Pet stopnišč v Londonu

21.08.2012 ob 14:06

Stopnišča v – takšna ali drugačna – nebesa.

1. – 2. Geometrično stopnišče – uradno se mu reče Dekanovo stopnišče – v katedrali svetega Pavla je verjetno najlepše stopnišče na svetu in ne samo v Londonu. Christopher Wren (1632 – 1723) je, kot je pogosto rečeno, še posebej dobro razumel proporce, prostor in gravitacijsko dinamiko; konzolne krožne stopnice v jugozahodnem zvoniku katedrale so vrhunski, elegantni rezultat tega razumevanja ter izpoved njegove ljubezni do geometrije (Wren ni bil samo arhitekt, ampak tudi matematik in astronom). Fotogenične stopnice, ki imajo za seboj tudi zgledno filmsko kariero, vodijo v knjižnico ter arhiv; stopnišče je sicer mogoče samo videti, ne pa se ga tudi dotakniti. Balustrada je delo francoskega kovača Jeana Tijouja. Druge stopnice v katedrali so prav tako zavite, vendar bolj dostopne, recimo tistih 259 na Whispering Gallery (Galerijo šepetanja) pod kupolo, ali pa 528 na Golden Gallery (Zlato galerijo) na vrhu kupole, s katere so ponuja zanimiv panoramski razgled na City, južno nabrežje Temze, začetek Westminstra, Smithfield, ves svet. Podobna panorama se ponuja še z vrha drugih zavitih Wrenovovih stopnic, tistih v Monumentu na Fish Street Hillu; Monument je spomenik v obliki dorskega stebra, s katerim so obeležili požar, ki je leta 1666 skoraj popolnoma uničil City.

1. – 2. Postaja podzemne Westminster je pod depandanso parlamenta, ki se ji pravi Portcullis House; ime je dobila po dvižnih vratih, ki so v grbu parlamenta. Kraljica Elizabeta II. je ob otvoritvi dejala, da poslopje, ki ga je sprojektiral Michael Hopkins, “dopolnjuje staro westminstrsko palačo in jo kontrastira”, arhitekturni kritiki pa so bili občutno manj prijazni: Deyan Sudjic v Observerju, recimo, je bil prepričan, da je bil Hopkins pri projektiranju “očitno raztresen”. Če je Portcullis House tako-tako, pa je postaja podzemne izjemna. Včasih je bila samo vegasta, dolgočasna postaja za progi District in Circle, nova – hitreje, globlje, močneje – pa je še križišče s podaljšano Jubilee Line. In to kakšno križišče! In kakšno stopnišče! Vse skupaj spominja na kontrolni center kakšnega okorelega negativca iz filmov o Jamesu Bondu. Prima. Hopkins and Partners so bili leta 2001 za Portcullis House in postajo Westminster nominarni za Stirlingovo nagrado, najuglednejšo nagrado za britanske arhitekte; če bi bili nominirani samo za postajo podzemne, bi jo zagotovo dobili (no, mogoče tudi ne, ampak vseeno).

3. Glavno stopnišče v Royal Festival Hall na Belvedere Roadu je čudovita stvar, tako kot je čudovit tudi sam Royal Festival Hall; poslopje je edini pravi ostanek Festival of Britain, britanskega expa leta 1951, ki je po stabilizaciji po koncu druge svetovne vojne (ter stoletnici prve svetovne razstave v Londonu) razveseljeval ljudi ter jim začel ponovno vlivati samozavest. Royal Festival Hall so sprojektirali Leslie Martin, Robert Matthew in Peter Moro iz gradbenega oddelka takratnega londonskega mestnega sveta in je elegantna, topla modernistična umetnina. Glavno stopnišče sta v bistvu dve stopnišči, ki se dvigata ob straneh dvorane. Moro in Martin sta oblikovala tudi vzorec za tapison ter tekače v Royal Festival Hallu: vzorec je znan kot “mreža in žogica”, vendar pa gre za abstrakten val glasu, kot ga pokaže osciloskop; Moro je izrisal “mrežo”, Martin pa jo je dopolnil z “žogico”, za katero je bila inspiracija jabolko na njegovi mizi.

4. Veliko stopnišče v hotelu St. Pancras Renaissance nad železniško postajo St Pancras na Euston Roadu je eden najlepših, emblematičnih primerov visokega viktorijanskega sloga, iz katerega kar špricata hipertrofiranost in dekorativnost. Sedanji, novi hotel zaseda velik del nekdanjega hotela Midland Grand, ki ga je George Gilbert Scott (1811 – 1878), največji britanskih arhitekt devetnajstega stoletja (in tudi sicer eden največjih), sprojektiral leta 1865. Vzhodno krilo, v katerem je veliko stopnišče, so odprli leta 1873; hotel je bil izjemno razkošen, vsaka soba je imela tudi kamin, vendar pa niso imele kopalnic, zaradi česar so še leta 1935, ko so hotel zaprli, imeli zaposleno manjšo četo ljudi, ki je praznila nočne posode. Po zaprtju hotela so bile v St Pancras Chambers pisarne, leta 2004 pa so poslopje začeli renovirati (in spremenili v hotel plus velikanske, drage lofte). Scottovo je tudi poslopje zunanjega ministrstva (včasih so bila v njem ministrstva za zunanje, notranje, indijske in kolonialne zadeve) v Whitehallu, s podobno impozantnim, vendar krajšim stopniščem; notranjost ministrstva, ki so ga odprli leta 1868 si je mogoče ogledati čez Open House vikend, drugače pa je zaprto za javnost.

5. Watermen’s Stairs – čolnarske stopnice – so bile od štirinajstega do konca osemnajstega stoletja pomemben del kompleksnega, zapletenega sistema dostopa do plimne Temze; poleg stopnic so ga sestavljali še nasipi in steze. Čolnarji, ki so čez reko in po njej prevažali ljudi (ter tovor), so stopnice uporabljali ob plimi, nasipe in steze pa ob oseki, z njimi pa so se seznanili že med vajeništvom, saj so bila varna mesta za vstop ali izstop potnikov. Najzanimivejše stare čolnarske stopnice so v Wappingu, še posebej tiste ob pubu Prospect of Whitby – nekoč se mu je reklo Devil’s Tavern – na 57 Wapping Wall.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !