Arhiv za November, 2012

Pet nelepih poslopij

30.11.2012 ob 12:44

Včasih je povprečno slabše od slabega. Pri slabem vsaj veš, pri čem si; pri povprečnem so stvari bolj zapletene in vprašljive.

1. St George Wharf, Vauxhall, SW8. Ko Silva v Skyfallu detonira bombo, podstavljeno na sedežu MI6 (na 0′55″ napovednika), je znanec, s katerim sva bila v kinu, dejal, da se “temu reče napredek”. Ne, sem mu dejal, napredek bi bil, če bi Silva razstrelil St George Wharf, sosedo MI6 čez Bridgefoot, cesto, ki pelje do Vauxhall Bridgea; MI6, babilonsko-rokokojska frustracija Terryja Farrella, je v primerjavi s St George Wharf pravzaprav zadržana in elegantna kreacija in to, bralec, je zelo težko verjeti. Vauxhall je bil od sredine sedemnajstega do sredine devetnajstega stoletja znan po izjemno priljubljenem zabaviščnem parku Vauxhall Gardens, pomembnem zaradi mešanja visoke in popularne umetnosti, razvedrila, ideologije in seksa; kasneje je postal nekoliko odsoten, čeprav kaotičen del mesta na “napačnem bregu Temze”, prometno vozlišče ter grosistična tržnica za sadje, zelenjavo in cvetje, ki so jo leta 1974 preselili iz Covent Gardna. Aja, pa logistični center Royal Maila za južni Lodon je še tam. In njihova konkurenca, DHL, tudi. Oboke pod železniškim viaduktom, ki povezuje Nine Elms in železniško postajo Waterloo, so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zasedli nočni lokali in diskoteke, Vauxhall – no, Vauxhell – pa je, sicer bolj po naključju kot ne, ponovno postal zabaviščna in plesna centrala Londona, najprej gejevska, potem splošna; sedež MI6 so svečano otvorili leta 1994. Čeprav je v prvi coni mestnega potniškega prometa, za nekaj lučajev oddaljen od Westminstra, se za Vauxhall do začetka novega tisočletja ni zanimalo veliko gradbenih investitorjev. Potem pa so leta 2005 v Vauxhall Crossu, torej delu Vauxhalla ob mostu, začeli graditi St George Wharf, ki so ga za gradbeno podjetje St George sprojektirali v biroju Broadway Malyan. V eni izmed prvih, še kar prijaznih kritik, je bilo rečeno, da gre za “poblazneli arhitekturni genetski eksperiment” ter “najimenitnejši primer britanskega bahaškega brutalizma – mamutski stanovanjski kompleks v miamijskem slogu ob Temzi -, v katerem se kar kopičijo nadstropja in rastejo nove glave, vsaka bolj odvratna od prejšnje”. Podobno prijazni so bili tudi kasneje. Drugi kritik je tako ugotovil, da gre za “stotine stanovanj v odžaganih ziguratih, ki jih pokrivajo čudaški zeleni trezorji”, vse skupaj pa naj bi imelo “operetno kvaliteto stalinistične scenografije”. Leta 2006 je bil St George Wharf nominiran za nagrado Carbuncle Cup, ki jo za najgrše poslopje leta podeljuje revija Building Design. (Pokal je dobil ime po “tvoru”, s katerim je princ Charles leta 1984 napadel predlog prizidka National Gallery, ki ga je sprojektiral Richard Rogers. Prestolonaslednik je takrat dejal, da bi bil Rogersov prizidek “pošasten tvor na obrazu priljubljenega in elegantnega prijatelja”; ne, ne bi bil, če smo že pri tem. Namesto Rogersa sta potem delo dobila tista ameriška pionirja postmodernizna Robert Venturi in Denise Scott Brown.) St George Wharf sicer ni dobil nagrade – zmagal je neki nakupovalni center v Plymouthu -, vendar pa to ne pomeni, da si je ne bi zaslužil; zato pa je St George Wharf dvakrat zmagal na lestvici najbolj osovraženih poslopij po izboru bralcev revije Architects’ Journal, torej arhitektov. Po St George Wharfu ni bilo nič nikoli več enako; še močnejši pospešek je Vauxhall dobil, ko je bilo odločeno, da bo v Nine Elms do leta 2017 zraslo novo ameriško veleposlaništvo. Celovitega urbanističnega načrta sicer ni, ker je vsaj pet velikih investitorjev in zemljiških lastnikov, vendar pa se že načrtuje in gradi, gradi; najhujše od vsega je arogantni The Tower, One St George Wharf – isti investitorji, isti arhitekti -, ki bo najvišja stanovanjska stolpnica v Londonu in še bolj groteskna penetracija neba nad Londonom kot njene obupne, banalne blokovske sosede z zelenimi okni. Ko bo končana, bo visoka 181 metrov, kar je približno 200 metrov preveč. Če bi Wordsworth dandanes stal na Westminstrskem mostu in pogledal proti zahodu, bi se lahko samo zjokal. Vse se skoz čisti zrak blešči, iskri. Ne, nikakor ne, nikakor ne. (Verz je iz Spisano na Westminstrskem mostu, 3. septembra 1802, v prevodu Andreja Arka.)

2. Strata, 8 Walworth Road, SE1. V Elephant and Castle je vse, od najslabšega brutalizma in najslabše postmoderne pa do dvojnega krožišča, vendar pa si niso zaslužili še Strate, pošastne stanovanjske stolpnice, ki se dviga za nakupovalnim centrom, in ki se jo, na žalost, vidi od skoraj vsepovsod v južnem Londonu (takole seva nad Borough High Streetom); leta 2010 si je prislužila tudi Carbuncle Cup. Strata ima več vzdevkov, od katerih je še najboljši kar Ajzengart (ali pač Isengard, po okusu), čeprav res zelo spominja tudi na Električni brivnik. Nekaj časa se ji je reklo Castle House in to je bilo še kar primerno. Na strehi ima tri vetrnice, ki naj bi zagotavljale neverjetnih 8% elektrike, ki naj bi jo potrebovali v skupnih prostorih; zaenkrat še ni jasno, če je to res, saj se zdi, da je vsaj ena itak zlomljena, res pa je, da so zelo nenavaden ornament na tem agresivnem in prozaičnem poslopju; tovrstna, takšna faličnost je očitno trda kompenzacija za kaj drugega.

3. Ashdown House, Victoria Street, SW1. Na Victoria Streetu, ki povezuje Parliament Square in železniško postajo Victoria, ni veliko arahitekturnih draguljev. Pravzaprav je samo en, westminstrska katedrala, in katedralo od spredaj davita dva pisarniška bloka, ki se jima pravi Ashdown House (zdaj 123 Victoria Street) in BP House (zdaj 171 Victoria Street in sedež trgovskega velikana John Lewis). Sprojektirali so ju v biroju Elsom, Pack & Roberts, zgrajena pa sta bila v letih 1971-1975. EPR so kar veliko projektirali za Victorio, vendar pa so s temi zastekljenimi kockami, postavljenimi druga na drugo, res vzeli piškot, kot se reče.

4. Embankment Place, železniška postaja Charing Cross, WC2. Leta 1990, ko je bil zgrajen pisarniško-trgovski prizidek železniške postaje Charing Cross, pravi se mu Embankment Place, je bilo že konec postmodernizma, vendar pa Terry Farrell tega očitno ni opazil: nad peroni železniške postaje zdaj sedi njegova velikanska žaba in požrešno zre čez Temzo.

5. Colliers Wood Tower, Colliers Wood, SW19. Le zakaj bi moralo trpeti samo središče mesta, če pa lahko tudi globoka predmestja.”Druga chicaška šola”, ki je bila ena od posledic Miesovega dela na Illinois Institute of Technology, je bila zanimiva, vendar pa je za seboj pustila tudi veliko smeti; ena od najbolj značilnih je pisarniška pošast Colliers Wood Tower, ki je leta 1968 zrasla v Colliers Woodu na jugozahodu Londona. Zdaj je predimenzionirana, žalobna stolpnica prazna in čaka na boljše čase.

