Pet filmov o Londonu

17.10.2012 ob 20:19

Pri filmih, ne popolnoma nepričakovano, so stvari precej lepke. Seveda niso vsi filmi, ki se dogajajo v Londonu – ali pa so v Londonu posneti – superfantastični, vendar pa jih je več kot pet, veliko več kot pet, tako dolgomentražnih igranih kot kratkih. Ter seveda dokumentarcev. In filmov, ki bi se morali dogajati (ali bi se lahko dogajali v Londonu), vendar se iz nepojasnjenih razlogov ne.

1. Repulsion (Odvratnost, 1965) je film, ki pokaže, kaj se – tudi – lahko zgodi priseljencem v Londonu; vsaj upam, da se to ne zgodi vsem priseljencem. Resda je bil Kensington v tistih časih zelo drugačen od Kensingtona danes in Carol Ledoux (Catherine Deneuve), manikuristka iz Belgije, ki si ves čas grize nohte, bi zdaj verjetno prej živela v Camberwellu kot pa v SW7, vendar pa to ne spremeni stvari: Carol namreč umori dva moška – najprej s svečnikom pokonča Colina (John Fraser), ki ji sicer dvori in hoče biti z njo “ves čas”, potem pa še, z britvico, nadutega stanodajalca (Patrick Wymark), ki jo je hotel posiliti; pred tem je halucinirala, in to izjemno neprijetno, saj so najprej popokali zidovi, potem pa so se iz njih začele viti roke in jo začele daviti. Ko se njena sestra Helen (Yvonne Furneaux) in Helenin fant Michael (Ian Hendry) vrneta s počitnic v Italiji, odkrijeta obe trupli, Carol pa je pod posteljo. In ko jo odnese iz stanovanja, se kamera zapelje do družinske fotografije, na kateri Carol kot deklica srepo, morilsko zre v moškega, ki sedi pred njo; moški je njen oče, fotografija pa sugerira, da jo je oče spolno zlorabil in da so njene duševne motnje – Carol je vsaj bipolarna – posledica globokih, temnih travm iz otroštva. Prvi film, ki ga je Roman Polanski posnel v angleščini, je mučna, morbidna, enkratno atmosferična, čudovita psihodrama.

2. Mary Poppins (1964) je film, v katerem sem sploh izvedel za nekaj, čemur se pravi “London”. V bistvu je bilo takole: najprej sem videl film, potem je oče v Nemčiji kupil album z glasbo iz filma, na koncu pa je bila, neskončnokrat, knjiga Pamele L. Travers; očitno ne po naključju je v slovenskem prevodu izšla leta 1970, prav takrat, ko sem se naučil brati. Prva angleška beseda, ki sem so jo naučil, je tako bila supercalifragilisticexpialidocious, ki je v filmu, v knjigi pa ne. Z mamo sva jo vadila tri dni; naučil sem se reči tudi dociousaliexpilisticfragicalirepus, čeprav se mi je to – ravno tako kot Mary Poppins, torej Julie Andrews – zdelo “malo preveč”. Mary Poppins je varuška, ki se pri družinah – v tem primeru družini Banks, ki živi na Češnjevem drevoredu – oglasi, ko stvari ne štimajo, ostane pa tako dolgo, dokler se “veter ne obrne”; običajno potuje tako, da z odprtim dežnikom leti po zraku. To, da je šla Traverosvi disneyfikacija njene junakinje zelo na živce, je znano – in morda tudi razumljivo – in res je, da je vsaj ena alegorija v filmu korak predaleč, “cockney”, ki ga mlati Dick Van Dyke kot Bert, pa ne samo neprepričljiv, ampak pravzaprav neznosen, vendar pa vse to ni večje od celote: režija Roberta Stevensona, pesmi in glasbe bratov Sherman ter precej fenomenalne animirane sekvence (ki se je zdela Traversovi še posebej odveč, podobno kot izvirne pesmi), vse to je, no, supercalifragilisticexpialidocious. Največja oskarjevska konkurenca Mary Poppins je bil še en film, ki se dogaja v edvardijanskem Londonu, namreč My Fair Lady; zmagal je, tudi kot najboljši film, slednji, Mary Poppins pa je dobila pet oskarjev, vključno z oskarjem za najboljšo glavno žensko vlogo.

3. Withnail and I (Withnail in jaz, 1987) je film o tem, zakaj Londončani nikoli ne smejo zapustiti mesta. Je črna, cinična, zelo smešna komedija nravi o dveh brezposelnih, revnih mladih igralcih Withnailu (Richard E. Grant) in “jazu”, torej Marwoodu (Paul McGann), ki živita v Camden Townu. Piše se leto 1969. Da bi si malo odpočila od trpljenja “v duhu strelice vse nasprotne usode”, kot se Withnail sklicuje na Hamleta, se odpravita na počitnice na podeželje in to v vikend Withnailovega strica Montyja (Richard Griffiths), zajetnega, ekscentričnega homoseksualca stare šole, ki rad citira Baudelaira, sicer pa z mačko, s katero se ves čas krega, živi v elegantni hiši v Chealseaju. Skratka, tudi Monty se znajde v svojem vikendu ter začne osvajati Marwooda, za katerega mu je nečak dejal, da je gej, čeprav ni; da bi se Marwood nekako rešil Montyjeve pozornosti, se mu zlaže, da je Withnailov fant in da razmerje skrivata, Monty pa mu verjame in se mu opraviči. Potem Marwood prejme telegram s povabilom na avdicijo; z Withnailom se vrneta v London, v stanovanju odkrijeta skvoterja, preprodajalca mamil Dannyja (Ralph Brown) in njegovega prijatelja, Danny zvije camberwellski koren (tako velikih džointov se ne vidi zelo pogosto), za Marwoodovo avdicijo pa se izkaže, da gre za glavno vlogo v drami. Marwood potem, končno, poplnoma pijanega Withnaila pusti samega v dežju v Regent’s Parku, kjer se lahko Withnail zopet zanese na Hamleta in volkovom za ograjo živalskega vrta navrže: “Kakšna mojstrovina je človek!” Režiser in scenarist Bruce Robinson ni bil nikoli boljši (alkoholnim ekscesom se je vrnil leta 2011, v filmu The Rum Diary, torej Zapiti dnevnik), enako pa velja tudi za Richarda E. Granta in Paula McGanna. Ter Regent’s Park.

4. 28 Days Later (28 dni pozneje, 2002) se začne z izpostavljenostjo (prvi dan), nadaljuje pa z okužbo (tretji dan), epidemijo (osmi dan), evakuacijo (petnajsti dan) in uničenjem (dvajseti dan). Na tisti 28. dan se Jim (Cillian Murphy) v bolnišnici zbudi iz kome in odtava po izpostavljenem, okuženem, evakuiranem, praznem mestu (vodič: Westminster Bridge, National Gallery, Whitehall, Horse Guards Parade, The Mall, Waterloo Place, spodnji konec Regent Streeta, Waterloo Bridge, Bank, Centre Point); London ni še bil nikoli tako zelo tesnoben in prazen kot v teh dobrih treh celuloidnih minutah. Tudi vse ostalo je v redu, čeprav bi bilo vse skupaj še bolj zanimivo, če Jim pred strupenimi zombiji, ki so izbruhnili po izpostavljenosti in okužbi, ne bi pobegnil v tisto eksotično reč, ki se ji pravi The NORTH. Danny Boyle je režiral zanesljivo, nehisterično.

5. Mike Hodges je zrežiral dva fenomenalna filma. Prvi je moj najljubši britanski film sploh, noir Get Carter (Ujemite Carterja, 1971), ki se na žalost samo začne v Londonu, konča pa na obali Severnega morja pri Newcastlu, drugi pa neo-noir Croupier (Krupje, 1998), ki je skoraj čisto londonski; vmes, kot se reče, je bil Hodges očitno na počitnicah (Flash Gordon?). Clive Owen igra nadobudnega pisatelja Jacka Manfreda, ki se v igralnici Golden Lion zaposli kot krupje. Kot krupje je sicer delal že v Sun Cityju v rodni Južni Afriki, in tudi posledice se podobne: služba ga popolnoma posesa. “Dobrodšel nazaj, Jack,” si reče. “V hiši zasvojenosti.” Razmerje z njegovim dekletom Marion (Gina McKee) se občutno ohladi, ko ji da prebrati odlomek iz romana, ki ga piše: glavni junak romana je namreč čustveno hladen krupje, ki uživa v tem, da stranke v igralnici izgubljajo; razmerja je konec, ko Marion izve za afero, ki jo je Jack imel s sodelavko Bello (Kate Hardie). Nekoliko kasneje se Jack spoprijatelji z Jani, stranko v igralnici, ki jo igra Alex Kingston; prijateljevanje s strankami je še bolj proti pravilom službe kot spanje s sodelavko. “Odločiti se morate, ali boste hazarder ali krupje. In potem se morate te odločitve držati.” Zelo točno. Jani mu ponudi zajetno vsoto, da bi ji pomagal pri ropu igralnice in Jack ponudbo sprejme. Medtem se je spravil z Marion, vendar pa hoče bivše-nebivše dekle ponovno prekiniti zvezo, ko ji postane jasno, da je Jack zapleten v nekaj sumljivega. Jack, sicer anonimno, objavi svoj roman, dénouement pa je čudovit. Veliko stvari je še posebej jasno vsem, ki so v Londonu kdajkoli živeli v kletnem stanovanju.

  • Share/Bookmark
 

1 komentar na “Pet filmov o Londonu”

  1. filmoljub pravi:

    kreh-Guy-Ritchie-kreh ? :mrgreen:

    Še nekaj solidnih filmov o/v Londonu, čisto naključno: A Clockwork Orange, The Elephant Man, Lock Stock and Two Smoking Barrels, Snatch, V for Vendetta, Children of Men, RocknRolla, Sherlock Holmes, Love Actually, Notting Hill, About a Boy, Closer, Match Point, An American Werewolf in London, The Bank Job, Bridget Jones’s Diary, Crying Game, Dial M for Murder, Dirty Pretty Things. Mah, v bistvu jih je še ful več. Zelo zanimiv prispevek, z veseljem prebral. Kolega Sadako pa bi lahko sestavil lestvico 7 najboljših filmov, ki se dogajajo v Londonu.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !