Robert Macfarlane in jaz

20.07.2012 ob 09:54

Obsesij je več vrst. Najbolj pogosta, kot se mi zdi, je slepa, fanatična, nekritična obsedenost: z avtorjem, umetnino, vetrovnim strženom, modnimi kriki, destinacijami ali razkolništvom postanemo obsedeni, ker objekt naše obsedenosti pač obstaja in ker se nam zdi bolj realen od realnosti, realnost pa je manj zanimiva od našega razumevanja le-te. Morda mi je zato nekoliko tuja, čeprav jo dobro razumem; brez refleksije se v teh razcepljenih časih še čevelj ne obuje, vsaka refleksija pa potrebuje – ne, ne potrebuje, terja – refleksijo, najmanj pa vsaj odraz odraza odraza. Pri tem smo vsi grešniki, vsi živimo nevarno. Začetniška inačica slepe obsedenosti je naključna obsesija; če na določene stvari naletimo po naključju, iz druge roke, to ne pomeni, da so manj vredne, ampak samo to, da zamujamo, to pa je, prav tako v teh razcepljenih časih, za marsikoga nesprejemljivo in celo travmatično. Najpogostejša posledica začetniške obsedenosti je zato hlastanje, ki je precej duhamorno ter preveliko stvari prepušča naključju in površnosti. Naprej: če živimo v medijih, vendar nočemo od njih – ali v njih – umreti, je zelo pogosta tiha obsedenost; v teh primerih poskušamo obsedenost pogosto prikriti z ironijo in jo potlačiti s sarkazmom, kot da bi nam bilo nerodno, da smo s čim obsedeni ali da nam je kaj celo všeč. Potem, očitno, je cela vrsta neprimernih obsedenosti, recimo zaradi katerekoli osebne okoliščine. So tudi družinske obsesije, ki gredo, kot štafeta, iz roda v rod. Seveda pa obstaja tudi neuravnovešena obsedenost; seveda obstaja.

Skratka. O tem sem razmišljal, ko sem se pred tednom dni, v sredo je bilo, z enajstko peljal iz Liverpool Streeta domov. Vračal sem se iz Rough Trade East (passim), s predstavitve knjige Holloway, ene najlepših knjig v zadnjem času, vsaj po mojem. Njeni avtorji so potopisec in profesor za sodobno angleško književnost na univerzi v Cambridgeu Robert Macfarlane, pisatelj Dan Richards ter oblikovalec Stanley Donwood. Holloway je vkopana, vbita, uhojena, prehojena steza; v Dorsetu so odkrili enega – oziroma eno – še posebej intrigantnega – oziroma intrigantno; rezultat je “knjiga o starih časih, natisnjena na star način: z ulitimi svinčenimi črkami, z ročno postavljeno matrico, z besedilom, ki sva ga napisala Dan in jaz, oblikoval in ilustriral pa Stanley”, kot piše Macfarlane.

Njihova dorsetska dogodivščina je bila sicer polna “koles, meglice, ostrega vetra, monsunskega dežja, jabolčnika, padajočega listja, blodenj, duhov, ki smo jih opazili, in duhov, ki jih nismo, ter prijatelja, ki se ga nismo mogli dotakniti”; ta prijatelj je bil legendarni, zdaj že pokojni potopisec in psihogeograf Roger Deakin, ki je z Macfarlanom različne hollowayje okoli Chideocka raziskoval julija leta 2004. “Nekatere od teh stez so globoke do šest metrov in široke (…) nekatere je preraslo drevje, na katere mejijo, in so tako postale predori z zelenimi strehami. Te so pregloboke, da bi jih zasuli z zemljo ter spremenili v obdelovalno zemljo, vendar obenem tudi preozke, da bi po njih lahko peljala motorna vozila, zato so steze pogosto divji kraji, napolnjeni z robidnicami, koprivami, praprotjo, čebelami, jazbeci, bršljanom in zgodovino,” je pojasnil dr. Macfarlane. Z Deakinom sta se poglabljala v zgodovino stez, taborila na jasah, ob mraku zakurila ogenj ter pazila, da ju kmetje niso opazili: “Vedno bolj naju je fasciniralo, kako nenavadno se je čas obnašal na teh starodavnih poteh; zdelo se je, da so navdihovale gube časa in ponavljanje zgodovine, duhove, ki so bili v njih. Oba sva kasneje pisala o teh dnevih in teh stezah: jaz v knjigi The Wild Places, Roger pa v čudovitih Notes From Walnut Tree Farm, ki je bila objavljena po njegovi smrti – vsega dve leti kasneje je umrl za tumorjem v glavi, dolgo pred svojim časom.”

The Wild Places je bil prvi Macfarlane, ki sem ga prebral; o njem sem pisal za Književne liste, kritika pa je ponatisnjena tudi v knjigi Nekje drugje. Njegovo prvo delo, Mountains of the Mind, o hribolazništvu, sem prebral takoj po The Wild Places, zdaj pa sem na zadnji tretjini enkratne, intenzivne meditacije o popotništvu in literaturi The Old Ways, ki je izšla pred dobrim mesecem dni; končati bi jo moral že zdavnaj, vendar pa sem se minuli teden dni ukvarjal s pokvarjenostjo in plitkostjo človeške nravi (predstavitev Hollowayja je bila tik pred tem). In tukaj, bralec, se stvari zlijejo: moje obsedenosti so mešanica vseh omenjenih obsesij – z izjemo, upam, neuravnovešene -, čeprav je natančno doziranje zelo nenatančna veda.

Mogoče pa se lahko reče, da imam kaj preprosto rad. Recimo pisanje Roberta Macfarlana: izbran, elegični slog, čudovita, bogata, bujna metaforika, prijetna, nezatežena metafizika, nevsiljiva erudicija, prešerna zvedavost, mirna roka. Takšnega potopisja doslej še nisem bral. Pred predstavitvijo Hollowayja sem se opogumil, se mu predstavil, mu razložil, da sem pisal o The Wild Places ter da sem kritiko poslal tudi na njegovo založbo. Potem sem ga prosil, če bi se mi lahko podpisal v mojo knjigo, ki tako, doslej s Shrigleyjem ter Tennantom in Lowom, postaja vedno bolj spominska. “Ne, na žalost nisem vedel, da ste pisali o knjigi. Škoda, da mi na založbi niso povedali,” mi je prijazno rekel. Potem sva se še malo pomenkovala o tem in onem, vključno o moji kratki hribolazniški karieri, potem pa so ga preplavili drugi oboževalci. Na hitro pa mi je še dejal, da se pogovarja, da bi obiskal Slovenijo. V Ljubljani da ima prijatelje in Julijske Alpe da ga zanimajo. In da bi o tem pisal, za Economist. In da so vse informacije zelo dobrodošle. Seveda, sem obljubil. Aja, pa “srečno pot”, kot se reče v slovenščini, sem mu rekel in si želel, da bi se še naprej pogovarjala. In samo še nekaj: po predstavitvi Hollowayja, po lovu na avtograme vseh treh avtorjev, sem mu posodil še svoj flomaster; seveda ga bom dobil nazaj.

  • Share/Bookmark
 

1 komentar na “Robert Macfarlane in jaz”

  1. Ekoas pravi:

    Oh, kako dobro si napisal uvod, to o obsedenosti. Jaz sem trenutno obseden s Tako belo srce Mariasa. Srhljivo! PS Naslovka Holloway je tudi srhljivo dobra!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !