Arhiv za December, 2012

Ducat iz leta 2012

24.12.2012 ob 22:00

Oh. Kakšno leto? Takšno leto! Takšno. In tole je mojih dvanajst stvari iz leta 2012.

12. In kaj si zasluži (še vedno) najbolj vroča in modna londonska četrt? I, le kaj: svojo kolo, Dalston Colo. In to s pravim kola oreščkom. Tistim čisto tapravim. Precej sladka je, vendar v redu.

11. Pure Love, Handsome Devils Club, 29. maja v Scali. Novi Frank Carter.

YouTube slika preogleda

10. Savages, Husbands. XOYO, 11. april. Prihodnost in vse te stvari, vsaj po številu ogledov tega mojega posnetka.

YouTube slika preogleda

9. Resda je Heston Blumenthal svojo (prvo) londonsko restavracijo, Dinner v hotelu Mandarin Oriental Hyde Park, odprl januarja lani, vendar pa je moja izkušanja iz nje zelo letošnja. Mislim, resno, njegova Tipsy Cake – ki je v bistvu okajeni brioš – je tako dobra, da se mi je o njej še nekajkrat sanjalo.

8. The xx v La Rivieri v Madridu, 14. novembra; Fiction je najboljša pesem na njihovem novem, drugem albumu, in ena njihovih najboljših pesmi sploh.

YouTube slika preogleda

7. Punk. Jon Savage je leta 1991 objavil England’s Dreaming, temeljno delo o zgodovini punka; enaindvajset let kasneje je izšel še “ilustrirani drugi del”, ki ga je Savage pripravil z Johanom Kugelbergom (na fotografiji s predstavitve v Rough Trade East na levi strani, Savage na desni). Bogato, pisano, informativno. Kdo bi si mislil, da bo Rizzoli izdajal takšne knjige?

6. Alex Turner in Miles Kane, Standing Next to Me, L’Olympia v Parizu, 3. februar. Prima.

YouTube slika preogleda

5. Game of Thrones, druga sezona. HBO

4. David Shrigley je imel v Londonu dve razstavi: v galeriji Hayward na South Banku, ki je bila prva prava retrospektiva njegovega dela, in pri svojem galeristu Stephenu Friedmanu, kjer so bile na ogled nove risbe (plus še nekaj objektov). Hayward je bil super in svež, Friedman intriganten in presenetljiv. Za Shrigleyja, ki je letos izdal še dve knjigi, je očitno izgubljena vsaka minuta, ko ne dela. Tako se vsaj zdi, čeprav občutki pogosto varajo.

3. Otvoritev poletnih olimpijskih iger. Super.

2. Robert Macfarlane, The Old Ways. Po mojem najboljša knjiga leta, čudovita, elegantna meditacija o starih poteh in zarezah v času; ne, nič ni izgubljeno, se naučimo. (Macfarlana sem ujel v Rough Trade East, na predstavitvi knjige Holloway, pri kateri je sodeloval s Stanleyjem Donwoodom in Danom Richardsom.)

1. Michael Haneke, Amour.

YouTube slika preogleda

Ne samo najboljši film leta, ampak še dosti več. Tako bo. Vesel Božič in srečno novo leto.

  • Share/Bookmark

Zaključiti, dokončati (3.)

15.12.2012 ob 16:31

Tisti majski koncert v Palladiumu je bil preložen na konec junija,vendar pa je bil konec junija na vrsti Madrid in potem sem že mislil, da Saint Etienne letos sploh ne bom videl; veliko stvari je stvar navade in ena od teh so tudi skoraj redni, letni koncerti Saint Etienne. Verjetno zato, ker sem bil njihovo ciljno občinstvo že od vsega začetka. Mislim, resno, čisto od začetka. Da, seveda gre, verjetno, za generacijske daljice, vendar vseeno. In zato je bil sinočnji koncert v Shepherd’s Bush Empire super, še posebej ker se je z njim iztekla turneja ob izidu njihovefga najnovejšega, sedmega studijskega albuma, Words and Music by Saint Etienne. Album je tako čisti, destiliran pop, da se je od njega v glavi zvrtelo tudi najbolj okorelim glasbenim kritikom. Skoraj vsem. In da, res je njihovo najboljše delo od albuma Tiger Bay (ki je izšel leta 1994). Na Words and Music je, po mojem, samo en manjši kiks, drugače pa je popolno konceptualno ljubezensko pismo popu glasbi in pop kulturi sicer. Od vseh novih pesmi je bila najprej na vrsti imenitna Tonight; zelo dolgo časa sem jo poslušal na zanko, no skoraj.

YouTube slika preogleda

Potem je bila na vrsti mešanica novega – ne, Last Days of Disco, moje najljubše, niso odigrali, zato pa so bile z novega albuma še Popular, When I Was Seventeen in I Got Your Music – in starega, vključno z Only Love Can Break Your Heart, Sylvie in, v dodatku, He’s on the Phone. In ker se bliža Božič, so se – kot običajno – poslovili z I Was Born on Christmas Day. Tik pred pesmijo – oziroma med He’s on the Phone in I Was Born on Christmas Day – so med občinstvo spustili velikanske, ampak res velikanske balone, ki smo jih potem vsi boksali in odrivali in vse to; tako pač je, bralec, če se moramo srednjeletniki, kakršnih nas je bilo največ na koncertu, soočiti z velikanskimi, ampak res velikanskimi baloni.

YouTube slika preogleda

Sinoči sem tako zaključil, dokončal to, kar bi moral maja oziroma junija. Zato pa sem od tonskega tehnika, ker sem že ravno stal tik pred mešalno mizo, dobil setlisto. Najlepša hvala.

Božično darilo kot se šika.

  • Share/Bookmark

Zaključiti, dokončati (2.)

14.12.2012 ob 15:53

No, morda. Da, lahko bi ga videl poleti, v Hackneyju, vendar sem bil odsoten, zato se je dopolnilo sinoči; brez posebno tragičnih zamud, prelaganja ali sitnosti. Francoski didžej Madeon – torej Hugo Pierre Leclercq – je morda res star samo 18 let, vendar pa se (mu) to nikjer ne pozna. Zanj sem prvič slišal lani poleti, ko se je pojavil njegov Pop Culture, luštni pire iz 39 pesmi, potem sem z zanimanjem preševal, kolikokrat je v intervjuju s Petom Tongom uporabil actually, tega najbolj izdajalskega od vseh prislovov, ki se jim zatekamo vsi, ki govorimo angleščino kot drugi, tretji, četrti jezik; vse je bilo zelo zanimivo, vključno s tem, kako je kot 17-letnik nastopal v klubih, kjer bi mu sicer bil vstop kot mladoletni osebi prepovedan. Kasneje je bil na vrsti še čudovito zmešan intervju za Popjustice. Skratka. Njegov maksimalizem mi je zelo všeč, čeprav se na te stvari spoznam bolj približno in bolj od daleč; vsekakor pa prepoznam tako elektro in tehno kot house. Ali je enfant prodige, kot čudežnim otrokom pravijo v Franciji? Ne vem, jaz mu pravim enfant proDJ. Zdaj je na svoji prvi samostojni evropski turneji in v Londonu se je ustavil v Electric Ballroomu, dvorani z najlepšim imenom na svetu. Občinstvo je bilo prepoteno, hormonsko, pijano; ena takšna rezina Balearov sredi zimskega Londona je bila. Tole je bila njegova The City (med poplesavanjem je zelo težko fiksirati fotoapart. Se opravičujem.)

YouTube slika preogleda

Potem, proti koncu, je bil na vrsti še njegov remiks Song 2.

YouTube slika preogleda

Kdo bi si mislil. Do konca sveta očitno ne bom poslušal samo Madeonove muzike, vendar je zelo plesna. A to res zveni tako zelo napačno, kot…

  • Share/Bookmark

Zaključiti, dokončati (1.)

13.12.2012 ob 12:56

To je drugi, BR., pomen fraze mop up, kot jo ponuja Veliki angleško slovenski slovar. V bistvu sem se tega zaključevanja, dokončevanja lotil – ah, ta beseda! – zbrano, vendar nekoliko živčno; pred koncem sveta je pač potrebno opraviti še toliko in toliko stvari, prebrati to in to, videti, slišati, použiti, nadoknaditi vse – ali skoraj vse – zamujeno. In če ne pred koncem sveta, potem vsaj pred koncem leta; tega bo vsekakor konec. Dvanajstegadvanajstegadvatisočdvanajstega je zdaj res mimo, vendar pa to v tistem širšem kontekstu ne pomeni zelo veliko; stihija, bralec, bi morala biti prepovedana. Skratka: februarja sem zamudil vse tri – razprodane – koncerte The Black Keys v Alexandra Palace – le kdaj sta Dan Auerbach in Patrick Carney postala tako velikansko velika? -, ker sem imel druge opravke, zato pa ju nisem smel zamuditi vsaj v O2, ki mi gre kot koncertna dvorana sicer vedno bolj na živce; to, da je bil včeraj najbolj mrzel dan leta in da je skozi različne vhode nad tribunami zelo vleklo, raje sploh ne bi. Koncert ni bil slab, občinstvo je bilo zagreto, zelo testosteronsko in pijano. Moja najljubša pesem z njunega najnovejšega albuma, El Camino, ostaja Dead and Gone, čeprav si besedilo verjetno razlagam malo po svoje.

YouTube slika preogleda

Sinoči sem tako zaključil, dokončal to, kar bi moral narediti februarja.

  • Share/Bookmark

Druga plat Londona

10.12.2012 ob 19:15

Oziroma: Shit London. Oziroma: druga stran Londona. Plat, če hočete. Zadnja plat? Ali pa drugo lice? Sranje, fekalije. Mesto mora kdaj nastaviti tudi drugo lice. In za Shit London je London naredil prav to. Potem pa so, ker so glih takšni časi, na vrsti tudi nagrade za najbolj shit stvar v Londonu. Vsako mesto ima pač takšen shit, kakršnega si zasluži, pa če je leto, ki je za nami, še tako “zgodovinsko, morda celo največje v dolgi in slavni zgodovini mesta”, kot je sarkastično opozoril Patrick Dalton, pobudnik Shit Londona. Pristanek na trdih tleh je zato še toliko bolj dobrodošel. Pa če je še tako trd, neizprosen. Čestitke vsem zmagovalcem, seveda.

  • Share/Bookmark

Patrick Wolf ima prav

6.12.2012 ob 12:37

Takole je bilo. Sinoči je Patrick Wolf v Rough Trade East (passim) imel krajši – no, polurni – nastop, na katerem je predstavil svoj novi, dvojni album Sundark and Riverlight; gre za precej imeniten izbor “največjih hitov”, če to ni preveč, morda cinično, saj bi morale biti uspešnice, vendar iz nepojasnjenih, čudnih razlogov potem niso bile. Pesmi so na novo aranžirane, tudi bogate, polne; morda ne čisto vse po vrsti, saj je iz nekaterih spral tudi tisto neizmerno zanimivo mladostno električnost, ki jo je nadomestila melanholična resigniranosti, vendar pa – hej! – pesmi so njegove in tudi nove interpretacije so v redu. In njegov glas je, kot se reče, zrel, drugače zrel in globlji, kot je na izvirnih, prvih verzijah; album sicer ni zastavljen kronološko, ampak tematsko. Skratka. V Rough Trade East je bilo zelo v redu. Morda tudi zato, ker je začel z The Libertine, ki je na 23. mestu mojih najljubših pesmi sploh, končal pa, kot vedno, z The Magic Position (tudi tam, na 25. mestu), ki ima čudovito, nalezljivo besedilo; in sploh, konec refrena, ki gre ti si odgovoren za ta magični čarobni položaj, da živim, se učim in ljubim v duru, je res čarobna stvar. (Ena od pesmi, ki so jo zaigrali, je bila tudi The City, ki je sicer ni na albumu.)

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Ta dur mi običajno ne gre iz glave še nekaj časa. Poleg tega pa nam je na koncu zaželel vesel Božič in srečno novo leto ter pristavil, da upa, da ne bo konec sveta. Ah, to. Ja, seveda. Potem je podpisoval albume in vse ostalo, kar smo prinesli s seboj, recimo Knjigo, ki je lahko tudi spominska knjiga z avtogrami. “Ah to, seveda se spominjam,” mi je rekel, ko sem mu na strani 288 pokazal opis najinega srečanja na koncertu Björk v Hammersmith Apollu tistega aprila 2008. Patricka poznam precej bežno, v glavnem s koncertov, vendar se nisva pogovarjala že toliko časa, da si nisem mislil, da se bo spomnil mojega imena; ko sem pogledal v album, v katerega se mi je najprej podpisal, se je izkazalo, da se ga je. Poleg tega pa mi je v Knjigo, ki je lahko tudi spominska knjiga z avtogrami – s tistim hecnim, pomenljivim nasmeškom – napisal: “Ne razumem, kaj tukaj piše + ne verjemite vsega, kar berete!!!”

Patrick Wolf ima popolnoma prav. “Tega koristnega nasveta,” sem mu rekel, “res ne morem zadržati zase.” Tako ali drugače. Potem se je zvonko nasmejal. 3>, kot pravi.

  • Share/Bookmark