Arhiv za Avgust, 2012

Pet velikih knjigarn

26.08.2012 ob 12:31

Mogoče bodo tudi digitalne knjigarne nekoč zanimive.

1. – 2. Hatchards na 187 Piccadilly je najstarejša knjigarna v mestu – knjigarnar in založnik John Hatchard jo je odprl leta 1797 – in tudi najbolj nobel: s knjigami namreč ne oskrbujejo samo kraljico Elizabeto II., ampak tudi njenega soproga in najstarejšega sina. Hatchard (1768-1849) je “sledil denarju”: če je bilo še v drugi polovici osemnajstega stoletja knjigtotrštvo in založništvo stisnjeno okoli katedrale svetega Pavla, Stranda in Britanskega muzeja, se je potem počasi razširilo še na Piccadilly, ki se je ravnokar preimenoval iz Portugal Streeta in bil nekaj novega, vznemirljivega in modernega (knjigarnarji, vključno s Hatchardom, so bili na južni, “nemodni strani” ceste). Tudi sicer je Mayfair cvetel, buržoazija je začela redčiti staro aristokratsko stanovanjsko enklavo St James’s, torej Šentjakob (aristi so pred arivisti potem pobegnili v Belgravio), prvi urbanizacijski načrt za sedanji Regent Street pa je nastal dobri dve desetletji kasneje. Ta del West Enda vsekakor ni bil divji zahod, saj se je Hatchard lahko zasidral poleg trgovine Fortnum & Mason; ali pa je morda vseeno bil: njihova največja soseda čez ulico, Royal Academy, se je v Burlington House vselila šele leta 1867. Med rednimi strankami v Hatchardsu so bili kraljica Šarlota, lord Byron, William Makepeace Thackeray, Benjamin Disraeli in Oscar Wilde. Izbor knjig je (skoraj) popoln, čeprav so pri humanistiki bolj splošni kot ne, zato pa so dobro založeni z leposlovjem, znanostjo, zgodovino in memoaristiko. Avtorji se radi udeležujejo prestavitev knjig ali pa se samo oglasijo in podpišejo v svoje knjige; inskribirana dela Petra Ackroyda, recimo, se dobijo samo v Hatchardsu (čeprav je res, da morda tudi zato, ker živi pet minut stran, kam dlje pa se mu ne da). Kotiček za snobe: Hatchards je dragulj v kroni knjigotrškega velikana Waterstones. Apostrof iz imena firme je, kot so mi povedali, “nekako počasi, nenamerno izginil”, ko so dobili svojo spletno stran; šlamparija in lenoba nista pokončali saškega rodilnika, internet pa ga bo.

1. – 2. V primerjavi s Hatchardsom je Foyles na 113-119 Charing Cross Road skoraj mladoletna zadeva: brata William in Gilbert Foyle sta knjigarno – uradno se ji pravi W & G Foyle Ltd. – odprla leta 1903; kljub konkurenci na Charing Cross Roadu, takrat središču knjigotrškega vesolja, je po prvi svetovni vojni postala največja knjigarna v Londonu. Po smrti Williama Foyla jo je 54 let, od 1945 do 1999, vodila njegova hči Christina, najbolj znana britanska knjigarnarka; v njenem času je Foyles postal to, po čemer je bil (predolgo) znan: kaotični organizaciji knjigarne, osornosti, nestrpnosti do sindikalne organiziranosti ter bizantinskemu – ali vzhodnonemškemu, odvisno od preferenc – načinu kupovanja: na oddelku, kjer ste kupili knjigo, so vam izdali račun, ki ste ga poravnali pri glavni blagajni v pritličju, potem pa ste se z ustrezno poštempljanim računom vrnili na oddelek, kjer so vam izročili kupljeno knjigo; če ste imeli srečo, ste tako lahko kar v treh vrstah. In tako je bilo vse do sredine devetdesetih let dvajsetega stoletja. Po drugi strani je bila Foylova znana po priljubljenih literarnih kosilih, običajno v hotelu Dorchester, na katerih so zelo raznovrstni avtorji – Bertrand Russell, Charles de Gaulle, Margaret Thatcher, Lauren Bacall, T.S. Eliot, Frederick Forsyth, Jilly Cooper, John Lennon – govorili o svojem delu ter se, vsaj običajno, tudi malo družili z naobedovanimi in napojenimi bralci. Zelo mogoče je res, kot je bilo rečeno v kar nekaj nekrologih, da je s svojo ekscentričnostjo in avtokracijo v bistvu rešila Foyles kot neodvisno knjigarno; vsekakor pa je res, da se je v Foylesu že takrat dobila čisto vsaka knjiga, samo poiskati si jo moral znati ali pa si za to vzeti čas. Po smrti Christine Foyle je vodstvo prevzel njen nečak, knjigarno so prenovili in posodobili, podjetje pa se je začelo počasi širiti ter odprlo knjigarne v Royal Festival Hallu, v Westfieldih v White Cityju in Stratfordu ter železniški postaji St Pancras; nobena od njih ni tako imenitna kot je matična knjigarna na Charing Cross Roadu. (Čez nekaj let se bo sicer preselila v sosednje poslopje, iz katerega se je izselil kolidž Central Saint Martins, sedanjo knjigarno pa bodo spremenili v stanovanjski blok.)

3. Velikanski Waterstones na 203-206 Piccadilly je bil včasih moška modna veletrgovina Simpsons of Piccadilly in je knjigarna, takrat in še danes največja v Evropi, postala leta 1999. Tim Waterstone je Waterstone’s – kot se je mreži reklo včasih – ustanovil leta 1982, njegova prva knjigarna pa je bila na Old Brompton Roadu. Zelo hitro je postal največji knjigarnar v Britaniji (ah, ta sladki vonj po združitvah in akvizicijah: Waterstone’s je najprej kupil Dillons, drugo največje knjigtrško podjetje v Britaniji, potem pa še provincialno mrežo Ottokar’s in osem londonskih knjigarn potapljajočega se Bordersa) in se v soju bliskavic, časi so pač bili takšni, poročil s prodajalnami plošč HMV; zveza ni bila uspešna. Po ločitvi je Waterstone’s kupil ruski milijarder Aleksander Mamut (dotlej so bile največje ruske naložbe v Londonu nogometni klub Chelsea ter Independent Print, ki izdaja dnevnik Independent, tednik Independent on Sunday in brezplačni večernik Evening Standard), za direktorja imenoval knjigarnarja Jamesa Daunta ter iz imena knjigarn odstranil, no, opustil “opuščaj s”; v pritličju Waterstonesa na Piccadillyju so kmalu po Mamutovem nakupu odprli oddelek z ruskimi knjigami. Drugi najboljši Waterstones je na 82 Gower Street, ki velja za njihovo univerzitetno knjigarno. Veliko ljudi ji še vedno pravi kar Dillons, kot je bila nekoč, od 1936 do 1995.

4. Stanfords na 12-14 Long Acre v Covent Gardnu so tri nadstropja turistike in prostega časa v vseh pojavnih oblikah: turističnih vodnikov, potovalnih nasvetov, potopisov, zemljevidov in avtokart ter frazeoloških slovarjev. V Stanfordsu vsako potovanje, pa čeprav s prstom po zemljevidu, postane čisto drugače eskapistično.

5. Blackwell’s na 100 Charing Crossu so odprli leta 1995 in bi lahko bil malo višje, vendar pa so ga ga del – tisti levo od glavnega vhoda – spremenili v frizerski salon ter tako zmanjšali površino, če že ne prostornine te največje londonske podružnice uglednih, vplivnih knjigarnarjev in založnikov iz Oxforda.

  • Share/Bookmark

Jessie Ware, Rough Trade East

22.08.2012 ob 11:17

Vrsta pred Rough Trade East (passim) je bila daljša kot običajno, čeprav je bilo vse drugo kot običajno – v ponedeljek zjutraj po album, po zapestne trakove, vse to – in tudi čakajoči so bili podobna mešanica kot običajno. Zelo mogoče je, da je vsega krivo to, da se je current kot pridevnik v zadnjih letih izrodil v samostalnik (in teče, hej, skupaj s tokom…), ne samo v konvencionalni popularni kulturi, ampak tudi na njeni bankini oziroma alternativi; brez konvencionalnega, banalnega in prozaičnega, kot je precej očitno, alternativa nima posebnega smisla oziroma sploh ni mogoča. Skratka. Jessie Ware, 27-letna pevka in tekstopiska iz Brixtona, se ni pričarala iz nič. Čeprav je bila športna novinarka (za Jewish Chronicle), je začela kot spremljevalna vokalistka, tako za nekdanjega sošolca Jacka Peñateja kot za SBTRKT-ja na super Nervous; takrat sem tudi sam prvič slišal zanjo oziroma njen glas: zelo soul, zelo soul in zelo soul. Potem je pela še na Jokerjevi Vision in Samphajevi Valentine, njen prvi singel pa je bil Strangest Feeling, trpka, močna pesem o koncu razmerja. V ponedeljek je izšel njen prvi album, Devotion; kritike so bile nekeje med prav dobro in odlično (bolj na odlični strani), in to upravičeno. “Zelo nalezljivo, tole,” je rekel Cameron. In tako zapeljivo, da je kar na zanki.

V Rough Trade East je kratko predstavitev plošče začela z naslovno pesmijo.

YouTube slika preogleda

Zadnja pa je bila Running, čudovito hrepeneča Running. Že samo zaradi tvojih besed / bi lahko izjokala tisoč solz / Besed, zaradi katerih sem / ostala vsa ta leta. // Bežim, zaradi tebe bežim… // Samo to hočem vedeti, ali čutiš isto / če ja, potem bom za vedno ostala / tekla bom in bom padla / tudi če vse izgubim / pa bom tekla in bom padla / tudi če vse izgubim.

YouTube slika preogleda

Mogoče, bralec, raje ne bi ponovil tega, kaj sem ji rekel, ko je podpisovala plošče. Ne? “Po pravici povedano, vaša plošča me je čisto osrečila.” – “Oh, kako zelo, zelo prijazno od vas. Najlepša hvala, res najlepša hvala.” – “Ne, najlepša hvala vam. Res.” Ne, res ni bil sokratski dialog. Se je pa zelo, zelo široko nasmehnila.

Potem je bil, prav tako običajno, čas tudi za to, da Jessie Ware že nekdo razglasi za eno od jesenskih trendseteric (in če sem že pri tem, Sade kot vzornica je zdaj čisto povsod). Čeprav je, torej, zelo current, ne moremo kar dvigniti nosov in začeti samozadovoljno mrmrati, kako, da bo očitno plesala samo eno poletje in kako da je vprašanje, če se bo le izognila prepogosti usodi elegantnih, hladnih soul pevk ter izginila v megli salonskega funka. No To Love? Oh, ja.

  • Share/Bookmark

Pet stopnišč v Londonu

21.08.2012 ob 14:06

Stopnišča v – takšna ali drugačna – nebesa.

1. – 2. Geometrično stopnišče – uradno se mu reče Dekanovo stopnišče – v katedrali svetega Pavla je verjetno najlepše stopnišče na svetu in ne samo v Londonu. Christopher Wren (1632 – 1723) je, kot je pogosto rečeno, še posebej dobro razumel proporce, prostor in gravitacijsko dinamiko; konzolne krožne stopnice v jugozahodnem zvoniku katedrale so vrhunski, elegantni rezultat tega razumevanja ter izpoved njegove ljubezni do geometrije (Wren ni bil samo arhitekt, ampak tudi matematik in astronom). Fotogenične stopnice, ki imajo za seboj tudi zgledno filmsko kariero, vodijo v knjižnico ter arhiv; stopnišče je sicer mogoče samo videti, ne pa se ga tudi dotakniti. Balustrada je delo francoskega kovača Jeana Tijouja. Druge stopnice v katedrali so prav tako zavite, vendar bolj dostopne, recimo tistih 259 na Whispering Gallery (Galerijo šepetanja) pod kupolo, ali pa 528 na Golden Gallery (Zlato galerijo) na vrhu kupole, s katere so ponuja zanimiv panoramski razgled na City, južno nabrežje Temze, začetek Westminstra, Smithfield, ves svet. Podobna panorama se ponuja še z vrha drugih zavitih Wrenovovih stopnic, tistih v Monumentu na Fish Street Hillu; Monument je spomenik v obliki dorskega stebra, s katerim so obeležili požar, ki je leta 1666 skoraj popolnoma uničil City.

1. – 2. Postaja podzemne Westminster je pod depandanso parlamenta, ki se ji pravi Portcullis House; ime je dobila po dvižnih vratih, ki so v grbu parlamenta. Kraljica Elizabeta II. je ob otvoritvi dejala, da poslopje, ki ga je sprojektiral Michael Hopkins, “dopolnjuje staro westminstrsko palačo in jo kontrastira”, arhitekturni kritiki pa so bili občutno manj prijazni: Deyan Sudjic v Observerju, recimo, je bil prepričan, da je bil Hopkins pri projektiranju “očitno raztresen”. Če je Portcullis House tako-tako, pa je postaja podzemne izjemna. Včasih je bila samo vegasta, dolgočasna postaja za progi District in Circle, nova – hitreje, globlje, močneje – pa je še križišče s podaljšano Jubilee Line. In to kakšno križišče! In kakšno stopnišče! Vse skupaj spominja na kontrolni center kakšnega okorelega negativca iz filmov o Jamesu Bondu. Prima. Hopkins and Partners so bili leta 2001 za Portcullis House in postajo Westminster nominarni za Stirlingovo nagrado, najuglednejšo nagrado za britanske arhitekte; če bi bili nominirani samo za postajo podzemne, bi jo zagotovo dobili (no, mogoče tudi ne, ampak vseeno).

3. Glavno stopnišče v Royal Festival Hall na Belvedere Roadu je čudovita stvar, tako kot je čudovit tudi sam Royal Festival Hall; poslopje je edini pravi ostanek Festival of Britain, britanskega expa leta 1951, ki je po stabilizaciji po koncu druge svetovne vojne (ter stoletnici prve svetovne razstave v Londonu) razveseljeval ljudi ter jim začel ponovno vlivati samozavest. Royal Festival Hall so sprojektirali Leslie Martin, Robert Matthew in Peter Moro iz gradbenega oddelka takratnega londonskega mestnega sveta in je elegantna, topla modernistična umetnina. Glavno stopnišče sta v bistvu dve stopnišči, ki se dvigata ob straneh dvorane. Moro in Martin sta oblikovala tudi vzorec za tapison ter tekače v Royal Festival Hallu: vzorec je znan kot “mreža in žogica”, vendar pa gre za abstrakten val glasu, kot ga pokaže osciloskop; Moro je izrisal “mrežo”, Martin pa jo je dopolnil z “žogico”, za katero je bila inspiracija jabolko na njegovi mizi.

4. Veliko stopnišče v hotelu St. Pancras Renaissance nad železniško postajo St Pancras na Euston Roadu je eden najlepših, emblematičnih primerov visokega viktorijanskega sloga, iz katerega kar špricata hipertrofiranost in dekorativnost. Sedanji, novi hotel zaseda velik del nekdanjega hotela Midland Grand, ki ga je George Gilbert Scott (1811 – 1878), največji britanskih arhitekt devetnajstega stoletja (in tudi sicer eden največjih), sprojektiral leta 1865. Vzhodno krilo, v katerem je veliko stopnišče, so odprli leta 1873; hotel je bil izjemno razkošen, vsaka soba je imela tudi kamin, vendar pa niso imele kopalnic, zaradi česar so še leta 1935, ko so hotel zaprli, imeli zaposleno manjšo četo ljudi, ki je praznila nočne posode. Po zaprtju hotela so bile v St Pancras Chambers pisarne, leta 2004 pa so poslopje začeli renovirati (in spremenili v hotel plus velikanske, drage lofte). Scottovo je tudi poslopje zunanjega ministrstva (včasih so bila v njem ministrstva za zunanje, notranje, indijske in kolonialne zadeve) v Whitehallu, s podobno impozantnim, vendar krajšim stopniščem; notranjost ministrstva, ki so ga odprli leta 1868 si je mogoče ogledati čez Open House vikend, drugače pa je zaprto za javnost.

5. Watermen’s Stairs – čolnarske stopnice – so bile od štirinajstega do konca osemnajstega stoletja pomemben del kompleksnega, zapletenega sistema dostopa do plimne Temze; poleg stopnic so ga sestavljali še nasipi in steze. Čolnarji, ki so čez reko in po njej prevažali ljudi (ter tovor), so stopnice uporabljali ob plimi, nasipe in steze pa ob oseki, z njimi pa so se seznanili že med vajeništvom, saj so bila varna mesta za vstop ali izstop potnikov. Najzanimivejše stare čolnarske stopnice so v Wappingu, še posebej tiste ob pubu Prospect of Whitby – nekoč se mu je reklo Devil’s Tavern – na 57 Wapping Wall.

  • Share/Bookmark

Spector, Rough Trade East

16.08.2012 ob 10:22

“Mi smo tisti, ki jim pravijo 8/10.” Zelo kinetični, zgovorni pevec kvinteta Spector Frederick Macpherson – veteran indie muzike iz časov Les Incompétents (“lahki Libertines”, so jim rekli) ter prog rocka, ko je bil v Ox.Eagle.Lion.Man, občasni voditelj na MTV ter bivši fant ene od Geldofovih – je bil očitno zadovoljen, da so v NME za svoj prvenec, Enjoy It While It Lasts, dobili osem od desetih točk. Drugod, kjer podeljujejo po pet zvezdic, recimo v Guardianu in Observerju, so jih dobili po tri, kar je (skoraj) podobno; zelo odklonilna je bila samo kratka ocena v Independent on Sunday. Občinstvo v Rough Trade East (passim), kjer so sinoči predstavili album, je začelo navdušeno ploskati in kričati; bilo je zelo polno, tako hipsterjev kot nehipsterjev. Spector so na začetku leta sicer prišli v polfinale BBC-jevega šloganja Sound of 2012, vendar ne v finale, neučakani, sitni, živčni mediji pa so jih razglasili za “vzhodnolondonski odgovor na The Strokes” in “dalstonske Kaiser Chiefs”, verjetno zato, ker so iz vzhodnega Londona oziroma Dalstona in ker so vokalno-instrumentalna zasedba. Druge primerjave so bile, kot se reče, hitre in goste: “nekje med Roxy Music in The Strokes, The Killers in Kanyem Westom, Pulp in Frankom Sinatro in sodobnim R&B” z “več kot ščepcem nove romantike”. Tudi sam Macpherson je dejal, da se je “poskusil povezati z glasbo iz let 2001 – 2003, torej The Strokes, The Rapture, The Von Bondies, Yeah Yeah Yeahs, glasbo, ki sem jo oboževal kot petnajstletnik in bo vedno v moji krvi”. Morda bi se jim res moralo reči THE Spector. (Ali še koga spominjajo na One Night Only, preden so One Night Only odkrili godala za aranžmaje?) Prva pesem, ki so jo odigrali, je bila Friday Night, Don’t Ever Let It End; petek in konec tedna ter vse, kar naj bi se dogajalo takrat, je ena od glavnih tem v Macphersonovih besedilih, še posebej v refrenih. V bistvu je nalezljiv indie čikgumi (v slogu Magic Position Patricka Wolfa; Macpherson tudi zveni, vsaj včasih, kot Wolf).

YouTube slika preogleda

Tole pa je Celestine. Macpherson je za škripanje na začetku pesmi dejal, da je to očitno “bog, ki je pokazal svoje odobravanje”.

YouTube slika preogleda

Za konec – kar je, morda, nekoliko ironično, ali pa tudi ne – je bila na vrsti še Never Fade Away, sicer njihov prvi singel. Svojih najboljših pesmi – nostalgične Twenty Nothing in elegične Lay Low – niso odigrali.

YouTube slika preogleda

Po petih pesmih in petih monologih so prijazno podpisovali plošče in bili sploh olikani; bobnar je levičar. In vendar. In vendar. Med čakanjem v vrsti mi je postalo jasno, da sem lahko do stvari tudi indiferenten, čeprav me zanimajo; ravnodušnost, po mojem, ni enako kot nezanimanje, čeprav verjetno je. PRIPIS 22. AVGUSTA: “Mi smo tisti, ki jim pravijo 2,6.” Ne, nekako se mi ne zdi, da bo Macpherson koncerte začenjal s tem besedami.

  • Share/Bookmark

Pet hamburgerjev

11.08.2012 ob 08:06

Včasih je bilo takole: od leta 1977, ko so jo odprli, se je dober, iskren hamburger dobil samo v restavraciji Joe Allen na Exeter Streetu v Covent Gardnu. In to kljub temu, da sploh ni bil na jedilniku, ampak se je zanj “moralo vedeti”. Z običajno, tragično hamburgersko komercialo se ni dal primerjati, veliko boljši pa je bil tudi od tistih v Ed’s Easy Diner v Sohu, kjer so se sicer zelo potrudili pri ambientu in rekreaciji Americane iz petdesetih let dvajsetega stoletja, manj pa pri jedači. In tako je bilo vse do prvih let novega tisočletja, ko se je začela renesansa londonske poulične hrane, hamburgerji pa so bili njen zelo pomemben del. Od enega do drugega je potem samo kratek korak, torej širjenje, akvizicije, združevanje ter prve prave neodvisne restavracije, specializirane za hamburgerje; svoje je – očitno z lopatico za obračanje burgerjev – naredila še solidna, vendar ne popolnoma popolna veriga, ki se ji pravi Byron. Zdaj hamburgerji cvetijo in se resnično zdi, da po Londonu hodi pošast, pošast obsedenosti z dobro uležano govedino.