  • Share/Bookmark

The xx, La Riviera, Madrid

16.11.2012 ob 17:55
Obsesivna impulzivna motnja. Da, tako se reče temu; oziroma bi se lahko reklo ali bi se moralo reči. Čeprav sem še vedno prepričan, da je Coexist samo nadaljevanje prvega albuma, namreč xx iz leta 2009, z istimi sredstvi (da, Luka, še vedno mislim tako), sem bil vseeno slabe volje, ker nisem dobil vstopnic za nobenega od njihovih londonskih koncertov, niti za Brixton Academy ne; vedno sem bil prepozen. Mogoče pa gre res samo za trmo. In zato sem šel na The xx v Madrid, kjer so, z dvema koncertoma v La Rivieri, začeli svojo evropsko turnejo.
Bilo je imenitno. Pesmi so se zvrstile takole:
Angels
YouTube slika preogleda
Heart Skipped a Beat
Fiction
YouTube slika preogleda
Crystalised
Fantasy
Basic Space
Missing
Reunion
Sunset
Night Time
Swept Away
Shelter
VCR
YouTube slika preogleda
Islands
YouTube slika preogleda
Chained
Infinity
Intro
Tides
Stars
(Zadnje tri so bile dodatek.) Kot sem rekel, bilo je imenitno. Poleg tega pa je bila zanimiva vrnitev v La Riviero, kjer sem Arctic Monkeys še zadnjič videl v njihovi prvi, izvirni zasedbi. In če sem že pri tem, tudi The xx sem prvič videl v njihovi originalni zasedbi, ko so bili še kvartet, in nekaj mesecev pred izidom njihovega debija. Časi, heh. In tisti dve palmi v La Rivieri sta še vedno tam, nad točilnim pultom na sredi parterja, čisto zraven mešalne mize. Čudovito. Tole sta ti dve palmi:
Tole verjetno bolj sodi v neko drugo občasno rubriko. Z The xx in njihovim spremstvom smo bili na istem letalu za Madrid. Ko smo čakali na vkrcanje, sem najprej zagledal Romy Madley Croft, ki se je zatopljeno pogovarjala z moškim srednjih let. In ko sem pogledal proti koncu vrste, sem tam zagledal še Jamieja Smitha, torej Jamieja xx, in Oliverja Sima; z Oliverjem se zelo bežno poznava, z enega žura, vendar vsekakor ne dovolj, da bi si ga upal nadlegovati, ko je v družbi. Zato sem se zgolj nasmehnil v njegovo smer – takole, čez glave drugih potnikov, saj je samo kakšen centimeter nižji od mene -, on pa mi je nasmešek, olikan kot je, vrnil. To je bilo tudi vse. No, ne ravno. Člani The xx so bili v clubu, torej business razredu, vsi drugi pa v travellerju, torej ekonomskem razredu. Ko smo na Barajasu čakali na kontrolo potnih listov, sem vseeno naredil tole fotografijo.
“Tudi če bi vas – oziroma tebe – poskušal zalezovati, mi tole ne bi uspelo,” sem rekel Oliverju, ko sva skoraj istočasno prišla skozi kontrolo. To, da grem na njihov koncert v Madrid, je sicer že vedel. “Hahaha,” se je zvonko nasmejal in rekel: “To je verjetno zelo res.” In vso srečo na obeh koncertih v Madridu in na turneji, jasno. “Najlepša hvala. In potem se vidimo jutri?” Jutri, da. No, vidimo, saj veš, kako je. “Da, vem. Se vidimo.” In potem se je za svojimi sončnimi očali še enkrat nasmehnil.
  • Share/Bookmark

Pet romanov o Londonu

13.11.2012 ob 07:31

“Niti enega Dickensa?” Znanec me je začudeno pogledal. To ni čisto res, sem mu odvrnil. “Ampak to je ravno tako,” je vztrajal, “kot če sestavljal seznam o romanih o Parizu in izpustil Zolaja. Ali pa, če sva že pri tem, o New Yorku, in bi pozabil Edith Wharton.” Ampak saj Dickensa nisem pozabil, sem dejal, samo med prvimi petimi ga ni; Pusta hiša je na sedmem mestu. “Aha.” In za Čas nedolžnosti bi zmeraj našel prostor. “Seveda bi.”

1. Patrick Hamilton: Hangover Square (1941). Podnaslov romana je Zgodba o Earl’s Courtu in v bistvu zelo dobro povzame, za kaj gre: tesnobno, zloveščo, melanholično elegijo o strasti, poželenju, zasvojenosti. Ter za Earl’s Court, “to zaničevano sosesko”. Alienacija na amfetaminih, resno. Glavni junak romana je George Harvey Bone, osamljeni alkoholik z disociativno motnjo identitete; to je tisti “klik” v njegovi glavi, s katerim se spreminja njegova osebnost, “hrup v njegovi glavi, ki pa ni hrup, to je bil zvok, ki nastane, ko zvok naenkrat izgine”. Ko ima “dober dan”, gre “ker se mu ni potrebno z nikomer posvetovati, zvečer lepo v kino v Kensington, potem se vrne po Earl’s Court Roadu, v kiosku kupi kavo ter gre spat”; na “slab dan” pa so stvari slabše. George je obseden z zoprno, hudobno in oportunistično, vendar atraktivno Netto Longdon, ki hoče postati igralka in Georgea izkorišča zaradi njegovih sicer zelo vprašljivih zvez v gledališkem svetu; Georgeov prijatelj Johnnie Littlejohn namreč dela kot asistent vplivnega gledališkega agenta Eddieja Carstairsa. Nettin “fant” je sicer Peter, zoprn fašist, ki je bil dvakrat v zaporu: “Enkrat zato, ker sem nekega levičarja, ker si je to pač zaslužil, natančno boksnil v pleksus, drugič pa zaradi enega takšnega umora, ki sem ga zagrešil z avtomobilom.” Ko Eddie spozna Netto, mu takoj postane jasno, kako neprijetna ženska je, George pa na zabavi, ki se je je udeležila londonska gledališka smetana, naenkrat ugotovi, da obstajajo tudi ljudje, ki se zanj zanimajo zato, ker se jim zdi zanimiv, ne pa zato, ker od njega kaj pričakujejo ali hočejo. Kljub temu ga Netta še naprej ponuižuje; najhuje je po obisku gledališča v Brightonu – “Kar smešno je bilo, da sta si prav na ta večer v gledališču ogledala farso.” -, po katerem mu v glavi “klikne” in najprej umori Netto, nakar pa s palico za golf pokonča še Petra. Potem iz Earl’s Courta pobegne v svoj obljubljeni raj, Maidenhead – Maidenhead! – v Kentu, kjer se popolnoma izgubi in naredi samomor. “Umrl je zgodaj zjutraj in ker je vladalo izjemo zanimanje za vojno, njegovi smrti časopisi niso namenili posebne pozornosti.” Oziroma, kot nas je naučil Étienne Daho: Ennemie de soi-même, comment aimer les autres. (Samo mimogrede: po Hangover Square je bil leta 1945 posnet tudi film, vendar nima nikakršne posebne zveze z romanom; je pa res, da je glasba Bernarda Hermanna izjemna.) Patrick Hamilton (1904-1962) je v glavnem najbolj znan po dveh dramah, Vrv (Rope, 1929) in Plinska luč (Gaslight, 1938) ter delno avtobiografski trilogiji romanov 20,000 Streets Under the Sky (Dvajset tisoč ulic pod nebom); zelo dolgo, predolgo je bil “obetaven avtor”, vendar pa se računica ni iztekla, s pomembno izjemo Hangover Squarea. Bil je depresiven, razočaran komunist in alkoholik (za alkohol je dejal, da je “nevrotikov mikroskop”); umrl je zaradi ciroze jeter. Leta 2011 je bil kanoniziran z modro spominsko ploščo, s katerimi English Heritage – angleški zavod za varstvo kulturne dediščine – “obeležuje zvezo med pomembnimi osebnostmi iz preteklosti ter poslopji, v katerih so živeli in delali”. Zanimivo je, da je Hamiltonova plošča na 2 Burlington Gardens v Chiswicku, kjer je preživel šestnajst let, “postavil temelje svoji karieri” ter med drugim napisal prvo verzijo Vrvi; pred Chiswickom je živel v Earl’s Courtu (v hotelu White House, ki se mu v Hangover Squareu pravi Fauconberg), po Chiswicku pa na New Cavendish Streetu, za par lučajev od Soha. V nedokončanem romanu The Happy Hunting Ground (Srečno lovišče) je med drugim ugotovil: “London je kraj, kjer vedno znova lovite srečo – in tudi če jo najdete, vam jo hitro vzamejo.” Ja.

2. William Makepeace Thackeray: Vanity Fair (1848; slovenski prevod je izšel leta 1946). Stvari se včasih res ne spremenijo. Thackerayjev prvi naslov za Semenj ničevosti je bil Pen and Pencil Sketches of English Society (Skice angleške družbe s peresom in svinčnikom); fraza semenj ničevosti je iz Pilgrim’s Progress (Kristjanovo romanje) Johna Bunyana, samo da je Thackeray z njega oluščil Bunyanovo alegorično dogmatiko: če semenj ničevosti pri Bunyanu pelje naravnost v prekletstvo, pri Thackerayju vsi živimo na semnju ničevosti. Glavna oseba – in ne, ne junakinja, saj je podnaslov Semnja ničevosti Roman brez junaka – je Rebeka Sharp, ki jo Thackeray predstavi takole: “Spričo mnogih velikih in naglo poganjajočih gospodičen v zavodu je bila Rebeka Sharp podobna otroku. Toda imela je žalostno zrelost siromaštva.” Na koncu romana Rebeka ni kaj bolj zrela, vendar vsaj ne živi slabo, ker jo finančno podpira njen sin; pot do konca je posuta s toliko trnjastimi avanturami in plezanjem po družbeni lestvici, da se nam lahko zvrti v glavi. Manipulativna, sebična, samoljubna, prebrisana Rebeka je tisti zavod, v katerem je gospodična Pinkertonova vzgajala mlade dame, zapustila z Amelijo Sedley, malo dolgočasno in pasivno buržujko, zelo drugačno od revne Rebeke. Rebeko čaka služba guvernante pri Crawleyjevih. Tistih nekaj dni pred začetkom službe preživi pri Sedleyjevih in začne takoj osvajati Amelijinega brata Josepha, vendar iz vsega skupaj ni nič, pri Crawleyjevih pa se hitro, na skrivaj, poroči z najmlajšim sinom, vojaškim častnikom Rawdonom. Zaradi tega ga teta, bogata, zoprna in debela Matilda Crawley, razdedini; Rebeka in Rawdon sta res vredna svojega denarja. Vendar se je z vsem tem Thackeray komaj dobro ogrel: Amelijin oče bankrotira; Amelija se poroči z Georgeem Osbornom; stari Osborne poroki nasprotuje, čeprav so stari družinski prijatelji s Sedleyjevimi, za poroko pa navija Georgeov najboljši prijatelj William Dobbin; Dobbin je sicer zaljubljen v Amelijo; vsi moški so vpoklicani v vojsko – Waterloo! Waterloo! -, Rebeka, Amelija in Jos pa grejo z njimi; Rebeka postane v Bruslju izjemno priljubljena; George osvaja Rebeko; George je ubit pri Waterlooju; Rebeka in Rawdon se preselita v Pariz; Rebeka rodi sina Rawdona, ki ga zanemarja, oče pa je vanj čisto zaljubljen; Dobbin postane boter mlademu Georgeu; Rebeka in Rawdon se vrneta v London; Rebekino plezanje po družbeni lestvici je podmazal stari, odvratni, pokvarjeni lord Steyne, sicer markiz, stari družinski prijatelj Crawleyjevih; Rebeka ima z markizom afero; Rebeka je predstavljena kralju; Sedleyjevi izgubijo čisto vse in za malega Georgea začne skrbeti njegov ded; stari Osborne po smrti polovico premoženja zapusti vnuku, snahi pa nameni izdatno letno rento; Rebeka se na plesu v maskah ne preveč subtilno prikaže kot Klitajmnestra; Rawdon je zaradi dolgov, ki jih ima zaradi kartanja, aretiran; Rebeka nima časa poravnati njegovih dolgov, saj se zabava z lordom Steynom, zato Rawdonu iz zapora pomaga svakinja; Rawdon fizično obračuna z markizom; da bi se izognil škandalu, markiz iz rokava strese imenovanje Rawdona za guvernerja otoka Coventry, Rebeki pa svetuje, da zapusti London; Joseph in Dobbin se po dvanajstih letih v Indiji vrneta v Anglijo; Amelija, Joseph in Dobbin grejo na počitnice v Nemčijo, kjer v mestu Pumpernickel odkrijejo obubožano Rebeko; Rebeka, ki še vedno zaudarja po aferi z markizom, ponovno osvaja Josepha;  Joseph skrivnostno umre kmalu potem, ko je svojo življensko zavarovalno polico prepisal na Rebeko; ali ga je Rebeka umorila ali ne je zanimivo vprašanje; Amelija se končno poroči z Dobbinom; Rawdon umre na tistem svojem otoku; Rawdon mlajši podeduje vse bogastvo Crawleyjevih in tudi baronski plemiški naziv; Rebeka se ustali v Bathu in postane pobožna. Tako. Semenj ničevosti je vrhunska mešanica ostre satire in realizma, Thackeray pa fascinantni vsevedni pripovedovalec.

3. Neil Gaiman: Neverwhere (1996; “prečiščeni tekst” je izšel 2005, slovenski prevod pa 2010). Neverwhere – Nikolikje – je bila, leta 1996, najprej šestdelna televizijska nanizanka Neila Gaimana in Lennyja Henryja; Gaimanova novelizacija scenarija je izšla med predvajanjem nanizanke in bila sprejeta dosti bolj toplo kot njena televizijska sestra. Prečiščeni, najnovejši, dopolnjeni tekst – “upam, da gre za definitivno verzijo”, piše v predgovoru – je bil objavljen 2005. Mladi Škot Richard Mayhew se je preselil v London in potem po naključju odkril, da obstaja tudi drugi, podzemni, Spodnji London, ki je zelo počen odsev tistega zgoraj; skozi razpoke se lahko pade zelo globoko. Ko gresta z zaročenko Jessico na večerjo z njenim šefom, poskuša pomagati okrvavljeni deklici, ki se je znašla pred njima; to, česar Richard še ne ve, je to, da deklica, ime ji je Vrata, beži pred poklicnima atentatorjema gospodoma Croupom in Vandemarjem. Vrata ga zjutraj prosi, da poišče markiza de Carabasa in ko ga pripelje domov, oba z Vrati naenkrat izgineta. To je šele začetek: v zahvalo za pomoč postane Richard v Zgornjem Londonu popoln neznanec, izgubi službo in vse to; potem se odloči, da mora stvari nekako urediti in se odpravi v Spodnji London, ki pa je, kot se izkaže, še bolj zanimiv, čaroben in šokanten kot Zgornji London, še posebej ko odkrije Plavajočo tržnico. Vse skupaj je zelo imenitno, polno značilnih gaimanovskih zank in vprašajev, na katerih se zibajo Richardove prigode; lepo pa je tudi, da de Carabas – jasno – pozna vse odgovore.

4. Martin Amis: London Fields (1989). Kako zelo črna je lahko črna komedija nravi? London Fields se dogaja v Londonu leta 1999, v času Krize (grožnja jedrske vojne, vsi mogoči razkroji, vse to). Glavni junak, pripovedovalec, je Samson Young, ameriški avtor z neskončno dolgo pisateljsko blokado. Ko pride v London, na Heathrowu naleti na malega prevaranta, občasnega taksista in igralca pikada Keitha, ki ne samo da mu zaračuna astronomsko voznino za pot v mesto, ampak ga povabi v pub Black Cross na Portobello Roadu; v pubu Samson spozna bogatega bankirja, njegovo zoprno ženo in podivjanega otroka, ki mu je ime Marmaduke, malo kasneje pa še 34-letno Nicolo Six, ki je tako zdolgočasena in naveličana staranja, da naroči umor same sebe in to na polnoč na svoj rojstni dan. Samson naenkrat zagleda luč: vse to bo lepo popisal in bo konec njegovega pisateljskega bloka. To se sicer ne zgodi. Za London Fields iz naslova romana ni jasno, če gre za tisti pravi London Fields v Hackneyju; Samson pravi, da se spominja, da se je kot otrok igral v parku s tem imenom. Kakorkoli že: Amisovi junaki so karikature v vsej svoji veličastni, nezanesljivi, solipsistični realnosti, oziroma so, tako Samson, “kot ulice v Londonu, zelo daleč od kakršnekoli prave oblike, ki sem jim jo hotel določiti, striktno nesimetrični, natančno neuravtnoteženi – zelo daleč od veliko stvari in zelo daleč od umetnosti”. To ne velja samo za njih; Amis ni bil nikoli boljši, kot v London Fields.

5. Virginia Woolf: Mrs. Dalloway (1925; slovenski prevod je izšel leta 1965). En dan v življenju, v visoki družbi, takoj po prvi svetovni vojni. Clarissa Dalloway se pripravlja na večerno zabavo, se prehaja po Londonu in razmišlja o preteklosti, vključno s poljubom, ki ga je pred dolgimi desetletji dobila od Sally Seton in je še vedno “najsrečnejši trenutek njenega življenja”. Na zabavi, na kateri se zberejo skoraj vsi drugi junaki romana, gospa Dalloway izve za samomor Septimusa Warrena Smitha, ki ga sicer ni poznala. Smith je imel bojno duševno travmo in je skočil skozi okno, ker ni hotel v psihiatrično bolnišnico; gospe Dalloway se zdi, da je s tem ohranil “čistost svoje sreče”. Seveda. Et les rues de Londres souffleront sur des mystères d’une autre fois, pravi Mylène Farmer. Virginia…

  • Share/Bookmark