboda izražanja. Korektiv. Vse to. Seveda. Ali pa zgolj golida naparfumirane scalnice, polne iztrganih, senzacionalističnih citatov, brez kakršnegakoli konteksta? Ter igranje galeriji in iskanje najnižjega skupnega imenovalca. Oziroma: ne toliko iskanje, bolj določanje najnižjega skupnega imenovalca. Bralec, v kakšnih časih živimo? Naročniki London Review of Books smo najnovejšo številko dobili v petek ali soboto; uradni datum izida je sicer 21. februar. Vsebina je običajna mešanica intelektualno rigorozne esejistike, ki je običajno sicer samo izgovor za knjižne recenzije (ali pa tudi ne), glos, filmske in likovne kritike, poezije in neortodoksnih dnevnikov; London Review je resnično ena najboljših revij v angleščini na svetu. Prvi esej v tej številki je Royal Bodies (Kraljevska telesa), ki ga je prispevala dvakratna bookerjevka Hilary Mantel; oziroma: ne gre izključno za esej, saj gre za transkripcijo predavanja, ki ga je Mantelova, v organizaciji London Review, imela v British Musemu. V njem je elegantno, pronicljivo in z značilno razgledanostjo poskušala ugotoviti, kako se je – in če se je – v zadnjih stoletjih spremenila vloga ženskega kraljevskega telesa. Proti koncu piše takole: “Potem namreč pridemo do srži zadeve: gre za to, da je kraljevska gospa v bistvu kraljevska vagina. Tako kot kraljevsko osebo spremljata čaščenje in strahospoštovanje, bi po splošnem prepričanju moralo biti telo monarha javna last. Vendar pa smo v vsakem trenutku pripravljeni raztrgati tančico spoštovanja ter s kraljevsko osebo ravnati popolnoma nečloveško; s tem jih potem ne spremenimo v nekaj bolj človeškega od nas, ampak v nekaj manj človeškega, pravzaprav nečloveškega.” Kar pomeni: ne, razumevanje kraljevskega telesa se ni kaj prida spremenilo. Sam sem teh 5.600 besed dolg esej – no, predavanje – prebral na dušek, pri zajtrku v soboto; občudoval sem besedne zveze, čudovite miselne preskoke ter prepričljivost teksta. V njem se mi ni zdelo nič škandaloznega, morda tudi zato, ker sem opazil vse narekovaje in pogojnike. V torek zjutraj pa je eksplodiralo, predvsem v tisti trdnjavi angleškega (vedno) škandaliziranega malomeščanstva, ki se mu reče Daily Mail: Mantelovo so obtožili tretjega najhujšega bogoskrunstva, ki ga lahko kdo zagreši (vsaj v Angliji), namreč kritiziranja noseče vojvodinje kambriške; huje od tega je samo napad na kraljico ter (namerno, zavedno) uživanje konjskega mesa. V eni izmed verzij jare kače v spletni verziji dnevnika, ki se je – če sodimo po permalinku – začela samo malo drugače, naj bi Mantelova vojvodinjo razglasila za “plastično princeso, oblikovano za ploditev”. Poleg tega naj bi trdila, da ima vojvodinja “mrtve oči”. Čeprav je tudi zaradi tega ne bi bilo potrebno linčati, pa je dejstvo popolnoma drugačno. Vse te trditve in besedne zveze so res v eseju, v tretjem odstavku, vendar pa so popolnoma iztrgane iz konteksta. Mantelova namreč piše takole: “Za Kate Middleton, kar je bila nekoč, se je zdelo, da jo je oblikoval odbor, naredili pa so jo rokodelci, s popolnim plastičnim nasmeškom, vretena njenih okončin pa so bila ročno obdelana in lakirana. Ko se je izvedelo, da Diana postala članica kraljevske družine, naj bi vojvoda edinburški na poroko pristal zato, ker naj bi “zaplodila malo telesne višine”. Morda je bila Kate oblikovana zato, da bi zaplodila malo olike. Zdi se, da je lepo vzgojena mlada dama: v njenem besednjaku sta tudi besedi ‘prosim’ in ‘hvala’. Vendar pa so na prvem uradnem portretu, ki je bil razstavljen januarja, njene oči mrtve, njen prisiljeni nasmešek pa dokazuje, da si ženska želi samo tega, da bi se slikar že enkrat pobral.” Torej? Ali je Mantelova res trdila, da je vojvodinja kambriška “plasična princesa, oblikovana za ploditev” ter da naj bi imela “mrtve oči”? Ne. Ne. In še enkrat ne. Ampak to, da so bili citati tako ponarejeni in iztrgani iz konteksta, jasno, ni motilo tistih tisočih “komentatorjev” pod člankom, vseh mogočih oportunističnih twitterašev (zakaj, Lauren Laverne, zakaj?) ter samega premiera, ki – podobno kot še kakšen njegov kolega – itak nikoli ne ve, kdaj bi se spodobilo molčati. Vsa ta montirana histerija bi bila vsaj zabavna, če ne bi bila tudi zelo resna, škodljiva in zelo korozivna. O hipokriziji pa sploh nima smisla govoriti.

  • Share/Bookmark

Kino za valentinovo

13.02.2013 ob 19:20

Film, vsaj načelno, v kino naj ne bi prišel stihijsko, po naključju; oziroma: program v lokalnem kinu nikoli ne bi smel biti odvisen samo od ponudbe ali povpraševanja, filmski program bi moral zavezovati fanatizmu (ali kako se že reče). To se v glavnem ne dogaja, razen če ne gre za repertorarna kina ali kinoteke. In ko se v kakšnem komercialnem kinu na kakšen poseben dan pojavi takšen dvojček – no, double bill, če že hočete -, kot se bo v Curzon Soho za valentinovo, je res prima.

Najprej, zgodaj zvečer, je na vrsti najboljši film o ljubezni sploh, Hanekejeva mojstrovina Amour oziroma Ljubezen, potem pa bo na sporedu še Hawksova klasika The Big Sleep oziroma Veliki sen (1946). “In kako bi brandy, gospod?” je vprašal Sternwood, torej Charles Waldron. “V kozarcu,” je odgovoril Marlowe, torej Humprey Bogart. Marlowe, Philip Marlowe. “Jaz zbiram blondinke. Pa steklenice tudi.” Med temi blondinkami, sicer nekoliko temnejšimi, rumenorjavimi, je bila vsekakor tudi Vivian Sternwood Rutledge, torej Lauren Bacall. Marlowe mogoče res ni bil največji romantik, ne glede na to, kako “najbolj lušten” je bil, ampak na ljubezen se je pa vseeno spoznal. Tako kot se je nanjo spoznal Georges, torej Jean-Louis Trintignant, ki je v Ljubezni trpko pripomnil: “Kar gre in gre, potem pa je vsega konec.” Emanuelle Riva si za vlogo Anne zasluži čisto vse nagrade, ki jih je in ki jih še bo dobila, in tudi Amour bi moral dobiti vse oskarje, za katere je bil nominiran. Valentinovo v kinu, vsaj v tem Curzonu, je zanimiva opcija. To, ali pa ignoriranje vsega skupaj.

  • Share/Bookmark

Slovo od Modne

11.02.2013 ob 17:43

Za Modno – takrat je bila Modna Jana – sem začel pisati leta 2003; po nekaj krajših člankih sta me izvršni urednik Emil Rebek in redaktor Jak Vrečar vprašala, če  bi me zanimala kolumna in ja, seveda me je. V glavnem je bilo ves čas zelo redu, precej nepozabno, tudi zato, ker vseeno ni bila samo kolumna, ampak je bilo v Modni prostora tudi za reportaže (ki so bile, resnici na ljubo, v glavnem samo zelo daljše kolumne). Kolumna, reklo se ji je Brez stila, je teh deset let ostajala, čeprav so se (večkrat) zamenjali tako uredniki kot lastniki. Skratka: tole je moja zadnja kolumna za Modno; zdi se mi, da “prva slovenska modna revija” kljub prizadevanju in trudu Nine Jagodic ne bo več izhajala. Vse skupaj se je spremenilo v “prenehanje družbe in začetek redne likvidacije” podjetja, ki je zadnjih nekaj mesecev izdajalo Modno; oziroma je ni izdajalo. Škoda. Razlog za prekvalifikacijo kolumne v blogovski zapis je – poleg tega, da ni bila objavljena – sicer dejstvo, da imajo tudi kolumne, kljub efemernosti, rok uporabe.

Plehko, prazno, puhlo

Pippa Middleton, mlajša sestra vojvodinje kambriške, se je tisti četrtek, ko je predstavila svoj prvenec, knjigo gospodinjskih nasvetov Celebrate (Praznovanje), preoblekla štirikrat: nosila je, po vrsti, Stello McCartney, Roksando Ilinčić, Markusa Lupferja in PAPER London ter bila, kot je dejala pred knjigarno Daunt Books na Fulham Roadu, “zelo živčna”. Le zakaj?

Prvi stavek v knjigi, “polni receptov, ročnih spretnosti in navdihujočih idej”, kot so se pridušali v založbi, vsekakor ni slab: “Precej osupljivo je, da lahko še pred tridesetim letom starosti postaneš svetovno znan (če je to pravi izraz) zaradi svoje sestre, svaka in zadnjice.” Rahle, nežne ironije pa je konec takoj po tem stavku in vse skupaj gre samo še navzdol, z izjemo tistih nekaj strani na koncu knjige, ko Middletonova piše o ozvezdjih, ki jih lahko z Britanskega otočja vidimo med kampiranjem. “Glavni vzorci na nočnem nebu so, ko jih poznate, lahko prepoznavni,” razloži 29-letna avtorica. “Naučite se imena nekaj najsvetlejših zvezd in kmalu bodo postale vaše zveste prijateljice.” Preprosto, ne? Severnica, recimo, je “zelo koristna za navigacijo”. Kdo bi si mislil?

Mlajša Middletonova sicer trdi, da je po “naravi optimistka”, zaradi česar potem več pozornosti posveča “prednostim” tega, da je svetovno znana. “Ena od najbolj atraktivnih priložnosti, ki so se mu ponudile, je bila ta, da napišem Celebrate.” Le kakšne so bile potem tiste druge, manj atraktivne ponudbe? Očitno takšne, da se nam lahko od njih res zvrti v glavi. Ampak kakšna je, če smo že pri tem, potem cena tega, da je svetovno znana? V njenem primeru je ta cena osupljivih 400.000 funtov, kolikor je znašal njen honorar za knjigo; pri Penguinu, katerega del je založba Michael Joseph, imajo vsekakor globoke žepe.

Eden od še posebej neprijaznih kritikov je prepričan, da je Celebrate avtoričina avtobiografija. Na določen način je to verjetno res: Middletonova se namreč pojavi na vsaj 55 fotografijah v knjigi (njena zadnjica pa na vsaj dveh); fotograf je bil David Loftus, sicer zvesti sodelavec Jamieja Oliverja.

Avtobiografija je ena razlaga; druga – moja – je, da gre za preprosto fikcijo, razredčeno s sesirjeno banalnostjo, pevdojamiejevskimi recepti in prisiljeno, za lase privlečeno koristnostjo.

Recimo: veliko pozornosti, kar 38 strani, je posvečeno zabavam za otroke in to v glavnem na prostem, v idilično sončnem vremenu. Med igricami, ki jih Middletonova priporoča za otroke, je nekaj, čemur se reče “tek v vrečah”. I, in le kako gre ta reč? “Sodelujoči porinejo obe nogi v vrečo ali prevleko za blazino. Višje ko bo segla vreča, težja bo tekma. Za začetnike je boljše, če jim sega so pasu, za bolj izkušene pa lahko priskrbite tudi takšne, ki jim bodo segale vse do vratu in bodo imeli v njih skrite tudi roke. Razvrstijo se na štartni črti in ko zakličemo ‘Zdaj!’, začnejo tekmovalci v svojih vrečah skakati proti cilju. Najbolj navdušeni med njimi se bodo skoraj zagotovo zapletli v vreče in padli. Za gledalce je še posebej zabavno, ko se v svojih majhnih vrečah poskušajo ponovno postaviti na noge.” Hej, ampak kdo potem zmaga? “Zmagovalec je tisti, ki prvi prečka ciljno črto.” Kdo bi si mislil. Ampak otroci seveda ne morejo biti edine žrtve takšnega praktičnega sadizma – “za gledalce je še posebej zabavno…” -, nekaj mora ostati tudi za odrasle. I, le kaj? Zabava s pečenjem na žaru. “Nič ni bolj poletnega kot zabava s pečenjem na žaru,” nam pojasni. “Kljub oblačnemu vremenu smo čisto po britansko veseli, če vreme zdrži ter – in to je najpomembnejše – ne dežuje.” Kdo bi si mislil? “Večina gostov bo brez dvoma še vedno uživala v tem, da so na prostem, pa čeprav bodo zaviti v deke in oblečeni v plašče.” Seveda.

In kaj še, zelo na hitro, potem izvemo od Middletonove? “Skoraj vsak zajtrk postane nekaj posebnega, če nam ga prinesejo v posteljo.” Ja. “Rojstni dan imamo samo enkrat na leto.” Ja. “Čaj je druga nabolj priljubljena pijača na svetu, takoj za vodo.” Ja. “Na pravi čajanki damo čajne vrečke v čajnik, ne pa v skodelice.” Ja. Kaj pa čaj v lističih? “Otroci se začnejo hitro dolgočasiti.” Ja. “Poletne pijače morajo biti osvežilne in postrežene z veliko ledu.” Ja. “Piknik imate lahko praktično kjerkoli.” Ja. “Nahrbtnik je praktičen za daljše ekspedicije.” Res? In tako naprej in nazaj. Plehko, prazno, puhlo. In zoprno pokroviteljsko.

In vendar, in vendar: če bi bila Celebrate prodajna uspešnica, potem bi si lahko Middletonova mislila svoje. Vendar pa ni bila. Številke so bile, kot so poročali v tedniku Bookseller, osupljivo skromne: prvi teden, pri vsej publiciteti, jo je bilo prodanih 2189 izvodov in je bila “185. najbolje prodajana knjiga v Britaniji”. Podobno je bilo tudi na lestvici britanske podružnice spletne veleblagovnice Amazon, na kateri je bila na začetku 66., potem se je ustalila na 98. mestu, za knjigo notranjepolitičnega urednika BBC-ja Nicka Robinsona Live from Downing Street (V živo z Downing Streeta) ter slikanico The Dinosaur that Pooped Christmas (Dinozaver, ki se je pokakal na božič), na koncu pa je pristala na 123. mestu. Več kot sočen honorar bo verjetno odtehtal tudi to, podobno kot novica, da naj bi (vsaj) en izvod knjige kupila Lady Gaga, ki naj bi bila, kot je za neki britanski tabloid dejal “vir”, “obsedena z britansko kraljevsko družino in še posebej s Pippo”; to je precej nenavadno, saj Pippa Middleton ni članica britanske kraljevske družine. Manj ji bo, očitno, v uteho račun @Pippatips na Twitterju, s ciničnimi, zabavnimi parodijami na njene nasvete, čeprav je seveda res, da je nekatere stvari zelo težko parodirati.

Kaj pa vem. Mogoče pa mi gre res na živce samo to, da se je v knjige – tudi v moj izvod – podpisovala kar kot kakšen pravi mononimičen ornament, torej kar kot “Pippa”. Kako zelo déclassé, ali kako se že reče. Aja: deklasirano. Kdo bi si mislil.

  • Share/Bookmark