1. MEATliquor na 74 Welbeck Street, v pritličju precej šokantne parkirne hiše iz sedemdesetih let minulega stoletja, en skok ob palici čez veleblagovnice na Oxford Streetu, izgleda kot temni darkerski disko, vendar pa v njem živijo najboljši burgerji v Londonu. Restavracija je pognala iz fenomena, ki se mu pravi Meatwagon: Meatwagon je gverilska kuhinja v kombiju, v katerem Yianni Papoutsis, po očetu Grk, po materi Irec, peče svoje hamburgerje; parkira ga povsod, kjer lahko oznanja svoj hamburgerski evangelij, od tržnic in parkirišč pa do glasbenih in vseh mogočih drugih festivalov. Zanj sem prvič slišal avgusta 2010, ko je bil v Peckhamu, vendar pa je takrat za seboj že imel določeno kilometrino, prvič pa sem se pri njemu oglasil, ko jih je pekel v #MEATEASY (z lojtro, ja, in z veliki tiskanimi črkami), provizorični – no, pop up – restavraciji v pubu Goldsmiths Tavern v New Crossu, ki jo je odprl s Scottom Collinsom. Papoutsis pravi, da se je o hamburgerjih največ naučil v prehrambenih kioskih v Los Angelesu in San Franciscu. Skrivnost – če je to skrivnost – je v tem, da niti dva njegova burgerja nista enaka: kepo mlete, dobro uležane govedine – precej puste, samo do 20 odstotkov maščobe je – splošči na izredno vroči kuharski plošči, takoj po začetku pečenja soli in popra polpeto, potem nanjo položi dve rezini ameriškega topljenega sira – “Vsi hamburgerji so s sirom,” pravi -, potem ploščo pošprica z vodo, burger pa poduši pod kovinsko pokrovko za pečenje, vendar pa robovi polpete ostanejo hrustljavi. Medtem prerezano bombeto iz kislega testa popeče po notranjih straneh ter doda vse potrebne dodatke, vključno s sesekljano mlado, sesekljano rdečo ali praženo čebulo (pač odvisno od burgerja), vloženimi kumaricami (nekoliko sladkejše ameriške so), sesekljano solato, kečapom ali pekočo čili omako, ameriško gorčico, slanino in gobami … kombinacij ni tako zelo veliko, kot bi se lahko seštevalo na prvi pogled, ker je uvod, jedro in zaključek vseh Papoutsisovih burgerjev meso. MEATliquor je dodelana, neprovizorična verzija #MEATEASY, vendar pa je poslanstvo enako; vrste so daljše kot so bile prej, razlog za njih pa ni samo lokacija (ali 22 zelo pitnih koktajlov), ampak dejstvo, da so Papoutsisovi delovno intenzivni hamburgerji postali prava kultna, fetiš roba. Moj najljubši je Mushroom Swiss, edini, v katerem je namesto topljenega ameriškega sira ementalec, poleg tega pa je dvojni in se v njem skriva še peščica narezanih gob. Klasičnemu dvojnemu burgerju se reče Dead Hippie, piščančjemu pa Dirty Chicken. Noben od njih ni lep, ravno obratno, vsi so malo zmečkani, vendar pa tako čudovito sočni in okusni, da pometejo s skoraj vso konkurenco (vsekakor pa “konkurenco”, ki jo ponujajo velike verige restavracij s hamburgerji). Priloge (oziroma “hrana za zajce”, kot jim pravijo) so izjemen, odličen pomfri, ocvrte čebulni obročki, ameriška zeljna solata in solata s prelivom z gorgonzolo, “za razdeliti” ponujajo ocvrte perutničke, pomfri s sirovo omako, pomfri s čilijevo sirovo omako in filadelfijski pomfri s sirovo omako (pomfri z rezinami govejega zrezka s čebulo, gobami in sirom provolone). Meatwagonizacija Londona se je nadaljevala v Covent Gardnu, kjer so maja letos v Jubilee Hall Marketu odprli MEATMarket, nekoliko skrčeno, svetlejšo, hitrejšo verzijo MEATliquorja, kjer mi je najbolj všeč Double Bubble, navaden dvojni burger s sirom. No, ne čisto navaden. Seveda ne. Pa tudi vročo hrenovko imajo, ki ni nabasana s čilijem, tako kot tista v MEATliquorju. Sladke stvari so v obeh obratih še bolj, najbolj severnoameriške, torej shake ali float ali/in sundae. Cene? Za burgerje 6,50, 7 in 7,50 funtov, pomfri 3 funte.

2. In kdaj, resno, je Brixton postal kulinarična nirvana? Tako pač je, če ne paziš in žoge ne spremljaš čisto ves čas. Epicenter te epikurejske revolucije je del tržnice, ki se je pravi Brixton Village, torej nekdanji Granville Arcade. Enoto 12 zaseda Honest Burgers, kjer ponujajo fenomenalno preproste, fenomenalno okusne in fenomenalno poštene burgerje (meso je iz mesnice Ginger Pig), imajo pa, kot se spodobi, tudi enega, ki ni na jedilniku, ampak se zanj “mora vedeti”: to je Federation Burger, z dvema polpetama, ki so ga izumili Novozelandci iz Federation Coffee (Unit 77-78, kot je že znano). Podružnico imajo tudi v Sohu, na Meard Streetu.

3. Admiral Codrington na Mossop Streetu je zadržan pub z imenitno restavracijo v globokem, najglobljem Chelseaju, vendar pa so hamburgerji, ki jih peče Fred Smith, zelo v redu, ker pojejo in plešejo, kot se spodobi (pa čeprav stanejo 15 funtov).

4. Hawksmoor je pravi mesni imperij s tremi restavracijami – v Citju na 10 Basinghall Street, v Covent Gardnu na 11 Langley Street in Spitalfieldsu na 157 Commercial Street – ki so zaslovele z ogromnimi zrezki in karnivorskimi gostijami, v barih vseh treh pa ponujajo tudi hamburgerje; cene so sicer zasoljene, vendar pa so burgerji velikanski, za prilogo pa je lahko triple cooked pomfri ali pa ocvrt krompir s pečenkinim sokom.

5. Drugačne, zelo drugačne hamburgerje ponujajo v Opera Tavern na 23 Catherine Street v Covent Gardnu: ker gre za tapas restavracijo, so tudi njihovi burgerji tapas – tapašnje? – velikosti, vendar izredni. In ker so iz iberico svinjine, so v z njimi, v bistvu, v hamburgerje vrnili svinjino; to ni zelo pogosto.

  • Share/Bookmark

Pet londonskih gledališč

8.08.2012 ob 16:35

Le redko je kaj tako neminljivo, kot je gledališče.

1. Royal Court je, če se te primerjave spodobijo, Oder 57, podložen s Pekarno, zavito v Glej, postavljeno v Mladinsko. Leta 1956 se je v (takrat nekoliko vegasto) gledališče na Sloane Squaru vselila English Stage Company, ki so jo ustanovili George Devine, ki je bil njen prvi umetniški vodja, režiser Tony Richardson in ameriški sociolog George Goetschius; vsi so bili naveličani buržoazne blaziranosti in zatohlosti britanskega teatra. V tedniku The Stage so objavili razpis za nova, sveža dramska dela (Devine je razglasil, da “naše gledališče ne bo ne gledališče producenta in ne gledališče igralca, ampak bo gledališče dramatika”), vendar pa je bil začetek precej neobetaven; vse se je spremenilo par mesecev kasneje, ko je Osbornova neonaturalistična Ozri se v gnevu (Look Back in Anger) v Richardsonovi režiji britansko gledališče vrgla iz tečajev, Royal Court pa je postal kompendij vsega modernega, novega in, vsaj sodeč po perspektivah, radikalnega. Bili so prvi, ki so v Britaniji dajali Ionesca, pilili Brechta, praizvajali veliko Becketta, se borili proti gledališki cenzuri (ki je bila odpravljena komaj leta 1968), pretehtavali klasike, skoraj sproti pa odkrivali in/ali negovali britanske dramatike – Caryl Churchill! Sarah Kane! Mark Ravenhill! Jez Butterworth! Polly Stenham! – in bili sploh vplivni. Devine je ob neki priložnosti dejal, da je potrebno “nov val odkriti še preden prejšnji izgubi svojo moč” in to je Royal Courtu (vsaj zelo pogosto, če ne vedno) tudi uspevalo. Ob ponedeljkih so vstopnice po deset funtov, vendar pa je bitka za njih trda in neizprosna; financirajo se sicer še vedno iz državnih subvencij, vstopnine in donacij.

2. Če bi šlo za poslopja, potem bi National Theatre zmagal, tudi če bi imel zavezane roke in noge ter bil zaprt v sodu: čudovita, neizprosna modernistična mojstrovina Denysa Lasduna na južnem nabrežju Temze – naslov je Upper Ground, South Bank – je sploh moja najljubša stavba v Londonu. Na prvem mestu bi lahko bil tudi programsko – prevetrena klasika + inovativne novosti v treh dvoranah -, vendar pa si preveč očitno, skoraj manično prizadeva, da bi bil dostopen vsem in za vse. Pot do narodnega gledališča v prestolnici je bila dolga in zavita; vsaj neuradno se je začela leta 1847, s tožbo o tem, kako da londonsko gledališče dušijo komerciala in igralske “zvezde”, resne drame da so omejene na gledališča, ki imajo posebno koncesijo (ali patent), vse nove igre pa da mora požegnati cenzor, dvorni komornik. Skratka. Malo kasneje je sicer Londonu šlo na živce tudi to, da je “narodno gledališče”, vsaj od leta 1879, sicer obstajalo, vendar v Stratford-upon-Avonu, pod imenom New Shakespeare Company (zdaj Royal Shakespeare Company). Leta 1949 je bil končno sprejet zakon o narodnem gledališču v Londonu, petnajst let kasneje pa je bil ustanovljen še ansambel National Theatre Company; njegov prvi umetniški vodja je postal Laurence Olivier. Takrat je bil National Theatre doma v Old Vicu, kjer je ostal do leta 1976, ko je bila končana prva faza gradnje novega gledališča (Old Vic je bil tudi sicer prvi pravi zametek resnega klasičnega nacionalnega gledališča, še posebej pred prvo svetovno vojno in po njej, ko ga je vodila Lilian Baylis). Oliviera je po upokojitvi leta 1973 nasledil Peter Hall (v njegovem času se je National preselil v novo zgradbo; prva premiera v dvorani Olivier je bil Hamlet z Albertom Finneyjem v glavni vlogi in v Hallovi režiji), po Hallu pa so se zvrstili Richard Eyre, Trevor Nunn in Nicholas Hytner. Igralke in igralci? V bistvu se ne spomnim nobenega pomembnega britanskega igralke ali igralca, ki ni igral v National Theatru.

3. Donmar Warehouse na 41 Earlham Street v Covent Gardnu je svoje pravo življenje, leta 1977, začel kot “londonska delavnica” Royal Shakespeare Company (RSC je ima vsako leto daljše londonske rezidence; dolga leta so bile v gledališču Aldwych, potem v Barbicanu, zdaj pa so bolj nomadski). Leta 1990 je postal samostojno neprofitno gledališče in so ga popolnoma prenovili. Za prvega umetniškega vodjo je bil leta 1992 imenovan Sam Mendes, Donmar pa je takoj, že kar z njegovo prvo produkcijo, Sondheimovim muzikalom Assassins (Atentatorji), postal najbolj vznemirljivo londonsko gledališče, s čudovito močnim programom. Glede na to, da ima prostora samo za 251 gledalcev, je Donmar tako pod Mendesom kot njegovim naslednikom Michaelom Grandageom vedno, kot se reče, boksal v dosti težji kategoriji, kot bi lahko pričakovali; najboljši dokaz za to je 35 olivierov, ki jih podeljujejo za najboljše gledališke dosežke v Londonu, ter 20 tonyjev, najuglednejših ameriških gledaliških nagrad.

4. Islington je četrt, za katero je Jonathan Raban že leta 1974, v vedno fascinantni študiji Soft City, zapisal, da v njej živijo ljudje, ki so “zavrnili predmestja ter odkrili dele blizu središča mesta, ki so bila buržoaznim očem zaradi stoletja gradnje železniške infrasturkture, priseljevanja in vedno hujšega propadanja, v bistvu nevidna”. “Njihovi poklici so približno, podjetno ‘kulturni’: univerzitetni profesorji, novinarji bolj literarne sorte, televizijski režiserji in producenti, igralci, oglaševalci, založniki, agenti, s ščepcem pravnikov, računovodij in poslovnežev,” je še pojasnil. Tako je bilo takrat in tako je zdaj, čeprav zdaj, recimo, George Orwell in Joe Orton ne živita več v Islingtonu, včasih pa sta. Skratka. V Islingtonu sta vsaj dve gledališči, ki sta zanimivi in pomembni. Prvo je Almeida Theatre na Almeida Streetu, ki je, kot si precej upravičeno pravijo, “lokalno gledališče z mednarodnim ugledom”, z ubrano mešanico posodobljene klasike in nove dramatike (njen umetniški vodja je Michael Attenborough, sin Richarda Attenborougha in Sheile Sim), drugo, takoj za prvim vogalom, na 115 Upper Street, pa The King’s Head Theatre & Pub, ki je natanko to, kar piše na embalaži: gledališče v točilnici. Dan Crawford ga je ustanovil leta 1970 in je bil prvi pub theatre v Angliji od Shakespearovih časov; njihov program je vedno viharniško eklektičen, pogosto radikalen, poln kuriozitet.

5. Od vseh gledališč, ki jih je na začetku dvajsetega stoletja v Londonu sprojektiral arhitekt Frank Matcham, so (bila) najlepša Hippodrome (1900), Shepherds Bush Empire (1903), Coliseum (1904) in Palladium (1910); od vseh je gledališče samo še slednje, preostala pa so postala, po vrsti, igralnica, koncertna dvorana in operna hiša. Se zgodi. Matcham je bil, v bistvu, genij. Slogovno je bil zventiliran eklektik, bil pa je tudi bil fantastično podjeten in učinkovit gradbinec (po vsej Britaniji je zgradil več kot 200 gledališč). Tisto staro pravilo, da ima naročnik vedno prav, je nekoliko prilagodil: vedno je imel prav naročnik, ki je svoje gledališče naročil pri Matchamu. Palladium na Argyll Streetu v Sohu je, če ste zaljubljeni v variete in muzikale, seveda “najbolj znano gledališče na svetu”, če niste, pa to ni. V vsakem primeru je čudovito obnovljena hiša lutk z odlično akustiko. Lastnik je Andrew Llloyd Webber. Oziroma lord Llloyd-Webber.

  • Share/Bookmark

Pet kinov v Londonu

7.08.2012 ob 01:28

Seznam nekdanjih, bivših, zapuščenih, opuščenih, upokojenih, predelanih, pozabljenih kinov v Londonu je nekajkrat daljši od seznama kinov, ki so še vedno kini; skoraj čisto vsaka koncertna dvorana za rock in drugo sodobno pop glasbo je bila včasih kino ali varietejska dvorana (ali pa oboje). Brixton Academy? Ja. Shepherds Bush Empire? Seveda. Koko? Absolutno. Hammersmith Apollo? Tudi, med drugim. Astori… ne, te ni več v nobeni pojavni obliki. Scala? Ja, ja! Včasih so bila kina tudi nekatere gledališča, recimo Prince Edward na Old Compton Streetu, ki je bil najprej gledališče, potem kino, Cinerama, zdaj pa je zopet teater, ali pa Dominion, ki je bil včasih največji kino v Londonu (od 29. marca 1965 do 29. junija 1968 pa je bil v njem na sporedu Moje pesmi, moje sanje; ja, časi so bili takrat res drugačni). Nekateri bivši kini so zdaj velikanske, predvsem binkoštne cerkve, recimo nekdanja Astoria v Finsbury Parku, znana tudi kot Rainbow Theatre. Vsaj en nekdanji kino, modernistično utilitarni Lumiere na St Martin’s Lane, je fitnes; vsaj en, Academy na Oxford Streetu, je veleblagovnica, drugi, Plaza na Lower Regent Streetu, pa samopostrežna trgovina. V veliko starih kinih, recimo v bivšem Classicu v Leytonu, zdaj igrajo tombolo. Še največ nekdanjih filmskih palač pa so zdaj samo še projekcije izgubljenega časa: recimo London Pavilion (naslov: 1 Piccadilly Circus, London W1), Gaumont State v Kilburnu, Islington Empire, Metro Cinema na Rupert Streetu, Minema v Knightsbridgeu, Odeon 2 v Shepherd’s Bushu (plus še vsaj štirideset drugih kinov iz mreže Odeon), osem Rexov (iz različnih obdobij), velikanski Stoll Picture Theatre na Kingswayju, veličastni Tivoli Theatre na Strandu, prvi pravi zvočni kino v mestu, ter Vogue – Vogue! – na Mile End Roadu. (Po mojem sicer med “bivše” sodi še Odeon Leicester Square, ki je sicer fenomenalen kino in niti približno ni upokojen, vendar pa za sedeže v prvih petih vrstah na balkonu zaračunavajo po 22 funtov; kino užitek na teh sedežih, predvsem 19 ali 20 v prvi vrsti, je seveda enkraten, vendar ne tako zelo neprecenljiv, res ne.)

1. Rio na 107 Kingsland High Street je vse, kar bi moral biti mestni kino; ter še malo več. In je tudi vse, kar bi moral biti lokalni kino za lokalne prebivalce; ter še malo več. Njegova zgodovina – odprli so ga leta 1915, kot Kingsland Empire – je podobno pisana kot zgodovina vseh manjših londonskih kinov; tudi v njem so leta 1970 vrteli erotične filme in grozljivke in tudi Rio je šel v stečaj. Leta 1977 pa je bila ustanovljena delovna skupina, ki je bankrotirani kino hotela spremeniti v pravi, vsestransko razviti umetniški center; ker je bilo vse skupaj preveč ambiciozno, so potencialni program oklestili na vizualno kulturo (in še posebej na film). Delovni skupini sta na pomoč priskočili občina Hackney in takratni londonski mestni svet, ki sta poslopje odkupili ter jim ga predali v upravo. Kar se tiče programa, se potem, kot se reče, niso ozirali nazaj. Kar se tiče poslopja, pa je bilo leta 1998 deležno zelo temeljite in zelo potrebne prenove. V bistvu je Rio podobno odgovoren za “mehko” gentrifikacijo Dalstona kot bližnji Gillett Square, “novi urbani prostor” nekdanjega župana Kena Livingstona, ki velja za pravo odskočno desko za vse spremembe v Dalstonu, vendar dosti manj bombastično in nastopaško, tako kot to pač naredijo kina. Poleg tega se mi zdi Gillett Square že malo utrujen, Rio pa niti približno ne: repertoar je še vedno dobra, občutljiva mešanica nekonvencionalnega Hollywooda in druge nekonvencionalne, eksotične, manjšinske robe, cene vstopnic so dostopne, osebje pa ravno dovolj sitno, da ni zoprno (podobno kot včasih zelo samosvoje, nenavadno občinstvo). Rio je član mreže Europa Cinemas.

2. BFI Southbank je bil včasih National Film Theatre, NFT, še vedno pa je britanska kinoteka in je še vedno pod Waterloojskim mostom, na južnem, torej desnem bregu Temze, stisnjen med Royal Festival Hall in National Theatre. Iz številnih razlogov je kino, v katerem sem največkrat.

3. Screen on the Green na 83 Upper Street v Islingtonu je eden izmed tistih kinov, ki so bili – pa če si je to še tako težko predstavljati – še malo več od kina, namreč koncertna dvorana: nenazadnje so opolnoči 29. avgusta 1976 prav v Screen on the Green nastopili Sex Pistols (z dvema predskupinama: The Clash in Buzzcocks), slabo leto dni kasneje pa je tam s Sex Pistols prvič nastopil tudi Sid Vicious, ki je zamenjal Glena Matlocka. Koncertov že dolgo časa ni več. Kino, ki so ga odprli leta 1913, so popolnoma prenovili leta 2009; še najbolj pomembno se mi je zdelo, da so razširili neprijetno ozke vrste. Banjasto obokana dvorana se še vedno zdi zelo moderna; takšnih kinov je bilo včasih zelo veliko, zdaj pa jih je vedno manj.

4. Curzon Chelsea je še edini od kinov v arty verigi Curzon, ki ni multipleks, je pa res, da je radikalno manjši, kot je bil včasih (hej, draga, skrčil sem kino). Oziroma, če sem malo bolj natančen: kino Gaumont Palace, ki so ga na King’s Roadu odprli decembra 1934, je imel 2.502 sedeža, osem garderob in kavarno (s posebnim vhodom) in bil, kot se zdi, sploh imenitna reč. Leta 1972, ko se mu je reklo Odeon, so ga zaprli ter predverje in parter spremenili v trgovino s pohištvom Habitat, oder in zaodrje v pisarne in stanovanja, nekdanji balkon pa v novo kino dvorano. Ker kot tudi tako skrčeni kino ni bil uspešen, so ga leta 1981 zaprli; dve leti kasneje ga je prevzelo neodvisno distributersko podjetje Artificial Eye, ki se je potem zlil s Curzonom. Vsi Curzonovi kini – Chelsea, Renoir, Mayfair in Soho (slednji je po mnenju marsikoga najboljši kino v Londonu) – so v Europa Cinemas. Veliko platno paše.

5. Electric Cinema na 191 Portobello Road bi sicer moral biti na tretjem mestu, vendar pa je po požaru, ki je na začetku junija uničil kuhinjo, še vedno zaprt. Je kino z najbolj super imenom v Londonu (včasih je bilo Electricov sicer par ducatov) in je bil dolga leta pravi repertoarec, potem pa ga je kupil lastnik vedno večjega imperija privatnih klubov & penzionov Soho House ter je postal zelo nobel kino, z barom v dvorani in podobno nobel prigrizki, med katerimi jasno ni pokovke, so pa olive in špinačna rezina s feta sirom (cena: 5 funtov), z dvema dvosedežnima zofama čisto zadaj, štirimi vrstami z naslonjači in tremi vrstami (bolj ali manj) navadnih sedežev tik pred platnom; je v redu, ampak se zdi, kot da bi se malo preveč trudili. Mlajšemu bratu Electrica se pravi Aubin Cinema in je v Shoreditchu.

  • Share/Bookmark

Prihranek

2.08.2012 ob 10:53

Pred kakšnimi sto leti mi je prijatelj Adrian prepričeval, da London res obvladaš šele potem, ko z Leicester Squara v Covent Garden prideš peš, ne da bi si pri tem pomagal s podzemno. “To počnejo samo turisti,” me je opozoril in zlovešče opozoril, da je sam potreboval “kar nekaj mesecev”, da se okoli Leicester Squara ni “izgubil”. Vsaj zdelo se mi je, da ni govoril v šifrah. Skratka. Če nič drugega, potem je tistih 45 sekund, kot traja vožnja od ene do druge postaje, ne samo najkrajša (270 metrov), ampak tudi najdražja podzemna avantura v mestu: v eno smer, brez popusta s kartico Oyster, je 4,30 funta (z Oystrom je 2 funta, ampak to je že skoraj znosno in potem manj zanimivo). In te štiri funte in trideset penijev se da, jasno, bolje investirati v karkoli drugega; in, če smo že pri tem, tudi tistih 45 sekund. In takole se prihrani denar, če že ne ravno čas. Teniske so New Balance in so, kot sem izvedel, zelo vroče, vendar pa naj bi njihova barva pomenila, da nisem ravno gentleman. Oh.

YouTube slika preogleda

Verjetno bi se dalo to pot opraviti še kako drugače; seveda bi se dalo. Ampak, kot je dejal Gore Vidal, nobeno dobro delo ne ostane nekaznovano. Toliko o tem.

  • Share/Bookmark