Pet velikih knjigarn

26.08.2012 ob 12:31

Mogoče bodo tudi digitalne knjigarne nekoč zanimive.

1. – 2. Hatchards na 187 Piccadilly je najstarejša knjigarna v mestu – knjigarnar in založnik John Hatchard jo je odprl leta 1797 – in tudi najbolj nobel: s knjigami namreč ne oskrbujejo samo kraljico Elizabeto II., ampak tudi njenega soproga in najstarejšega sina. Hatchard (1768-1849) je “sledil denarju”: če je bilo še v drugi polovici osemnajstega stoletja knjigtotrštvo in založništvo stisnjeno okoli katedrale svetega Pavla, Stranda in Britanskega muzeja, se je potem počasi razširilo še na Piccadilly, ki se je ravnokar preimenoval iz Portugal Streeta in bil nekaj novega, vznemirljivega in modernega (knjigarnarji, vključno s Hatchardom, so bili na južni, “nemodni strani” ceste). Tudi sicer je Mayfair cvetel, buržoazija je začela redčiti staro aristokratsko stanovanjsko enklavo St James’s, torej Šentjakob (aristi so pred arivisti potem pobegnili v Belgravio), prvi urbanizacijski načrt za sedanji Regent Street pa je nastal dobri dve desetletji kasneje. Ta del West Enda vsekakor ni bil divji zahod, saj se je Hatchard lahko zasidral poleg trgovine Fortnum & Mason; ali pa je morda vseeno bil: njihova največja soseda čez ulico, Royal Academy, se je v Burlington House vselila šele leta 1867. Med rednimi strankami v Hatchardsu so bili kraljica Šarlota, lord Byron, William Makepeace Thackeray, Benjamin Disraeli in Oscar Wilde. Izbor knjig je (skoraj) popoln, čeprav so pri humanistiki bolj splošni kot ne, zato pa so dobro založeni z leposlovjem, znanostjo, zgodovino in memoaristiko. Avtorji se radi udeležujejo prestavitev knjig ali pa se samo oglasijo in podpišejo v svoje knjige; inskribirana dela Petra Ackroyda, recimo, se dobijo samo v Hatchardsu (čeprav je res, da morda tudi zato, ker živi pet minut stran, kam dlje pa se mu ne da). Kotiček za snobe: Hatchards je dragulj v kroni knjigotrškega velikana Waterstones. Apostrof iz imena firme je, kot so mi povedali, “nekako počasi, nenamerno izginil”, ko so dobili svojo spletno stran; šlamparija in lenoba nista pokončali saškega rodilnika, internet pa ga bo.

1. – 2. V primerjavi s Hatchardsom je Foyles na 113-119 Charing Cross Road skoraj mladoletna zadeva: brata William in Gilbert Foyle sta knjigarno – uradno se ji pravi W & G Foyle Ltd. – odprla leta 1903; kljub konkurenci na Charing Cross Roadu, takrat središču knjigotrškega vesolja, je po prvi svetovni vojni postala največja knjigarna v Londonu. Po smrti Williama Foyla jo je 54 let, od 1945 do 1999, vodila njegova hči Christina, najbolj znana britanska knjigarnarka; v njenem času je Foyles postal to, po čemer je bil (predolgo) znan: kaotični organizaciji knjigarne, osornosti, nestrpnosti do sindikalne organiziranosti ter bizantinskemu – ali vzhodnonemškemu, odvisno od preferenc – načinu kupovanja: na oddelku, kjer ste kupili knjigo, so vam izdali račun, ki ste ga poravnali pri glavni blagajni v pritličju, potem pa ste se z ustrezno poštempljanim računom vrnili na oddelek, kjer so vam izročili kupljeno knjigo; če ste imeli srečo, ste tako lahko kar v treh vrstah. In tako je bilo vse do sredine devetdesetih let dvajsetega stoletja. Po drugi strani je bila Foylova znana po priljubljenih literarnih kosilih, običajno v hotelu Dorchester, na katerih so zelo raznovrstni avtorji – Bertrand Russell, Charles de Gaulle, Margaret Thatcher, Lauren Bacall, T.S. Eliot, Frederick Forsyth, Jilly Cooper, John Lennon – govorili o svojem delu ter se, vsaj običajno, tudi malo družili z naobedovanimi in napojenimi bralci. Zelo mogoče je res, kot je bilo rečeno v kar nekaj nekrologih, da je s svojo ekscentričnostjo in avtokracijo v bistvu rešila Foyles kot neodvisno knjigarno; vsekakor pa je res, da se je v Foylesu že takrat dobila čisto vsaka knjiga, samo poiskati si jo moral znati ali pa si za to vzeti čas. Po smrti Christine Foyle je vodstvo prevzel njen nečak, knjigarno so prenovili in posodobili, podjetje pa se je začelo počasi širiti ter odprlo knjigarne v Royal Festival Hallu, v Westfieldih v White Cityju in Stratfordu ter železniški postaji St Pancras; nobena od njih ni tako imenitna kot je matična knjigarna na Charing Cross Roadu. (Čez nekaj let se bo sicer preselila v sosednje poslopje, iz katerega se je izselil kolidž Central Saint Martins, sedanjo knjigarno pa bodo spremenili v stanovanjski blok.)

3. Velikanski Waterstones na 203-206 Piccadilly je bil včasih moška modna veletrgovina Simpsons of Piccadilly in je knjigarna, takrat in še danes največja v Evropi, postala leta 1999. Tim Waterstone je Waterstone’s – kot se je mreži reklo včasih – ustanovil leta 1982, njegova prva knjigarna pa je bila na Old Brompton Roadu. Zelo hitro je postal največji knjigarnar v Britaniji (ah, ta sladki vonj po združitvah in akvizicijah: Waterstone’s je najprej kupil Dillons, drugo največje knjigtrško podjetje v Britaniji, potem pa še provincialno mrežo Ottokar’s in osem londonskih knjigarn potapljajočega se Bordersa) in se v soju bliskavic, časi so pač bili takšni, poročil s prodajalnami plošč HMV; zveza ni bila uspešna. Po ločitvi je Waterstone’s kupil ruski milijarder Aleksander Mamut (dotlej so bile največje ruske naložbe v Londonu nogometni klub Chelsea ter Independent Print, ki izdaja dnevnik Independent, tednik Independent on Sunday in brezplačni večernik Evening Standard), za direktorja imenoval knjigarnarja Jamesa Daunta ter iz imena knjigarn odstranil, no, opustil “opuščaj s”; v pritličju Waterstonesa na Piccadillyju so kmalu po Mamutovem nakupu odprli oddelek z ruskimi knjigami. Drugi najboljši Waterstones je na 82 Gower Street, ki velja za njihovo univerzitetno knjigarno. Veliko ljudi ji še vedno pravi kar Dillons, kot je bila nekoč, od 1936 do 1995.

4. Stanfords na 12-14 Long Acre v Covent Gardnu so tri nadstropja turistike in prostega časa v vseh pojavnih oblikah: turističnih vodnikov, potovalnih nasvetov, potopisov, zemljevidov in avtokart ter frazeoloških slovarjev. V Stanfordsu vsako potovanje, pa čeprav s prstom po zemljevidu, postane čisto drugače eskapistično.

5. Blackwell’s na 100 Charing Crossu so odprli leta 1995 in bi lahko bil malo višje, vendar pa so ga ga del – tisti levo od glavnega vhoda – spremenili v frizerski salon ter tako zmanjšali površino, če že ne prostornine te največje londonske podružnice uglednih, vplivnih knjigarnarjev in založnikov iz Oxforda.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !