Pet Britannij

9.10.2012 ob 19:23

Britannia je najstarejša od vseh poosebljenj krajev, pokrajin, narodov, držav in nacionalnih refleksij; Hispania, recimo, je dobro stoletje mlajša, Moder Svea, Helvetia, Marianne in Germania pa so v primerjavi z njo najstnice. Najprej se je – s čelado in golimi prsi – v agoniji zvijala pod nogami cesarja Klavdija, pod katerim se je, leta 43 n. št., začelo pravo rimsko osvajanje Britanije; invazija Julija Cezarja sto let prej je bila predvsem ekspedicija, čeprav zelo fermentirana. Na kovancih iz časov cesarja Hadrijana iz drugega stoletja je Britannia potem že dosti bolj mogočna in ponosna; takšna je potem tudi ostala, samo z zakritimi prsi.

1. Kraj nesrečnega imena v Londonu? Eden izmed njih je bil vsekakor Millbank, zajetna rezina severnega nabrežja Temze med (zdajšnjima) mostovoma Lambeth Bridge in Vauxhall Bridge. Krona – torej država – je leta 1799 kupila veliko parcelo, na kateri naj bi zrasel prvi kaznilniški panoptikon – “Morala prenovljena – zdravje zaščiteno – delavnost poživljena – pouk razpršen – breme za državo olajšano – gospodarstvo postavljeno na skalo – gordijski vozel pomoči revnim ne presekan, ampak razvozljan – in vse to s preprosto arhitekturno idejo!” se je pridušal Jeremy Bentham – vendar pa se to ni zgodilo; nadzorovanje in kaznovanje se je potem od leta 1816 do 1890 odvijalo v bolj konvencionalnem zaporu, ki so ga postavili namesto benthamovske fantazije in je bil še najbolj znan po tem, da je bil v drugi polovici devetnajstega stoletja štart za deportacije kaznjencev v Avstralijo. Jetnišnico so potem podrli, namesto nje pa sta, leta 1897, zrasli Narodna galerija britanske umetnosti – ki so jo leta 1932 tudi uradno preimenovali v Tate Gallery, kakor so ji, po njenem prvem mecenu, sladkornemu magnatu Henryju Tatu, neuradno sicer pravili že od vsega začetka – ter soseka občinskih stanovanj Millbank Estate, ki so jo zgradili iz opeke porušenega zapora. Skratka. To, da je bil Tate galerija britanske umetnosti, je že od vsega začetka dokazovalo prvo poslopje, ki ga je sprojektiral Sidney R.J. Smith – z veličastnim vhodnim stopniščem in stebriščem ter kupolo -, saj na vrhu strehe mogočno in ponosno sedi Britannia, s trozobom v desni roki, levica pa ji počiva na ščitu; kot da to ne bi bilo dovolj, sta na njeni levi strani še samorog, na desni pa lev, oba iz britanskega kraljevskega grba. Ko so maja 2000 odprli Tate Modern, so Tate na Millbanku preimenovali v Tate Britain.

2. Britannic House, na 1-6 Finsbury Circus v Cityju, je ena najlepših poslovnih stavb v Londonu. Arhitekt Edwin Lutyens jo je sprojektiral za Anglo-Persian Oil Company, kasnejši British Petroleum, zgrajena je bila v letih 1924-1927, na enem od vogalov tega elegantnega imperialno-neoklasicističnega dragulja pa mogočno in ponosno stoji čudovita Britannia, delo kiparja Francisa Dermenta Wooda.

3. The Dove je imeniten pub na nabrežju Temze v Hammersmithu, na 19 Upper Mall. James Thompson je leta 1740 v njem napisal pesem Rule, Britannia!, del alegorije Alfred, ki sta jo skovala z Davidom Malletom; Rule, Britannia! je sicer samo Thompsonovo delo. Istega leta jo je uglasbil Thomas Arne, skoraj takoj pa je postala ne samo mogočna in ponosna domoljubna popevka ampak tudi, kot je pojasnil David Armitage v Ideological Origins of the British Empire (2000), “najtrajnejši izraz koncepta Britanije in britanskega imperija, kakršen se je pojavil v tridesetih letih osemnajstega stoletja, prediciran v mešanici nečistega merkantilizma, nacionalistične tesnobe in libertinske vročičnosti”. Vladaj Britanija, Britanija vlada valovom in vse to, Britanci pa nikoli, nikoli, nikoli ne bodo sužnji. Gerundiv ali kaj? To, da je Rule, Britannia! eden od vrhuncev zadnjega večera Promsov, ni ne naključje in ne presenečenje.

4. Par minut od Tate Britain, na 11 Millbank, pri Lambeth Bridgeu, je velikansko, preteče pisarniško poslopje, ki se mu pravi Thames House. Sprojektiral ga je Frank Baines, zgradili pa so ga v letih 1929-1930. Najboljše pri Thames House so ogromen vratni lok ter kipa svetega Jurija (na levi strani vhoda) ter mogočne in ponosne Britannie (na desni); oba kipa sta delo Charlesa Sargeanta Jaggerja. Vendar pa gre še za nekaj drugega: v zadnjih dvajsetih letih so britanski vohuni in protiobveščevalci prišli s hladnega; pred tem uradno sploh niso obstajali, z izjemo nekaj zanimivih dvojnih ali trojnih agentov ter Jamesa Bonda, ki pa je vseeno zgolj fiktivni junak. Prelomnica je bilo leto 1994, ko se je obveščevalna služba – SIS, Secret Intelligence Service oziroma MI6 – preselila v SIS Building, tisto psevdobabilonsko prikazen Terryja Farrella pri Vauxhall Bridgeu, protiobveščevalna – UK Security Service oziroma MI5 -, pa v Thames House. In tako so Tajni agenti v zadnjih serijah precej brilijantne BBC-jeve nadaljevanke Spooks delali v Thames House, tako kot je Bondovo delovno mesto – še vedno, ponovno – v SIS Building.

5. Od vseh opuščenih, pozabljenih, zavrnjenih projektov, ki strašijo po Londonu – nova kraljevska palača Whitehall Iniga Jonesa, Wrenov London, piramida mrtvih na Primrose Hillu, heksagonalizacija mesta, letališči nad Temzo pri parlamentu ali na strehi železniške postaje King’s Cross, Miesova stolpnica v Cityju, takšne stvari – je moj najljubši Britannia Triumphant, dobrih 70 metrov visok kip, s katerim naj bi obeležili britansko zmago nad Francozi v bitki na Nilu (oziroma pri zalivu Aboukir) leta 1798, in naj bi stal na vrhu Greenwich Hilla. Po prepričanju njegovega predlagatelja Johna Flaxmana, prvega profesorja kiparstva na Royal Academy, naj bi šlo za “sploh najplemenitejši spomenik nacionalni slavi na vsem svetu”. Tri gravure, natisnjene v Flaxmanovem Pismu odboru za postavitev mornariškega stebra, so delo njegovega prijatelja Williama Blaka. Ker bi stala na greenwiškem poldevniku, bi Britannia po Božji previdnosti zmagovita (ta krepostna misel naj bi bila vklesana v podstavek) postala tudi “točka, od katere bi merili svet”. Bila bi dvakrat višja od Rodoškega Kolosa ter 25 metrov višja od Kipa svobode, torej zelo mogočna in ponosna, vendar pa to potem ni bila.

  • Share/Bookmark
 

1 komentar na “Pet Britannij”

  1. poppy pravi:

    Zelo zanimivo čtivo! Sploh ta Brittania Triumphant; 70m?! Me rahlo spominja na gromozanske kipe, ki so jih gradili v SSSR, ampak da so imeli Britanci to idejo že 1799.. to me je res precej presenetilo. Čeprav.., če malo bolje pomislim, je na tem področju res že “od nekdaj” precej megalitskih struktur, sploh Stonehenge mi je fascinanten, tako da ja, navsezadnje me verjetno ne bi smela presenetit ideja o 70m kipu pred več kot 200 leti.. očitno imajo Britanci to kar malo “v krvi”.
    Heh, ta tema mi je pa sedaj vzbudila takšno zanimanje, da moram kar še kaj o tem pogooglat, sicer mi misli niti spat ne bodo dale.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !