Pet gostiln v Sohu

26.07.2012 ob 12:58

Soho, heh? Tisto nečisto, nezmerno, nevarno srce Londona? Ja, Soho je bil nekoč tudi takšen. In verjetno je še vedno kakšen žep, kjer je še vedno takšen. Je pa še vse drugo tudi. Soho, bralec, se vedno spreminja, vedno na novo izumlja, obnavlja; morda tudi korigira, vendar je to odvisno od marsičesa, predvsem pa vašega razumevanja popravkov. Samo mimogrede: v Sohu ne moreš živeti, ne da bi se ti to kasneje, še zelo dolgo časa, nekako poznalo. Vsaj zdi se mi, da je tako. In so stvari, ki jih še vedno pogrešam. In so stvari, za katere nisem vedel, da jih bom pogrešal. In so stvari, ki se jih pogreša na novo. Včasih se je v Sohu dobro jedlo samo ponekod, zdaj pa skoraj povsod. Skoraj.

1. – 2. Brasserie Zédel je najnovejša restavracija fantastičnega gostinskega dua Jeremy King in Chris Corbin; po Wolseleyju na Piccadillyju in The Delaunay na Aldwychu, ki sta čudovito retro in sploh čudoviti srednjeevropski restavraciji – nobel, okusna ampak občutno manj sitna dunajska Steiereck ali Plachutta, recimo, in bolj echt od obeh – sta se lotila pariške brasserie in klasične, čeprav gostoprometne francoske južine. Prihodnost, veste, ni nujno moderna. To, kar je najbolj šokantno, ni razkošen prostor – nekdanja plesna dvorana nekdanjega Regent Palace Hotela, ki je bila dolgo časa zaprta, potem je bila modni, vroči Atlantic Bar and Grill (do 2005), zdaj pa je pod spomeniškim varstvom in se je vrnila z belle epoque pozlato in secesijskimi lestenci – ampak cene in kakovost hrane. Ter nevsiljiva, pozorna postrežba. Regent Palace Hotel sicer ne obstaja več, ampak ga je zamenjal nakupovalni center (no, pogojno, ampak ta izraz mi je zelo všeč), vhod v Zédel pa je na 20 Sherwood Street (v Atlantic se je spustilo z Glasshouse Streeta). Skratka. Jedi. Izjemno okusna vichyssoise, porova juha s krompirjem, čisto pravilno ohlajena, za 2,75 funta? V središču Londona? Choucroute Alsacienne – grič dušenega kislega zelja s pečenim svinjskim trebuhom in hrenovkami – za slabih dvanajst funtov? Steak haché, spečen čisto tako, kot ste naročili, s krasno poprovo omako in odličnim pomfrijem, za 7,50, torej kakšen funt več kot v kakšni verižni hamburgerami na Leicester Squaru, vendar brez tiste krasne poprove omake? Vsaj po mojem najboljši crème brûlée v mestu za 3,50? Ter ile flottante – elegantna snežna kepa, ki se kopa v tako dobri crème anglaise, da sem hotel še sam skočiti vanjo – za 2,75 funta. V bistvu je takole: gre za zelo velik obrat (od jeseni naprej naj bi v petih turnusih postregli 1.200 gostom na dan) in zato so cene nizke. Vendar pa, kot že rečeno, to ne vpliva na kakovost; res je, da Zédel ni The Wolseley, vendar se tudi ne pretvarja, da je. V kompleksu Zédel so sicer še manjša kavarna v pritličju, kabaret ter bar américaine. Aja, ob nedeljah je plat du jour – za 12,75 – rôti de bœuf. Kot se spodobi.

1. – 2. Koya na Frith Streetu, skoraj nasproti Bar Italia, ni samo odlična japonska južina (tudi za začetnike in za tiste, ki jim japonska gastronomija nekako ne diši), ampak zelo koristno dopolnilo vsem mogočim drugim vzhodnoazijskim restavracijam v Londonu. Njihovi udon nudeljni – udonudeljni? – so sveži in vsak dan narejeni v kleti restavracije. Čisto vse je super (ja, kot občasni gost pač moraš poskusiti vse, kar je na voljo in nekaterih jedi in okusov resnici na ljubo nisem razumel in jih še vedno ne razumem); tako je na vrhu moje lestvice še vedno tori atsu-atsu, torej vroči nudeljni v vroči juhi, s piščancem (in zame še onsen tamago, torej poširano jajce), ki je po mojem tudi najboljša piščančja juha v mestu. Tempure so krhke in odlične. Dobro, zelo dobro.

3. Yalla Yalla na Green’s Courtu je bejrutska poulična hrana. Zdaj imajo še tri druge podružnice, vključno s poletno provizorično na South Banku, in najboljši humus v mestu.

4. Mooli’s je sosed Koye, tako in drugače: na 50 Frith Street ponujajo izjemno indijsko poulično hrano, v glavnem polnjene zvitke. Roomali rotiji, iz polnozrnate moke, ki so ovitek zvitka, so vedno sveži. Polnila so lahko tudi nepikantna.

5. Princi pekovskega mojstra Rocca Princija je pekovsko-slaščičarski spirito di Milano, njihova podružnica na Wardour Streetu pa še en “gastro koncept”, ki ga je v London preselil Alan Yau. Genialno. Na začetku dolge dvorane so slaščice, vmes so pice in na koncu druga italijanska jedila, morebitno zmedo pa več kot kompenzira oziroma napolni – ha! – okusna jedača.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na “Pet gostiln v Sohu”

  1. maša pravi:

    pozdravljen. izležavam na morskem zraku in poleg kupa zahtevnega čtiva, ki ga na letošnjem dopustu predelujem zavoljo želje po vpisu doktorata, je tvoja Nekje drugje edino lažje branje, ki sem ga prinesla s seboj. super je! saj ne, da ne bi vedela že od branja bloga, ampak res dobro pišeš :) lp

  2. tadej tadej pravi:

    Najlepša hvala :) In fajn počitnice, tole. Vsekakor pa vse najboljše za vpis doktorata, jasno :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !