Čemu mar

30.10.2012 ob 16:25

Naš čas? Sandy, Jimmy Savile; ne nujno v tem vrstnem redu. Comment lui dire? Beg pred brutalno, neprijetno, silovito, omadeževano, nepospravljeno resničnostjo v efemero je, no, nekaj efemernega. Kajti le kaj sploh ni efemerno? Resno. Prav zato je – v tem našem času – potrebno videti, slišati, prebrati čisto vse. “Zdravilo za zdolgočasenost je radovednost, za radovednost pa ni zdravila.” Kaj pa če nisem zdolgočasen? Kaj pa je zdravilo za to, da se mi včasih se mi samo ne da pisati, potem pa se mi, nekoliko živčno in nepotrebno zdi, da sem (že) zamudil ne samo zadnji vlak, ampak tudi vse ostala prevozna sredstva? (Kaj pa par dni v Berlinu? To šteje?) Prejšnji četrtek, recimo, sem šel na Palma Violets v Jamm v Brixtonu. Ker sem fotoaparat iz nepojasnjenih razlogov pustil doma – no, ne čisto nepojasnjenih: zaradi opravkov pred koncertom nisem šel domov – in ker tistih nekaj fotografij, ki sem jih naredil z mobilcem, ni bilo za nikamor, sem si mislil, da bo bolje, če bom samo še naprej pestoval njihov prvi singel Best of Friends, s podpisi vseh štirih članov skupine – to so basist in pevec Chilli Jesson, kitarist in pevec Sam Fryer (ki je nenavadno podoben Ianu McCullochu iz Echo & the Bunnymen, pač še eden, no), klaviaturist Pete Mayhew in bobnar Will Doyle -, do katerega sem se dokopal po koncertu. Palma Violets sicer – vsaj zdaj, vsaj tukaj, tudi za NME – veljajo za odrešitelje britanskega rocka, podobno kot Jake Bugg, tisti najstnik iz Nottinghama, ki je s svojim prvencem pred dvema tednoma pristal na prvem mestu lestvice albumov, zdaj pa je na tretjem; ko bo Bugg čez dva tedna v Londonu – koncert so iz Scale preselili v trikrat večji Koko -, bom ravno v tujini, vendar pa ga bom ujel 27. februarja, ko bo na vrsti Shepherd’s Bush Empire, here we come, ali kako se že reče. Skratka. Best of Friends od Palma Violets in Buggov album (kljub iskrenim besedilom), sem poslušal zelo velikokrat, na zanki, vendar pa to ne odtehta energično prazničnega vzdušja v Jamm ter, takoj po zadnji pesmi – pravi se ji je Brand New Song – skoka četverice v občinstvo ter invazije občinstva na oder; da, SEVEDA se spominjam, kako je bilo, podobno razštelano, podobno intenzivno, na prvih koncertih Libertines, na katerih sem bil, vendar vseeno, bilo je zelo zanimivo. In ja, Palma Violets so bili tako zelo super, da jih bom šel še gledat in poslušat; hecno, ampak v Boston Arms igrajo glih enkrat okoli mojega rojstnega dneva. Tole je podpisani singel.

(O koncertu Palma Violets v Brightonu je očarljivo in najstniško zaljubljeno poročal Charlie Porter; kot zelo pogosto bi bilo tudi moje poročilo zelo podobno.) Seveda je vprašanje, kako dolgo bo vse skupaj trajalo. Kako dolgo se bom zatekal v svojo efemero? Do kdaj bom moral vse videti, slišati, prebrati? Da, prišel bo čas, ko to ne bo potrebno, ko bo čas za krepost in vzdržnost, vendar pa, prosim, ne še zdaj, vsekakor pa ne pred septembrom prihodnje leto, ko grem na koncert Mylène Farmer v Pariz; Bercy, ici nous allons, ali kako se že reče. In, seveda, tudi Girls Aloud so enkrat pred tem.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na “Čemu mar”

  1. Automne pravi:

    Nikar ne skrbi. Naj čim dlje traja to, da moraš vse videti, slišati in prebrati. In če zapišeš, toliko lepše za nas, ki te radi beremo.

    Hvala za podatek o Mylèninem koncertu :)

  2. Nekje drugje » Objave » Palma Violets in jaz pravi:

    [...] saj se z avtorskimi pravicami nisem nikoli igral; tako pač je. Palma Violets sem videl že parkrat in so me vedno spravili v dobro voljo. V pismu, ki so mi ga poslali, pa niso zahtevali umika posnetka. Ravno obratno: zanimalo jih je, [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !