Pet kava barov “tretjega vala”

21.06.2012 ob 13:21

Dolga leta, ne, dolga desetletja, od leta 1949, je bil Bar Italia na Frith Streetu v Sohu edini kava bar v Londonu, kjer se je dobila spodobna kava. Resda ni bil prvi kava bar z espresso aparatom, vendar pa so o njem, mio Dio, vendar prepevali tudi Pulp (Če lahko naročiš / jaz bit tudi eno / z dvema žličkama sladkorja / ker me zmanjkuje in je že skoraj zora; to, da je bil, kot se je zdelo, edini lokal v mestu, ki je bil odprt 24 ur na dan, je tudi pomagalo). Kava je še vedno prima. Leta 1978 je bila v Covent Gardnu, na 27 Monmouth Street, odprta Monmouth Coffee Company, ki je s svojo pražilnico začela skrbeti za nekaj – takratnih – peščic kavofilov, in tudi pri njih je kava še vedno prima (tako kot v njihovih podružnicah na Borough Marketu in v Bermondseyju); francoski rogljič s šunko in sirom iz Maison Bertaux in kava iz Monmoutha sta bila dolga leta moj zajtrk. Konec devetdesetih let se je začela silovita amerikanizacija kavopitja – prvi Starbucks so odprli leta 1998 na King’s Roadu – sledilo pa jim je še nekaj domačih (kljub “italijanskim akcentom”), vendar nič manj homogeniziranih verig kava barov. Leta 2005 – da, te stvari je mogoče zelo preprosto datirati – pa je izbruhnil novi, “tretji val” majhnih, neodvisnih kava barov, predvsem v Sohu, Fitzrovii, Covent Gardnu, Shoreditchu in Camdenu; nekaj časa se je zdelo, da so v njih zaposleni samo Avstralci in Novozelandci. Kavopitje so z izjemno, morda celo fanatično pozornostjo do kavnih zrn, porekla, aparatov in vsega ostalega, spremenili v izkušnjo, avanturo in fiks; občasno pokroviteljstvo in pridigarsko vzvišenost je baristkam in baristom običajno mogoče odpustiti, no, vsaj običajno.

1. Od vseh “tretjevalovskih” kava barov, ki sem jih obiskal, je moj najljubši še vedno Notes Music & Coffee na 31 St. Martin’s Lane, čisto zraven English National Opere. Poleg izjemne, odlične kave imajo tudi precej eklektičen izbor vin, hrana pa je preprosta, sezonska in dobra. V lokalu je bila včasih prodajalna cedejev in devedejev in manjši izbor jih je na voljo še zdaj. Osebje? Čudovito, še posebej Ben Drury, ki na fotografiji kuka izza espresso aparata in velja za najbolj karizmatičnega baristo v Londonu; pridevnik prijazen je bil izumljen zanj. Podobno je tudi v njihovi mlajši podružnici na 36 Wellington Street, na drugem koncu Covent Gardna.

2. Flat White na 17 Berwick Street je bil eden od prvih avstralozelandskih kava barov v mestu, tisti iz leta 2005. Čeprav jim je mogoče pripisati zasluge za to, da je flat white preplavil London, niso preveč utrujeni. Njihovi mlajši sestri na 3 Bateman Street, za dva lučaja stran, se reče Milk Bar.

3. Dose se je pred kratkim vselil v nekdanji Kipferl na 70 Long Lane v Smithfieldsu in je zelo v redu, z nekaj zelo eksotičnimi, vedno vsaj Fairtrade mešanicami kave.

4. Tržnica v Brixtonu je pogosto čudežna reč, najboljši kofe, iz svoje pražilnice, pa imajo v Federation Coffee, ki je v enoti, torej Unit 77-78.

5. Nude Espresso na 26 Hanbury Street, za pljunek od Rough Trade East, je čudovita in nepretenciozna stvar. Kava, iz njihove lastne pražilnice, je super. Od vseh sladkih prigrizkov so najboljši avstralski friands, ki malo spominjajo na financierje, samo da so rahlejši. Zdaj so odprli še eno podružnico, na Soho Squaru.

(V zadnjih treh mesecih so me iz šestih različnih revij povabili, če bi napisal, opisal in pofotografiral svoje “najljubše” v Londonu. “Karkoli želite,” mi je napisala urednica ene izmed njih. Za dve, Hiše in Elle, sem svoje “najljubše” tudi naredil; v prvi je bil prispevek že objavljen, v drugi bo čez par tednov. Potem pa se mi je – ah, lucidnost pa to – posvetilo, da bi se lahko teh stvari lotil malo bolj urejeno. Izbor bo zelo arbitraren, naključen in, vsaj upam, tudi malo presenetljiv; ali pa tudi ne. In ne, ne bodo samo lokali ali lokacije. In včasih se bo teh pet tudi spremenilo; v Londonu se nekatere stvari spremenijo zato, da so drugačne, ne pa da ostanejo iste. Vodič po Londonu? Mogoče.)

  • Share/Bookmark
 

6 komentarjev na “Pet kava barov “tretjega vala””

  1. Mojca pravi:

    Zivijo Tadej!

    Veseli me, da si spisal nekaj malega o kavi v Londonu. Res dobrih neodvisnih kavarnic in prazarnic je dandanes v mestu kar nekaj in Britanci se zdalec niso samo ljubitelji caja. Ce se kdorkoli pripravlja na obisk Londona, se splaca pogledati na London’s Best Coffee Map ali pa uporabiti London Coffee Map app – sam verjetno oboje ze poznas.

    Mimogrede se to – ce bos kdaj slucajno v Teddington-u (saj vem, je precej s poti, ampak poletni sprehodi ob Temzi so fina rec, pa obcasno se v Hampton Court Palace ali pa Richmond-u kaj dogaja), se oglasi v lokalni prazarnici kave Astrora Coffee, kjer skupaj s partnerjem praziva kofetek, tako da lokalni domacini jutra lahko pricakajo z nasmehom in skodelico sveze prazene kave.

  2. Ekoas pravi:

    Uf, hvala za tole! Mene so pred leti peljali k nekem Libanoncu v Wimbledon. Baje zelo dobra kava, meni pa je bila zanič.

  3. tadej tadej pravi:

    Oh, hvala, Mojca. Pridem – pa še vajino spletno stran sem našel. Super :) “Baje zelo dobre kave” je še vedno zelo veliko, Ekoas, vendar se vremena res jasnijo. Razen pravega vremena, jasno. Prvi poletni dan: 17 stopinj Celzija.

  4. maja pravi:

    Lepe so tele črtice, tale o kavi mi je sploh ljuba. Gruvi! :)

  5. Egon pravi:

    Uporabil “Tvoj blog je lahko vodič” princip ob zadnjem obisku Londona. Hvala za vse zapisano. Užival na/ob kavi v Notes ter Federation Coffe. In bil razočaran nad Gelupom. Pravkar prebral njihov samoopis “Gelupo is the finest artisan gelato experience this side of the Alps” in mi je kar lažje. Na naši strani Alp zelo zelo priporočam Zampolli, Via Carlo Ghega 10, Trst, nedaleč stran od končne postaje tramvaja, ki vozi z Opčin.

  6. tadej tadej pravi:

    Oh, Egon, zelo dobrodošel, kot se reče tukaj :) Me zelo veseli. In hvala za priporočilo: Zampolli, here we come :) Kar pa se tiče Gelupa: o njih sem na blogi prvič pisal pred skoraj točno dvema letoma, ko se mi je njihov sladoled res zdel odkritje posebne vrste in tudi osebje je bilo super in imenitno. Potem pa so se stvari – in časi – spremenili. Saj veš: v lokalu, ki ga imaš sicer rad, se na koncu vedno znova odločaš za eno in isto stvar, saj je mogoče njihovo eksperimentiranje zate vseeno malo preveč eksperimentalno? No, zame je bilo to letos, ko so ob kraljičinem jubileju naredili coronation sladoled, torej sladoled s karijem. Ne, ni bilo dobro, pa čeprav sem Katji, ki ga je priskrbela, za to izkušnjo hvaležen. Resda sem si par dni kasneje poskusal okus popraviti z običajno dozo obiačajnega sladoleda, vendar pa se tistega okusa po kariju nekako nisem mogel iznebiti. Zato sem za nekaj preklopil na njihove krofe, ki so res izredni. In rahli. Aja, pa osebje se tudi zelo hitro menja; ne, ne vem zakaj.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !