Pet londonskih gledališč

8.08.2012 ob 16:35

Le redko je kaj tako neminljivo, kot je gledališče.

1. Royal Court je, če se te primerjave spodobijo, Oder 57, podložen s Pekarno, zavito v Glej, postavljeno v Mladinsko. Leta 1956 se je v (takrat nekoliko vegasto) gledališče na Sloane Squaru vselila English Stage Company, ki so jo ustanovili George Devine, ki je bil njen prvi umetniški vodja, režiser Tony Richardson in ameriški sociolog George Goetschius; vsi so bili naveličani buržoazne blaziranosti in zatohlosti britanskega teatra. V tedniku The Stage so objavili razpis za nova, sveža dramska dela (Devine je razglasil, da “naše gledališče ne bo ne gledališče producenta in ne gledališče igralca, ampak bo gledališče dramatika”), vendar pa je bil začetek precej neobetaven; vse se je spremenilo par mesecev kasneje, ko je Osbornova neonaturalistična Ozri se v gnevu (Look Back in Anger) v Richardsonovi režiji britansko gledališče vrgla iz tečajev, Royal Court pa je postal kompendij vsega modernega, novega in, vsaj sodeč po perspektivah, radikalnega. Bili so prvi, ki so v Britaniji dajali Ionesca, pilili Brechta, praizvajali veliko Becketta, se borili proti gledališki cenzuri (ki je bila odpravljena komaj leta 1968), pretehtavali klasike, skoraj sproti pa odkrivali in/ali negovali britanske dramatike – Caryl Churchill! Sarah Kane! Mark Ravenhill! Jez Butterworth! Polly Stenham! – in bili sploh vplivni. Devine je ob neki priložnosti dejal, da je potrebno “nov val odkriti še preden prejšnji izgubi svojo moč” in to je Royal Courtu (vsaj zelo pogosto, če ne vedno) tudi uspevalo. Ob ponedeljkih so vstopnice po deset funtov, vendar pa je bitka za njih trda in neizprosna; financirajo se sicer še vedno iz državnih subvencij, vstopnine in donacij.

2. Če bi šlo za poslopja, potem bi National Theatre zmagal, tudi če bi imel zavezane roke in noge ter bil zaprt v sodu: čudovita, neizprosna modernistična mojstrovina Denysa Lasduna na južnem nabrežju Temze – naslov je Upper Ground, South Bank – je sploh moja najljubša stavba v Londonu. Na prvem mestu bi lahko bil tudi programsko – prevetrena klasika + inovativne novosti v treh dvoranah -, vendar pa si preveč očitno, skoraj manično prizadeva, da bi bil dostopen vsem in za vse. Pot do narodnega gledališča v prestolnici je bila dolga in zavita; vsaj neuradno se je začela leta 1847, s tožbo o tem, kako da londonsko gledališče dušijo komerciala in igralske “zvezde”, resne drame da so omejene na gledališča, ki imajo posebno koncesijo (ali patent), vse nove igre pa da mora požegnati cenzor, dvorni komornik. Skratka. Malo kasneje je sicer Londonu šlo na živce tudi to, da je “narodno gledališče”, vsaj od leta 1879, sicer obstajalo, vendar v Stratford-upon-Avonu, pod imenom New Shakespeare Company (zdaj Royal Shakespeare Company). Leta 1949 je bil končno sprejet zakon o narodnem gledališču v Londonu, petnajst let kasneje pa je bil ustanovljen še ansambel National Theatre Company; njegov prvi umetniški vodja je postal Laurence Olivier. Takrat je bil National Theatre doma v Old Vicu, kjer je ostal do leta 1976, ko je bila končana prva faza gradnje novega gledališča (Old Vic je bil tudi sicer prvi pravi zametek resnega klasičnega nacionalnega gledališča, še posebej pred prvo svetovno vojno in po njej, ko ga je vodila Lilian Baylis). Oliviera je po upokojitvi leta 1973 nasledil Peter Hall (v njegovem času se je National preselil v novo zgradbo; prva premiera v dvorani Olivier je bil Hamlet z Albertom Finneyjem v glavni vlogi in v Hallovi režiji), po Hallu pa so se zvrstili Richard Eyre, Trevor Nunn in Nicholas Hytner. Igralke in igralci? V bistvu se ne spomnim nobenega pomembnega britanskega igralke ali igralca, ki ni igral v National Theatru.

3. Donmar Warehouse na 41 Earlham Street v Covent Gardnu je svoje pravo življenje, leta 1977, začel kot “londonska delavnica” Royal Shakespeare Company (RSC je ima vsako leto daljše londonske rezidence; dolga leta so bile v gledališču Aldwych, potem v Barbicanu, zdaj pa so bolj nomadski). Leta 1990 je postal samostojno neprofitno gledališče in so ga popolnoma prenovili. Za prvega umetniškega vodjo je bil leta 1992 imenovan Sam Mendes, Donmar pa je takoj, že kar z njegovo prvo produkcijo, Sondheimovim muzikalom Assassins (Atentatorji), postal najbolj vznemirljivo londonsko gledališče, s čudovito močnim programom. Glede na to, da ima prostora samo za 251 gledalcev, je Donmar tako pod Mendesom kot njegovim naslednikom Michaelom Grandageom vedno, kot se reče, boksal v dosti težji kategoriji, kot bi lahko pričakovali; najboljši dokaz za to je 35 olivierov, ki jih podeljujejo za najboljše gledališke dosežke v Londonu, ter 20 tonyjev, najuglednejših ameriških gledaliških nagrad.

4. Islington je četrt, za katero je Jonathan Raban že leta 1974, v vedno fascinantni študiji Soft City, zapisal, da v njej živijo ljudje, ki so “zavrnili predmestja ter odkrili dele blizu središča mesta, ki so bila buržoaznim očem zaradi stoletja gradnje železniške infrasturkture, priseljevanja in vedno hujšega propadanja, v bistvu nevidna”. “Njihovi poklici so približno, podjetno ‘kulturni’: univerzitetni profesorji, novinarji bolj literarne sorte, televizijski režiserji in producenti, igralci, oglaševalci, založniki, agenti, s ščepcem pravnikov, računovodij in poslovnežev,” je še pojasnil. Tako je bilo takrat in tako je zdaj, čeprav zdaj, recimo, George Orwell in Joe Orton ne živita več v Islingtonu, včasih pa sta. Skratka. V Islingtonu sta vsaj dve gledališči, ki sta zanimivi in pomembni. Prvo je Almeida Theatre na Almeida Streetu, ki je, kot si precej upravičeno pravijo, “lokalno gledališče z mednarodnim ugledom”, z ubrano mešanico posodobljene klasike in nove dramatike (njen umetniški vodja je Michael Attenborough, sin Richarda Attenborougha in Sheile Sim), drugo, takoj za prvim vogalom, na 115 Upper Street, pa The King’s Head Theatre & Pub, ki je natanko to, kar piše na embalaži: gledališče v točilnici. Dan Crawford ga je ustanovil leta 1970 in je bil prvi pub theatre v Angliji od Shakespearovih časov; njihov program je vedno viharniško eklektičen, pogosto radikalen, poln kuriozitet.

5. Od vseh gledališč, ki jih je na začetku dvajsetega stoletja v Londonu sprojektiral arhitekt Frank Matcham, so (bila) najlepša Hippodrome (1900), Shepherds Bush Empire (1903), Coliseum (1904) in Palladium (1910); od vseh je gledališče samo še slednje, preostala pa so postala, po vrsti, igralnica, koncertna dvorana in operna hiša. Se zgodi. Matcham je bil, v bistvu, genij. Slogovno je bil zventiliran eklektik, bil pa je tudi bil fantastično podjeten in učinkovit gradbinec (po vsej Britaniji je zgradil več kot 200 gledališč). Tisto staro pravilo, da ima naročnik vedno prav, je nekoliko prilagodil: vedno je imel prav naročnik, ki je svoje gledališče naročil pri Matchamu. Palladium na Argyll Streetu v Sohu je, če ste zaljubljeni v variete in muzikale, seveda “najbolj znano gledališče na svetu”, če niste, pa to ni. V vsakem primeru je čudovito obnovljena hiša lutk z odlično akustiko. Lastnik je Andrew Llloyd Webber. Oziroma lord Llloyd-Webber.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na “Pet londonskih gledališč”

  1. beatnik pravi:

    No, jaz ne maram prevec muzikalov, tako sem Palladium spoznal le kot prizorisce pop-dance koncerta, in za ta namen zaradi fiksiranih sedisc ni ravno primeren. Ze res, da je Sarah Cracknell spravila obcinstvo na noge ze ob drugem komadu, samo ce obticis v vrsti obiskovalcev, ki je zamenjala koncert za pogreb, tudi solo miganje ni vec tako zabavno.

    Jaz bi dodal na spisek se Almeido:)

  2. tadej tadej pravi:

    Hahaha, beatnik: ravno jutri sem hotel vse skupaj malo popraviti – no, ne popraviti, samo en teater zamenjati in omeniti še enega drugega, namreč Old Vic zamenjati prav z Almeido; omeniti, zelo posebej, ker je za vogalom od Almeide, pa še King’s Head. Hecno, šele potem, ko je nekaj objavljeno, postane bolj jasno, kaj vse manjka (in kakšni triki bodo potrebni, da bom v vse skupaj stlačil še malo več kot samo pet stvari :) Bom pa vseeno popravil, ja :) Čez vikend sicer hodim po odprtih bazenih; ja, jih je več kot pet :)) Sicer pa ja, seveda sem ti fouš, ker si bil na Saint Etienne – jaz bi tudi bil, če koncerta ne bi morali prestaviti. Ja.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !