Arhiv za September, 2012

Ena nebogoslužna stavba

27.09.2012 ob 11:18

Tole je dodatek Petim bogoslužnim stavbam.

Alain de Botton je v svoji knjigi Religion for Atheists (Vera za ateiste, 2011) med drugim predlagal, da ateisti ne bi smeli ignorirati vere ali jo zaničevati, ampak da bi morali od nje “krasti ideje”. Ena od teh, morda najbolj pripravnih za tatvino, naj bi bila gradnja templjev oziroma stavb, ki bi “odražale in kontekstualizirale naše vrednote” in v katerih bi “utrjevali in slavili” posvetnost. Ker gre, kot je to pri de Bottonu običajno, za priročnik, je dodanih še nekaj risb s predlogi, kako naj bi ti templji izgledali – in izgledali naj bi minimalistično, modernistično, hladno, elegantno. Ocene knjige so bile precej zadržane (kot se reče olikano), z izjemo Terryja Eagletona, marksista in katolika, ki je bil prepričan, da gre za “banalno in nesramno razpravo o uporabi vere”. Kmalu pa se je izkazalo, da je ideja o ateističnem templju že nekaj časa drugače “kontekstualizirana” in da že postaja meso: v Cityju, tako de Botton, naj bi postavili 46 metrov visok stolp, s katerim naj bi slavili “novi ateizem”, ki naj bi predstavljal protiutež “destruktuivnemu ateizmu Richarda Dawkinsa in Christopherja Hitchensa”, saj naj bi bilo “veliko ljudi, ki niso verni, vendar pa do religije niso agresivni”. Polovico denarja – stolp naj bi stal milijon funtov – naj bi de Botton sicer že zbral. “Običajno v templjih častijo Jezusa, Marijo ali Budo,” je razlagal, “vendar pa lahko zgradimo tempelj vsemu, kar je pozitivno in dobro. To je lahko tempelj ljubezni, prijateljstvu, spokojnosti ali perspektivi.” Potem je dodal: “Najpomembnejši bi bil občutek strahospoštovanja, podoben tistemu, ki ga v katedrali v Elyju dobite, ko se zazrete v strop in nagnete glavo nazaj. Počutiti bi se morali majhne, vendar ne ponižne.” Dawkinsov odgovor, za Guardian, je bil kratek: “Ateisti ne potrebujejo templjev. Obstaja zelo veliko stvari, za katere bi lahko ta denar bolj porabili. Če že želite nameniti denar za ateizem, potem bi ga lahko izboljšanju posvetne izobrazbe in gradnji posvetnih šol, v katerih bi poučevali racionalno, skeptično, kritično razmišljanje.” Ideje o “ateističnih templjih” v bistvu niso nič novega: nenazadnje so med francosko revolucijo vrsto cerkev spremenili v “templje razumu”, Auguste Comte, sicer izumitelj sociologije, pa je svoj pozitivizem počasi spremenil v zapleteno “religijo humanizma”, vključno z rituali, zakramenti in templji, zaradi katerih jo je bilo zelo lahko odpraviti kot “katolištvo minus krščanstvo”. Poleg tega pa je, bralec, v Londonu že prava nebogoslužna stavba za (praktični) ateizem in humanizem: Conway Hall na 25 Red Lion Square, par minut od podzemne postaje Holborn, v katerem je South Place Ethical Society. South Place Ethical Society je vodilna britanska izobraževalna dobrodelna organizacija za “študij in širjenje etičnih načel, ki temeljijo na humanizmu in svobodomiselnosti, gojenje racionalnega in humanega načina življenja ter spodbujanje raziskovanja ter izobraževanja na vseh relevantnih področjih”. Njihove korenine segajo v leto 1787, ko je nastala disidentska unitaristična kongregacija, ki zavračala doktrino večnega prekletstva (s tem pa tudi predestinacijo). Iz Bishopsgata so se leta 1824 preselili na South Place, prav tako v Cityju, kjer so ostali dobro stoletje; vmes je, kot je običajno, prišlo do razkola, ki je, pod vodstvom Williama Johnsona Foxa, pripeljal do ločitve od unitarizma, South Place Religious Society pa je postal topla greda progresivne misli, humanizma in ateizma. Najvplivnejši Foxov naslednik je bil Američan Moncure Conway, ki je kasneje zaslovel kot biograf Thomasa Paina. Leta 1888 so se preimenovali v South Place Ethical Society; v Conway Hall, “dom humanizma”, so se preselili leta 1929. Dolga desetletja, že pred selitvijo, so bili znani po nedeljskih predavanjih – med drugimi so predavali “Darwinov buldog” Thomas Henry Huxley, njegov vnuk Julian Huxley (prvi direktor Unesca), oblikovalec in slikar William Morris, filozof in matematik Bertrand Russell, dramatik George Bernard Shaw, ekonomist in soustanovitelj London School of Economics Sidney Webb, pisatelj in kritik Leslie Stephen (oče Virginie Wolf in Vanesse Bell) ter pisateljica Rebecca West; resno, po tvoji družbi tem bom prepoznal – in tečajih (humanizen, aplicirana etika), dvorana na Red Lion Squaru pa postala tudi koncertni prostor za neobičajno, eksotično glasbo. Ko se zazrete v strop dvorane v Conway Hallu in nagnete glavo nazaj, vas vsekakor ne prevzame strahospoštovanje, prav tako pa se ne počutite majhni; ravno obratno. (Na fotografiji je vhod v Conway Hall s Theobald’s Roada.)

  • Share/Bookmark

Prečkanje Temze

4.09.2012 ob 13:16

Prvinska energija reke se je tako zelo razblinila, da moderni Londončan pravzaprav nima nobenega pravega stika s tem nekdanjim izvirom, središčem, bitjo mesta, pravi Peter Ackroyd. Ampak čez Temzo je treba.

1. En, edini most? Waterloo Bridge. To je drugi most na tem mestu. Prvega, iz cornwallskega granita, je sprojektiral John Rennie. Odprli so ga leta 1817, nosilce so krasili dorski stebri, imel pa je devet obokov; italijanski kipar Canova je dejal, da je “najimenitnejši most v vsej Evropi”. Projektu se je najprej reklo Strand Bridge (ker se je na severu iztekel na takrat novo cesto Strand), vendar pa je že med gradnjo parlament sprejel zakon, s katerim je most postal “trajen pomnik brilijantni in odločilni zmagi sil njegovega veličanstva in njenih zaveznic na osemnajsti junij leta tisoč osemsto petnajstega”; za vsak most čez Temzo mora sicer parlament sprejeti zakon. V dvajsetih letih dvajsetega stoletja se je Waterloojski most začel pogrezati in čeprav so ga poskušali zakrpati, so ga leta 1924 zaprli. Čez natanko deset let je londonski mestni svet sprejel sklep, da bodo zgradili nov most, še dve leti pa je trajalo, da jim je parlament dovolil najeti posojilo za gradnjo. Novi most, iz portlandskega kamna oziroma apnenca, je bil delo arhitekta Gilesa Gilberta Scotta – poleg telefonske govorilnice K2 sta njegovi še vsaj elektrarni Bankside, zdajšnji Tate Modern, ter Battersea – ter inženirjev Ernesta Bucktona in Johna Cuerala; promet je po njem stekel leta 1942, uradno pa so ga odprli decembra 1945. Med drugo svetovno vojno je bil edini londonski most, ki so ga uničile nemške bombe. Čeprav izgleda, da ima pet obokov, to niso pravi oboki, ampak so traverze. Most je preprost in obenem eleganten, tako kot Vronski. Kdor se naveliča razgleda z Waterloojskega mosta, se naveliča Londona; to je truizem, vendar je tudi čisto res.

2. Millennium Bridge je še vedno znan kot Wobbly Bridge oziroma Majavi most, čeprav to ni več; le zakaj bi zavgrli kakšen vzdevek, če to ni potrebno? Tako se mu pravi zato, ker se je majal oziroma zibal. Po njem sem se – radovednost, mačka, to – hitro sprehodil takoj, ko so ga odprli, malo čez deveto zjutraj v soboto, 10. junija 2000, med ovinkom na poti v službo. In bralec, most se takrat ni majal! Kot se je izkazalo kasneje zato, ker nas je bilo na njem občutno premalo, samo 27. Vse skupaj je bilo sicer zanimivo, vključno z drncem med takrat še čisto svežim Tate Modern in katedralo svetega Pavla; vsi smo si izmenjali tiste malo nerodne nasmeške – še dobro, da se ne poznamo, le kaj bi si kdo lahko mislil, pa menda ja ne, da me takšne stvari tako sploh zanimajo, firbec, firbec, firbec, in to, da bi se mi v soboto zjutraj mudilo na MOST, lepo vas prosim, na MOST, ki je obenem še itak MOST ZA PEŠCE, to pa že ja ne – in si vljudno voščili dobro jutro, to pa je bilo tudi vse. Slabo uro kasneje je bil na vrsti dobrodelni pohod čez most, ob poldnevu pa so ga odprli za vse. In res so prišli kar vsi: samo prvi dan 100.000 ljudi, kar je bilo desetkrat več, kot so jih pričakovali. In tako je bil ob enih most skoraj na vrhu našega pregleda novic, vendar iz napačnega razloga: zaradi zibanja mostu je namreč marsikomu postalo slabo. Zibanje je postalo posebna atrakcija in je pritegnilo še več ljudi, vendar pa so 12. junija most zaprli; popravila so trajala dve leti in stala pet milijonov funtov (most je sicer stal 18 milijonov). Razlog za zibanje je bilo povečevanje amplitude oscilacij mostu zaradi hoje ljudi. Oziroma drugače: ko je število pešcev na mostu doseglo kritično maso, se je začel most zaradi njihove hoje premikati, in bolj ko so se pešci poskušali prilagoditi premikanju, bolj se je most majal; zibanje so odpravili s pomočjo posebnih blažilnih ležišč pod mostom. Odgovornost za majanje oziroma zibanje so sprejeli v inženirski skupini Arup, ker je šlo za “inženirski problem”. Most, ki mu Norman Foster rad reče “rezilo svetlobe”, je sicer skupni projekt njegovega biroja Foster & Partners, kiparja Anthonyja Cara in Arupa. “Rezilo svetlobe” je pognalo iz skic na papirnatih servietah v vinskem baru Zelda’s na Charlotte Streetu leta 1996, v katerem so se začeli pripravljati na prijavo na razpis; tudi v tem je, verjetno, kakšen nauk.

3. Miha Mazzini me je ob neki priložnosti vprašal, če je v Londonu kakšen viseči most. Vsaj dva sta, sem mu hitro, prehitro odgovoril, Albert Bridge in Chelsea Bridge. Dodal sem še, da je tudi Millennium Bridge v bistvu viseči most in da je Tower Bridge vsaj deloma viseč. Poslal sem mu tudi fotografije; včasih je boljši kakšen dokaz več, kot pa dokaz manj, sem si mislil. Tole je nadaljevanje. Dragi Miha, se opravičujem, ampak sem se zmotil in upam, da za popravek še ni prepozno: Albert Bridge med Chelseajem in Batterseajem ni viseči most, ampak nekoliko stoična mešanica navadnega grednega mosta, visečega mosta ter mosta s poševnimi zategi. Najprej, od leta 1873 do 1887, je bil slednji, vendar ni bil dovolj varen. Mestni inženir Joseph Bazalgette, ki je v drugi polovici devetnajstega stoletja sicer sprojektiral londonsko kanalizacijo ter Temzo iz greznice spremenil nazaj v reko, ga je predelal v visečega, vendar tudi to ni bilo dovolj: leta 1972 so ga morali podpreti z dvema nosilcema. Ker ima – tudi – probleme z amplitudo oscilacij, je na njem opozorilo vojakom iz bližnje vojašnice, da naj med prečkanjem mostu “ne marširajo”; vojašnico so zaprli leta 2008, opozorila pa še niso odstranili. V bistvu je zanimiv vrtinec inventivnosti in naključij. Ponoči je most razsvetljen s 4.000 žarnicami.

4. Greenwich Foot Tunnel – predor za pešce, ki povezuje Greenwich in Isle of Dogs – je čudovita stvar, čeprav malo eratična, saj ga pospešeno popravljajo od leta 2010 in je včasih odprt, včasih pa zaprt, vendar vseeno v glavnem odprt. Predor je sprojektiral gradbeni inženir Alexander Binnie in je nadomestil trajekt oziroma oziroma brod, ki je vozil pristaniške in druge delavce iz juga mesta v pristanišča in ladjedelnice na severnem bregu Temze. Odprli so ga leta 1902, oba vhoda, južni je v središču Greenwicha, čisto zraven Cutty Sarka, severni pa v Island Gardens, pa sta luštni fantaziji s steklenima kupolama. Deset let mlajši je podoben predor v Woolwichu, malo po reki navzdol, najznamentitejši pa Thames Tunnel, malo po reki navzgor, med Wappingom in Rotherhitom, ki ga je Isambard Kingdom Brunel zgradil med letoma 1825 in 1843 in je bil prvi predor pod vodo na svetu, zdaj pa je del londonskega Overgrounda, predmestne železnice.

5. Verjetni najbolj znani londonski most je Tower Bridge, sicer eden najlepših dokazov samozavesti pozne viktorijanske dobe, vključno z novogotskim bombastom. Odprli so ga leta 1894 in ga marsikdo še vedno (in ne vedno apokrifno) zamenjuje z London Bridgom, sosedom ob reki navzgor; sedanji London Bridge je sicer zelo mogoče zamenjati, starega, nekoč edinega, pa je bilo dosti težje. Tower Bridge sta sprojektirala mestni arhitekt londonskega Cityja Horace Jones ter strukturni inženir John Wolfe-Barry in je delno viseči, delno pa premični – natančneje: dvižni – most. Dviganje mostu za vašo ladjo je brezplačno, vendar morate zanj prositi 24 ur prej.

  • Share/Bookmark