Pet kinov v Londonu

7.08.2012 ob 01:28

Seznam nekdanjih, bivših, zapuščenih, opuščenih, upokojenih, predelanih, pozabljenih kinov v Londonu je nekajkrat daljši od seznama kinov, ki so še vedno kini; skoraj čisto vsaka koncertna dvorana za rock in drugo sodobno pop glasbo je bila včasih kino ali varietejska dvorana (ali pa oboje). Brixton Academy? Ja. Shepherds Bush Empire? Seveda. Koko? Absolutno. Hammersmith Apollo? Tudi, med drugim. Astori… ne, te ni več v nobeni pojavni obliki. Scala? Ja, ja! Včasih so bila kina tudi nekatere gledališča, recimo Prince Edward na Old Compton Streetu, ki je bil najprej gledališče, potem kino, Cinerama, zdaj pa je zopet teater, ali pa Dominion, ki je bil včasih največji kino v Londonu (od 29. marca 1965 do 29. junija 1968 pa je bil v njem na sporedu Moje pesmi, moje sanje; ja, časi so bili takrat res drugačni). Nekateri bivši kini so zdaj velikanske, predvsem binkoštne cerkve, recimo nekdanja Astoria v Finsbury Parku, znana tudi kot Rainbow Theatre. Vsaj en nekdanji kino, modernistično utilitarni Lumiere na St Martin’s Lane, je fitnes; vsaj en, Academy na Oxford Streetu, je veleblagovnica, drugi, Plaza na Lower Regent Streetu, pa samopostrežna trgovina. V veliko starih kinih, recimo v bivšem Classicu v Leytonu, zdaj igrajo tombolo. Še največ nekdanjih filmskih palač pa so zdaj samo še projekcije izgubljenega časa: recimo London Pavilion (naslov: 1 Piccadilly Circus, London W1), Gaumont State v Kilburnu, Islington Empire, Metro Cinema na Rupert Streetu, Minema v Knightsbridgeu, Odeon 2 v Shepherd’s Bushu (plus še vsaj štirideset drugih kinov iz mreže Odeon), osem Rexov (iz različnih obdobij), velikanski Stoll Picture Theatre na Kingswayju, veličastni Tivoli Theatre na Strandu, prvi pravi zvočni kino v mestu, ter Vogue – Vogue! – na Mile End Roadu. (Po mojem sicer med “bivše” sodi še Odeon Leicester Square, ki je sicer fenomenalen kino in niti približno ni upokojen, vendar pa za sedeže v prvih petih vrstah na balkonu zaračunavajo po 22 funtov; kino užitek na teh sedežih, predvsem 19 ali 20 v prvi vrsti, je seveda enkraten, vendar ne tako zelo neprecenljiv, res ne.)

1. Rio na 107 Kingsland High Street je vse, kar bi moral biti mestni kino; ter še malo več. In je tudi vse, kar bi moral biti lokalni kino za lokalne prebivalce; ter še malo več. Njegova zgodovina – odprli so ga leta 1915, kot Kingsland Empire – je podobno pisana kot zgodovina vseh manjših londonskih kinov; tudi v njem so leta 1970 vrteli erotične filme in grozljivke in tudi Rio je šel v stečaj. Leta 1977 pa je bila ustanovljena delovna skupina, ki je bankrotirani kino hotela spremeniti v pravi, vsestransko razviti umetniški center; ker je bilo vse skupaj preveč ambiciozno, so potencialni program oklestili na vizualno kulturo (in še posebej na film). Delovni skupini sta na pomoč priskočili občina Hackney in takratni londonski mestni svet, ki sta poslopje odkupili ter jim ga predali v upravo. Kar se tiče programa, se potem, kot se reče, niso ozirali nazaj. Kar se tiče poslopja, pa je bilo leta 1998 deležno zelo temeljite in zelo potrebne prenove. V bistvu je Rio podobno odgovoren za “mehko” gentrifikacijo Dalstona kot bližnji Gillett Square, “novi urbani prostor” nekdanjega župana Kena Livingstona, ki velja za pravo odskočno desko za vse spremembe v Dalstonu, vendar dosti manj bombastično in nastopaško, tako kot to pač naredijo kina. Poleg tega se mi zdi Gillett Square že malo utrujen, Rio pa niti približno ne: repertoar je še vedno dobra, občutljiva mešanica nekonvencionalnega Hollywooda in druge nekonvencionalne, eksotične, manjšinske robe, cene vstopnic so dostopne, osebje pa ravno dovolj sitno, da ni zoprno (podobno kot včasih zelo samosvoje, nenavadno občinstvo). Rio je član mreže Europa Cinemas.

2. BFI Southbank je bil včasih National Film Theatre, NFT, še vedno pa je britanska kinoteka in je še vedno pod Waterloojskim mostom, na južnem, torej desnem bregu Temze, stisnjen med Royal Festival Hall in National Theatre. Iz številnih razlogov je kino, v katerem sem največkrat.

3. Screen on the Green na 83 Upper Street v Islingtonu je eden izmed tistih kinov, ki so bili – pa če si je to še tako težko predstavljati – še malo več od kina, namreč koncertna dvorana: nenazadnje so opolnoči 29. avgusta 1976 prav v Screen on the Green nastopili Sex Pistols (z dvema predskupinama: The Clash in Buzzcocks), slabo leto dni kasneje pa je tam s Sex Pistols prvič nastopil tudi Sid Vicious, ki je zamenjal Glena Matlocka. Koncertov že dolgo časa ni več. Kino, ki so ga odprli leta 1913, so popolnoma prenovili leta 2009; še najbolj pomembno se mi je zdelo, da so razširili neprijetno ozke vrste. Banjasto obokana dvorana se še vedno zdi zelo moderna; takšnih kinov je bilo včasih zelo veliko, zdaj pa jih je vedno manj.

4. Curzon Chelsea je še edini od kinov v arty verigi Curzon, ki ni multipleks, je pa res, da je radikalno manjši, kot je bil včasih (hej, draga, skrčil sem kino). Oziroma, če sem malo bolj natančen: kino Gaumont Palace, ki so ga na King’s Roadu odprli decembra 1934, je imel 2.502 sedeža, osem garderob in kavarno (s posebnim vhodom) in bil, kot se zdi, sploh imenitna reč. Leta 1972, ko se mu je reklo Odeon, so ga zaprli ter predverje in parter spremenili v trgovino s pohištvom Habitat, oder in zaodrje v pisarne in stanovanja, nekdanji balkon pa v novo kino dvorano. Ker kot tudi tako skrčeni kino ni bil uspešen, so ga leta 1981 zaprli; dve leti kasneje ga je prevzelo neodvisno distributersko podjetje Artificial Eye, ki se je potem zlil s Curzonom. Vsi Curzonovi kini – Chelsea, Renoir, Mayfair in Soho (slednji je po mnenju marsikoga najboljši kino v Londonu) – so v Europa Cinemas. Veliko platno paše.

5. Electric Cinema na 191 Portobello Road bi sicer moral biti na tretjem mestu, vendar pa je po požaru, ki je na začetku junija uničil kuhinjo, še vedno zaprt. Je kino z najbolj super imenom v Londonu (včasih je bilo Electricov sicer par ducatov) in je bil dolga leta pravi repertoarec, potem pa ga je kupil lastnik vedno večjega imperija privatnih klubov & penzionov Soho House ter je postal zelo nobel kino, z barom v dvorani in podobno nobel prigrizki, med katerimi jasno ni pokovke, so pa olive in špinačna rezina s feta sirom (cena: 5 funtov), z dvema dvosedežnima zofama čisto zadaj, štirimi vrstami z naslonjači in tremi vrstami (bolj ali manj) navadnih sedežev tik pred platnom; je v redu, ampak se zdi, kot da bi se malo preveč trudili. Mlajšemu bratu Electrica se pravi Aubin Cinema in je v Shoreditchu.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na “Pet kinov v Londonu”

  1. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Zelo zanimivo branje. Večkrat ti prav zavidam ta tvoj London :)

  2. Dan plezajočega bršljana / Day of climbing ivy pravi:

    [...] Pet kinov v Londonu – Tadej Zupančič, blog Nekje drugje [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !