Z malo zamude

13.06.2012 ob 02:07

Pred dvema letoma, se mi zdi, so vremenoslovci čisto za vsak esktremen vremenski pojav začeli uporabljati izraz weather event. In to tukaj, kjer je že od nekdaj bilo “zelo veliko vremena”, kot se reče. Skratka, od takrat vreme še posebej ni za nikamor, ampak vedno bolj niha samo med grotesknimi prireditvami in teatraličnimi dogodki. Ter nad njimi. Kdo bi si mislil? Po mojem je vremenu tako všeč, da je event,  da je tudi devet stopinj Celzija, kot je bilo prejšnji petek, po novem nekaj čisto običajnega. Vsekakor pa mi ta pozna jesen sredi junija ni všeč. Marsikoga – najlepša hvala – je sicer zanimalo, kaj sem počel tisto nedeljo, ob začetku kraljičine jubiletnice. Torej tisto nedeljo, ki se je končala s prvim večnim eventom, torej nalivom. I, le kaj: Katjina prijateljica Marina, ki stanuje za dober lučaj od Chelsea Harbourja, je imela luštno zabavo, pa smo šli,  z zastavicami in vsem tem, vključno s tonikom za pimms, predvsem zato, ker je Cameron rekel, da še “nikoli ni videl kraljice”. (Ko sem pred desetimi leti za Finance pisal o kraljičinem zlatem jubileju, je bilo zraven še kratko poročilo o tem, kako mi je kraljica med vožnjo na zahvalno mašo v stolnico svetega Pavla iz kočije pomahala – no, vsaj zdelo se mi je, da mi je -, vendar pa tega, na žalost, ni v njihovem arhivu.) Kraljica se je na čoln, ki je edino, kar je še ostalo plovnega od njene stare kraljevske jahte Britannie, vkrcala na Chelsea Harbour Pieru, na tisto plavajočo kitajsko restavracijo, s katero je nadaljevala pot po Temzi, pa se je prekrcala na Cadogan Pieru, kakšnega pol kilometra kasneje. Zabava je bila zelo v redu, iz Marinine dnevne sobe pa je bil zelo lep razgled.

In tako smo vsi videli kraljico, čeprav je njen soprog nekako zakrival pogled nanjo. Kdo bi si mislil. V ponedeljek pred jubiletnico bi morali biti sicer Saint Etienne, vendar je bil koncert odpovedan – oziroma preložen – zato, ker je Sarah Cracknell zbolela; tega koncerta sem se sploh veselil, ker je njihov novi album, Words and Music By Saint Etienne, tako odličen, da si med poslušanjem, znova in znova, od navdušenja kar pulim lase. Odličen, odličen, bogat, bogat, in kot je že bilo rečeno, pravo ljubezensko pismo pop glasbi. Koncert bo zdaj 25. junija, vendar pa me takrat ne bo v Londonu. V torek sem šel na Pure Love, novi band Franka Carterja, bivšega pevca Gallows. Kdo bi si mislil: spreobrnitve, tudi goreče, niso nekaj zelo nenavadnega, vendar pa je bila Carterjeva spreobrnitev iz postpunka v skoraj pop rock zelo nepričakovana. Prva pesem je bila Handsome Devils Club. Zelo fajn.

YouTube slika preogleda

Carter je zelo hipnotičen frontman. Ja. Po vsem skupaj je bil na vrsti novi teden, s Prometejem (torej Prometheusom) v BFI-jevem Imaxu, ki je čisto v redu, čeprav malo plosk, ter Simon Amstellom v Shepherd’s Bush Empire, potem sem bil malo odsoten, potem pa je itak lilo, lilo, lilo. Takšen pravi weather event je bil: v enem dnevu, v ponedeljek, je napadlo toliko dežja, kot ga običajno sicer v celem juniju. (Po mojem bi bil pravi weather event sicer to,  da bi bilo enkrat za spremembo sončno.) Med vsem tem deževanjem me je sicer neskončo zabaval tendenciozni naslov intervjuja s Slavojem Žižkom v Guardianu, kjer se jim vedno bolj pozna, da na veliko odpuščajo redaktorje (hudi časi pa to), še posebej zato, ker je vprašanje, ali je “Žižek Borat med filozofi” pred petimi leti postavil Johann Hari, za katerega se je lani izkazalo, da je, če rečem zelo vljudno, navaden plagiator z zelo vprašljivimi novinarskimi prijemi. Še bolj pa me je zabavalo to, kako so intervju povzeli v različnih slovenskih medijih: vsak po svoje, vsak svoje, v Delu pa tudi s skromno angleščino ter okorno slovenščino. Ali v tistem drugem odstavku ni jasno, da Žižek govori o Metelkovi? Kdo bi si mislil. Mogoče pa bom v soboto res šel še na nekaj zadnjih ur maratonskega branja Less Than Nothing v Cafe Oto.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !