Arhiv za Januar, 2013

Soho Pam (1964-2013)

23.01.2013 ob 12:35

Drobna, običajno postrižena na enko ali obrita na balin, s pokegljanimi zobmi, vedno oblečena v vsaj eno jakno preveč, z odsotnim, vendar vseeno mrzličnim pogledom za debelimi očali, nevsiljiva; no, vsaj ne preveč vsiljiva. V bistvu ni nikoli prosila za “donacije”, kot jim je rekla, samo peščico je porinila proti vam, potem pa so jo že hitro spodili iz lokala. Običajno je začela na Greek Streetu, pri Shaftesbury Avenue, gor in dol je šla, po vseh poldnevnikih v Sohu, vse slaščičarne, kava bare in pube je obiskala, poleti je ostala zunaj, drugače se je prismukala tudi notri, in beračila. Da ji je bilo ime Pamela, sem v Maison Bertaux izvedel prvič, ko sem jo videl; Tania jo je namreč prijazno, vendar odločno odlovila z: “Saj si danes že bila pri nas, Pam.” Da se je pisala Jennings, mi je povedala, ko sem snemal oddajo o življenju v Sohu; to je bilo edino, kar mi je povedala, vendar pa ni bilo dovolj, potreboval bi kaj več. Običajno so ji rekli kar Soho Pam, ker Soha skoraj nikoli ni zapustila, razen ko je šla v zavetišče za brezdomce v Pimlicu (prenočišče stane sedem funtov in za to je zbirala “donacije”) ali v Maida Vale. Pa v Coach and Horses, pubu čisto zraven Maison Bertaux, se je mogoče počutila še najbolj doma. Da, seveda smo vsi vedno kaj “donirali”. Seveda smo. Umrla je za okvaro jeter; ne, ni bila alkoholik, alkohola se ni niti dotaknila, ampak ne moreš biti brezdomec – brezdomka je bila več kot trideset let – ne da bi se ti to poznalo.

Soho, kot se pritožujemo vsi po vrsti, ni več takšen, kot je bil; seveda je vprašanje, če je takšen – elizejski in vse to – sploh kdaj bil. Spomin, če že kaj, je goljfiva kača. Pamela Jennings vsekakor ni bila Muriel Belcher ali Henrietta Moraes, ki sta na Soho in londonsko boemo vplivali močneje, kot bi lahko pričakovali; ker pa je življenje kalejdoskop, je zanj, za vsak pisani lik, ki se pokaže, pomemben tudi najmanjši stekleni drobec. Tako pač je.

  • Share/Bookmark

Stopetdeset let? Kdo bi si mislil.

9.01.2013 ob 15:53

Od vseh nepotrebnih, odvečnih podatkov o londonski podzemni železnici sem si najprej zapomnil naslednjo: samo dve postaji imata v imenu vseh pet samoglasnikov. Ah! Le kateri? Mansion House in South Ealing. Skratka. Devetega januarja 1863 je zapeljal prvi vlak podzemne s Paddingtona proti Farringdonu, na takratni, dosti krajši, vendar primerno imenovani Metropolitan Railway; danes in letos bo to odlična priložnost za prodajo vseh mogočih spominkov, torej suveniristike, z najstarejšega podzemnega transportnega sistema na svetu. Danes in letos je podzemna sicer dolga dobrih 400 kilometrov, od česar je prave podzemne sicer samo za 45 odstotkov, ostalo je nadzemno; običajni, povprečni Londončan za vozaštvo porabi 11,5 dneva na leto, od tega pa 5,2 dneva prebije v predorih podzemne. Kdo bi si mislil. Ne samo mimogrede: ena mojih najljubših rubrik v Time Outu je bila dolga leta Tube Gossip, ki je v takrat še plačljivem tedniku začela gostovati 2002, kmalu po tem, ko se je The Man Who Fell Asleep pojavil na internetu; od leta 2007 sicer piše, da se bo “kmalu” vrnil, vendar pa je pomen tega prislova očitno zelo prožen (ali elastičen). Pred Možem, ki je zaspal, je bil leta 1999 omnibus – ha! – Tube Tales (Zgodbe s podzemne), ki naj bi scenaristično pognal iz resničnih zgodb iz Time Outa, v resnici pa je bil dve leti mlajši bratranec ameriškega filma SUBWAYStories. A vseeno: londonska, zelo zvezdniška, slikanica je bila, po mojem, boljša, najboljši od devetih segmentov pa je bil Mouth (Usta).

YouTube slika preogleda

Zrežiral ga je Armando Iannucci, elegantno oblečeno žensko, ki je pobruhala tako številna pričakovanja, pa je igrala Daniela Nardini, takrat vsekakor ena najbolj priljubljenih britanskih igralk. Časi se spreminjajo, vendar vseeno ne tako zelo, kot bi pričakovali. Ali pa si morda želeli. Oh, še nekaj: edina postaja, v katere imenu ni nobene črke iz besede mackerel, je St John’s Wood; in če sem, bralec, že pri tem, tudi črke š iz skuše ni nikjer na podzemni.

  • Share/Bookmark