Pet bogoslužnih stavb

12.07.2012 ob 17:14

Stolna cerkev apostola Pavla, bolj znana kot katedrala svetega Pavla? Seveda. Westminstrska opatija? Vsekakor. Tudi impozanten Methodist Central Hall nasproti opatije. Pa kapela svetega Janeza Evangelista v Towru. Vse lepo in prav. In neobizantinska Westminstrska katedrala, “katoliška stolna cerkev brez primerjave”. Tudi, jasno. Vendar pa je mogoča, verjetna tudi kakšna druga peterica.

1. Komu bomo verjeli? Ali je bil Nicholas Hawksmoor subverzivni satanist, ki je svoje cerkve napolnil z okultnostjo, morbidnostjo, zarezami v času in poganskimi simboli – v to smer najbolj pogosto žuga Iain Sinclair, ki je v pesmi Nicholas Hawksomoor: His Churches (v zbirki Lud Heat, 1975) razvil tezo, da je Hawksmoor svoje cerkve v Londonu projektiral v skladu z “geometrijo nasprotij”, s tem pa da je v mestu nastal “sistem energij ali enota povezanosti”, podoben tistemu, ki je seval iz “starih špitalov, sodišč, tržnic, zaporov, bogoslužnih stavb in drugega”; v to šolo sodijo vsaj še Peter Ackroyd z romanom Hawksmoor (1985) ter Alan Moore in Eddie Campbell s stripom From Hell (Iz pekla, 1991-1996), v katerem se Jack Razparač v Hawksmoorovih cerkvah loteva ritualne magije in človeških žrtvovanj – ali pa so njegove cerkve zgolj fantastično eklektični “eseji v kamnu”, kot je prepričan umetnostni zgodovinar Waldemar Januszczak? Hawksmoor (1661-1736), nekdanji asistent Christopherja Wrena, je sprojektiral vrsto najmogočnejših angleških stavb, vključno z mavzolejem v Castle Howard v Yorkshiru, “bojevito”, kot je običajno rečeno, cerkvijo St Mary Woolnoth v Cityju ter zahodnima stolpoma Westminstrske opatije (severozahodni je zvonik). Poleg St Mary Woolnoth je v Londonu sprojektiral še pet cerkev; vse so bile zgrajene po zakonu o gradnji petdesetih novih anglikanskih cerkev v Londonu in bližnji okolici, ki je bil sprejet leta 1711, vendar pa jih je bilo končanih samo dvanajst. Po mojem je najimenitnejša in najintenzivnejša Christ Church (1714-1729) na Commercial Streetu v Spitalfieldsu, ki je tudi sploh moja najljubša bogoslužna stavba v Londonu. Spitalfields je bil včasih zaliv nekonformizma (tako protestanskega kot judovskega in vsega ostalega), uporništva, razkolništva in revščine; verjetno si je težko predstavljati, kako je vanj zaplula ta veličastna bela ladja državne verozipovedi z zelo, zelo koničastim zvonikom. Cerkev so leta 1956 zaprli, pred dobrega četrt stoletja pa začeli obnavljati; ponovno so jo odprli leta 2004. Deli Spitalfiledsa so dandanes popolnoma drugačni, sijajno igrišče bogatih in modnih so, nekaj starega, anarhičnega, nepredvidljivega duha pa je še vedno ostalo, morda zasidranega prav v Kristusovi cerkvi. Komu bomo torej verjeli?

2. Mošeja Brick Lane, za lučaj od Kristusove cervke, je čudovit dokaz, kako se je Spitalfields spreminjal. Stavba, v kateri je zdaj mošeja, je bila najprej kapela za hugenote, francoske protestante. Zgrajena je bila leta 1743. Dobrega pol stoletja so jo prevzeli wesleyjanci in je bila od leta 1819 tudi uradno metodistična kapela. Leta 1898 je stavba postala sinagoga za takratno judovsko skupnost na Brick Lanu, leta 1976 pa mošeja za lokalno muslimansko, predvsem bangladeško skupnost.

3. Cesta Cheapside povezuje svetega Pavla in Bank, britansko centralno banko, in skoraj na sredi Cheapsida je čudovita St Mary-le-Bow. Ni najstarejša krščanska cerkev v Londonu – to je St Pancras Old Church (za železniško postajo St Pancras), katere korenine segajo v leto 341 – vendar je izjemno trdoživa. Leta 1080 so jo postavili kot peculiar canterburyjskih nadškofov v Cityju, torej cerkev, ki ni v pristojnosti župnije, v kateri se nahaja (podoben, vendar kraljevski peculiar je Wesminstrska opatija), potem je bila skoraj popolnoma uničena trikrat, popolnoma pa ji je zavdal Veliki požar leta 1666; posledica slednjega je bila mojstrovina Christopherja Wrena, ki pa so jo – ponovno skoraj popolnoma – uničile nemške bombe med drugo svetovno vojno, leta 1941. Po vojni so jo začeli obnavljati in je bila na novo posvečena leta 1964; zda je, če se lahko tako reče, progresivno anglikansko srce, ki bije v mamonu. Pravi Cockney, torej pravi Londončan, čisto pravi, bralec, pravi pravcati Londončan, je tisti, ki se rodi tam, kjer se slišijo zvonovi St Mary-le-Bow.

4. Mandir Šri Svaminarajan v Neasdenu je prvi “tradicionalni hindujski tempelj v Evropi”. In to kakšen!

5. Priory Church of St Bartholomew the Great – samostanska cerkev svetega Jerneja Velikega – je čudoviti normanski (torej romaneskni) dragulj v Smithfieldu; včasih je bila del Šentjernejske bolnišnice, ustanovljene leta 1123.

narayan Mandir

  • Share/Bookmark
 

1 komentar na “Pet bogoslužnih stavb”

  1. Nekje drugje » Objave » Ena nebogolužna stavba pravi:

    [...] Tole je dodatek Petim bogoslužnim stavbam. [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !