Arhiv za Junij, 2012

Pet londonskih avtobusnih prog

24.06.2012 ob 14:30

Londonska podzemna železnica ima svoje čare: dickensovski šarm Metropolitan Line (prve, izvirne podzemne na svetu, la-la-la); očarljive postaje, ki jih je na začetku dvajsetega stoletja sprojektiral Leslie Green in so čudežne, kot je bilo rečeno, edvardijanske šatulje; fantastično lep “diagram londonske hitre tranzitne mreže”, ki ga je leta 1931 oblikoval Harry Beck; čudovite modernistične postaje Charlesa Holdena iz tridesetih let (ali bi drugače sploh kdo obiskal Arnos Grove?); trdi funkcionalizem Victoria Line; fenomenalno postajo Westminster, s katero se je Michael Hopkins vsaj malo odkupil za tisto žalostno depandanso parlamenta, ki se ji reče Portcullis House in čepi nad podzemno; skoraj tragična, prazna obvestila “Promet na vseh progah poteka nemoteno”, ki jih je mogoče včasih slišati po ozvočenju; slovnično vprašljivo in tudi sicer čudno sporočilo “Končna postaja tega vlaka je Morden via Bank”, ker te terminalne postaje sploh ni, ampak gre za to, da bo vlak peljal po veji Northern Line, ki gre skozi City in ne čez Charing Cross, če seveda sploh ne upoštevamo dejstva, da se čez Charing Cross v Morden sploh ne da priti brez prestopanja; in seveda to, da je več kot polovica londonske podzemne, 58 odstotkov, pravzaprav nadzemna železnica. Svoje čare pa ima tudi javni mestni avtobusni potniški promet, v glavnem čare, ki jih podzemna ne more doseči, recimo to, da lahko iz avtobusov dobro vidimo, da London ni samo zbirka metrojskih postaj, ampak čisto pravo, zaresno mesto. Ob prometnih konicah je za bus dobro imeti malo več časa, živcev ali potrpljenja.

1. Proga številka 19. Ne, ne gre samo za založeno nostalgijo, ker Devetnajstka povezuje Finsbury Park in Chelsea, ampak za to, da je vsekakor najzanimivejša – in verjetno tudi najkoristnejša – avtobusna proga v mestu: Islington, Finsbury, Bloomsbury, West End s Sohom, Piccadilly Circus, Piccadilly, Hyde Park Corner, Knightsbridge, Sloane Square, King’s Road in potem, čisto na koncu, še malo južnega Londona, čez Battersea Bridge; Berlin ima svojo progo številka 100, Ljubljana 14, Washington Circulator, London pa 19.

2. Proga številka 48. Delno proga, ki povezuje tri najboljše tržnice, namreč Borough Market, cvetlično tržnico na Columbia Road in Broadway Market (no, pogojno: na Columbia Road cvetlice in vse cvetlično prodajajo samo ob nedeljah, Broadway Market je ob sobotah, Borough Market pa je odprt ob četrtkih, petih in sobotah, ampak le zakaj bi morala biti dejstva napoti čemurkoli?), delno pa hipsterska transverzala – Shoreditch/Hoxton, London Fields (za dneve, ko preveč dežuje, da bi utilizirali svoje fixieje). In kot da to ne bi bilo dovolj, takoj po London Bridge zajame še velik del Cityja, vključno z Monumentom in Threadneedle Street, postajo Liverpool Street, kasneje pa se ustali v neksusu vzhodnega Londona, vključno s Hackneyjem, Clapton Pondom in Lea Valley. Zadnja postaja je, kot zelo pogosto, Walthamstow.

3. Proga številka 11 povezuje postajo Liverpool Street, Bank, Mansion House, stolnico svetega Pavla, Fleet Street, Royal Courts, Aldwych, Strand, Trafalfar Square, Whitehall z Downing Streetom, parlament, westminstrsko opatijo, westminstrsko stolnico, postajo Victoria, Sloane Square, King’s Road, Beaufort Street, World’s End, stadion Chelseaja in postajo Fulham Broadway; nekateri deli so lepši, drugi uporabnejši.

4. Proga številka 8. Koristna transverzala zahod-vzhod (oziroma obratno). Bow! Roman Road! Old Ford Road! Bethnal Green! Brick Lane! Shoreditch! St. Paul’s! Holborn! Tottenham Court Road! Soho! Oxford Circus!

5. Proga številka 2. Od Marylebone Station mimo veleblagovnice Selfridges, potem mimo vseh najbolj nobel hotelov na Park Lane, po Vauxhall Bridge Road do Vauxhella (no, Vauxhalla), pa mimo Brixton Academy v Tulse Hill in Norwood. En bus, en London; ali nekako tako.

  • Share/Bookmark

Pesmi o Londonu

23.06.2012 ob 12:23

Lestvice so dvorezen meč; mogoče je pa res bolj zanimivo, za kaj bom – morda, včasih – trdil, da se je uvrstilo na šesto mesto, kot pa prva peterica. Dvomi so sicer koristni, vendar vseeno; zdi se, da gre za naše sence in odseve, zaradi razmnoženih verzij nas samih pa je vse skupaj tako solipsizirano kot razpršeno, kot bi – sicer verjetno ne o tem – rekel Robert Macfarlane. Skratka.

YouTube slika preogleda

1. Waterloo Sunset, The Kinks (1967)

Vendar pa ne potrebujem prijateljev:  / če lahko z Waterloojskega mosta gledam sončni zahod, / sem v raju. Zelo točno. Vsak dan skozi okno gledam svet, / vendar pa je zvečer mrzlo, mrzlo, / sončni zahod z Waterloojskega mosta pa je čudovit. In ne samo sončni zahod, resno: ker Temza zelo meandrira, se samo z Waterloojskega mosta ponuja razgled na celotni, ves severni London, od nebotičnika Westminster Tower in parlamenta na zahodu, Centre Pointa na severu ter Barbicana in mamonskih stolpnic v Cityju in Canary Wharfu proti vzhodu. In zdaj še Sharda proti jugu, vendar pa se nekako ne zdi, da je res na jugu. Kot je pri Rayju Daviesu običajno, ne gre samo za geografijo, ne glede na to, kako pomembna je; geografija se, skoraj neopazno, brez pompa, prelije v intimo in idilo. Waterloo Sunset je nebeško lepa pesem o Londonu in sploh ena najlepših pesmi vseh časov. Davies trdi, da Terry in Julie v pesmi nista Terence Stamp in Julie Christie.

2. West End Girls, Pet Shop Boys (1984)

Preveč senc, šepetajočih glasov / obrazov na plakatih, prevelika izbira / Če? Kdaj? Zakaj? Kaj? / Koliko imaš? / Ali imaš? A razumeš? / Če že, kolikokrat? / Kaj boš izbral / trdo ali mehko verzijo? / (Koliko potrebuješ?) Večna, tipično londona vprašanja; še vedno ista, vedno ista, nekoč, danes, jutri. Destiliran in ustekleničen London.

3. Last Days of Disco, Saint Etienne (2012)

Da, ali pa London Belongs to Me z albuma Foxbase Alpha (1992; natančneje: 14. januarja 1992), ki se začne S podzemno sem se odpeljala v Camden Town, ali pa Madeleine z Good Humour (1998), z legendarnim verzom Pa gre po Holloway Roadu in zapravlja čas. Saint Etienne + London = simbioza. Last Days of Disco je na njihovem albumu Words and Music by Saint Etienne. Zbudiš še in si malodušen / s prijatelji se dobiš v Kitajski četrti / povej mi, če se prehitro premikam. Ne. Prima.

4. Dans les rues de Londres, Mylène Farmer (2005)

Čudovita pesem z albuma Avant que l’ombre… Z verzom Je vivais et j’espérais, tu sais; predvsem ta “veš” na koncu mi ne da miru. Vsaj načelno gre za pesem o Virginii Woolf; po londonskih ulicah je hodila njena gospa Dalloway.

5. Time for Heroes, The Libertines (2003)

Torej, postane stvari se zapletejo in upanja ni več / vsi ti ignorantski obrazi, ki uničujejo to mesto / pa sem zavzdihnil in od ponosa me je stiskalo / in sem zgrmel na kolena / da, zgrmel sem na kolena. Ne vem, če so to ravno načrtovali, ampak Time for Heroes je kot singel, tretji s z albuma Up the Bracket, izšel 13. januarja 2003; gre za malo pravičniško in malo hujskaško analizo prvomajskih demonstracij – in policijske brutalnosti – v Londonu leta 2001. Ostro, jedko, priljubljeno.

6. London Calling, The Clash (1979)

The Clash verjetno niso krivi, da je London Calling postal bližnjica – in izgovor – za vsakršne diskurze o Londonu.

7. London, The Smiths (1987) je b-stran singla Shoplifters of the World Unite, sicer mojega najljubšega Morrisseyja. Krasna, učinkovita eksplozija vsega najboljšega od Smithsov: melanholično ugibanje o tem, ali je šlo za pravo odločitev, ko stopiš na vlak za Euston. Seveda je šlo za pravo odločitev; to dokazuje tudi zavist teh, ki so morali ostati.

  • Share/Bookmark

Pet kava barov “tretjega vala”

21.06.2012 ob 13:21

Dolga leta, ne, dolga desetletja, od leta 1949, je bil Bar Italia na Frith Streetu v Sohu edini kava bar v Londonu, kjer se je dobila spodobna kava. Resda ni bil prvi kava bar z espresso aparatom, vendar pa so o njem, mio Dio, vendar prepevali tudi Pulp (Če lahko naročiš / jaz bit tudi eno / z dvema žličkama sladkorja / ker me zmanjkuje in je že skoraj zora; to, da je bil, kot se je zdelo, edini lokal v mestu, ki je bil odprt 24 ur na dan, je tudi pomagalo). Kava je še vedno prima. Leta 1978 je bila v Covent Gardnu, na 27 Monmouth Street, odprta Monmouth Coffee Company, ki je s svojo pražilnico začela skrbeti za nekaj – takratnih – peščic kavofilov, in tudi pri njih je kava še vedno prima (tako kot v njihovih podružnicah na Borough Marketu in v Bermondseyju); francoski rogljič s šunko in sirom iz Maison Bertaux in kava iz Monmoutha sta bila dolga leta moj zajtrk. Konec devetdesetih let se je začela silovita amerikanizacija kavopitja – prvi Starbucks so odprli leta 1998 na King’s Roadu – sledilo pa jim je še nekaj domačih (kljub “italijanskim akcentom”), vendar nič manj homogeniziranih verig kava barov. Leta 2005 – da, te stvari je mogoče zelo preprosto datirati – pa je izbruhnil novi, “tretji val” majhnih, neodvisnih kava barov, predvsem v Sohu, Fitzrovii, Covent Gardnu, Shoreditchu in Camdenu; nekaj časa se je zdelo, da so v njih zaposleni samo Avstralci in Novozelandci. Kavopitje so z izjemno, morda celo fanatično pozornostjo do kavnih zrn, porekla, aparatov in vsega ostalega, spremenili v izkušnjo, avanturo in fiks; občasno pokroviteljstvo in pridigarsko vzvišenost je baristkam in baristom običajno mogoče odpustiti, no, vsaj običajno.

1. Od vseh “tretjevalovskih” kava barov, ki sem jih obiskal, je moj najljubši še vedno Notes Music & Coffee na 31 St. Martin’s Lane, čisto zraven English National Opere. Poleg izjemne, odlične kave imajo tudi precej eklektičen izbor vin, hrana pa je preprosta, sezonska in dobra. V lokalu je bila včasih prodajalna cedejev in devedejev in manjši izbor jih je na voljo še zdaj. Osebje? Čudovito, še posebej Ben Drury, ki na fotografiji kuka izza espresso aparata in velja za najbolj karizmatičnega baristo v Londonu; pridevnik prijazen je bil izumljen zanj. Podobno je tudi v njihovi mlajši podružnici na 36 Wellington Street, na drugem koncu Covent Gardna.

2. Flat White na 17 Berwick Street je bil eden od prvih avstralozelandskih kava barov v mestu, tisti iz leta 2005. Čeprav jim je mogoče pripisati zasluge za to, da je flat white preplavil London, niso preveč utrujeni. Njihovi mlajši sestri na 3 Bateman Street, za dva lučaja stran, se reče Milk Bar.

3. Dose se je pred kratkim vselil v nekdanji Kipferl na 70 Long Lane v Smithfieldsu in je zelo v redu, z nekaj zelo eksotičnimi, vedno vsaj Fairtrade mešanicami kave.

4. Tržnica v Brixtonu je pogosto čudežna reč, najboljši kofe, iz svoje pražilnice, pa imajo v Federation Coffee, ki je v enoti, torej Unit 77-78.

5. Nude Espresso na 26 Hanbury Street, za pljunek od Rough Trade East, je čudovita in nepretenciozna stvar. Kava, iz njihove lastne pražilnice, je super. Od vseh sladkih prigrizkov so najboljši avstralski friands, ki malo spominjajo na financierje, samo da so rahlejši. Zdaj so odprli še eno podružnico, na Soho Squaru.

(V zadnjih treh mesecih so me iz šestih različnih revij povabili, če bi napisal, opisal in pofotografiral svoje “najljubše” v Londonu. “Karkoli želite,” mi je napisala urednica ene izmed njih. Za dve, Hiše in Elle, sem svoje “najljubše” tudi naredil; v prvi je bil prispevek že objavljen, v drugi bo čez par tednov. Potem pa se mi je – ah, lucidnost pa to – posvetilo, da bi se lahko teh stvari lotil malo bolj urejeno. Izbor bo zelo arbitraren, naključen in, vsaj upam, tudi malo presenetljiv; ali pa tudi ne. In ne, ne bodo samo lokali ali lokacije. In včasih se bo teh pet tudi spremenilo; v Londonu se nekatere stvari spremenijo zato, da so drugačne, ne pa da ostanejo iste. Vodič po Londonu? Mogoče.)

  • Share/Bookmark

Lovebox, Victoria Park

18.06.2012 ob 11:32

Takole je bilo: sončno in veselo. In v redu. Nedeljski Lovebox v Victoria Parku, mislim. Groove Armada so ga pred desetimi leti ustanovili za predstavitev svojega istoimenskega albuma (trajal je samo en dan, potem pa se je razširil na tri), “desetletje ljubezni” pa so, vsaj v nedeljo, obeležili s precej izvrstnim izborom nastopajočih ter ponudbo drugačnih, morda zanimivejših diskotek in klubov (ne vem, ampak v vseh desetih letih nisem nikoli bil na nobene drugem dnevu kot v nedeljo). Veliko, zelo veliko stvari seveda nisem ujel. Ali videl. No, prvi je bil Mika.

“Skoraj tri leta je, odkar sem nastopal v živo,” je dejal. Včasih se odsotnost ne pozna. Na srečo pa se ni nadaljevalo tako, kot se je začelo.

Drugo najboljše na – ali v? – nedeljskem Loveboxu: Nile Rodgers in njegova The Chic Organization. Rodgers je, po mojem, še zadnji pravi genij pop glasbe.

Patrick Wolf je bil kramljav in malo nostalgičen.

Lana Del Rey: malo ploska, vokalno, vendar pa je njena skodelica razkuhane melodrame čisto v redu.

YouTube slika preogleda

(Prvo kitico mi je malo odrezalo, ker sem moral fotografirati nekaj drugega. No, moral. Moral.)

Hipsterji imajo prav: Azari & III so bili fenomenalni. Najboljši house v zadnjih… no… vsaj dvajsetih letih. In v nedeljo najboljše.

Za konec je bila Grace Jones, tako kot pred dvema letoma. In potem mi je še baterije zmanjkalo, je pa imela podobno vrečo trikov – ter klobukov, drugih pokrival in fascinatorjev – kot vedno. Skratka. Občinstvo je bilo, po mojem ne iz čisto fetišističnih razlogov, v glavnem obuto v gumijaste škornje. Ne čisto vsi, jasno, ampak zelo veliko jih je bilo; mogoče so se držali tistega starega pravila: ravnajmo, kakor da bo (sto let, popoldne, mogoče) sončno, toda pripravljamo se, kakor da bo že čez pet minut začelo deževati. V bistvu pa je kar malo ironično, da si pripravljen na vesoljni potop, potem pa ga ni.

V bistvu. Bil pa je tudi en par zanimivih čevljev.

Toliko o tem.

  • Share/Bookmark

Z malo zamude

13.06.2012 ob 02:07

Pred dvema letoma, se mi zdi, so vremenoslovci čisto za vsak esktremen vremenski pojav začeli uporabljati izraz weather event. In to tukaj, kjer je že od nekdaj bilo “zelo veliko vremena”, kot se reče. Skratka, od takrat vreme še posebej ni za nikamor, ampak vedno bolj niha samo med grotesknimi prireditvami in teatraličnimi dogodki. Ter nad njimi. Kdo bi si mislil? Po mojem je vremenu tako všeč, da je event,  da je tudi devet stopinj Celzija, kot je bilo prejšnji petek, po novem nekaj čisto običajnega. Vsekakor pa mi ta pozna jesen sredi junija ni všeč. Marsikoga – najlepša hvala – je sicer zanimalo, kaj sem počel tisto nedeljo, ob začetku kraljičine jubiletnice. Torej tisto nedeljo, ki se je končala s prvim večnim eventom, torej nalivom. I, le kaj: Katjina prijateljica Marina, ki stanuje za dober lučaj od Chelsea Harbourja, je imela luštno zabavo, pa smo šli,  z zastavicami in vsem tem, vključno s tonikom za pimms, predvsem zato, ker je Cameron rekel, da še “nikoli ni videl kraljice”. (Ko sem pred desetimi leti za Finance pisal o kraljičinem zlatem jubileju, je bilo zraven še kratko poročilo o tem, kako mi je kraljica med vožnjo na zahvalno mašo v stolnico svetega Pavla iz kočije pomahala – no, vsaj zdelo se mi je, da mi je -, vendar pa tega, na žalost, ni v njihovem arhivu.) Kraljica se je na čoln, ki je edino, kar je še ostalo plovnega od njene stare kraljevske jahte Britannie, vkrcala na Chelsea Harbour Pieru, na tisto plavajočo kitajsko restavracijo, s katero je nadaljevala pot po Temzi, pa se je prekrcala na Cadogan Pieru, kakšnega pol kilometra kasneje. Zabava je bila zelo v redu, iz Marinine dnevne sobe pa je bil zelo lep razgled.

In tako smo vsi videli kraljico, čeprav je njen soprog nekako zakrival pogled nanjo. Kdo bi si mislil. V ponedeljek pred jubiletnico bi morali biti sicer Saint Etienne, vendar je bil koncert odpovedan – oziroma preložen – zato, ker je Sarah Cracknell zbolela; tega koncerta sem se sploh veselil, ker je njihov novi album, Words and Music By Saint Etienne, tako odličen, da si med poslušanjem, znova in znova, od navdušenja kar pulim lase. Odličen, odličen, bogat, bogat, in kot je že bilo rečeno, pravo ljubezensko pismo pop glasbi. Koncert bo zdaj 25. junija, vendar pa me takrat ne bo v Londonu. V torek sem šel na Pure Love, novi band Franka Carterja, bivšega pevca Gallows. Kdo bi si mislil: spreobrnitve, tudi goreče, niso nekaj zelo nenavadnega, vendar pa je bila Carterjeva spreobrnitev iz postpunka v skoraj pop rock zelo nepričakovana. Prva pesem je bila Handsome Devils Club. Zelo fajn.

YouTube slika preogleda

Carter je zelo hipnotičen frontman. Ja. Po vsem skupaj je bil na vrsti novi teden, s Prometejem (torej Prometheusom) v BFI-jevem Imaxu, ki je čisto v redu, čeprav malo plosk, ter Simon Amstellom v Shepherd’s Bush Empire, potem sem bil malo odsoten, potem pa je itak lilo, lilo, lilo. Takšen pravi weather event je bil: v enem dnevu, v ponedeljek, je napadlo toliko dežja, kot ga običajno sicer v celem juniju. (Po mojem bi bil pravi weather event sicer to,  da bi bilo enkrat za spremembo sončno.) Med vsem tem deževanjem me je sicer neskončo zabaval tendenciozni naslov intervjuja s Slavojem Žižkom v Guardianu, kjer se jim vedno bolj pozna, da na veliko odpuščajo redaktorje (hudi časi pa to), še posebej zato, ker je vprašanje, ali je “Žižek Borat med filozofi” pred petimi leti postavil Johann Hari, za katerega se je lani izkazalo, da je, če rečem zelo vljudno, navaden plagiator z zelo vprašljivimi novinarskimi prijemi. Še bolj pa me je zabavalo to, kako so intervju povzeli v različnih slovenskih medijih: vsak po svoje, vsak svoje, v Delu pa tudi s skromno angleščino ter okorno slovenščino. Ali v tistem drugem odstavku ni jasno, da Žižek govori o Metelkovi? Kdo bi si mislil. Mogoče pa bom v soboto res šel še na nekaj zadnjih ur maratonskega branja Less Than Nothing v Cafe Oto.

  • Share/Bookmark