Arhiv za Julij, 2012

Pet gostiln v Sohu

26.07.2012 ob 12:58

Soho, heh? Tisto nečisto, nezmerno, nevarno srce Londona? Ja, Soho je bil nekoč tudi takšen. In verjetno je še vedno kakšen žep, kjer je še vedno takšen. Je pa še vse drugo tudi. Soho, bralec, se vedno spreminja, vedno na novo izumlja, obnavlja; morda tudi korigira, vendar je to odvisno od marsičesa, predvsem pa vašega razumevanja popravkov. Samo mimogrede: v Sohu ne moreš živeti, ne da bi se ti to kasneje, še zelo dolgo časa, nekako poznalo. Vsaj zdi se mi, da je tako. In so stvari, ki jih še vedno pogrešam. In so stvari, za katere nisem vedel, da jih bom pogrešal. In so stvari, ki se jih pogreša na novo. Včasih se je v Sohu dobro jedlo samo ponekod, zdaj pa skoraj povsod. Skoraj.

1. – 2. Brasserie Zédel je najnovejša restavracija fantastičnega gostinskega dua Jeremy King in Chris Corbin; po Wolseleyju na Piccadillyju in The Delaunay na Aldwychu, ki sta čudovito retro in sploh čudoviti srednjeevropski restavraciji – nobel, okusna ampak občutno manj sitna dunajska Steiereck ali Plachutta, recimo, in bolj echt od obeh – sta se lotila pariške brasserie in klasične, čeprav gostoprometne francoske južine. Prihodnost, veste, ni nujno moderna. To, kar je najbolj šokantno, ni razkošen prostor – nekdanja plesna dvorana nekdanjega Regent Palace Hotela, ki je bila dolgo časa zaprta, potem je bila modni, vroči Atlantic Bar and Grill (do 2005), zdaj pa je pod spomeniškim varstvom in se je vrnila z belle epoque pozlato in secesijskimi lestenci – ampak cene in kakovost hrane. Ter nevsiljiva, pozorna postrežba. Regent Palace Hotel sicer ne obstaja več, ampak ga je zamenjal nakupovalni center (no, pogojno, ampak ta izraz mi je zelo všeč), vhod v Zédel pa je na 20 Sherwood Street (v Atlantic se je spustilo z Glasshouse Streeta). Skratka. Jedi. Izjemno okusna vichyssoise, porova juha s krompirjem, čisto pravilno ohlajena, za 2,75 funta? V središču Londona? Choucroute Alsacienne – grič dušenega kislega zelja s pečenim svinjskim trebuhom in hrenovkami – za slabih dvanajst funtov? Steak haché, spečen čisto tako, kot ste naročili, s krasno poprovo omako in odličnim pomfrijem, za 7,50, torej kakšen funt več kot v kakšni verižni hamburgerami na Leicester Squaru, vendar brez tiste krasne poprove omake? Vsaj po mojem najboljši crème brûlée v mestu za 3,50? Ter ile flottante – elegantna snežna kepa, ki se kopa v tako dobri crème anglaise, da sem hotel še sam skočiti vanjo – za 2,75 funta. V bistvu je takole: gre za zelo velik obrat (od jeseni naprej naj bi v petih turnusih postregli 1.200 gostom na dan) in zato so cene nizke. Vendar pa, kot že rečeno, to ne vpliva na kakovost; res je, da Zédel ni The Wolseley, vendar se tudi ne pretvarja, da je. V kompleksu Zédel so sicer še manjša kavarna v pritličju, kabaret ter bar américaine. Aja, ob nedeljah je plat du jour – za 12,75 – rôti de bœuf. Kot se spodobi.

1. – 2. Koya na Frith Streetu, skoraj nasproti Bar Italia, ni samo odlična japonska južina (tudi za začetnike in za tiste, ki jim japonska gastronomija nekako ne diši), ampak zelo koristno dopolnilo vsem mogočim drugim vzhodnoazijskim restavracijam v Londonu. Njihovi udon nudeljni – udonudeljni? – so sveži in vsak dan narejeni v kleti restavracije. Čisto vse je super (ja, kot občasni gost pač moraš poskusiti vse, kar je na voljo in nekaterih jedi in okusov resnici na ljubo nisem razumel in jih še vedno ne razumem); tako je na vrhu moje lestvice še vedno tori atsu-atsu, torej vroči nudeljni v vroči juhi, s piščancem (in zame še onsen tamago, torej poširano jajce), ki je po mojem tudi najboljša piščančja juha v mestu. Tempure so krhke in odlične. Dobro, zelo dobro.

3. Yalla Yalla na Green’s Courtu je bejrutska poulična hrana. Zdaj imajo še tri druge podružnice, vključno s poletno provizorično na South Banku, in najboljši humus v mestu.

4. Mooli’s je sosed Koye, tako in drugače: na 50 Frith Street ponujajo izjemno indijsko poulično hrano, v glavnem polnjene zvitke. Roomali rotiji, iz polnozrnate moke, ki so ovitek zvitka, so vedno sveži. Polnila so lahko tudi nepikantna.

5. Princi pekovskega mojstra Rocca Princija je pekovsko-slaščičarski spirito di Milano, njihova podružnica na Wardour Streetu pa še en “gastro koncept”, ki ga je v London preselil Alan Yau. Genialno. Na začetku dolge dvorane so slaščice, vmes so pice in na koncu druga italijanska jedila, morebitno zmedo pa več kot kompenzira oziroma napolni – ha! – okusna jedača.

  • Share/Bookmark

Robert Macfarlane in jaz

20.07.2012 ob 09:54

Obsesij je več vrst. Najbolj pogosta, kot se mi zdi, je slepa, fanatična, nekritična obsedenost: z avtorjem, umetnino, vetrovnim strženom, modnimi kriki, destinacijami ali razkolništvom postanemo obsedeni, ker objekt naše obsedenosti pač obstaja in ker se nam zdi bolj realen od realnosti, realnost pa je manj zanimiva od našega razumevanja le-te. Morda mi je zato nekoliko tuja, čeprav jo dobro razumem; brez refleksije se v teh razcepljenih časih še čevelj ne obuje, vsaka refleksija pa potrebuje – ne, ne potrebuje, terja – refleksijo, najmanj pa vsaj odraz odraza odraza. Pri tem smo vsi grešniki, vsi živimo nevarno. Začetniška inačica slepe obsedenosti je naključna obsesija; če na določene stvari naletimo po naključju, iz druge roke, to ne pomeni, da so manj vredne, ampak samo to, da zamujamo, to pa je, prav tako v teh razcepljenih časih, za marsikoga nesprejemljivo in celo travmatično. Najpogostejša posledica začetniške obsedenosti je zato hlastanje, ki je precej duhamorno ter preveliko stvari prepušča naključju in površnosti. Naprej: če živimo v medijih, vendar nočemo od njih – ali v njih – umreti, je zelo pogosta tiha obsedenost; v teh primerih poskušamo obsedenost pogosto prikriti z ironijo in jo potlačiti s sarkazmom, kot da bi nam bilo nerodno, da smo s čim obsedeni ali da nam je kaj celo všeč. Potem, očitno, je cela vrsta neprimernih obsedenosti, recimo zaradi katerekoli osebne okoliščine. So tudi družinske obsesije, ki gredo, kot štafeta, iz roda v rod. Seveda pa obstaja tudi neuravnovešena obsedenost; seveda obstaja.

Skratka. O tem sem razmišljal, ko sem se pred tednom dni, v sredo je bilo, z enajstko peljal iz Liverpool Streeta domov. Vračal sem se iz Rough Trade East (passim), s predstavitve knjige Holloway, ene najlepših knjig v zadnjem času, vsaj po mojem. Njeni avtorji so potopisec in profesor za sodobno angleško književnost na univerzi v Cambridgeu Robert Macfarlane, pisatelj Dan Richards ter oblikovalec Stanley Donwood. Holloway je vkopana, vbita, uhojena, prehojena steza; v Dorsetu so odkrili enega – oziroma eno – še posebej intrigantnega – oziroma intrigantno; rezultat je “knjiga o starih časih, natisnjena na star način: z ulitimi svinčenimi črkami, z ročno postavljeno matrico, z besedilom, ki sva ga napisala Dan in jaz, oblikoval in ilustriral pa Stanley”, kot piše Macfarlane.

Njihova dorsetska dogodivščina je bila sicer polna “koles, meglice, ostrega vetra, monsunskega dežja, jabolčnika, padajočega listja, blodenj, duhov, ki smo jih opazili, in duhov, ki jih nismo, ter prijatelja, ki se ga nismo mogli dotakniti”; ta prijatelj je bil legendarni, zdaj že pokojni potopisec in psihogeograf Roger Deakin, ki je z Macfarlanom različne hollowayje okoli Chideocka raziskoval julija leta 2004. “Nekatere od teh stez so globoke do šest metrov in široke (…) nekatere je preraslo drevje, na katere mejijo, in so tako postale predori z zelenimi strehami. Te so pregloboke, da bi jih zasuli z zemljo ter spremenili v obdelovalno zemljo, vendar obenem tudi preozke, da bi po njih lahko peljala motorna vozila, zato so steze pogosto divji kraji, napolnjeni z robidnicami, koprivami, praprotjo, čebelami, jazbeci, bršljanom in zgodovino,” je pojasnil dr. Macfarlane. Z Deakinom sta se poglabljala v zgodovino stez, taborila na jasah, ob mraku zakurila ogenj ter pazila, da ju kmetje niso opazili: “Vedno bolj naju je fasciniralo, kako nenavadno se je čas obnašal na teh starodavnih poteh; zdelo se je, da so navdihovale gube časa in ponavljanje zgodovine, duhove, ki so bili v njih. Oba sva kasneje pisala o teh dnevih in teh stezah: jaz v knjigi The Wild Places, Roger pa v čudovitih Notes From Walnut Tree Farm, ki je bila objavljena po njegovi smrti – vsega dve leti kasneje je umrl za tumorjem v glavi, dolgo pred svojim časom.”

The Wild Places je bil prvi Macfarlane, ki sem ga prebral; o njem sem pisal za Književne liste, kritika pa je ponatisnjena tudi v knjigi Nekje drugje. Njegovo prvo delo, Mountains of the Mind, o hribolazništvu, sem prebral takoj po The Wild Places, zdaj pa sem na zadnji tretjini enkratne, intenzivne meditacije o popotništvu in literaturi The Old Ways, ki je izšla pred dobrim mesecem dni; končati bi jo moral že zdavnaj, vendar pa sem se minuli teden dni ukvarjal s pokvarjenostjo in plitkostjo človeške nravi (predstavitev Hollowayja je bila tik pred tem). In tukaj, bralec, se stvari zlijejo: moje obsedenosti so mešanica vseh omenjenih obsesij – z izjemo, upam, neuravnovešene -, čeprav je natančno doziranje zelo nenatančna veda.

Mogoče pa se lahko reče, da imam kaj preprosto rad. Recimo pisanje Roberta Macfarlana: izbran, elegični slog, čudovita, bogata, bujna metaforika, prijetna, nezatežena metafizika, nevsiljiva erudicija, prešerna zvedavost, mirna roka. Takšnega potopisja doslej še nisem bral. Pred predstavitvijo Hollowayja sem se opogumil, se mu predstavil, mu razložil, da sem pisal o The Wild Places ter da sem kritiko poslal tudi na njegovo založbo. Potem sem ga prosil, če bi se mi lahko podpisal v mojo knjigo, ki tako, doslej s Shrigleyjem ter Tennantom in Lowom, postaja vedno bolj spominska. “Ne, na žalost nisem vedel, da ste pisali o knjigi. Škoda, da mi na založbi niso povedali,” mi je prijazno rekel. Potem sva se še malo pomenkovala o tem in onem, vključno o moji kratki hribolazniški karieri, potem pa so ga preplavili drugi oboževalci. Na hitro pa mi je še dejal, da se pogovarja, da bi obiskal Slovenijo. V Ljubljani da ima prijatelje in Julijske Alpe da ga zanimajo. In da bi o tem pisal, za Economist. In da so vse informacije zelo dobrodošle. Seveda, sem obljubil. Aja, pa “srečno pot”, kot se reče v slovenščini, sem mu rekel in si želel, da bi se še naprej pogovarjala. In samo še nekaj: po predstavitvi Hollowayja, po lovu na avtograme vseh treh avtorjev, sem mu posodil še svoj flomaster; seveda ga bom dobil nazaj.

  • Share/Bookmark

Pet bogoslužnih stavb

12.07.2012 ob 17:14

Stolna cerkev apostola Pavla, bolj znana kot katedrala svetega Pavla? Seveda. Westminstrska opatija? Vsekakor. Tudi impozanten Methodist Central Hall nasproti opatije. Pa kapela svetega Janeza Evangelista v Towru. Vse lepo in prav. In neobizantinska Westminstrska katedrala, “katoliška stolna cerkev brez primerjave”. Tudi, jasno. Vendar pa je mogoča, verjetna tudi kakšna druga peterica.

1. Komu bomo verjeli? Ali je bil Nicholas Hawksmoor subverzivni satanist, ki je svoje cerkve napolnil z okultnostjo, morbidnostjo, zarezami v času in poganskimi simboli – v to smer najbolj pogosto žuga Iain Sinclair, ki je v pesmi Nicholas Hawksomoor: His Churches (v zbirki Lud Heat, 1975) razvil tezo, da je Hawksmoor svoje cerkve v Londonu projektiral v skladu z “geometrijo nasprotij”, s tem pa da je v mestu nastal “sistem energij ali enota povezanosti”, podoben tistemu, ki je seval iz “starih špitalov, sodišč, tržnic, zaporov, bogoslužnih stavb in drugega”; v to šolo sodijo vsaj še Peter Ackroyd z romanom Hawksmoor (1985) ter Alan Moore in Eddie Campbell s stripom From Hell (Iz pekla, 1991-1996), v katerem se Jack Razparač v Hawksmoorovih cerkvah loteva ritualne magije in človeških žrtvovanj – ali pa so njegove cerkve zgolj fantastično eklektični “eseji v kamnu”, kot je prepričan umetnostni zgodovinar Waldemar Januszczak? Hawksmoor (1661-1736), nekdanji asistent Christopherja Wrena, je sprojektiral vrsto najmogočnejših angleških stavb, vključno z mavzolejem v Castle Howard v Yorkshiru, “bojevito”, kot je običajno rečeno, cerkvijo St Mary Woolnoth v Cityju ter zahodnima stolpoma Westminstrske opatije (severozahodni je zvonik). Poleg St Mary Woolnoth je v Londonu sprojektiral še pet cerkev; vse so bile zgrajene po zakonu o gradnji petdesetih novih anglikanskih cerkev v Londonu in bližnji okolici, ki je bil sprejet leta 1711, vendar pa jih je bilo končanih samo dvanajst. Po mojem je najimenitnejša in najintenzivnejša Christ Church (1714-1729) na Commercial Streetu v Spitalfieldsu, ki je tudi sploh moja najljubša bogoslužna stavba v Londonu. Spitalfields je bil včasih zaliv nekonformizma (tako protestanskega kot judovskega in vsega ostalega), uporništva, razkolništva in revščine; verjetno si je težko predstavljati, kako je vanj zaplula ta veličastna bela ladja državne verozipovedi z zelo, zelo koničastim zvonikom. Cerkev so leta 1956 zaprli, pred dobrega četrt stoletja pa začeli obnavljati; ponovno so jo odprli leta 2004. Deli Spitalfiledsa so dandanes popolnoma drugačni, sijajno igrišče bogatih in modnih so, nekaj starega, anarhičnega, nepredvidljivega duha pa je še vedno ostalo, morda zasidranega prav v Kristusovi cerkvi. Komu bomo torej verjeli?

2. Mošeja Brick Lane, za lučaj od Kristusove cervke, je čudovit dokaz, kako se je Spitalfields spreminjal. Stavba, v kateri je zdaj mošeja, je bila najprej kapela za hugenote, francoske protestante. Zgrajena je bila leta 1743. Dobrega pol stoletja so jo prevzeli wesleyjanci in je bila od leta 1819 tudi uradno metodistična kapela. Leta 1898 je stavba postala sinagoga za takratno judovsko skupnost na Brick Lanu, leta 1976 pa mošeja za lokalno muslimansko, predvsem bangladeško skupnost.

3. Cesta Cheapside povezuje svetega Pavla in Bank, britansko centralno banko, in skoraj na sredi Cheapsida je čudovita St Mary-le-Bow. Ni najstarejša krščanska cerkev v Londonu – to je St Pancras Old Church (za železniško postajo St Pancras), katere korenine segajo v leto 341 – vendar je izjemno trdoživa. Leta 1080 so jo postavili kot peculiar canterburyjskih nadškofov v Cityju, torej cerkev, ki ni v pristojnosti župnije, v kateri se nahaja (podoben, vendar kraljevski peculiar je Wesminstrska opatija), potem je bila skoraj popolnoma uničena trikrat, popolnoma pa ji je zavdal Veliki požar leta 1666; posledica slednjega je bila mojstrovina Christopherja Wrena, ki pa so jo – ponovno skoraj popolnoma – uničile nemške bombe med drugo svetovno vojno, leta 1941. Po vojni so jo začeli obnavljati in je bila na novo posvečena leta 1964; zda je, če se lahko tako reče, progresivno anglikansko srce, ki bije v mamonu. Pravi Cockney, torej pravi Londončan, čisto pravi, bralec, pravi pravcati Londončan, je tisti, ki se rodi tam, kjer se slišijo zvonovi St Mary-le-Bow.

4. Mandir Šri Svaminarajan v Neasdenu je prvi “tradicionalni hindujski tempelj v Evropi”. In to kakšen!

5. Priory Church of St Bartholomew the Great – samostanska cerkev svetega Jerneja Velikega – je čudoviti normanski (torej romaneskni) dragulj v Smithfieldu; včasih je bila del Šentjernejske bolnišnice, ustanovljene leta 1123.

narayan Mandir

  • Share/Bookmark

Pet zmajev v Londonu

6.07.2012 ob 12:23

Hic sunt dracones je ena izmed tistih besednih zvez, pri katerih se lahko samo nasmehnemo. No, morda. Verjetno so res bili drugačni časi in so bili kartografi – pa ne samo kartografi – prepričani, da tam, v neznanih krajih, ki so padli z zemljevidov, res živijo zmaji. Razen če to ni bila šifra za kaj drugega? V Londonu je največ zmajev v Cityju; nenazadnje sta dva, srebrna, z rdečima jezikoma in križem svetega Jurija na krilih, že v njegovem grbu.

1. Zmaji varujejo vse najpomembnejše vpadnice v City. In kaj je za njimi? Še več zmajev? Najelegantnejši in najlepši od vseh – nekateri so v parih, tako kot na grbu – čepi na visokem podstavku na meji med Westminstrom in Cityjem, na koncu Stranda in na začetku Fleet Streeta, pred Royal Court of Justice, londonskim višjim sodiščem, in je delo viktorijanskega kiparja Charlesa Bella Bircha; uradno se mu reče Griffin, vendar pa je vsekor zmaj: grifoni imajo ptičja, torej orlovska krila, ne pa opnastih, tako kot zmaji (heraldični zmaj londonskega Cityja je sicer iz tudorskih časov). Včasih je bil tam Temple Bar, zahodna mestna vrata Cityja, potem pa so jih zaradi vedno gostejšega prometa odstranili in so bila dolga leta – več kot sto let – v Theobalds Parku v Hertfordshiru severno od Londona; zdaj so jih obnovili in so vrinjena v Paternoster Square, tisto pozno postmodernistično konfekcijo, ki davi stolnico svetega Pavla.

2. Apollo and Python (Apolon in Piton, 1811) Josepha Mallorda Williama Turnerja v Tate Britain. John Ruskin je zapisal, da je eno “najplemenitejših Turnerjevih del”: “Začel je z zvestimi upodobitvami gorja na svetu; zdaj je lahko videl tudi njegovo lepoto. Postal je, popolnoma sam in brez tekmeca, slikar lepega in svetlobe stvarstva. Svetloba zdaj ni bila samo razpršena, ampak je bila tudi interpretirana; svetlobo je videl predvsem v barvi.” Apollo and Python je tako, slabih deset let preden je popolnoma razvil svoje intenzivne, omamne barve, napoved tega, kar je šele prišlo. (Iz Turnerjevega začetnega, temnejšega obdobja je še en njegov zmaj, tisti na The Goddess of Discord Choosing the Apple of Contention in the Garden of the Hesperides (Boginja razdora izbira jabolko spora v vrtu Hesperid, 1806),  ki je prav tako v Tate Britain.)

3. George & Dragon na 2-4 Hackney Road v Shoreditchu je videl občutno boljše čase, ampak tako pač je, če si svetilnik regeneracije… oziroma gentrifikacije neke četrti. Pubov z istim imenom je v Londonu ogromno – pač zaradi svetega Jurija in zmaja in vsega tega – vendar je ta, na začetku Hackney Roada, najbolj znan.

4. Kitajska četrt, ne samo letos, ko je leto zmaja.

5. Od Roba Bowmana, ki je zrežiral kino podaljšek X-Files (Dosjeji X, 1998), bi lahko pričakovali malo več kot precej prozaično postapokaliptično zmajojado Reign of Fire (Vladavina ognja, 2002), vendar pa se film dogaja v Londonu, kjer med gradnjo Docklands Light Railway (in ne podzemne, kot marsikje narobe piše) zbudijo zmaje. Glavni vlogi igrata Christian Bale in Matthew McConaughey. Je pa res, da v njem izvemo, da zmaji zelo dobro vidijo (že podnevi, kajšele ponoči), so izjemno inteligentni in močni, bruhajo pa napalm. Kdo bi si mislil.

  • Share/Bookmark

Pet malih knjigarn v Londonu

4.07.2012 ob 08:36

Kupovanje knjig je zanimiva stvar. Včasih jih je res najlažje – in običajno ceneje – kupiti po internetu, vendar pa je redko kaj tako prijetno, zadovoljujoče in izpolnjujoče, kot je brskanje po knjigarnah in kupovanje knjig. Redko kaj: očitno je branje še boljše. To, kar je pri malih knjigarnah posebej zanimivo, je to, da popolnoma neženirano tekmujejo z velikimi (ki še pridejo na vrsto), čeprav se z njimi v bistvu dopolnjujejo; brez velikih ne bi bilo malih in obratno. (Nekako se mi je zdelo, da se mi bo – enkrat že, vendar morda še ne tako hitro – zgodilo, da se ne bom mogel odločiti, kaj je res moje najljubše; tako sta na prvem, torej na prvem do drugem mestu, dve mali knjigarni.)

1. – 2. John Sandoe Books na 10 Blacklands Terrace, pol minute od King’s Roada in tri minute od Sloane Squara, je knjigarna, v kateri bi kar živel. Čeprav se na prvi pogled zdi, da je zelo kaotičen antikvariat, to vsekakor ni: je ena najboljše založenih neodvisnih knjigarn ne samo v Londonu ampak še kje drugje. Recimo v Britaniji. Ali na svetu. Knjige so povsod, tudi na stopnicah, v drugem nadstropju pa na fantastičnih premičnih policah (tri vrste oziroma police globoko). Na voljo je vse, od najnovejše beletristike in najboljših umetniških knjig pa do najzanimivejših stvarnih del in literarnih žurnalov, največ pa je knjig, za katere do obiska te knjigarne sploh nisi vedel, da jih moraš nujno imeti. Zanimivo, tole. Zaenkrat, po kakšnih sto obiskih, še vedno ne vem, kako je vse skupaj organizirano: ko sem pred par leti iskal tri Patricke Hamiltone, so jih imeli na treh različnih mestih in družbah, v dveh različnih nadstropjih, vendar pa je bila vsaka od knjig na popolnoma pravilnem, popolnoma logičnem kraju; osebje, sedem jih je, je prijazno, ustrežljivo, nesnobovsko in očitno vsevedno. Ker v John Sandoe Books od knjig kar kipi, ni prostora za nič drugega, recimo mojo posteljo, ali pa kakšno dopolnilno dejavnost, recimo predstavitve knjig, ampak gre res za knjige na sebi. Krasno. Chelsea, kakršen je danes, si tako imenitne knjigarne ne zasluži.

1. – 2. London Review Bookshoop, na 14 Bury Place, je nadaljevanje London Review of Books z drugimi sredstvi: čudovita knjigarna čudovitega štirinajstdnevnika (uredništvo je za prvim vogalom), v enem najlepših koncev Londona, z odličnim izborom humanistike, poezije in dramatike ter prodornimi in pronicljivimi predstavitvami knjig, za nameček pa je v “prizidku” še super kavarna. Prodajalci so zanesljivi eksperti; v London Review Bookshop so zaposleni številni najbolj izkušeni prebežniki iz verižnih knjigarn na Charing Cross Roadu, ki so se naveličali birokracije in večnih promocijskih prodaj. Samo mimogrede: Libor je čudna, nenavadna, eksotična stvar. Vse kar moramo vedeti o njej, je bilo v LRB objavljeno pred skoraj štirimi leti.

3. Claire de Rouen Books je stisnjena v prvo, še posebej vegasto nadstropje nekdanjega Waterstonesa na 112-125 Charing Cross Road in je prava Aladinova jama za vsakršne knjige o modi, od biografij do zelo razkošnih zgodovin, ter fotografske monografije; David Bailey je dejal, da je “morda najboljša knjigarna s fotografskimi knjigami na svetu”. Do smrti letošnjega januarja jo je s svojim partnerjem vodila enkratna, skrivnostna, vendar neizmerno prijazna Claire de Rouen, ki sem jo spoznal pred skoraj dvajsetimi leti, ko je delala v (takratnem) Zwemmerju, malo navzdol po Charing Cross Roadu; takrat me je je bilo skoraj malo strah, vendar je bil bil strah popolnoma odveč. Njena starost je bila dobro varovana skrivnost, njen strogi, seveda črni paž, nekoliko mačje oči in “ljubezen do vsega, kar imam rada”, pa vsekakor ne. Knjigarna bo kljub njeni  smrti ostala odprta.

4. Pages of Hackney na 70 Lower Clapton Road ni samo lokalna knjigarna za lokalne prebivalce, čeprav je trdno zasidrana v Hackneyju. Je malo odročna, vendar se jo vedno splača obiskati, tudi zaradi literarnih večerov (v kleti, kjer potekajo, po novem prodajajo tudi rabljene knjige) in ker so sploh v redu.

5. Knjigarnar James Daunt, sicer nekdanji investicijski bankir, je svojo prvo Daunt Books, na 83 Marylebone High Street, odprl leta 1990, kot bolj ali manj specializirano knjigarno za turistiko, potem pa so ponudbo razširili; sledilo jih še pet, v podobno bogatih četrtih (Chelsea, na Fulham Roadu, Hampstead, Holland Park, Belsize Park, City). Vse so elegantne in dobro založene, z izbirčnimi strankami. Daunt je bil lani imenovan za šefa verige knjigarn Waterstones, ki jih je skoraj 300; Daunt Books se to zaenkrat še ne pozna, Waterstonesu pa že, vključno z napovedjo o sodelovanju z Amazonom.

(Med krajšimi počitnicami v Madridu, prejšnji teden, sem se naučil, da je Lavapiés en takšen Dalston z malo Brixtona; da je 42 stopnij Celzija zelo visoka temperatura, še posebej če je nizek pritsk in če je “prišlo nekaj iz Sahare”, da pa je 35 stopinj zelo znosnih, če je zrak suh in malo pihlja; in da mi je kar malo žal, da sem zaradi poti domov zamudil dva od cuatro goles perfectas.)

  • Share/Bookmark