Pesmi o Londonu

23.06.2012 ob 12:23

Lestvice so dvorezen meč; mogoče je pa res bolj zanimivo, za kaj bom – morda, včasih – trdil, da se je uvrstilo na šesto mesto, kot pa prva peterica. Dvomi so sicer koristni, vendar vseeno; zdi se, da gre za naše sence in odseve, zaradi razmnoženih verzij nas samih pa je vse skupaj tako solipsizirano kot razpršeno, kot bi – sicer verjetno ne o tem – rekel Robert Macfarlane. Skratka.

YouTube slika preogleda

1. Waterloo Sunset, The Kinks (1967)

Vendar pa ne potrebujem prijateljev:  / če lahko z Waterloojskega mosta gledam sončni zahod, / sem v raju. Zelo točno. Vsak dan skozi okno gledam svet, / vendar pa je zvečer mrzlo, mrzlo, / sončni zahod z Waterloojskega mosta pa je čudovit. In ne samo sončni zahod, resno: ker Temza zelo meandrira, se samo z Waterloojskega mosta ponuja razgled na celotni, ves severni London, od nebotičnika Westminster Tower in parlamenta na zahodu, Centre Pointa na severu ter Barbicana in mamonskih stolpnic v Cityju in Canary Wharfu proti vzhodu. In zdaj še Sharda proti jugu, vendar pa se nekako ne zdi, da je res na jugu. Kot je pri Rayju Daviesu običajno, ne gre samo za geografijo, ne glede na to, kako pomembna je; geografija se, skoraj neopazno, brez pompa, prelije v intimo in idilo. Waterloo Sunset je nebeško lepa pesem o Londonu in sploh ena najlepših pesmi vseh časov. Davies trdi, da Terry in Julie v pesmi nista Terence Stamp in Julie Christie.

2. West End Girls, Pet Shop Boys (1984)

Preveč senc, šepetajočih glasov / obrazov na plakatih, prevelika izbira / Če? Kdaj? Zakaj? Kaj? / Koliko imaš? / Ali imaš? A razumeš? / Če že, kolikokrat? / Kaj boš izbral / trdo ali mehko verzijo? / (Koliko potrebuješ?) Večna, tipično londona vprašanja; še vedno ista, vedno ista, nekoč, danes, jutri. Destiliran in ustekleničen London.

3. Last Days of Disco, Saint Etienne (2012)

Da, ali pa London Belongs to Me z albuma Foxbase Alpha (1992; natančneje: 14. januarja 1992), ki se začne S podzemno sem se odpeljala v Camden Town, ali pa Madeleine z Good Humour (1998), z legendarnim verzom Pa gre po Holloway Roadu in zapravlja čas. Saint Etienne + London = simbioza. Last Days of Disco je na njihovem albumu Words and Music by Saint Etienne. Zbudiš še in si malodušen / s prijatelji se dobiš v Kitajski četrti / povej mi, če se prehitro premikam. Ne. Prima.

4. Dans les rues de Londres, Mylène Farmer (2005)

Čudovita pesem z albuma Avant que l’ombre… Z verzom Je vivais et j’espérais, tu sais; predvsem ta “veš” na koncu mi ne da miru. Vsaj načelno gre za pesem o Virginii Woolf; po londonskih ulicah je hodila njena gospa Dalloway.

5. Time for Heroes, The Libertines (2003)

Torej, postane stvari se zapletejo in upanja ni več / vsi ti ignorantski obrazi, ki uničujejo to mesto / pa sem zavzdihnil in od ponosa me je stiskalo / in sem zgrmel na kolena / da, zgrmel sem na kolena. Ne vem, če so to ravno načrtovali, ampak Time for Heroes je kot singel, tretji s z albuma Up the Bracket, izšel 13. januarja 2003; gre za malo pravičniško in malo hujskaško analizo prvomajskih demonstracij – in policijske brutalnosti – v Londonu leta 2001. Ostro, jedko, priljubljeno.

6. London Calling, The Clash (1979)

The Clash verjetno niso krivi, da je London Calling postal bližnjica – in izgovor – za vsakršne diskurze o Londonu.

7. London, The Smiths (1987) je b-stran singla Shoplifters of the World Unite, sicer mojega najljubšega Morrisseyja. Krasna, učinkovita eksplozija vsega najboljšega od Smithsov: melanholično ugibanje o tem, ali je šlo za pravo odločitev, ko stopiš na vlak za Euston. Seveda je šlo za pravo odločitev; to dokazuje tudi zavist teh, ki so morali ostati.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na “Pesmi o Londonu”

  1. irena irena pravi:

    meni gre pri kakšnem zasebnem govorjenjem o Londonu vedno po glavi London Calling :)

  2. Zuzzu pravi:

    Jaz pa se pri sprehodih dostikrat spomnim na Streets of London… :D

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !