Arhiv za Oktober, 2012

Čemu mar

30.10.2012 ob 16:25

Naš čas? Sandy, Jimmy Savile; ne nujno v tem vrstnem redu. Comment lui dire? Beg pred brutalno, neprijetno, silovito, omadeževano, nepospravljeno resničnostjo v efemero je, no, nekaj efemernega. Kajti le kaj sploh ni efemerno? Resno. Prav zato je – v tem našem času – potrebno videti, slišati, prebrati čisto vse. “Zdravilo za zdolgočasenost je radovednost, za radovednost pa ni zdravila.” Kaj pa če nisem zdolgočasen? Kaj pa je zdravilo za to, da se mi včasih se mi samo ne da pisati, potem pa se mi, nekoliko živčno in nepotrebno zdi, da sem (že) zamudil ne samo zadnji vlak, ampak tudi vse ostala prevozna sredstva? (Kaj pa par dni v Berlinu? To šteje?) Prejšnji četrtek, recimo, sem šel na Palma Violets v Jamm v Brixtonu. Ker sem fotoaparat iz nepojasnjenih razlogov pustil doma – no, ne čisto nepojasnjenih: zaradi opravkov pred koncertom nisem šel domov – in ker tistih nekaj fotografij, ki sem jih naredil z mobilcem, ni bilo za nikamor, sem si mislil, da bo bolje, če bom samo še naprej pestoval njihov prvi singel Best of Friends, s podpisi vseh štirih članov skupine – to so basist in pevec Chilli Jesson, kitarist in pevec Sam Fryer (ki je nenavadno podoben Ianu McCullochu iz Echo & the Bunnymen, pač še eden, no), klaviaturist Pete Mayhew in bobnar Will Doyle -, do katerega sem se dokopal po koncertu. Palma Violets sicer – vsaj zdaj, vsaj tukaj, tudi za NME – veljajo za odrešitelje britanskega rocka, podobno kot Jake Bugg, tisti najstnik iz Nottinghama, ki je s svojim prvencem pred dvema tednoma pristal na prvem mestu lestvice albumov, zdaj pa je na tretjem; ko bo Bugg čez dva tedna v Londonu – koncert so iz Scale preselili v trikrat večji Koko -, bom ravno v tujini, vendar pa ga bom ujel 27. februarja, ko bo na vrsti Shepherd’s Bush Empire, here we come, ali kako se že reče. Skratka. Best of Friends od Palma Violets in Buggov album (kljub iskrenim besedilom), sem poslušal zelo velikokrat, na zanki, vendar pa to ne odtehta energično prazničnega vzdušja v Jamm ter, takoj po zadnji pesmi – pravi se ji je Brand New Song – skoka četverice v občinstvo ter invazije občinstva na oder; da, SEVEDA se spominjam, kako je bilo, podobno razštelano, podobno intenzivno, na prvih koncertih Libertines, na katerih sem bil, vendar vseeno, bilo je zelo zanimivo. In ja, Palma Violets so bili tako zelo super, da jih bom šel še gledat in poslušat; hecno, ampak v Boston Arms igrajo glih enkrat okoli mojega rojstnega dneva. Tole je podpisani singel.

(O koncertu Palma Violets v Brightonu je očarljivo in najstniško zaljubljeno poročal Charlie Porter; kot zelo pogosto bi bilo tudi moje poročilo zelo podobno.) Seveda je vprašanje, kako dolgo bo vse skupaj trajalo. Kako dolgo se bom zatekal v svojo efemero? Do kdaj bom moral vse videti, slišati, prebrati? Da, prišel bo čas, ko to ne bo potrebno, ko bo čas za krepost in vzdržnost, vendar pa, prosim, ne še zdaj, vsekakor pa ne pred septembrom prihodnje leto, ko grem na koncert Mylène Farmer v Pariz; Bercy, ici nous allons, ali kako se že reče. In, seveda, tudi Girls Aloud so enkrat pred tem.

  • Share/Bookmark

Pet filmov o Londonu

17.10.2012 ob 20:19

Pri filmih, ne popolnoma nepričakovano, so stvari precej lepke. Seveda niso vsi filmi, ki se dogajajo v Londonu – ali pa so v Londonu posneti – superfantastični, vendar pa jih je več kot pet, veliko več kot pet, tako dolgomentražnih igranih kot kratkih. Ter seveda dokumentarcev. In filmov, ki bi se morali dogajati (ali bi se lahko dogajali v Londonu), vendar se iz nepojasnjenih razlogov ne.

1. Repulsion (Odvratnost, 1965) je film, ki pokaže, kaj se – tudi – lahko zgodi priseljencem v Londonu; vsaj upam, da se to ne zgodi vsem priseljencem. Resda je bil Kensington v tistih časih zelo drugačen od Kensingtona danes in Carol Ledoux (Catherine Deneuve), manikuristka iz Belgije, ki si ves čas grize nohte, bi zdaj verjetno prej živela v Camberwellu kot pa v SW7, vendar pa to ne spremeni stvari: Carol namreč umori dva moška – najprej s svečnikom pokonča Colina (John Fraser), ki ji sicer dvori in hoče biti z njo “ves čas”, potem pa še, z britvico, nadutega stanodajalca (Patrick Wymark), ki jo je hotel posiliti; pred tem je halucinirala, in to izjemno neprijetno, saj so najprej popokali zidovi, potem pa so se iz njih začele viti roke in jo začele daviti. Ko se njena sestra Helen (Yvonne Furneaux) in Helenin fant Michael (Ian Hendry) vrneta s počitnic v Italiji, odkrijeta obe trupli, Carol pa je pod posteljo. In ko jo odnese iz stanovanja, se kamera zapelje do družinske fotografije, na kateri Carol kot deklica srepo, morilsko zre v moškega, ki sedi pred njo; moški je njen oče, fotografija pa sugerira, da jo je oče spolno zlorabil in da so njene duševne motnje – Carol je vsaj bipolarna – posledica globokih, temnih travm iz otroštva. Prvi film, ki ga je Roman Polanski posnel v angleščini, je mučna, morbidna, enkratno atmosferična, čudovita psihodrama.

2. Mary Poppins (1964) je film, v katerem sem sploh izvedel za nekaj, čemur se pravi “London”. V bistvu je bilo takole: najprej sem videl film, potem je oče v Nemčiji kupil album z glasbo iz filma, na koncu pa je bila, neskončnokrat, knjiga Pamele L. Travers; očitno ne po naključju je v slovenskem prevodu izšla leta 1970, prav takrat, ko sem se naučil brati. Prva angleška beseda, ki sem so jo naučil, je tako bila supercalifragilisticexpialidocious, ki je v filmu, v knjigi pa ne. Z mamo sva jo vadila tri dni; naučil sem se reči tudi dociousaliexpilisticfragicalirepus, čeprav se mi je to – ravno tako kot Mary Poppins, torej Julie Andrews – zdelo “malo preveč”. Mary Poppins je varuška, ki se pri družinah – v tem primeru družini Banks, ki živi na Češnjevem drevoredu – oglasi, ko stvari ne štimajo, ostane pa tako dolgo, dokler se “veter ne obrne”; običajno potuje tako, da z odprtim dežnikom leti po zraku. To, da je šla Traverosvi disneyfikacija njene junakinje zelo na živce, je znano – in morda tudi razumljivo – in res je, da je vsaj ena alegorija v filmu korak predaleč, “cockney”, ki ga mlati Dick Van Dyke kot Bert, pa ne samo neprepričljiv, ampak pravzaprav neznosen, vendar pa vse to ni večje od celote: režija Roberta Stevensona, pesmi in glasbe bratov Sherman ter precej fenomenalne animirane sekvence (ki se je zdela Traversovi še posebej odveč, podobno kot izvirne pesmi), vse to je, no, supercalifragilisticexpialidocious. Največja oskarjevska konkurenca Mary Poppins je bil še en film, ki se dogaja v edvardijanskem Londonu, namreč My Fair Lady; zmagal je, tudi kot najboljši film, slednji, Mary Poppins pa je dobila pet oskarjev, vključno z oskarjem za najboljšo glavno žensko vlogo.

3. Withnail and I (Withnail in jaz, 1987) je film o tem, zakaj Londončani nikoli ne smejo zapustiti mesta. Je črna, cinična, zelo smešna komedija nravi o dveh brezposelnih, revnih mladih igralcih Withnailu (Richard E. Grant) in “jazu”, torej Marwoodu (Paul McGann), ki živita v Camden Townu. Piše se leto 1969. Da bi si malo odpočila od trpljenja “v duhu strelice vse nasprotne usode”, kot se Withnail sklicuje na Hamleta, se odpravita na počitnice na podeželje in to v vikend Withnailovega strica Montyja (Richard Griffiths), zajetnega, ekscentričnega homoseksualca stare šole, ki rad citira Baudelaira, sicer pa z mačko, s katero se ves čas krega, živi v elegantni hiši v Chealseaju. Skratka, tudi Monty se znajde v svojem vikendu ter začne osvajati Marwooda, za katerega mu je nečak dejal, da je gej, čeprav ni; da bi se Marwood nekako rešil Montyjeve pozornosti, se mu zlaže, da je Withnailov fant in da razmerje skrivata, Monty pa mu verjame in se mu opraviči. Potem Marwood prejme telegram s povabilom na avdicijo; z Withnailom se vrneta v London, v stanovanju odkrijeta skvoterja, preprodajalca mamil Dannyja (Ralph Brown) in njegovega prijatelja, Danny zvije camberwellski koren (tako velikih džointov se ne vidi zelo pogosto), za Marwoodovo avdicijo pa se izkaže, da gre za glavno vlogo v drami. Marwood potem, končno, poplnoma pijanega Withnaila pusti samega v dežju v Regent’s Parku, kjer se lahko Withnail zopet zanese na Hamleta in volkovom za ograjo živalskega vrta navrže: “Kakšna mojstrovina je človek!” Režiser in scenarist Bruce Robinson ni bil nikoli boljši (alkoholnim ekscesom se je vrnil leta 2011, v filmu The Rum Diary, torej Zapiti dnevnik), enako pa velja tudi za Richarda E. Granta in Paula McGanna. Ter Regent’s Park.

4. 28 Days Later (28 dni pozneje, 2002) se začne z izpostavljenostjo (prvi dan), nadaljuje pa z okužbo (tretji dan), epidemijo (osmi dan), evakuacijo (petnajsti dan) in uničenjem (dvajseti dan). Na tisti 28. dan se Jim (Cillian Murphy) v bolnišnici zbudi iz kome in odtava po izpostavljenem, okuženem, evakuiranem, praznem mestu (vodič: Westminster Bridge, National Gallery, Whitehall, Horse Guards Parade, The Mall, Waterloo Place, spodnji konec Regent Streeta, Waterloo Bridge, Bank, Centre Point); London ni še bil nikoli tako zelo tesnoben in prazen kot v teh dobrih treh celuloidnih minutah. Tudi vse ostalo je v redu, čeprav bi bilo vse skupaj še bolj zanimivo, če Jim pred strupenimi zombiji, ki so izbruhnili po izpostavljenosti in okužbi, ne bi pobegnil v tisto eksotično reč, ki se ji pravi The NORTH. Danny Boyle je režiral zanesljivo, nehisterično.

5. Mike Hodges je zrežiral dva fenomenalna filma. Prvi je moj najljubši britanski film sploh, noir Get Carter (Ujemite Carterja, 1971), ki se na žalost samo začne v Londonu, konča pa na obali Severnega morja pri Newcastlu, drugi pa neo-noir Croupier (Krupje, 1998), ki je skoraj čisto londonski; vmes, kot se reče, je bil Hodges očitno na počitnicah (Flash Gordon?). Clive Owen igra nadobudnega pisatelja Jacka Manfreda, ki se v igralnici Golden Lion zaposli kot krupje. Kot krupje je sicer delal že v Sun Cityju v rodni Južni Afriki, in tudi posledice se podobne: služba ga popolnoma posesa. “Dobrodšel nazaj, Jack,” si reče. “V hiši zasvojenosti.” Razmerje z njegovim dekletom Marion (Gina McKee) se občutno ohladi, ko ji da prebrati odlomek iz romana, ki ga piše: glavni junak romana je namreč čustveno hladen krupje, ki uživa v tem, da stranke v igralnici izgubljajo; razmerja je konec, ko Marion izve za afero, ki jo je Jack imel s sodelavko Bello (Kate Hardie). Nekoliko kasneje se Jack spoprijatelji z Jani, stranko v igralnici, ki jo igra Alex Kingston; prijateljevanje s strankami je še bolj proti pravilom službe kot spanje s sodelavko. “Odločiti se morate, ali boste hazarder ali krupje. In potem se morate te odločitve držati.” Zelo točno. Jani mu ponudi zajetno vsoto, da bi ji pomagal pri ropu igralnice in Jack ponudbo sprejme. Medtem se je spravil z Marion, vendar pa hoče bivše-nebivše dekle ponovno prekiniti zvezo, ko ji postane jasno, da je Jack zapleten v nekaj sumljivega. Jack, sicer anonimno, objavi svoj roman, dénouement pa je čudovit. Veliko stvari je še posebej jasno vsem, ki so v Londonu kdajkoli živeli v kletnem stanovanju.

  • Share/Bookmark

Pet Britannij

9.10.2012 ob 19:23

Britannia je najstarejša od vseh poosebljenj krajev, pokrajin, narodov, držav in nacionalnih refleksij; Hispania, recimo, je dobro stoletje mlajša, Moder Svea, Helvetia, Marianne in Germania pa so v primerjavi z njo najstnice. Najprej se je – s čelado in golimi prsi – v agoniji zvijala pod nogami cesarja Klavdija, pod katerim se je, leta 43 n. št., začelo pravo rimsko osvajanje Britanije; invazija Julija Cezarja sto let prej je bila predvsem ekspedicija, čeprav zelo fermentirana. Na kovancih iz časov cesarja Hadrijana iz drugega stoletja je Britannia potem že dosti bolj mogočna in ponosna; takšna je potem tudi ostala, samo z zakritimi prsi.

1. Kraj nesrečnega imena v Londonu? Eden izmed njih je bil vsekakor Millbank, zajetna rezina severnega nabrežja Temze med (zdajšnjima) mostovoma Lambeth Bridge in Vauxhall Bridge. Krona – torej država – je leta 1799 kupila veliko parcelo, na kateri naj bi zrasel prvi kaznilniški panoptikon – “Morala prenovljena – zdravje zaščiteno – delavnost poživljena – pouk razpršen – breme za državo olajšano – gospodarstvo postavljeno na skalo – gordijski vozel pomoči revnim ne presekan, ampak razvozljan – in vse to s preprosto arhitekturno idejo!” se je pridušal Jeremy Bentham – vendar pa se to ni zgodilo; nadzorovanje in kaznovanje se je potem od leta 1816 do 1890 odvijalo v bolj konvencionalnem zaporu, ki so ga postavili namesto benthamovske fantazije in je bil še najbolj znan po tem, da je bil v drugi polovici devetnajstega stoletja štart za deportacije kaznjencev v Avstralijo. Jetnišnico so potem podrli, namesto nje pa sta, leta 1897, zrasli Narodna galerija britanske umetnosti – ki so jo leta 1932 tudi uradno preimenovali v Tate Gallery, kakor so ji, po njenem prvem mecenu, sladkornemu magnatu Henryju Tatu, neuradno sicer pravili že od vsega začetka – ter soseka občinskih stanovanj Millbank Estate, ki so jo zgradili iz opeke porušenega zapora. Skratka. To, da je bil Tate galerija britanske umetnosti, je že od vsega začetka dokazovalo prvo poslopje, ki ga je sprojektiral Sidney R.J. Smith – z veličastnim vhodnim stopniščem in stebriščem ter kupolo -, saj na vrhu strehe mogočno in ponosno sedi Britannia, s trozobom v desni roki, levica pa ji počiva na ščitu; kot da to ne bi bilo dovolj, sta na njeni levi strani še samorog, na desni pa lev, oba iz britanskega kraljevskega grba. Ko so maja 2000 odprli Tate Modern, so Tate na Millbanku preimenovali v Tate Britain.

2. Britannic House, na 1-6 Finsbury Circus v Cityju, je ena najlepših poslovnih stavb v Londonu. Arhitekt Edwin Lutyens jo je sprojektiral za Anglo-Persian Oil Company, kasnejši British Petroleum, zgrajena je bila v letih 1924-1927, na enem od vogalov tega elegantnega imperialno-neoklasicističnega dragulja pa mogočno in ponosno stoji čudovita Britannia, delo kiparja Francisa Dermenta Wooda.

3. The Dove je imeniten pub na nabrežju Temze v Hammersmithu, na 19 Upper Mall. James Thompson je leta 1740 v njem napisal pesem Rule, Britannia!, del alegorije Alfred, ki sta jo skovala z Davidom Malletom; Rule, Britannia! je sicer samo Thompsonovo delo. Istega leta jo je uglasbil Thomas Arne, skoraj takoj pa je postala ne samo mogočna in ponosna domoljubna popevka ampak tudi, kot je pojasnil David Armitage v Ideological Origins of the British Empire (2000), “najtrajnejši izraz koncepta Britanije in britanskega imperija, kakršen se je pojavil v tridesetih letih osemnajstega stoletja, prediciran v mešanici nečistega merkantilizma, nacionalistične tesnobe in libertinske vročičnosti”. Vladaj Britanija, Britanija vlada valovom in vse to, Britanci pa nikoli, nikoli, nikoli ne bodo sužnji. Gerundiv ali kaj? To, da je Rule, Britannia! eden od vrhuncev zadnjega večera Promsov, ni ne naključje in ne presenečenje.

4. Par minut od Tate Britain, na 11 Millbank, pri Lambeth Bridgeu, je velikansko, preteče pisarniško poslopje, ki se mu pravi Thames House. Sprojektiral ga je Frank Baines, zgradili pa so ga v letih 1929-1930. Najboljše pri Thames House so ogromen vratni lok ter kipa svetega Jurija (na levi strani vhoda) ter mogočne in ponosne Britannie (na desni); oba kipa sta delo Charlesa Sargeanta Jaggerja. Vendar pa gre še za nekaj drugega: v zadnjih dvajsetih letih so britanski vohuni in protiobveščevalci prišli s hladnega; pred tem uradno sploh niso obstajali, z izjemo nekaj zanimivih dvojnih ali trojnih agentov ter Jamesa Bonda, ki pa je vseeno zgolj fiktivni junak. Prelomnica je bilo leto 1994, ko se je obveščevalna služba – SIS, Secret Intelligence Service oziroma MI6 – preselila v SIS Building, tisto psevdobabilonsko prikazen Terryja Farrella pri Vauxhall Bridgeu, protiobveščevalna – UK Security Service oziroma MI5 -, pa v Thames House. In tako so Tajni agenti v zadnjih serijah precej brilijantne BBC-jeve nadaljevanke Spooks delali v Thames House, tako kot je Bondovo delovno mesto – še vedno, ponovno – v SIS Building.

5. Od vseh opuščenih, pozabljenih, zavrnjenih projektov, ki strašijo po Londonu – nova kraljevska palača Whitehall Iniga Jonesa, Wrenov London, piramida mrtvih na Primrose Hillu, heksagonalizacija mesta, letališči nad Temzo pri parlamentu ali na strehi železniške postaje King’s Cross, Miesova stolpnica v Cityju, takšne stvari – je moj najljubši Britannia Triumphant, dobrih 70 metrov visok kip, s katerim naj bi obeležili britansko zmago nad Francozi v bitki na Nilu (oziroma pri zalivu Aboukir) leta 1798, in naj bi stal na vrhu Greenwich Hilla. Po prepričanju njegovega predlagatelja Johna Flaxmana, prvega profesorja kiparstva na Royal Academy, naj bi šlo za “sploh najplemenitejši spomenik nacionalni slavi na vsem svetu”. Tri gravure, natisnjene v Flaxmanovem Pismu odboru za postavitev mornariškega stebra, so delo njegovega prijatelja Williama Blaka. Ker bi stala na greenwiškem poldevniku, bi Britannia po Božji previdnosti zmagovita (ta krepostna misel naj bi bila vklesana v podstavek) postala tudi “točka, od katere bi merili svet”. Bila bi dvakrat višja od Rodoškega Kolosa ter 25 metrov višja od Kipa svobode, torej zelo mogočna in ponosna, vendar pa to potem ni bila.

  • Share/Bookmark