Pet hamburgerjev

11.08.2012 ob 08:06

Včasih je bilo takole: od leta 1977, ko so jo odprli, se je dober, iskren hamburger dobil samo v restavraciji Joe Allen na Exeter Streetu v Covent Gardnu. In to kljub temu, da sploh ni bil na jedilniku, ampak se je zanj “moralo vedeti”. Z običajno, tragično hamburgersko komercialo se ni dal primerjati, veliko boljši pa je bil tudi od tistih v Ed’s Easy Diner v Sohu, kjer so se sicer zelo potrudili pri ambientu in rekreaciji Americane iz petdesetih let dvajsetega stoletja, manj pa pri jedači. In tako je bilo vse do prvih let novega tisočletja, ko se je začela renesansa londonske poulične hrane, hamburgerji pa so bili njen zelo pomemben del. Od enega do drugega je potem samo kratek korak, torej širjenje, akvizicije, združevanje ter prve prave neodvisne restavracije, specializirane za hamburgerje; svoje je – očitno z lopatico za obračanje burgerjev – naredila še solidna, vendar ne popolnoma popolna veriga, ki se ji pravi Byron. Zdaj hamburgerji cvetijo in se resnično zdi, da po Londonu hodi pošast, pošast obsedenosti z dobro uležano govedino.

1. MEATliquor na 74 Welbeck Street, v pritličju precej šokantne parkirne hiše iz sedemdesetih let minulega stoletja, en skok ob palici čez veleblagovnice na Oxford Streetu, izgleda kot temni darkerski disko, vendar pa v njem živijo najboljši burgerji v Londonu. Restavracija je pognala iz fenomena, ki se mu pravi Meatwagon: Meatwagon je gverilska kuhinja v kombiju, v katerem Yianni Papoutsis, po očetu Grk, po materi Irec, peče svoje hamburgerje; parkira ga povsod, kjer lahko oznanja svoj hamburgerski evangelij, od tržnic in parkirišč pa do glasbenih in vseh mogočih drugih festivalov. Zanj sem prvič slišal avgusta 2010, ko je bil v Peckhamu, vendar pa je takrat za seboj že imel določeno kilometrino, prvič pa sem se pri njemu oglasil, ko jih je pekel v #MEATEASY (z lojtro, ja, in z veliki tiskanimi črkami), provizorični – no, pop up – restavraciji v pubu Goldsmiths Tavern v New Crossu, ki jo je odprl s Scottom Collinsom. Papoutsis pravi, da se je o hamburgerjih največ naučil v prehrambenih kioskih v Los Angelesu in San Franciscu. Skrivnost – če je to skrivnost – je v tem, da niti dva njegova burgerja nista enaka: kepo mlete, dobro uležane govedine – precej puste, samo do 20 odstotkov maščobe je – splošči na izredno vroči kuharski plošči, takoj po začetku pečenja soli in popra polpeto, potem nanjo položi dve rezini ameriškega topljenega sira – “Vsi hamburgerji so s sirom,” pravi -, potem ploščo pošprica z vodo, burger pa poduši pod kovinsko pokrovko za pečenje, vendar pa robovi polpete ostanejo hrustljavi. Medtem prerezano bombeto iz kislega testa popeče po notranjih straneh ter doda vse potrebne dodatke, vključno s sesekljano mlado, sesekljano rdečo ali praženo čebulo (pač odvisno od burgerja), vloženimi kumaricami (nekoliko sladkejše ameriške so), sesekljano solato, kečapom ali pekočo čili omako, ameriško gorčico, slanino in gobami … kombinacij ni tako zelo veliko, kot bi se lahko seštevalo na prvi pogled, ker je uvod, jedro in zaključek vseh Papoutsisovih burgerjev meso. MEATliquor je dodelana, neprovizorična verzija #MEATEASY, vendar pa je poslanstvo enako; vrste so daljše kot so bile prej, razlog za njih pa ni samo lokacija (ali 22 zelo pitnih koktajlov), ampak dejstvo, da so Papoutsisovi delovno intenzivni hamburgerji postali prava kultna, fetiš roba. Moj najljubši je Mushroom Swiss, edini, v katerem je namesto topljenega ameriškega sira ementalec, poleg tega pa je dvojni in se v njem skriva še peščica narezanih gob. Klasičnemu dvojnemu burgerju se reče Dead Hippie, piščančjemu pa Dirty Chicken. Noben od njih ni lep, ravno obratno, vsi so malo zmečkani, vendar pa tako čudovito sočni in okusni, da pometejo s skoraj vso konkurenco (vsekakor pa “konkurenco”, ki jo ponujajo velike verige restavracij s hamburgerji). Priloge (oziroma “hrana za zajce”, kot jim pravijo) so izjemen, odličen pomfri, ocvrte čebulni obročki, ameriška zeljna solata in solata s prelivom z gorgonzolo, “za razdeliti” ponujajo ocvrte perutničke, pomfri s sirovo omako, pomfri s čilijevo sirovo omako in filadelfijski pomfri s sirovo omako (pomfri z rezinami govejega zrezka s čebulo, gobami in sirom provolone). Meatwagonizacija Londona se je nadaljevala v Covent Gardnu, kjer so maja letos v Jubilee Hall Marketu odprli MEATMarket, nekoliko skrčeno, svetlejšo, hitrejšo verzijo MEATliquorja, kjer mi je najbolj všeč Double Bubble, navaden dvojni burger s sirom. No, ne čisto navaden. Seveda ne. Pa tudi vročo hrenovko imajo, ki ni nabasana s čilijem, tako kot tista v MEATliquorju. Sladke stvari so v obeh obratih še bolj, najbolj severnoameriške, torej shake ali float ali/in sundae. Cene? Za burgerje 6,50, 7 in 7,50 funtov, pomfri 3 funte.

2. In kdaj, resno, je Brixton postal kulinarična nirvana? Tako pač je, če ne paziš in žoge ne spremljaš čisto ves čas. Epicenter te epikurejske revolucije je del tržnice, ki se je pravi Brixton Village, torej nekdanji Granville Arcade. Enoto 12 zaseda Honest Burgers, kjer ponujajo fenomenalno preproste, fenomenalno okusne in fenomenalno poštene burgerje (meso je iz mesnice Ginger Pig), imajo pa, kot se spodobi, tudi enega, ki ni na jedilniku, ampak se zanj “mora vedeti”: to je Federation Burger, z dvema polpetama, ki so ga izumili Novozelandci iz Federation Coffee (Unit 77-78, kot je že znano). Podružnico imajo tudi v Sohu, na Meard Streetu.

3. Admiral Codrington na Mossop Streetu je zadržan pub z imenitno restavracijo v globokem, najglobljem Chelseaju, vendar pa so hamburgerji, ki jih peče Fred Smith, zelo v redu, ker pojejo in plešejo, kot se spodobi (pa čeprav stanejo 15 funtov).

4. Hawksmoor je pravi mesni imperij s tremi restavracijami – v Citju na 10 Basinghall Street, v Covent Gardnu na 11 Langley Street in Spitalfieldsu na 157 Commercial Street – ki so zaslovele z ogromnimi zrezki in karnivorskimi gostijami, v barih vseh treh pa ponujajo tudi hamburgerje; cene so sicer zasoljene, vendar pa so burgerji velikanski, za prilogo pa je lahko triple cooked pomfri ali pa ocvrt krompir s pečenkinim sokom.

5. Drugačne, zelo drugačne hamburgerje ponujajo v Opera Tavern na 23 Catherine Street v Covent Gardnu: ker gre za tapas restavracijo, so tudi njihovi burgerji tapas – tapašnje? – velikosti, vendar izredni. In ker so iz iberico svinjine, so v z njimi, v bistvu, v hamburgerje vrnili svinjino; to ni zelo pogosto.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na “Pet hamburgerjev”

  1. Mojca pravi:

    Teli tvoji londonski vencki petih crtic so res fini. Kljub temu, da sem tu ze celo vecnost, tako zmeraj znova odkrijem kaj novega. Ena ideja (mislim, da o tem se nisi pisal): pet trznic. Ne takih za turiste, ampak takih najbolj zanimivih, pisanih, nenavadno eksoticnih, okusnih… Heh, izbira ne bi bila enostavna – zato pa je London tako krasen! Mimogrede, vabilo na kofetek se zmeraj velja.

  2. Jean Tonic pravi:

    LAAAAAČEEEEEEN!!!!!!
    (pa čeprav tole berem ne dolgo po odličnem kosilu)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !