Spector, Rough Trade East

16.08.2012 ob 10:22

“Mi smo tisti, ki jim pravijo 8/10.” Zelo kinetični, zgovorni pevec kvinteta Spector Frederick Macpherson – veteran indie muzike iz časov Les Incompétents (“lahki Libertines”, so jim rekli) ter prog rocka, ko je bil v Ox.Eagle.Lion.Man, občasni voditelj na MTV ter bivši fant ene od Geldofovih – je bil očitno zadovoljen, da so v NME za svoj prvenec, Enjoy It While It Lasts, dobili osem od desetih točk. Drugod, kjer podeljujejo po pet zvezdic, recimo v Guardianu in Observerju, so jih dobili po tri, kar je (skoraj) podobno; zelo odklonilna je bila samo kratka ocena v Independent on Sunday. Občinstvo v Rough Trade East (passim), kjer so sinoči predstavili album, je začelo navdušeno ploskati in kričati; bilo je zelo polno, tako hipsterjev kot nehipsterjev. Spector so na začetku leta sicer prišli v polfinale BBC-jevega šloganja Sound of 2012, vendar ne v finale, neučakani, sitni, živčni mediji pa so jih razglasili za “vzhodnolondonski odgovor na The Strokes” in “dalstonske Kaiser Chiefs”, verjetno zato, ker so iz vzhodnega Londona oziroma Dalstona in ker so vokalno-instrumentalna zasedba. Druge primerjave so bile, kot se reče, hitre in goste: “nekje med Roxy Music in The Strokes, The Killers in Kanyem Westom, Pulp in Frankom Sinatro in sodobnim R&B” z “več kot ščepcem nove romantike”. Tudi sam Macpherson je dejal, da se je “poskusil povezati z glasbo iz let 2001 – 2003, torej The Strokes, The Rapture, The Von Bondies, Yeah Yeah Yeahs, glasbo, ki sem jo oboževal kot petnajstletnik in bo vedno v moji krvi”. Morda bi se jim res moralo reči THE Spector. (Ali še koga spominjajo na One Night Only, preden so One Night Only odkrili godala za aranžmaje?) Prva pesem, ki so jo odigrali, je bila Friday Night, Don’t Ever Let It End; petek in konec tedna ter vse, kar naj bi se dogajalo takrat, je ena od glavnih tem v Macphersonovih besedilih, še posebej v refrenih. V bistvu je nalezljiv indie čikgumi (v slogu Magic Position Patricka Wolfa; Macpherson tudi zveni, vsaj včasih, kot Wolf).

YouTube slika preogleda

Tole pa je Celestine. Macpherson je za škripanje na začetku pesmi dejal, da je to očitno “bog, ki je pokazal svoje odobravanje”.

YouTube slika preogleda

Za konec – kar je, morda, nekoliko ironično, ali pa tudi ne – je bila na vrsti še Never Fade Away, sicer njihov prvi singel. Svojih najboljših pesmi – nostalgične Twenty Nothing in elegične Lay Low – niso odigrali.

YouTube slika preogleda

Po petih pesmih in petih monologih so prijazno podpisovali plošče in bili sploh olikani; bobnar je levičar. In vendar. In vendar. Med čakanjem v vrsti mi je postalo jasno, da sem lahko do stvari tudi indiferenten, čeprav me zanimajo; ravnodušnost, po mojem, ni enako kot nezanimanje, čeprav verjetno je. PRIPIS 22. AVGUSTA: “Mi smo tisti, ki jim pravijo 2,6.” Ne, nekako se mi ne zdi, da bo Macpherson koncerte začenjal s tem besedami.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na “Spector, Rough Trade East”

  1. apis pravi:

    Zanimivo, da sem ravno pred dnevi naletel na te pubece. Upam, da pridejo kam v našo bližino, preden se iz klubov prestavijo v večje dvorane.

  2. Alen Alen pravi:

    No, ja… Never Fade Away mi je še najbolj všeč. Morda zato, ker mi vleče na Killerse. Sem pogledal še tvoj repertoar posnetkov na YT: Feist, Lana Del Rey (od polomije na Saturday Night Live pri njenih nastopih samo čakam na neprijeten trenutek, ko bo zafušala), 505 in Azelia Banks!! Kako si lahko imel mirno roko pri 212?? Mene bi razgnalo!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !