Patrick Wolf ima prav

6.12.2012 ob 12:37

Takole je bilo. Sinoči je Patrick Wolf v Rough Trade East (passim) imel krajši – no, polurni – nastop, na katerem je predstavil svoj novi, dvojni album Sundark and Riverlight; gre za precej imeniten izbor “največjih hitov”, če to ni preveč, morda cinično, saj bi morale biti uspešnice, vendar iz nepojasnjenih, čudnih razlogov potem niso bile. Pesmi so na novo aranžirane, tudi bogate, polne; morda ne čisto vse po vrsti, saj je iz nekaterih spral tudi tisto neizmerno zanimivo mladostno električnost, ki jo je nadomestila melanholična resigniranosti, vendar pa – hej! – pesmi so njegove in tudi nove interpretacije so v redu. In njegov glas je, kot se reče, zrel, drugače zrel in globlji, kot je na izvirnih, prvih verzijah; album sicer ni zastavljen kronološko, ampak tematsko. Skratka. V Rough Trade East je bilo zelo v redu. Morda tudi zato, ker je začel z The Libertine, ki je na 23. mestu mojih najljubših pesmi sploh, končal pa, kot vedno, z The Magic Position (tudi tam, na 25. mestu), ki ima čudovito, nalezljivo besedilo; in sploh, konec refrena, ki gre ti si odgovoren za ta magični čarobni položaj, da živim, se učim in ljubim v duru, je res čarobna stvar. (Ena od pesmi, ki so jo zaigrali, je bila tudi The City, ki je sicer ni na albumu.)

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Ta dur mi običajno ne gre iz glave še nekaj časa. Poleg tega pa nam je na koncu zaželel vesel Božič in srečno novo leto ter pristavil, da upa, da ne bo konec sveta. Ah, to. Ja, seveda. Potem je podpisoval albume in vse ostalo, kar smo prinesli s seboj, recimo Knjigo, ki je lahko tudi spominska knjiga z avtogrami. “Ah to, seveda se spominjam,” mi je rekel, ko sem mu na strani 288 pokazal opis najinega srečanja na koncertu Björk v Hammersmith Apollu tistega aprila 2008. Patricka poznam precej bežno, v glavnem s koncertov, vendar se nisva pogovarjala že toliko časa, da si nisem mislil, da se bo spomnil mojega imena; ko sem pogledal v album, v katerega se mi je najprej podpisal, se je izkazalo, da se ga je. Poleg tega pa mi je v Knjigo, ki je lahko tudi spominska knjiga z avtogrami – s tistim hecnim, pomenljivim nasmeškom – napisal: “Ne razumem, kaj tukaj piše + ne verjemite vsega, kar berete!!!”

Patrick Wolf ima popolnoma prav. “Tega koristnega nasveta,” sem mu rekel, “res ne morem zadržati zase.” Tako ali drugače. Potem se je zvonko nasmejal. 3>, kot pravi.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !